Lekcija 20. stoletja pa je, da ko fašističen način razmišljanja prevzamejo milijoni po vsem svetu, popolnega uničenja ni več mogoče ustaviti. O vzponu fašizma v 21. stoletju, povezovanju z desnimi populističnimi strankami in konservativnimi avtokrati piše v knjigi Kako zaustaviti fašizem. Cilj nacistov je bil, da uničijo ves napredek od francoske revolucije in to je tudi cilj današnje skrajne desnice, opozarja.

Ob prevodu knjige v nemški jezik se je s Paulom Masonom v Berlinu za RTV Slovenija pogovarjala Polona Fijavž.

Nemški zgodovinar Ernst Nolte je leta 1963 zmagoslavno razglasil, da je fašizem mrtev. Napačno, ugotavljate v svoji knjigi. Priča smo vzponu skrajno desnih strank in idej, kar je lahko nevarno, ampak ali je to fašizem, kot se je razvil v prejšnjem stoletju in ali je tako nevaren kot fašizem takrat?

Desni ekstremizem, ki smo mu priča zdaj, seveda organizacijsko ni tako velik kot fašizem v 20. stoletju, a menim, da je nevarnejši. Kajti širi se po spletu, lahko živi v senci, lahko se priplazi v spalnico najstnikov, skozi računalniško igro, ki jo igrajo, morda ne nujno prek igre same, ampak prek strežnikov, prek katerih komunicirajo. Ko smo analizirali, kaj se dogaja na strežnikih, smo našli več tisoč sporočil sovraštva. In kaj potem? Tukaj, v Berlinu, pa so bile v začetku 30-ih let na veliko vogalih gostilne, ki so jih okupirali fašisti, rjavosrajčniki, Sturmabteilung. Ampak tisti ljudje takrat še niso vedeli, kakšen je genocid. Mogoče so v mislih nekoliko fantazirali o uboju Judov. Vsak mlad moški, ki je v stiku s skrajno desnico na spletu danes, pa ve, kakšen je genocid, kako se ga da izvesti in vedno znova sliši pozive ljudi po genocidu. Ne pozabimo: ko so podporniki Trumpa 6. januarja 2021 vdrli v Kapitolski grič v Washingtonu, je imel eden od njih na majici napisano: 6 milijonov ni dovolj. Ko sem se boril proti fašistom v mladih letih, so oni, obritoglavci, proti katerim sem se boril, tudi govorili: »6 milijonov se ni zgodilo, holokavst se ni zgodil.« Zdaj so pa nanj ponosni. Zato je zdaj bolj nevarno.

Jedro fašističnega sistema hrani ljudi s prepričanji, da so žrtve priseljevanja, tudi feminizma, da osrednjim medijem ne smejo zaupati, da morajo narodi in države spet postati veliki – to smo slišali pri Trumpu in vidimo pri Putinu. Ali so skupine ali posamezniki, ki govorijo, da so vzroki za vse težave ljudi Soros, lažnivi mediji, priseljenci, pripadniki LBGTQ, podnebni aktivisti, feministi – ali so to že fašisti?

Obstaja jasna struktura fašistoidnega razmišljanja in začne se pri osrednjem konceptu: s t. i. teorijo o veliki zamenjavi. Gre za idejo, da je priseljevanje v Evropo ali Združene države oblika genocida nad nami, belci. Ko začneš verjeti v to, sledijo tudi druga prepričanja. Najprej: kdo pri tem sodeluje, kdo so ljudje, ki pomagajo pri tej okupaciji, kdo so kolaboranti? In kdo so? Liberalci, odvetniki za človekove pravice, osrednji mediji, ampak predvsem: feministi, kajti feminizem ustavlja rast rojstev Evropejcev in Američanov. Tukaj sovpadeta torej dve teoriji: velika zamenjava in antifeminizem. In potem sledi vprašanje, kdo vleče vse niti, in tukaj pride zraven kulturni marksizem: trditev, da so akademiki in levi način razmišljanja zarota proti Zahodnemu svetu. In potem iz teh treh namer sledi naslednji sklep: kaj narediti. Čakajo. Čakajo in se pripravljajo z dejanji simbolnega nasilja. To je lahko shod obritoglavcev, kaj na spletu ali pa na primer kar dogodek v New Yorku, ko je prišel moški v supermarket in začel streljati. Kajti, in to je zaključni del ideologije, pripravljajo se na dan, ko se bo celotna moderna družba sesula v globalno-etični državljanski vojni. Ne fantazirajo več o tem, da bi pobili milijone, nekateri razmišljajo o tem, da bi jih pobili milijarde. Če srečaš koga, ki verjame v vse to: v teorijo o veliki zamenjavi, antifeminizem, kulturni marksizem, priprave in potem velik dan – to je fašist. Tukaj pa imamo resno težavo: vse te ideje slišimo vsak večer na Fox newsu, le manj nasilno. Težava, ki jo razložim v knjigi, je, da fašistoidna ideologija začenja oblikovati razmišljanje ljudi, ki bi jim rekli desni populisti. Vpliva na desničarje, ki sicer ne bi bili nikoli nasilni, ampak so skrajni le verbalno. Tudi nekatere konservativne stranke. In zdaj vidimo, da konservativne stranke dovoljujejo obstoj te ideologije, to je zame najbolj strašljivo.

In prav o tem pišete v knjigi, da so bile v preteklih desetletjih, po drugi svetovni vojni, desne, krščanske, konservativne stranke tiste, ki so služile kot neki ognjeni zid pred fašizmom in desnimi skrajneži. V Nemčiji je še vedno tako, Krščansko demokratska stranka na nobeni ravni ne želi sodelovati z desno populistično Alternativo za Nemčijo, ki vzbuja sovraštvo do priseljencev, teorije zarote, javne medije označuje za lažnive. A ni povsod tako. Kako bi lahko dosegli, da se desne stranke vrnejo v to, staro vlogo?

Ko smo v 90-ih prvič opazili fenomen desnega populizma, torej desnih strank, ki so bile rasistične, seksistične, ki so uporabljale skrajni jezik, a niso bile nasilne in so želele zmagati na volitvah, smo misli, dobro, to je slabo, a vsaj ne bodo postale povsem fašistične in na neki način so bile te stranke požarni zid proti fašistoidnim skupinam obritoglavcev. Če je kdo želel biti rasist, je šel na velike shode desnih politikov, kjer so slišali čustven jezik, a ne bi postali fašisti. Težava je, da požarni zid zdaj gori. Desni populizem je, namesto da bi ščitil pred fašizmom, postal okužen ali koloniziran s fašizmom in fašistoidnimi idejami. Najboljši primer, kaj je šlo narobe, je Trump. Trump je bil desni populist, ločen od republikanske stranke, ni bil del njihovih elit, a se je proti koncu predsedovanja oprl na skupine, ki so se mobilizirale, ki so bile zelo očitno fašistične. Trump ni bil v nobenem primeru ognjeni zid med ulico skrajno desnih, mobiliziranih, oboroženih fašistov, ampak jih je mobiliziral. In zdaj prihaja najslabši del: ameriški republikanci, ki naj bi bili establišment, ne le, da so tolerirali Trumpa, tolerirali so te nasilneže, niso se potrudili, da bi jih preganjali. Tako da smo prišli do tega, da v tej zvezi konservativcev, populistov in fašistov odločajo ljudje na ulici, ki so pripravljeni na nasilje, oni odločajo. Ideja, da bi Trump lahko bil ognjeni zid pred njimi, je napačna. Ognjeni zid gori.

Populizmu smo priča tudi v Evropi, a ni bilo napadov na demokratične institucije, razen poskusa v Berlinu med protesti proti koronskim ukrepom. Kako so razmere tukaj v Evropi drugačne, kje je razlika?

Modus operandi desnih populistov in skrajnih desničarjev običajno deluje takole: desni populisti pridejo na oblast, napadajo medije, ustavo, sodstvo. Sodniki postanejo sovražniki ljudstva, potem so na vrsti mediji, vi ste sovražniki ljudstva in s tem početjem se utrdijo na oblasti tako, da jim nihče ne more nič. Poglejte Viktorja Orbana, to je storil on. Ampak v nekaterih državah ustava deluje. V Združenih državah je ustava delovala. Ta pravi: Trump je izgubil volitve, čeprav je mobiliziral veliko ljudi, zelo nam je žal, izgubil si volitve in oblast moraš predati. Zato je nenormalno, nenavadno, da je Trump v tistem trenutku posegel po ulici in rekel – vi se mobilizirajte, da me ohranite na oblasti. Ustvaril bom ustavni prevrat, vi pa morate biti prisotni in zagotoviti, da bo zavladal kaos, da se policija ne more vmešati, da oblast ne more posredovati. Zato ja, 6. januar ni nekaj običajnega, ampak lepo pokaže, kaj vse so nekateri desni populisti pripravljeni storiti, da bi ostali na oblasti. Npr. če bi kdaj nastopil trenutek, ko bi Orban izgubil volitve, nas mora skrbeti novi 6. januar. In enako bom rekel glede Modija v Indiji. Tako utrdijo svojo moč, da si je nemogoče predstavljati, da bi obstajala vlada brez njih. In to je res slabo za demokracijo in zelo strašljivo za tiste, ki so žrtve nasilja in groženj.

Tako kot je to storil Putin, ko smo že pri tem.

Nisem pisal o Putinu, ker govori knjiga o fašistoidnih gibanjih v demokraciji, Rusija pa ni demokracija in Putin ne potrebuje fašističnega gibanja. Kajti na oblast je prišel tako, da je ustregel oligarhom in varnostnim elitam brez gibanja. Združena Rusija ni resnična populistična stranka, ker ji ni treba zmagati na nobenih volitvah. Njihovi podporniki lahko vzamejo polno pest volilnih lističev in jih dajo v volilno skrinjico, nekaznovano. Odkar se je začela vojna, pa sploh ni več nobenega svobodnega medija, nobenega niti malenkost kritičnega medija ni več, razen tistih zunaj Rusije, ki oddajajo iz tujine na obmejna območja v Rusijo. Tako da početje Putina seveda je fašizem, verjame v vse, v kar verjamejo fašisti: da mora velika ruska nacija prestrukturirati svet in da mora premagati, kot pravi, kapitalizem LGBT. Ko je izšla moja knjiga, sem misli, da je Putin avtokrat, da se verjetno šali o tem, da želi osvojiti Ukrajino, ampak v zadnjem letu je postalo jasno, kaj želi. Svetuje mu fašist Aleksander Dugin, njegov projekt je fašizem.

V knjigi poudarjate tri politična gibanja: omenili ste skrajno desnico in desne populiste. K temu je treba prišteti še avtoritarni konservatizem. Nam lahko razložite, kje so njihove skupne točke, cilji in zakaj se podpirajo in združujejo?

Težava je, ker se te tri kategorije spajajo druga z drugo. To je glavna težava. Bom razložil kategorije: avtokratski konservativec je nekdo, kot je denimo George W. Bush, ki je po 11. septembru krčil državljanske in človekove pravice. Njegova stranka je klasična konservativna stranka. Trump je desni populist, ločen od strankarskega aparata, uporablja nasilni, skrajni jezik in mobilizira množična gibanja, česar republikanci navadno ne počnejo. In v tem primeru so na ulicah fašistične skupine, kot so Oath keepers militia oziroma Vojska branilcev prisege ali Ponosni fantje ali Bugalu fantje, ki jim je skupno to, da imajo orožje in da govorijo o nasilju, pogosto o nasilni mizoginiji proti ženskam, govorijo o rasizmu. Kar se je zgodilo, je jasno: 6. januarja so bili fašisti na ulicah, bili so izrabljeni, mobilizirani v času volitev. Trump jih je z veseljem uporabil, vemo, da ima z njimi organizirane stike, zdaj vemo, da so jih takrat v Washington z denarjem zvabili njegovi poročniki. Tukaj je bilo ključno, kaj bo storila konservativna stranka, in kar se je zgodilo, je, da se je konservativna stranka predala Trumpu. Torej zdaj Trump imenuje, kdo bo njihov kandidat za volitve, kdo bo uradnik na lokalni ravni in ti, o tem sem prepričan, bodo čez dve leti vsako zmago demokratov označili za nezakonito. Spremenili bodo izide volitev od zvezne države do zvezne države. Zakaj se je to zgodilo? Navsezadnje zato, ker je ideologija kapitalizma svobodnega trga, ki je držala skupaj vse dele desnice, izginila. Po globalni finančni krizi je izgubila smisel, tako da je ta magnet, ki zdaj vleče te delčke skupaj, postala strašljiva in smrtna ideologija fašizma.

Je fašizem kapitalizmu potreben?

Mislim, da moderni kapitalizem fašizma ne potrebuje. Obstajajo milijarderji, ki podpirajo desne populistične stranke, a nihče aktivno ne podpira majhnih fašističnih skupin. Mislim, da smo na točki, kot je bila Nemčija v poznih 20-ih, ko velika podjetja z desnice mislijo, da lahko izrabijo desne populiste, da postanejo bolj priljubljeni, da bi znova vzpostavili priljubljenost neoliberalnega sistema. Mislijo, da so oboroženi ljudje, ki sanjajo o genocidu, njihove lutke, ki jih lahko izrabijo, kot jih je Trump 6. januarja in kot jih uporablja Modi v Indiji, da se lahko obdrži na oblasti. Ampak primer Hitlerja kaže, da se to lahko izjalovi. Prav ti ljudje, ki so leta 1930 govorili, da je Hitler njihova lutka, njihovih strank čez nekaj mesecev ni bilo več. Hitler, ko je prišel na oblast, namreč ni uničil le komunistov, socialistov in liberalnih strank, ukinil je vse konservativne stranke, vključno z najbolj desnimi in rasističnimi konservativnimi strankami in to v šestih mesecih oblasti. Seveda ne moremo sedanjih razmer povsem enačiti s primerom Nemčije, a je šolski primer, zakaj je igranje s fašizmom igranje z ognjem.

K temu olje na ogenj prilivajo še teorije zarote, ki so se med pandemijo še okrepile in s katerimi se poleg vzbujanja negotovosti krha zaupanje v institucije, tudi v medije, v vladavino prava. Ali tudi te prispevajo k vzponu fašizma?

Tehnološki razvoj je dodal nove poteze k razmišljanju skrajne desnice. Moramo se jih zavedati. Omrežja omogočajo njihovo delovanje brez hierarhije, kar pomeni, da ti ni treba čakati na voditelja, da reče – tako bomo napadli, takšna je ideologija. Sam se odločaš o tem, koga in kako boš napadel. Ideologijo pa lahko soustvarjajo vsi. Tako je bilo pri QAnonu, teoriji zarote. Človek, ki si jo je izmislil in za katerega še zdaj ne vemo, kdo je bil, je dajal namige kot v sestavljankah, ki so jih ljudje reševali in pri tem prišli v stik drug z drugim na spletu, tudi osebno, in so rekli: jaz mislim, da je tako, drugi je rekel: moja različica teorije je taka. Med seboj so se spodbujali in prišli tako globoko, da so verjeli, da morda hollywoodske zvezde kradejo naše otroke, da je virus covida-19 proizvedla Kitajska, da bi nas vse pobila, ali pa da nas želi Bill Gates s cepivi čipirati, ker nas on cepi. To so vse nore ideje, a če si že v osnovi odmaknjen od resničnosti, potem je vse, kar imaš, drugi norci, ki ti pritrjujejo. To privede do zelo hitre, rapidne radikalizacije, ki pa ni zabavna. Kajti ta človek, ki je pred tedni v Buffalu pobil ljudi, se je radikaliziral prek spleta v le dveh letih. Dve leti je trajalo, da je od povprečnega 16-letnika postal 18-letnik, ki je hotel ubijati ljudi za zabavo. To vse na žalost pomeni, da moramo regulirati spletni prostor bolje kot doslej. Človeška bitja so dobila nov prostor, ki pa spodbuja tudi vse, kar je slabo, zato ga moramo razumeti. In ta vloga ne pripade le državi, da to omejuje, ampak tudi družinam. Doma je treba razložiti otrokom, da ni vse, kar vidiš na spletu, res. In da naj bodo pozorni na količino sovraštva in viktimizacije, ki te potegneta vase, kajti v resničnem svetu to dvoje vedno vodi k nasilju.

Kako nevarno je, ko politiki hranijo spletne trole, teorije zarote, kot se občasno dogaja tudi v Sloveniji? Kako bi lahko to omejili?

Ne gre le za to, da se nekateri desni populistični politiki trudijo krepiti to sovraštvo, pozive k nasilju in nagnjenost k teorijam zarote in iracionalnosti. Najhuje je, da s tem služijo velike tehnološke skupine. Primer Brazilije: učitelji, ki so leta poučevali biologijo, zdaj vidijo študente, ki to zvračajo in ne želijo, da jih učijo neki »marksizem«. Od kod je to prišlo? In potem vidimo, da prihaja z Youtuba. Kajti ljudje so skušali na Youtubu najti povsem običajne reči, pri tem pa jih algoritem vodi k skrajnemu neznanstvenemu razmišljanju, ki se potem zlepi z rasizmom, mizoginijo, z nasprotovanjem pravici do splava. Nenadoma te algoritem odpelje v povsem nov svet iracionalnosti. Je mašinerija, ki spodbuja najslabše instinkte v ljudeh. Torej tukaj ne sodelujejo le desni populisti, ampak tudi levi milijarderji, poslovneži v lepih majicah, palačami v Kaliforniji, oni so tudi odgovorni.

In ko desni populisti in avtoritarni režimi delujejo v sinergiji, spodbujajo strahove ljudi, napadajo medije, sodstvo, kje so odgovori, alternative? Kako lahko demokratične vrednote, dosežke ubranimo, tudi politično?

Spletni prostor je dobra platforma, da se mobilizira ljudi za napredne stvari. In moramo se boriti za ta prostor. Politično pa, kjer koli je možnost povezave med populisti in fašisti, ko so fašisti na ulicah in populisti v vladi in napadajo ustavo, spodnašajo vladavino prava, jih moramo spraviti z oblasti. Način, kako to narediti, pa ni sprejemljiv za vse: povezati se morata sredinska in leva opcija. Mislim, da sem se 10 let upiral temu, kar je Evropska unija s prisilnim varčevanjem počela v Grčiji, Španiji. Takrat so bili ljudje, kot je bila Christine Lagarde, moji sovražniki. Zdaj Christine Lagarde in ECB niso več moji sovražniki, ampak so nasprotniki postali ljudje, ki nas želijo ubiti. Spremeniti moramo torej miselnost. Tako kot je bila prednostna naloga v 30-ih letih prejšnjega stoletja povezava sredinske in leve politične opcije, je to tudi danes. Potrebni bodo kompromisi, bo škripalo, ampak če tega ne naredimo, bo desnica zmagovala. Prišla bo na oblast, mobilizirala bo ulico, napadla ustavo, medije, da bi ostala na oblasti za vsako ceno. Zato moramo poskrbeti, da ne pride na oblast. Nič nimam proti konservativnim strankam, v tradicionalnem smislu, nasprotujem le tem, ki so zavestno povezani z desnimi populisti in skrajnimi gibanji. Normalno je, ko poteka boj med desnico, levico in sredino, ko vsi sprejemajo ustavo in vladavino prava, neodvisnost medijev. A desnica igra umazan boj in zato se morata združiti levica in sredina, da taka desnica ne pride na oblast.

Slovenski novinar Marcel Štefančič, ki je o vaši knjigi in razmišljanjih pisal v tedniku Mladina, je poudaril, da je to premalo. Da mora biti poleg združitve politične sredine in levice antifašizem tema tudi v filmih, predstavah, glasbi, stripih, v celotni popkulturi. Je stanje res tako resno?

Vrniva se k veliki težavi na svetu: Indijo, največjo demokracijo na svetu, vodi človek, ki mobilizira rasistično drhal. Načrtuje, da bo na oblasti za vedno, da ne bo nikoli več alternative. V Združenih državah, ki je jedrska velesila, je demokracija krhka. V nekaterih zveznih državah je skoraj državljanska vojna zaradi tem, kot je splav, ko tam kljubujejo pravosodju. Rusija, ki je napadla Ukrajino, s predsednikom, ki je naznanil, da bo izbrisal jezik, identiteto in meje 40-milijonske države. Če ne mislite, da je nujno, se zbudite.

Kaj pa Evropa?

Evropa ima zaradi evropske ustave priložnost, da se za zdaj temu upre. Za zdaj. Ima zakon, s katerim omejuje sovraštvo na spletu, velja vladavina prava. Od držav, kot sta Madžarska in Poljska, lahko, ko napadajo lastno sodstvo in spodkopavajo vladavino prava, odvzame denar. Je bitka, ni lahko, a raje bi bil v Evropi kot Združenih državah. Kajti Združene države imajo težavo – prvi amandma dovoli, da pozivaš h genocidu, 2. amandma dovoli, da poseduješ orožje in ga uporabiš. To ni dobra začetna točka za branjenje demokracije. In v letu 2024 bomo videli: če desnica v Združenih državah izgubi še ene volitve, bo iskala rešitve z nasiljem. In to ne bo nujno pomenilo protestov na ulici, ampak prisile. Ko bodo rekli ženski – ne le da je nezakonito, da opravi splav v Teksasu, nezakonito je prečkati mejo in ga opraviti v drugi zvezni državi. To bo trenutek, ko bo ustava v težavah in Združene države že gredo po tej poti.

V knjigi kot rešitev navajate, da se mora temu upreti celotna družba. A antifašizem s seboj prinaša stigmo. Ljudje, ki opozarjajo, kako nevarno je sovraštvo do drugih ljudi, kot so begunci, manjšine, ki se zavzemajo za več socialne enakosti, za večjo vlogo države, so imenovani antifašisti in to je mišljeno kot zmerljivka, žaljivka. Deležni so žalitev, ker nasprotujejo sovraštvu. Kako se je lahko zgodilo, da je antifašizem stigmatiziran?

Trump je skušal antifašizem deklarirati kot teroristično organizacijo, čeprav ni niti organizacija in nima teroristične ideologije. Sprašujete, kako smo prišli od konca druge svetovne vojne, ko smo slavili antifašizem, govorili »Nikoli več«, do sem? Konec druge svetovne vojne smo praznovali z antifašizmom, tudi s kulturo, filmi, praznovali in občudovali smo tiste, ki so se borili proti antifašizmu. Kako smo prišli od tam do Trumpa? Trump je uporabil taktiko Mussolinija. Če preberete zbrana dela Mussolinija iz zgodnjega obdobja, kot sem jih jaz, boste videli, da se beseda antifašizem ne pojavi, dokler se Mussolini ne odloči liberalcev, ki mu nasprotujejo, označiti za nasilne antifašiste. Trump si je izposodil Mussolinijevo taktiko. Stigmatiziral je antifašiste kot nasilne, hkrati pa njegovi podporniki požigajo mestne hiše in urade in napadajo in pobijajo ljudi, kot je bilo pri Mussoliniju. Tako da moramo biti ponosni antifašisti, moramo obuditi to kulturo 30-ih, ki je dala sliko, kot je Guernica, filme Jeana Renoirja, povojne poljske filme Andrzeja Wajde, vse te filme petdesetih, ki so slavili zmago nad fašizmom. To moramo obuditi. Kamor koli grem, ponosno povem, da sem antifašist, vseeno mi je, če ti ni všeč, ker ne želim umreti v betonski škatli, ko se borim za zrak, kot nekateri moji daljni sorodniki, Judi. Kjer koli se pojavi fašizem, gre za življenje in smrt demokracije. Tako da se moramo mobilizirati in braniti demokracijo, čeprav veliko nas, kot jaz, želimo iti dlje, globlje v demokracijo, zahtevati več socialne pravičnosti, več pravice za potlačene in izkoriščane skupine, a zdaj se bom zadovoljil s tem, da branim demokracijo, ki jo imamo.

Če politiki delujejo skladno s fašističnimi idejami, o katerih ste govorili, imamo pravico, da jih imenujemo fašisti?

Ne. Mislim, da moramo ohraniti razliko med fašisti, ki razmišljajo o fašistični agendi, delujejo nasilno in fantazirajo o genocidu in spodbujajo ljudi k nasilju, ker to so. So ljudje, ki se bojijo svobode, ker vidijo, da so drugi s svobodo pridobili. In ko vidijo gibanja, kot sta Življenja temnopoltih štejejo in Jaz tudi, mislijo, da morajo to ustaviti. Ko vidijo transspolnega človeka, mislijo, da je to nenaravno in da morajo to ustaviti. To je fašizem. Desni populisti, kot so Trump, Nigel Farage v Veliki Britaniji, Marine Le Pen v Franciji na splošno niso nasilni in delujejo znotraj sistema. Konservativci delujejo konservativno. Ob teh treh kategorijah, ki obstajajo, je temeljna težava ta, da je fašizem tisti, ki narekuje vsem drugim. Zato moramo dati pravim liberalnim konservativcem pogum, da se uprejo. Na koncu moramo spodbujati vse dele demokracije, ki cenijo demokracijo kot tako. V Vzhodni Evropi in na Balkanu je veliko mladih demokracij, ki so videle le začetke demokracije. Velika tragedija bi bila, če bi to zavrgle. Srečo imam, da živim v državi, v kateri imamo delavski razred in gibanja že pred 50 leti, že pred 250 leti so se borili za demokracijo in socialno pravico. Imamo stabilno demokracijo, ki se lahko upre temu, da jo je Boris Johnson potisnil na neznan teritorij z brexitom, vzponom populističnih gibanj, veliko je udarcev, a mlade demokracije vzhodne Evrope so bolj krhke. In če želimo, da v državah, kot je Slovenija, in v nekdanjih satelitih Sovjetske zveze zacveti demokracija, moramo podpirati demokratične sile in Evropska unija mora zahtevati, da spoštujejo vladavino prava, svobodo govora, neodvisne medije in da imajo svobodne volitve.