Posebna dopisnica za Azijo Zorana Baković je za Delo začela poročati iz Pekinga leta 1986. Foto: BoBo
Posebna dopisnica za Azijo Zorana Baković je za Delo začela poročati iz Pekinga leta 1986. Foto: BoBo

V oddaji Intelekta na Prvem programu Radia Slovenija so se pogovarjali s poznavalko razmer, Zorano Baković.

Hladna vojna 2.0

Odnosi med Združenimi državami Amerike in Kitajsko se naglo zaostrujejo. Ameriški predsednik obtožuje Kitajsko odgovornosti za pandemijo covida 19, celo za sam virus. Od te strategije najverjetneje ne bo odstopil, zelo verjetno jo bo med letošnjo predvolilno kampanjo le še stopnjeval. Glede na to, da vodi Trump že dve leti ostro trgovinsko vojno s Kitajsko, kako odločilne so zaostritve, ki jih je zdaj prinesla pandemija?
Brez dvoma so se napetosti med Združenimi državami Amerike in Kitajsko začele mnogo pred izbruhom pandemije. Povezati jih je mogoče s prihodom Donalda Trumpa v Belo hišo in z njegovo politiko, s katero si je prizadeval zmanjšati ali celo popolnoma izničiti ameriški primanjkljaj v trgovinski menjavi, preprečiti prodor kitajskih tehnoloških podjetij na ameriško tržišče, podjetij, ki so dejansko kršila ameriške sankcije trgovanja z Iranom. Na splošno lahko rečemo, da ima zdajšnji ameriški predsednik nekoliko posebno pojmovanje ameriške dominacije v Aziji. Vse, kar je naredil, je naredil na zelo neobičajen način. Naj gre za redefinicijo ameriške navzočnosti na Korejskem polotoku ali za spremembo v ameriških odnosih s Tajvanom, ki je ena najbolj občutljivih točk v vsej kitajski politiki. Do zdaj so imeli Kitajci z ameriškimi predsedniki večja ali manjša trenja, odvisno od vsakokratnih razmer. A da bi kdo tako neposredno od Kitajske zahteval konkretne poteze in v ta namen celo uporabil konkretne sankcije kot v primeru carin, ki so za Kitajsko predstavljale velik šok, to se vse od vzpostavitve diplomatskih odnosov med državama leta 1979 še ni zgodilo. Povečevanje napetosti je torej že pred samo pandemijo pripeljalo do tega, čemur zdaj spet pravimo hladna vojna, čeprav to ni najprimernejši opis za ta položaj.

S pandemijo so se razmere poslabšale iz dveh razlogov. Na eni strani je zdaj v Združenih državah Amerike predvolilno leto in razvoj pandemije tam Trumpu ne koristi, pravzaprav izgublja tla pod nogami. Nedvomno skuša preusmeriti pozornost in tudi bes, ki v Ameriki narašča, tako glede tega, kar dela, kot glede tistega, česar ne dela. Ljudje so po eni strani besni, ker ni pravočasno ukrepal proti širjenju koronavirusa, po drugi strani pa zato, ker je ustavil gospodarstvo in so ljudje ostali brez dela in dohodkov. To mu ni v korist, in razumljivo je, da skuša preusmeriti pozornost, kot bi vsak v njegovem položaju. Seveda pa tu ne gre zgolj za ZDA. Tudi v Evropi imamo kar nekaj držav, politikov in medijev, ki menijo, da je Kitajska odgovorna zaradi prikrivanja in prepoznega obveščanja o novem virusu, in so sprožili vprašanje odškodnin, ki bi jih Kitajska morala povrniti državam, ki so in še bodo zaradi pandemije imele velike človeške in ekonomske izgube. Glede tega je veliko polemik. Trump pa je naredil še korak naprej in rekel, da je virus ušel iz kitajskega laboratorija. Ni ravno rekel, da so ga Kitajci ustvarili, čeprav se tudi s tem malo poigrava, ampak da je ušel iz laboratorija. Težko je reči, ali to drži ali ne. Dejstvo je, da stoji Vuhanski inštitut za virologijo, torej kitajski laboratorij, ki ga Trump navaja, samo 15 km stran od tržnice, ki naj bi bila vir okužb. To sovpadanje je tudi Kitajce prisililo k temu, da so objavili dolg seznam predpisov in postopkov, ki jih ima omenjeni inštitut za zagotavljanje varnosti. Znašli so se torej v položaju, ko morajo – da bi se obranili obtožb – pojasnjevati, kako ta laboratorij in inštitut delujeta, kar zelo redko in zelo neradi počno.

Še pomembneje pa je, da Trump ustvarja vzdušje "Kitajska je kriva". Naj gre za krajo tehnologije, za velik presežek v trgovinski izmenjavi in zdaj še za virus, vse to sodi v isti paket: Kitajska je kriva! To je stalnica Trumpove politike, ki se ni vzela kar od nikoder. Izhaja iz tistega segmenta ameriške družbe, ki je z zbliževanjem Kitajske in ZDA v preteklih štiridesetih letih izgubljal, ki mu je Kitajska dejansko prevzela posle in trg. Tega si Trump ni izmislil. Igra pa na karto, da je Kitajska kriva, in poskuša tudi svojega demokratskega protikandidata prisiliti, da glede Kitajske zavzame podoben ali celo enak odnos. Danes, v predvolilnem letu, se bo na ameriškem političnem prizorišču težko pojavil kdor koli, ki bi bil glede Kitajske na nasprotni strani kot Trump. Me pa mnogo bolj zanima, kako bo ravnala Evropa. Nikakor ni nujno, da bo šla mirno mimo tega, kar se je dogajalo ob izbruhu epidemije. Že se pojavljajo pozivi k ustanovitvi neodvisne komisije, ki bi raziskala izvor virusa, da bi tako prišli do jasnih odgovorov, ali je za širjenje virusa nekdo odgovoren ali ne oziroma ali se je virus razširil povsem po naravni poti. Glede na to, kar so mi kitajski prijatelji in viri že od samega začetka poročali, je bilo vedenje Kitajske z epidemiološkega vidika neodgovorno. Očitno so imeli takrat povsem drugačne prioritete. Mnogo prepozno so o dogajanju obvestili mednarodno skupnost in intenzivno pritiskali na Svetovno zdravstveno organizacijo, naj pojava novega koronavirusa ne razglasi za nevarnost za javno zdravje. To bi namreč bilo mnogo tehtnejše opozorilo vsem državam, da se morajo začeti pripravljati mnogo prej, kot so dejansko se.

Kitajska je precej iracionalna v odnosu do svojih državljanov, v svoji ideologiji in retoriki, toda pri zunanji politiki, v odnosih z drugimi državami, je Kitajska pravzaprav zelo racionalna. Ima svojo strategijo, ki je pred nikomer ne skriva. Le prebrati jo moramo znati.

Zorana Baković

Ravnanje Kitajske ob pandemiji vzbuja nekoliko mešane občutke iz več razlogov. Tudi ko je v prvih tednih pandemije v Evropi priskočila na pomoč z dobavo zaščitne opreme, je precej poudarjeno pomagala posameznim državam, in ne Uniji kot celoti. To je bil obenem čas, ko se je žal tudi evropska solidarnost izkazala za bolj papirnato, kot bi si lahko želeli. Vtis je, kot bi Kitajska hotela s svojim ravnanjem še nekoliko bolj destabilizirati Evropsko unijo, ki seveda ni brez svojih notranjih napetosti. Je v kitajskem interesu, da oslabi evropsko integracijo?
Kitajska nikoli ni želela razbijati Evropske unije. Drži pa, da ji multilateralni odnosi ne gredo najbolje. Sicer se zavzema za multilateralnost oziroma predvsem za večpolarni svet. Toda pri multilateralnih zvezah, kot je Evropska unija, ne ve točno, pri čem je. Kitajska si pač želi imeti določeno število telefonskih številk, ki jih lahko pokliče, ko je treba kaj urediti. Vse do danes ni prepričana, da je med njimi tudi številka v Bruslju. Toda nikoli ji ni bilo v interesu, da bi Evropsko unijo razbijala. Iniciative, kot je 17+1 o sodelovanju Kitajske s 17 državami srednje in vzhodne Evrope, med njimi je tudi Slovenija, ali kitajska pomoč tem in onim, poskusi pridobivanja evropskih pristanišč s kupovanjem posojil zadolženih držav, denimo v Grčiji in zdaj v Italiji, to je kitajska strategija vstopanja na evropska tla. Kitajska je namreč ves svoj gospodarski uspeh utemeljila na dveh velikih izvoznih trgih, na ameriškem in evropskem. Brez njiju Kitajska ne more ustvarjati ogromnih deviznih rezerv, ki jih ima, niti pridobivati tehnologije, ki je še vedno nima. Niti navsezadnje prodajati tistega, kar bi rada prodajala, to pa so danes kitajski visokotehnološki proizvodi. Kitajski je precej do tega, da je Evropska unija protiutež Združenim državam Amerike in da je v večpolarnem svetu Evropska unija sila, ki je vsaj enakopravna Združenim državam Amerike. Kitajska sicer res goji iluzorna pričakovanja, da bi Evropa nekega dne lahko vodila politiko, ki z ameriško ne bi imela ničesar skupnega in bi ji bila morda celo nasprotna. Da se bo, z drugimi besedami, odvrnila od ZDA in se bolj približala Kitajski. To je iluzija iz več razlogov. Predvsem so to drugačne vrednote. Kolikor se namreč pogovarjamo o demokraciji v nasprotju s protidemokracijo, o človekovih pravicah v nasprotju s kršenjem človekovih pravic, tu resnejšega partnerstva ne more biti. A če se vrnem h kitajski pomoči evropskim državam, ki ste jo omenjali: tu je zelo malo dejanske pomoči. Gre za povsem komercialno prodajo mask, respiratorjev in preostale zaščitne opreme. Kitajska podjetja so "pomagala" tako, da so določene kvote namenila evropskemu trgu. Toda v največji meri so to opremo evropske države kupile. Tu ni šlo za donacije. Donirala so posamezna kitajska podjetja, denimo Huawei in Alibaba. Te donacije so seveda hvalevredne, ampak jasno je, da imata obe podjetji v Evropi tudi velike ambicije in da jima je veliko do tega, da si tudi na ta način pridobita nekaj naklonjenosti, katere predvsem Huaweiju primanjkuje. Huawei je zdaj na resnično odločilni točki svojega obstoja na evropskih tleh.

Kaj je za nas pri vsej zgodbi ključno? Ključno je, ali imamo vsi skupaj, tako Evropska unija kot celota kakor vsaka posamezna država v tej Uniji, izbiro, da spremenimo politiko do Kitajske. Veliko različnih možnosti nimamo. Spreminjanje dobavnih verig je izjemno težko. Evropa ima izredno močno avtomobilsko industrijo, ki se bo zelo težko ločila od Kitajske in njenega trga. Ima tudi močno strojno industrijo, ki se naslanja na kitajski trg. Tu je navsezadnje Airbus, ki brez kitajskega trga verjetno lahko kar takoj zapre tovarne. Evropa se bo zato zelo težko odcepila od Kitajske, kot se to sicer občasno omenja in poziva. Bi pa Evropa lahko doumela, kje vendarle mora spremeniti svoj odnos do Kitajske. Upam in zdi se mi, da je aktualna Evropska komisija to prepoznala, da se bo v prihodnjih mesecih in letih pripravila enotnejša politika Evropske unije do Kitajske in da se jasneje določi, kolikšen je še sprejemljiv obseg kitajskih investicij, na katerih področjih so te zaželene in kolikšen delež evropske industrije sme biti tako močno naslonjen na kitajski trg. Da smo se na začetku epidemije, ko to sploh še ni bila pandemija, znašli v situaciji, ko nismo imeli zaščitnih mask, ker jih pač ne proizvajamo, to preprosto ni dopustno. Saj vendar ne govorimo o vesoljski tehnologiji, ampak o navadnih medicinskih maskah. Določene strateške prioritete se bodo zdaj – vsaj zelo upam, da bo res tako – zaradi te pandemije vzpostavile. Na področju političnih odnosov med Evropsko unijo in Kitajsko bo zdaj nastopilo zelo zanimivo obdobje. Če bomo uspešni pri omejevanju širjenja virusa in bomo znova lahko imeli neposredne stike, potem bi moral kitajski predsednik Ši Džinping septembra obiskati Nemčijo, ko ta prevzema polletno predsedovanje Uniji. Septembra bi moral biti tudi vrh Evropske unije in Kitajske, ki bi se ga prvič udeležil tudi kitajski voditelj. To jasno kaže na to, da želi Kitajska Evropski uniji nameniti višji položaj na svoji lestvici pomembnosti. Upajmo, da bo to srečanje sploh izvedljivo, kajti v tem primeru bomo bolje videli, kako se utegnejo odnosi razvijati dalje, ker je še kar nekaj odprtih zadev. Med njimi, denimo, sporazum o investicijah, ki bi po načrtih moral biti takrat podpisan, in še pomembnejši sporazum o vsesplošnem partnerstvu in prijateljstvu, ki je zelo problematičen in o katerem že zelo dolgo potekajo pogajanja.

Na izbiro imamo torej dve možnosti: ali bomo mi postali bolj podobni Kitajski in se povsem odrekli človekovim in delavskim pravicam ter bomo imeli plače, primerljive s kitajskimi, ali pa moramo vztrajati pri tem, da se vzpostavijo svetovni standardi, ki se jih je treba držati.

Zorana Baković

Kitajska je precej nedvoumno opomnila svet, da je njen avtokratski pristop zelo učinkovit pri omejevanju širjenja koronavirusa. Je s tem morda mednarodni skupnosti poslala tudi signal, da pričakuje, da jo bodo v prihodnje njene zaveznice posnemale in tudi same privzele podoben družbenopolitični sistem? Je s tem morda prestrašila nekatere države, predvsem evropske, ki so zadnjih nekaj let z zadržanostjo opazovale vedenje Trumpove administracije in morda začele na Kitajsko celo gledati kot na zanesljivejšega partnerja v mednarodni areni?
Kitajska dejansko neprestano ocenjuje uspešnost demokratičnih ureditev glede na lastno avtokratsko ureditev in tega ne skriva. Kar zadeva Kitajsko, ni to nič novega. Bilo je povsem pričakovano, da bo Kitajska v nekem trenutku poskusila prodati svoj recept za omejevanje širjenja virusa. Tako se jim je na primer uspelo vsiliti kot svetovalci srbskemu predsedniku, ki jih posnema. Žal. Z odkloni, ki jih na Kitajskem ni bilo. Ampak to je že druga tema. Kitajski predsednik Ši Džinping je prekinil doktrino pokojnega Deng Šjaopinga, ki je položil temelje sodobni Kitajski, kot jo poznamo. Dengova zunanja politika je temeljila na maksimi "skrij svetlobo in neguj moč", ki je pomenila, da se ne izpostavljaš, da nisi aroganten in da ne pokažeš, koliko si dejansko močan. Ši Džinping ravna prav nasprotno, je precej agresiven in je že mnogo pred pandemijo Evropi kazal zobe. Kitajska je tako precej resno grozila s hudimi gospodarskimi in trgovinskimi posledicami, če Evropa ne bo sprejela Huaweijeve opreme za novo 5G-tehnologijo. Grožnje torej Kitajska uporablja že nekaj časa. Ko je spoznala, da je pandemija prizadela Evropo in ves svet – in seveda se je to pri nas zgodilo pozneje kot na oni strani Velikega zidu, tako da je Kitajska ravno sproščala omejitve, ko je bilo pri nas najbolj hudo – no, takrat so prišli s svojimi izkušnjami in napotki in nam solili pamet, kako se je treba zadeve lotiti. Pri tem pa so mimogrede dali vedeti, kako je v takšnih razmerah njihov sistem vrednot, torej kolektivističen, centraliziran in avtokratičen, uspešnejši. Vprašanje je, ali je to res.

Vsekakor Kitajska lahko vzpostavi takšne karantene, kot je bila v Vuhanu, ker je pač policijska država, ki lahko zapre meje – to seveda ni bilo brez težkih posledic za milijone navadnih ljudi – in nato v nekem trenutku razglasi: uspelo nam je. Ne vemo, ali jim je res uspelo. Ne vemo, kakšna je bila cena za to. Tega nihče ne ve. Nihče ne ve, kaj se je dogajalo v Vuhanu, ko je bil zaprt. Neke malenkosti zdaj postopoma pronicajo na dan, več se bo šele pokazalo. Navsezadnje v Evropi tudi ne vemo, ali je pravilnejši pristop, ki so ga ubrale Slovenija, Hrvaška in Avstrija, ali morda tisti, ki se ga je oprijela Švedska. To se bo šele dolgoročno pokazalo. To, kar je Kitajski morda uspelo, je, da je torej omejila virus. Zanesljivo pa ga ni izkoreninila. Zagotovo to ne daje niti malo prednosti njihovi ureditvi ali njihovemu pristopu. Vsekakor pa si bodo skušali pripisati zasluge. V kitajskih medijih že piše, da če Kitajska ne bi zaprla mesta Vuhan in province Hubej, bi bilo zdaj tam že več kot 70 milijonov okuženih. Ampak mislim, da to ne bo pomembna tema. Mislim, da bo mnogo pomembnejša tema kitajska odgovornost do mednarodne skupnosti. Osebno pričakujem, da bo Evropa svoj ton nekoliko omilila, da ne bo za vsako ceno vztrajala pri tem, da se razišče za vsak dan in vsako uro, kdaj je Kitajska komu sporočila, kaj je storila, ali da se razišče, kaj bi lahko storila, a ni in tako dalje. Mislim, da bo evropski pristop nekoliko drugačen. Evropa bo najbrž strpnejša in bo privolila v določene kompromise. Mislim, da bo med Kitajsko in Evropo mnogo večja težava, kako zagotoviti, da se partnerstvo enako razume na obeh straneh. Tu se bodo nekatere stvari morale razčistiti. Nikakor pa ne mislim, da bi bil lahko kitajski model – ne družbenopolitični ne epidemiološki – komur koli v Evropi za vzor.

Največji ideološki nasprotniki Kitajske so obenem tudi njeni največji in najboljši trgovinski partnerji. Kakšna hladna vojna bi sploh bila mogoča na tej osnovi?

Zorana Baković

Vrniva se k ZDA. Kako močno bi se odnosi med Združenimi državami Amerike in Kitajsko lahko spremenili, če na volitvah zmaga demokratski kandidat Joe Biden?
Najprej moramo videti, kdo sploh bo Trumpov nasprotnik. Zaradi nezanemarljivih obtožb namreč ni gotovo, ali bo to res Joe Biden. Če bo, je enako pomembno, kdo bi utegnil biti njegov podpredsedniški kandidat in ali bo to morda ženska. Ampak če pogledamo demokrate, celoten nabor kandidatov na strankarskih volitvah jasno kaže, da demokratska politika ne bo več takšna, kot je bila Obamova. Obama se je lotil tehtnega poskusa Kitajsko dejavno vključiti v vse pomembne svetovne procese, vendar v okviru t. i. najpomembnejših bilateralnih odnosov v svetu, torej med ZDA in Kitajsko. Prejšnji ameriški predsednik je torej hotel sodelovanje razširiti na vsa pomembna vprašanja, kjer je to pač le bilo mogoče. In res: sodelovanje ni bilo še nikoli tako pomembno kot v tem trenutku. Še zlasti je ključnega pomena, če govorimo o iskanju cepiva za koronavirus in še bolj o njegovi distribuciji. Ampak kdor koli bo prišel v Belo hišo, se bo srečal s Kitajsko, ki ni več takšna, kot je bila v času Obame. Na primer: na nedavno videokonferenco o ustanavljanju sklada za skupne raziskave cepiva proti virusu SARS-CoV-2, za katero je dala pobudo Evropska komisija, Kitajska sploh ni želela poslati svojega predstavnika. Po prerekanju je nato sicer poslala svojega veleposlanika v Evropski uniji, ki pa ni imel nikakršnih pooblastil. Zakaj? Ne zato, ker Kitajska ne bi hotela sodelovati z Evropo, ampak ker Kitajska na tem področju ni pripravljena sodelovati z Ameriko.

Kdor koli bo torej prišel v Belo hišo, se bo srečal s Kitajsko, ki ni več pripravljena sodelovati z ZDA, kot je bila nekoč, in za to je več razlogov. Prvič ji je zelo veliko do tega, da uresniči cilj, ki si ga je zadala sama oziroma si ga je zadal njen predsednik. Tako bi ob dveh bližnjih stoletnicah rada izvedla dva skoka naprej, skoka, ki jo bosta popeljala na vrh svetovne hierarhije. Prva stoletnica je že prihodnje leto – gre za stoletnico ustanovitve komunistične partije Kitajske –, naslednja stoletnica pa je vzpostavitev Ljudske republike Kitajske leta 2049. Za prvo obletnico nameravajo razglasiti določene pomembne korake v notranjem razvoju, kot sta popolno izkoreninjenje revščine in prehod v status srednje razvite države, ki ima seveda povsem drugačno težo kot država tretjega sveta. No, do leta 2049 pa nameravajo postati najmodernejša in najmočnejša velesila na svetu. Na poti k temu cilju seveda stoji kar nekaj ovir, za katere se bojim, da bi utegnile biti izvor hudih nesoglasij – predvsem z Združenimi državami Amerike. Na prvem mestu je Tajvan. V času pandemije se je znova pokazalo, da ta otok ob kitajski obali pravzaprav predstavlja velik madež na politični vesti predvsem ZDA, pa tudi Evropske unije. Tajvan se je med pandemijo namreč odrezal bolje od večine drugih držav, čeprav sploh nima dostopa do Svetovne zdravstvene organizacije. Kitajski nikakor ne ustreza, da se je na tak način pozornost namenila težavi, za katero že dolgo vemo, da jo imamo, a smo jo raje zavestno zanemarjali. Na Kitajskem postajajo vse očitnejše težnje, da se tajvansko vprašanje reši čim prej. Do 2049 se mora rešiti, to imajo kot cilj tudi zapisano. Takrat bo namreč minilo 100 let, odkar je Kitajska narodna stranka (Kuomintang) po porazu v državljanski vojni z Maovimi komunisti odšla v Tajvan in je nastal ta razcep med Ljudsko republiko Kitajsko in Republiko Kitajsko, kot je uradni naziv Tajvana. Toda na Kitajskem močno narašča pritisk, da se to vprašanje reši čim prej ali kar takoj. Že samo zaradi tega, pa tudi zaradi drugih razlogov – v tem kontekstu naj omenim vsaj še napetosti v Južnem Kitajskem morju, kitajsko prevlado vzdolž tako imenovanega Enega pasu in ene ceste, povečevanje kitajske navzočnosti na Bližnjem vzhodu, torej na območju, kjer imajo ZDA že dolgo vitalne strateške interese, in navsezadnje novo kitajsko držo v mednarodnih odnosih, ki preprosto ni več politika umikanja in držanja ob strani – se bo prihodnji ameriški predsednik srečal z drugačno Kitajsko, kot je bila.

Zagotovo lahko pričakujemo, da bo, če se res zgodi zamenjava v Beli hiši, novi predsednik vodil politiko, ki bo bolj racionalna, bolje artikulirana in bolj konsistentna, kar bi bilo v današnjem svetu izrednega pomena. To, kar namreč počne Trump – pa nočem reči, da Kitajska pri tem ni nič kriva –, vodi v odkrito konfrontacijo, ki utegne zelo hitro prerasti celo v oborožen spopad. Tega se resnično lahko bojimo, mogočih povodov za to pa je vse več.

V času hladne vojne je obstajala železna zavesa in nismo nič sodelovali, zdajšnja situacija pa je mnogo bolj raznovrstna. Kot rečeno: na nekaterih področjih bomo v sporu, spet drugje bomo sodelovali. Treba pa bo poiskati dobro ravnotežje in priznati si moramo, da je Kitajska zase v odnosu do Evropske unije našla mnogo boljše ravnotežje kot obratno. Mislim, da je čas, da se to spremeni in da začne Evropa zavzemati jasnejšo pozicijo v svojem odnosu do Kitajske.

Zorana Baković

Omenili ste Južno Kitajsko morje. V zadnjem času je res zaznati vse večjo vojaško navzočnost tako kitajske kot ameriške mornarice v tamkajšnjih vodah. Nekaj podobnega menda lahko rečemo tudi za Tajvansko ožino. Kako nevarne so pravzaprav razmere?
Nevarnost je zagotovo zelo velika. Če govorimo o Tajvanu in možnosti za izbruh spopadov, bi ZDA sicer postavila šele na peto mesto, ne na prvo. Najprej se je treba zavedati, da ima Tajvan sam izredno močno vojsko. To je 24-milijonski otok, ki ima svojo identiteto, zelo uspešno gospodarstvo ter zelo jasne želje in cilje. Tajvan je tako z družbenega kot političnega vidika zelo uspešna država. Nikakor ne bodo samo sedeli in čakali, kaj se bo zgodilo z njimi ob morebitnih provokacijah kitajske strani. Še pomembneje pa je, da je Tajvan v takem položaju, da se bo, če bo prišlo do kakšnih kitajskih potez v smeri oborožene priključitve Tajvana celinski Kitajski, na kar kažejo kitajski dokumenti, na to nedvomno takoj odzvala Japonska. Japonska tako rekoč ne sme dopustiti takšnih sprememb, kajti Tajvan leži ob pomorskih poteh, prek katerih Japonska dobiva skoraj vso svojo energijo. Če odštejemo nekaj malo premoga, Japonska trenutno nima lastne proizvodnje energije, saj so od cunamija leta 2011 skoraj vse japonske jedrske elektrarne zaprte. Ne more si privoščiti, da bi nadzor nad potjo, po kateri torej prihaja energija v državo, povsem prepustila Kitajski. Nato ne smemo pozabiti na Južno Korejo, ki prav tako ne bo sedela križem rok.

Potem je tu še Rusija. Gre za izredno močno oboroženo območje. Resda obstaja rusko–kitajsko prijateljstvo in sodelovanje, a ne vemo, kaj bo iz tega, če se zgodijo spremembe, ki bi ogrozile ruske interese. Tukaj se torej prepletajo zelo eksplozivni zgodovinski, geopolitični, strateški, energetski, gospodarski in še vsi drugi dejavniki, v katere so vpete dve uradni jedrski sili, ena sicer neuradna, a deklarirana jedrska sila, ena, ki to lahko postane v mesecu dni, in še ena, ki bi atomsko orožje tudi lahko razvila v zelo kratkem času. Tu govorim o Kitajski in Rusiji, tretja je Severna Koreja, zadnji dve sta Japonska in Južna Koreja. To je resnično eksplozivno področje, kjer se lahko zgodi marsikaj, česar si morda v tem trenutku niti ne moremo predstavljati.

Kar zadeva torej same ZDA, je v tem kontekstu najbolj skrb vzbujajoče, da je Trump na nedomišljen način začel umikati ameriške sile iz severovzhodne Azije – te so doslej igrale vlogo ključnega poroka regionalne varnosti –, ne da bi to s čimer koli nadomestil. Ko je torej začel zmanjševati ameriško pripravljenost, da zaščitijo Južno Korejo in Japonsko pred Severno Korejo in Kitajsko, ko je začel govoriti o tem, da bodo te države morale plačevati za navzočnost ameriške vojske na območju, da bo celo umaknil ameriško vojsko iz tamkajšnjih oporišč in podobno, je sprožil tektonske premike. Če vam namreč ameriški predsednik reče, da se ne morete več zanašati, da bodo Američani še naprej skrbeli za vašo varnost, to seveda sproži obsežno oboroževalno tekmo. Tako se je močno povečalo oboroževanje Japonske, Južne in seveda tudi Severne Koreje, ki prav v tem trenutku izvaja svoje male raketne poskuse. Če so obenem še večje spremembe na kitajski strani, bi dejansko samo Združene države Amerike lahko preprečile resnejši spopad. Ali bodo ali ne, bomo šele videli. Resnično je zelo skrb vzbujajoče, da je pandemija izbruhnila natanko v času, ko imamo dva takšna nepredvidljiva voditelja na obeh straneh Tihega oceana. Na eni strani Trumpa, ki je izredno nekompetenten in zato tudi zelo nepredvidljiv – in resnično je velika težava, če je takšna velesila nepredvidljiva – ter na drugi strani Ši Džinpinga, ki je sprožil strah vzbujajoč plaz kitajskega nacionalizma in izrednih pričakovanj. Še več: namesto da bi svojo deželo liberaliziral in uravnovesil celoten spekter kitajskih zelo kompleksnih notranjih težav, jo Ši le še bolj centralizira. To pa pomeni, da pritisk na ventile, ki jih ni veliko – Tajvan je denimo eden izmed njih –, postaja vse bolj neznosen.

Če povzamem, kritični trenutek glede Tajvana se nedvomno približuje. Kaj bo to sprožilo po svetu, je seveda težko reči. Ali se bodo zaradi tega vneli oboroženi spopadi med ključnimi akterji? To ni jasno. Rekla pa bi, da so zaostrovanja prej bolj verjetna kot manj. Nedvomno je to scenarij, na katerega bi se morala Evropska unija že zdaj pripravljati. Kajti ko gre za Kitajsko, je Evropska unija vedno znova presenečena in nepripravljena na razmere, ki so se pred našimi očmi pripravljale že zelo dolgo, a tega nismo hoteli opaziti.

Kakšen je torej odnos Evropske unije do Kitajske?
Evropska unija je bila vse do zdaj osredotočena predvsem sama nase, na lastno organiziranost, na integracijo; zaposluje jo vprašanje, ali naj se še širi ali ne. Neprestano je introvertirana, skoraj avtistična. Odkar se sama ukvarjam s Kitajsko, in tega je že več kot 40 let, smo Evropejci stalno nad nečim presenečeni, pa čeprav ima Evropa eno najboljših sinologij na svetu. Veste, nekaj izredno močnih centrov za sinološke študije je v Evropi, med njimi tudi v Ljubljani. Res ne vem, zakaj nihče ne posluša, kaj govorijo moji kolegi sinologi, zakaj nihče ne bere, kaj pišejo, toda ta evropska presenečenja nad kitajskim ravnanjem so že povsem neznosna. Kar naprej smo presenečeni nad nečim, kar se nam odkrito dogaja pred očmi. Mislim, da je končno prišel čas, da razmislimo, kaj bomo, če ... Oblikovati moramo načrte za različne potencialne scenarije. Tudi ta pandemija je zelo značilen primer. Videli smo, kako se je Kitajska vedla ob izbruhu sarsa. A takrat bolezen ni prišla do Evrope in tako se nikomur na stari celini ni zdelo vredno opazovati, kako je Kitajska ravnala v tistem primeru. Lahko bi se zavedali, kaj se dogaja, a imamo nekoliko ignorantski pristop do Kitajske kot nečesa oddaljenega. Ko ponekod gledamo tamkajšnje ogromne gradbene projekte in arhitekturne ekshibicije, jo sicer zelo občudujemo, spet drugič pa zaidemo v nasprotno skrajnost in krivimo Kitajce za vse slabo ter se jih skušamo znebiti. Mislim, da je čas, da Evropa poišče zrel in uravnotežen odnos do te dežele. Med drugim bi bilo to dobro tudi za Kitajsko. Pri vsem, kar Kitajska počne in kar še bo počela, vodstvo v Pekingu namreč upošteva, kaj svet od njihove države po eni strani pričakuje in kaj po drugi plati tolerira. Kitajska nima iracionalne politike. Kitajska je precej iracionalna v odnosu do svojih državljanov, v svoji ideologiji in retoriki, toda pri zunanji politiki, v odnosih z drugimi državami, je Kitajska pravzaprav zelo racionalna. Ima svojo strategijo, ki je pred nikomer ne skriva. Le prebrati jo moramo znati.

Pandemija se vse bolj kaže kot katalizator številnih daljnosežnih sprememb. Vse glasnejši so pozivi h krajšanju dobavnih verig, vračanju proizvodnje na Zahod. Javno mnenje tako na Vzhodu kot na Zahodu kaže, da se medsebojno nezaupanje poglablja. Je globalizacije, kot smo jo poznali, konec? Smo se znašli v novi hladni vojni?
Zdi se mi, da je pandemija prej pokazala, da se globalizacije pravzaprav ne da zaustaviti. No, če je ne bi bilo, morda niti ne bi imeli pandemije, ampak samo občasne epidemije. Toda pandemija je zdaj tu in uspešno se je lahko lotimo samo, če ohranimo globalizacijske vezi, kajti sami se virusa ne bomo mogli znebiti. Dokler se namreč ne bomo prepričali, da ga ni ne v Afriki, ne v Aziji, ne v Južni Ameriki in seveda tudi ne v Severni, ne moremo biti prepričani, da smo ga izkoreninili. Zdaj lahko razmišljamo samo globalno. Ne vem, kako bi lahko naredili cepivo in predvsem kako bi poskrbeli, da ga prejme sedem in pol milijarde ljudi, ne da bi se pri tem močno naslonili na globalizacijske mreže.

Mislim pa, da imamo zdaj priložnost globalizacijo popraviti, korigirati. Ne trdim sicer, da se bo do to res zgodilo. Za globalizacijo, kot jo poznamo, so samoumevne stvari, ki preprosto ne bi smele biti samoumevne. S korekcijo mislim predvsem, da ne smemo – ne glede na dogajanje na relaciji ZDA – Kitajska – nediskriminatorno poslušati samo glasu kapitala in dobička, ko se pogovarjamo tako o našem dostopu do kitajskega trga kot o kitajskem vstopu na evropska tla. Oblikovati moramo nekoliko drugačna merila, kot jih imamo zdaj. Ne morejo namreč obstajati takšna neskladja kot zdaj, ko zasebna evropska podjetja pri velikih infrastrukturnih projektih konkurirajo velikim kitajskim državnim korporacijam. To preprosto ne gre. Ali pa je treba spremeniti standarde in merila, ki bi omogočili, da je konkurenca dejansko mogoča. Prav tako ne moremo dopustiti, da ostajamo brez ključnih proizvodov, ki jih v Evropi ne proizvajamo samo zato, ker je njihova proizvodnja na Kitajskem cenejša. Ne smemo še naprej dopuščati, da kitajski kapital in kitajski investitorji lahko pridejo na evropski trg in tu kupijo tako rekoč kar koli ali odprejo tovarno, Kitajska pa česa podobnega evropskim podjetjem ne omogoča. K sreči je Evropska komisija to začela zdaj poudarjati in zahtevati spremembe, ampak to še ni dovolj. Globalizacijo je treba korigirati tako, da se bodo standardi upoštevali dosledneje in globlje. Ne moremo na primer na istem trgu konkurirati državi, ki ne pozna delavskih pravic, in pričakovati, da bomo tudi mi še naprej imeli sindikate. Jasno se je pokazalo – ne glede na pandemijo in zgodbo z maskami –, da to ne gre. Na izbiro imamo torej dve možnosti: ali bomo mi postali bolj podobni Kitajski in se povsem odrekli človekovim in delavskim pravicam ter imeli plače, primerljive s kitajskimi, ali pa moramo vztrajati pri tem, da se vzpostavijo svetovni standardi, ki se jih je treba držati.

Potem pa je tu še en vidik. Sem zelo naklonjena Evropski uniji in mislim, da gre, čeprav po ovinkih, v pravo smer. Uvoz kitajskega česna sem vedno imela za nekakšen simbol. Ni nam treba uvažati kitajskega česna; moramo se odločiti, kaj bomo zadržali na svojih tleh. Zdaj je res skrajni čas, da razmislimo, kje so vendarle naše prednosti pri stvareh, ki smo jih v preteklosti že opustili. Proizvodnja hrane je tu ključna in strateškega pomena. Upam, da smo to zdaj končno doumeli. Vse to pa vendarle ne pomeni, da bi zdaj kar ukinili globalizacijo. Nasprotno. Zdaj prihajamo v dobo umetne inteligence, razmaha robotike, digitalizacije industrije, kar brez globalizacije nima smisla. Poleg tega pa tudi ne vidim, kako bi ta razvoj sploh preprečili.

Mislim, da vstopamo v novo fazo globalizacije, v kateri bo treba vpeljati drugačne standarde in drugačne definicije. Kar pa zadeva hladno vojno, je veliko vprašanje, kaj s tem sploh hočemo reči. Danes hladna vojna med ZDA in Kitajsko vsekakor ni enaka tisti med ZDA in Sovjetsko zvezo. Iz več razlogov. Prvič: Kitajska danes ni prav nič podobna nekdanji Sovjetski zvezi, niti ni odnos med tema državama podoben nekdanjemu odnosu med Washingtonom in Moskvo. To gre predvsem pripisati nekoliko absurdnemu dejstvu, da so največji ideološki nasprotniki Kitajske obenem tudi njeni največji in najboljši trgovinski partnerji. Kakšna hladna vojna bi sploh bila mogoča na tej osnovi? In vendar to še ne pomeni, da niso odnosi Kitajske z nekaterimi državami nevarni. Tu, ponavljam, ne gre toliko za ZDA kot za njene sosede, ki imajo dobre razloge, da jih skrbijo potencialna žarišča in celo potencialni spopadi. Sama bi za opis današnje situacije izraz hladna vojna nekoliko modificirala in uporabila kak drug pridevnik. Tako bi bilo gotovo mogoče govoriti o ideološki vojni med demokratičnimi in nedemokratičnimi družbami. O tem moramo navsezadnje razmišljati tudi na evropskih tleh – in to ne zgolj glede Kitajske. Te težnje so tudi tu zelo očitne in mislim, da mora Evropska unija pri tem nastopiti odločneje in glasneje.

Potem je tu tehnološka vojna, ki je zelo resna zadeva. Vstopamo v novo fazo tehnološkega razvoja in v novi val digitalizacije industrije in tu se bodo nekateri mednarodni akterji nedvomno vsilili kot močnejši, bolj prisotni, drugi pa bodo izpadli. Zelo zanimivo bo spremljati, koliko bo Kitajska pri svojih načrtih uspešna, kajti njene ambicije so zelo velike, sledi pa jim tudi že zelo dolgo, že najmanj 30 let. Zelo sistematično umešča svoja podjetja – med njimi osrednje mesto slej ko prej pripada Huaweiju – v vse države, ki so naredile večji korak naprej v informacijsko–komunikacijski tehnologiji. Vsekakor ima visoke ambicije in želi dominirati pri postavljanju tehnologije nove generacije. Tu smo priče konfliktu dveh svetov, na eni strani kitajskega in na drugi ameriškega, no, morda gre celo za spopad treh svetov, kajti tudi Evropa je močna na področju umetne inteligence in informacijske tehnologije. V vsakem primeru bo ta konflikt, ki mu lahko rečemo tehnološka vojna, imel zelo pomembne posledice, ki nas znova vračajo k vprašanju sistema vrednost, k spoštovanju pravic posameznika, individualne svobode, človekovih pravic in navsezadnje k vprašanju, v kakšni družbi bomo živeli.

Kolikor s Kitajsko že tekmujemo ali bomo to še počeli, lahko obdobje, v katerega vstopamo, okvirno sicer res označimo kot hladno vojno, a to ne pomeni, da ne bomo z njo hkrati tudi sodelovali. V času hladne vojne je obstajala železna zavesa in nismo nič sodelovali, zdajšnja situacija pa je mnogo bolj raznovrstna. Kakor rečeno: na nekaterih področjih bomo v sporu, spet drugje bomo sodelovali. Treba pa bo poiskati dobro ravnotežje in priznati si moramo, da je Kitajska zase v odnosu do Evropske unije našla mnogo boljše ravnotežje kot obratno. Mislim, da je čas, da se to spremeni in da začne Evropa zavzemati jasnejšo pozicijo v svojem odnosu do Kitajske.