Nekdanja glavna stražarnica je danes prodajalna vstopnic in spominkov. Foto: Alina Morano

12. februarja pred 77 leti je skupina pogumnih jetnikov po dneh načrtovanja mimo puškinih cevi in prek bodeče žice pobegnila proti svobodi. 42 so jih ujeli na bližnjem polju in takoj usmrtili. 105 preostalim je uspelo pobegniti, pozneje so se večinoma pridružili odporniškim borcem.

"Narod juga Srbije se nikoli ni pomiril z idejo superiornosti germanske rase, terorjem in zatiranjem," je leta 2014 ob obisku spominskega centra na lokaciji taborišča v Nišu dejala Olga Slavković, najdlje živeča udeleženka zgodovinskega pobega, ki je v starosti 89 let umrla pred tremi leti.

Nacistične sile z zavezniki so aprila 1941 zasedle ozemlje takratne Kraljevine Jugoslavije. Stotnik gestapa Heinrich Brandt je v zapuščenem skladišču jugoslovanske vojske na severu Niša sredi junija ustanovil zapor za nasprotnike tretjega rajha.

Septembra istega leta so nacisti zapor spremenili v delavsko koncentracijsko taborišče Anhalter Lager des Nisch. Splošno znano ime Crveni krst je taborišče dobilo po bližnji železniški postaji, na območju pa je imela vse od 19. stoletja sedež dobrodelna organizacija Rdeči križ.

Srbi kot talci za nacistično maščevanje

Grič Bubanj, nekdanji vojaški poligon, kjer so nacisti izvajali usmrtitve zapornikov iz Crvenega krsta. Foto: Alina Morano

Grozodejstva Crvenega krsta je v treh letih prestajalo med 30 in 40 tisoč ujetniki, med njimi tudi mnogo žensk in otrok.

Večina zapornikov je bila aretiranih izključno z namenom maščevanja, s katerim so nacisti brutalno skušali zatreti možnost upora proti okupaciji. Za ubitega nemškega častnika so ustrelili 100 Srbov in Judov, za ranjenega pa 50. Za ubitega nemškega vojaka so ubili 25 taboriščnikov in za ranjenega 10.

"Takšna stvar je zahtevala talce. Talce so polovili v naključnih racijah: zaprli so vso ulico in vse ljudi, ki so jih v njej našli, s tovornjaki prepeljali v taborišče. Od tam so jih ob torkih in petkih odpeljali na grič Bubanj, kjer so izvajali množično streljanje," je zgodovinar in kustos spominskega centra 12. februarja Nebojša Ozimić za MMC pojasnil delovanje nacistične mašinerije.

Na Bubnju so usmrtili okoli 10.000 ljudi. Različni zgodovinarji sicer navajajo številke med 5.000 in 12.000, natančno število pa je nemogoče določiti, saj so nacisti pred umikom sežgali vso dokumentacijo.

"Cvet mesta Niš" v taborišču

Ena izmed štirih velikih sob v pritličju. Na slami po tleh je spalo po več sto zapornikov. Na stenah so še vidni njihovi zapisi. Foto: Jaša Rajšek

Med prvimi zaporniki so bili Judje, Romi in Srbi, za njimi so oktobra 1941 zaprli "cvet mesta Niš" - direktorja Rdečega križa, vodjo športnega društva Sokoli, lekarnarje, trgovce, podjetnike, duhovščino, člane demokratske stranke ...

"Po naročilu odgovornega poveljnika ste pridržani za talce. Moja dolžnost je poudariti, da si tega nismo želeli. Prisiljeni smo ukrepati zaradi zločinov vaših banditov. Vaša življenja so jamstvo za vsakega nemškega vojaka, ubitega ali ranjenega," je vodja gestapa v Nišu, poveljnik Hamer, na sodišču aretirancem predstavil namen aretacije.

Judje zadolženi za kopanje množičnih grobišč

Ujetnike so razvrščali v pet kategorij. V prvi kategoriji so bili že omenjeni talci. Drugo kategorijo so predstavljali Judje, ki so bili zadolženi za največ nalog, med drugim za kopanje množičnih grobišč na Bubnju. Po iztrebljenju so njihove naloge dodelili Romom.

V tretji kategoriji so bili osumljeni povezav s partizanskim gibanjem, v četrti pa domnevni privrženci četnikov pod vodstvom generala jugoslovanske vojske Draže Mihailovića.

"Nemci so na ozemlju Srbije večinoma postavljali taborišča, ki so bila namenjena predvsem zatiranju oboroženih akcij antifašističnih gibanj ‒ v Srbiji sta bili dve; jugoslovanske čete pod vodstvom Draže Mihailovića in narodnoosvobodilno gibanje na čelu z Josipom Brozom - Titom," ob tem izpostavlja Ozimić.

V prihodnjih letih delovanja so v taborišče vozili tudi ljudi iz drugih delov države; Loznice, Čačka, Šabca, Valjeva, Kosova in Vojvodine.

Peto kategorijo so predstavljali tujci iz Poljske, Francije, Grčije ter maloštevilni britanski in ruski vojaki. Samo jetnikov pete kategorije nacisti niso pobijali.

Za borce samica in mučenje, za druge strelski vod

Samske celice na podstrešju. Foto: Alina Morano

Zapornike so namestili v treh nadstropjih glavnega kompleksa. V pritličju so bile štiri velike celice za moške zapornike ter soba za zasliševanje in mučenje. V prvem nadstropju je bila zdravniška soba, brivnica za nemške vojake in več manjših celic, v katere so namestili tudi ženske in otroke. V najvišjem nadstropju je bilo 20 samskih celic.

Osumljene sodelovanja z uporniškimi gibanji je po aretaciji skoraj zagotovo čakalo zasliševanje in mučenje, mnoge med njimi pa tudi samska celica. Nekaj jih je imelo po tleh napeljano bodečo žico, s čimer so zapornikom onemogočili spanje.

"Skozi luknjo v strehi smo lahko videli delček neba. To je bila naša edina vez z zunanjim svetom. Več dni sem preživela tako. Tresla sem se, nisem mogla spati. Zaman sem se poskušala ogreti s preprogo, ki mi jo je v roke na poti proti samici potisnil neki zapornik. Ko so nas pripeljali v taborišče, je bilo toplo in smo bili temu primerno oblečeni, a nato so prišli mrzli zimski dnevi, mi v samicah pa smo še vedno bili v poletnih oblačilih," se je spominjala Nada Stanisavljević, ki so jo kot otroka pripeljali v taborišče, ker je njena mati sodelovala s partizani.

Preostali zaporniki so morali dnevno opravljati nesmiselne naloge, kot je kopanje in nato zasipanje jarkov. Dvakrat dnevno so izvajali štetje zapornikov, pri čemer so jih pogosto pretepali, žalili in bičali.

Usmrtitve s strelom v hrbet

Po ocenah so na Bubnju v "povračilnih ukrepih" usmrtili 10.000 ljudi. Foto: Alina Morano

Množične usmrtitve so izvajali na deset kilometrov oddaljenem griču Bubanj, kamor so žrtve prepeljali s tovornjaki in jih pokončali s streli v hrbet. Neuradno so pobili okoli 10.000 ljudi.

Zgodovinske knjige tudi med trenutki usmrčevanja beležijo trenutke poguma in upora. "Vi, barabe, nočem se obrniti. Zakaj vas je sram streljati v moje prsi? Moja kri vam ne bo pomagala zmagati ali izgubiti vojne. Zmaga je naša!" naj bi med prepevanjem tik pred usmrtitvijo zaklicala partizanka Aneta Andrejević. Neki drug zapornik naj bi tik pred usodnim strelom v zrak dvignil stisnjeno pest. Prizor je s spomenikom upodobljen v spominskem parku Bubanj.

Prvi množični pobeg iz koncentracijskega taborišča

Po pobegu so kompleks obdali z zidom. V ozadju srednja šola. Foto: Jaša Rajšek

Prav grožnja usmrtitve je bila glavna motivacijo za zgodovinski pobeg 12. februarja 1942. Zdravnik Velizar Pijade je nekaj dni prej zaprte borce v sobi 12 obvestil, da so na Bubnju izkopali ogromna grobišča, ker so nacisti načrtovali usmrtitev več tisoč zapornikov za "povračilne ukrepe" med srbskim uporom.

Skupina zapornikov pod vodstvom študenta Branka Bjegovića, po katerem je danes poimenovano stanovanjsko naselje v Nišu, je začela načrtovati pobeg. Večkrat so ga prestavili, dokler jih ni 12. februarja judovski zapornik, zadolžen za razdeljevanje hrane, obvestil o načrtu za pokol prihodnje jutro.

Popoldne istega dne so jetniki stekli iz sobe 12, onesposobili stražarja in odklenili več drugih celic. Veliko število jetnikov je steklo proti svobodi, nekateri so pobeg v strahu pred maščevanjem zavrnili. Nemški vojaki so začeli streljati na ljudi in jih več pobili že med begom.

V vsesplošnem kaosu se je 147 jetnikom uspelo prek bodeče žice prebiti do bližnjega polja, kjer so nacisti ujeli in ubili 42 ljudi. 105 ljudi je pobeg preživelo.

Nacisti so se za pobeg brutalno maščevali. V prihajajočih treh dneh so na Bubnju postrelili 800 ujetnikov, kompleks taborišča pa obdali z dva metra visokim zidom in dodatnimi stražarskimi stolpi ter poostrili nadzor nad komunikacijo zapornikov.

Udeležence drugega pobega našli po nekaj dneh

Kljub temu je 2. decembra manjša skupina zapornikov v organizaciji partizanskih bork znova poskusila pobegniti. Iz kompleksa se je uspelo prebiti le Milki Protić, Nadi Tomić in Vladimirju Jovanoviću, a so jih našli in usmrtili po nekaj dneh iskanja.

Ekipa Rdečega križa v času taborišča. Foto: Jaša Rajšek

Življenje v "delavnici smrti", kot je taborišče nekoč opisala Olga Slavković, so jetnikom po svojih močeh skušali olajšati člani Rdečega križa.

Glavni komunikacijski kanal med zaporniki in Rdečim križem so bili zdravniki, tudi sami jetniki, ki pa so govorili nemško in vendarle imeli več vpogleda v načrte gestapa. Člani Rdečega križa so tako lahko prek zdravnikov jetnikom občasno dostavili pakete svojcev, v katerih so bili hrana in obleka.

Marsikateremu zaporniku je to omogočilo preživeti večdnevno pot premestitve v tujino, največkrat je šlo za taborišče Mauthausen, včasih pa celo za prisilno delo na Norveškem.

Med rešenimi otroki režiser Želimir Žilnik

Zbirka igrač, ki so jih za sabo pustili zaprti otroci. Foto: Alina Morano

Rdeči križ je tudi prevzel skrb nad sirotami, ki so jih za sabo pustili zaprti starši. Poleg tega jim iz taborišča po do zdaj znanih podatkih uspelo štiri otroke celo rešiti. Med njimi je tudi "slovenski sin" Želimir Žilnik, danes uveljavljeni srbski filmski režiser. Njegov oče Konrad Žilnik iz Kaplje vasi pri Preboldu se je kot deček z družino preselil v Niš in se nato kot mlad partizanski borec poročil s Srbkinjo Milico Suvaković, ki so jo bolgarski vojaki februarja 1942 aretirali v Prokuplju in poslali v niško taborišče.

Kot se je pozneje izkazalo, je bila Milica v tem času že noseča. Avgusta so jo premestili v vojaško bolnišnico, kjer 8. septembra rodila Želimirja, njo pa so vrnili v taborišče. Ker je "deček neprestano jokal", ga je sestra Remiglia na lastno odgovornost odnesla nazaj k materi. Decembra so Milico usmrtili na Bubnju, prej omenjeni zdravnik Pijade pa je poskrbel, da so dečka premestili v bolnišnico, kamor so ga prepeljali člani Rdečega križa, nato pa so skrb zanj prevzeli sorodniki po materini strani.

Oče Konrad se je kot partizan boril proti četnikom in vodil več napadov. Marca 1944 so ga v Pirotu ujeli četniki in bolgarski vojaki, ga mučili in kasneje usmrtili. Leta 1953 so ga razglasili za narodnega heroja, pokopan je v grobnici narodnih herojev v Nišu, kjer so mu postavili tudi doprsni kip.

Ustreljenih tudi nekaj Slovencev

Slovencev v Crvenem krstu ni bilo veliko. "Poznamo nekaj imen ustreljenih Slovencev, eno izmed njih je Rudolf Dolinar. Izgnani iz Slovenije so bili v letu 1941 večinoma nastanjeni v begunskih naseljih na obrobju mesta. Ker so bili večinoma katoliške veroizpovedi in brez osebne lastnine, jih nacisti niso imeli za resnejšo grožnjo. Lahko bi rekli, da je Slovence takrat lastna beda rešila večjega trpljenja," na vprašanje o Slovencih v taborišču odgovarja Ozimić.

September 1944 ‒ uradni konec Crvenega krsta

Zgodba ustreljenega zapornika z dvignjeno pestjo je navdihnila hrvaškega arhitekta Ivana Sabolića za načrtovanje spomenika na griču Bubanj. Troje pesti predstavlja ustreljene otroke, ženske in moške. Foto: Alina Morano

Agonija Crvenega krsta se je uradno končala 14. septembra 1944, ko so se nacisti pred osvoboditelji umaknili z območja. Predtem so na dvorišču zgradbe ustrelili še zadnjih 10 žensk in 26 moških.

Nihče izmed poveljnikov taborišča ni odgovarjal za grozodejstva, storjena v mestu, čeprav so bili po koncu vojne vsi ujeti. "Blage kazni, ki so jih dobili na sojenjih in nadaljevanje njihovih poklicnih poti največ povedo o duhu času: Heinrich Brandt je še dolgo po koncu vojne deloval kot višji policijski uradnik v Salzburgu. Erich Winnecke, Brandtov naslednik na mestu poveljstva taborišča, je bil oproščen obtožb in je v Münchnu vse do visoke starosti delal kot odvetnik. Takšno ravnanje z vojnimi zločinci, katerih izročitev so zaman zahtevale oblasti SFRJ, jasno kaže, da je šlo za poravnavo angloameriških zaveznikov z Nemci," meni kustos Ozimić.

Spominski center 12. februar

Napisi so v srbščini in angleščini. Foto: Jaša Rajšek

Spomin na grozote v Nišu ohranjajo s spominskim kompleksom 12. februar, ki so ga že leta 1967 odprli v najbolj ohranjenem koncentracijskem taborišču na Balkanu.

V spomin na zgodovinski pobeg so eno pomembnejših prometnic, ki center mesta povezuje z letališčem, poimenovali Bulevar 12. februara.

Spominski center 12. februar so leta 1976 razglasili za kulturni spomenik izjemnega pomena. Med letoma 2004 in 2016 so opravili več obnovitvenih in restavracijskih del, med drugim so odstranili grafite, obnovili streho in utrdili zidove.

Lani dokončana stalna spominska zbirka

Kustosa zgodovinarja Nebojša Ozimić in Ivana Gruden Milentijević sta leta 2013 začela pripravljati stalno muzejsko zbirko. Tistega leta je spominski center obiskalo 13.629 ljudi. Dve leti kasneje je bilo obiskovalcev že 20.086.

Lani sta kustosa zaključila s pripravljanjem stalne zbirke, muzej pa je obiskalo 27.024 ljudi. Razstavljena oblačila, kovčki, dokumenti in drugo imetje zapornikov so danes skupaj z obledelimi nemškimi napisi ter pristno ohranjenimi gravurami zapornikov po stenah in stebrih pristen opomnik na čase nacizma.

Crveni krst je eden najbolje ohranjenih taborišč v Evropi. Vidni so originalni napisi v nemščini. V prostore na fotografiji vstop za zdaj še ni mogoč, saj so potrebni renovacije. Kustosi pričakujejo odprtje v naslednjih petih letih. Foto: Alina Morano

Največ tujih turistov

Skoraj tri četrtine obiskovalcev muzeja je tujih gostov, največ iz Bolgarije, Rusije, Nizozemske in Francije. Preostalih 25 odstotkov predstavljajo večinoma organizirani obiski srbskih osnovnih šol.

Obisk se drastično poveča za čas velikih dogodkov v mestu, kakor je bilo tudi preteklo nedeljo za čas jazz festivala Nišville, ko so slabo uro pred koncem delovnega časa skupine tujih turistov še zmeraj drle v kompleks.

Foto: Alina Morano

Deset minut pred zaprtjem je bilo v zgradbi še vsaj 50 turistov, ki niso hoteli upoštevati pozivov vodičk, da je delovnega časa konec in da ga ne nameravajo podaljšati.

Lahko bi iskali simboliko, da je tudi časovno omejeno gibanje na takšnem kraju lahko svoboda, a Ozimić ponudi precej preprostejšo razlago, zakaj tudi med navalom turistov ne podaljšajo delovnega časa. Zaradi gospodarskih varčevalnih ukrepov v Srbiji velja prepoved novih zaposlitev, zato ne morejo okrepiti že tako premajhne ekipe.