12 predsedniških kanidatov se poteguje za mesto voditelja francoskega naroda. Čez natanko teden dni se bodo Francozi podali na volišča in svoj glas oddali kandidatu, ki jih je v nekaj mesecih s svojim programom najbolj prepričal. Ker velik del Francozov, kar 40 odstotkov, še vedno ni odločen, komu bo podelil svoj glas, so presenečenja mogoča, pred kandidati pa je še naporen teden nagovarjanja volivcev, predstavljanja svojih idej in programov ter boja za tako želene glasove.

O volitvah, kandidatih za predsednika in najpomembnejših temah smo se pogovarjali z Ildo Mara, novinarko pri francoskem tedniku Courrier International iz Pariza.

Zakaj se je Jacques Chirac odločil, da ne bo še tretjič kandidiral na volitvah? Ima dovolj politike ali je njegova odločitev posledica strahu, da ima Nicolas Sarkozy preveč podpore med člani njune stranke (UMP) in se ne bi uvrstil v drugi krog?

Jacques Chirac je sprejel zelo dobro politično odločitev, saj se bo upokojil častno. Chirac je star politični maček in mislim, da se ne boji drugih kandidatov, ampak se je odločil, da bo prepustil prostor mlajšim, kot so to njegovi predhodniki storili z njim. Francijo je vodil 12 let in prišel je čas, da dobi politika nov zagon. Zadnje čase v Franciji vsi prisegajo na spremembe in to je znak, da nima smisla trdovratno vztrajati na oblasti za vsako ceno. Umakniti se z oblasti, kot je to storil Chirac, je zelo pozitivna lastnost. In dejstvo, da je podprl kandidata svoje stranke, Nicolasa Sarkozyja, še dodatno dokazuje stopnjo njegove politične zavednosti in integracije.

Mislite, da se lahko ponovi presenečenje z zadnjih predsedniških volitev, ko je Jean-Marie le Pen zbral zadostno število glasov in se uvrstil v drugi krog? Lahko Le Pen ali celo Jose Bove tudi tokrat prideta v drugi krog volitev?

Res je, da so volitve igra naključij. Trenutno živimo v času globalne socialne in gospodarske krize, kar se pozna tudi v Franciji. Prisotno je splošno nelagodje in uvrstitev Le Pena v drugi krog volitev ne bi bilo presenečenje, prej odsev resničnega stanja. Kar se tiče Joseja Boveja mislim, da ne bo dobil pomembnejšega števila glasov, vendar že dejstvo, da je zbral dovolj podpore, da je eden izmed uradnih predsedniških kandidatov, kaže, da predstavlja strah pred globalizacijo, s katerim se identificira nemalo ljudi.

Kdo bo, po vašem mnenju, prišel v drugi krog volitev? Nicolas Sarkozy in Segolene Royal kot najverjetnejša kandidata, ali je mogoče, da bo Francois Bayrou zbral dovolj podpore tako desnice kot levice in se uvrstil v drugi krog?

Glede na trenutne raziskave javnega mnenja je zelo težko napovedati, kdo se bo uvrstil v drugi krog volitev, saj ogromen odstotek Francozov še vedno ne ve, koga bodo volili, in ne bi rada delala prehitrih zaključkov. Vendar je zelo mogoče, da če se v drugi krog uvrstita Sarkozy ali Le Pen ter Francois Bayrou, bo novi predsednik Francije Bayrou, saj bodo zanj poleg njegovih pristašev volili še vsi socialisti, ki jim ekstremistične ideje Le Pena in tudi Sarkozyja niso po godu. V nasprotnem primeru, če uspe Nicolas Sarkozy očarati množice s svojim programom prekinitve vezi s preteklostjo in se v drugem krogu spopade s Segolene Royal ali Francoisem Bayroujem, bo Francijo naslednjih pet let vodil on.

Je Francija pripravljena na predsednico?

Seveda! To ne predstavlja nobenega problema, vprašanje pa je, če je Francija pripravljena na program, ki ga kandidatka ponuja. Tudi ona si prizadeva za določene spremembe, vendar se veliko članov socialistične stranke nagiba bolj k sredini, k Bayrouju. In to ni zato, ker je ženska, ampak gre bolj za izraz in oblikovanje njenih idej. Tako daleč je Segolene prišla, ker je očarala veliko Francozov in jo imajo radi, vendar ji Francois Bayrou predstavlja grožnjo, saj so njegove ideje in program zmernejši in tako v enaki meri privlači volivce z leve in volivce z desne.

Katere teme so za volivce na letošnjih volitvah odločilne? Je to priseljenska politika, Evropska unija, socialni sistem, gospodarstvo, zaposlovanje in pokojninski sistem ...?

Vse, kar omenjate. Po navadi se pri volitvah vedno postavlja vprašanje, kaj je Ahilova peta posameznih kandidatov in njihovih programov. Letos na žalost ni Ahilove pete, je pa prisotnih veliko drugih šibkih točk. Če gre verjeti kandidatom, gre Franciji slabo, Francija je v socialni, politični in gospodarski stiski. Vendar pa je glede na mednarodne kazalnike Francija država, v kateri se živi najbolje na svetu – zaradi njenega socialnega sistema, njenih bogastev, zgodovine in znanja. Reforme pa so vsekakor potrebne in tu se pojavlja problem, ker je sistem prestrog in neprilagodljiv. Svet se premika, Francozi pa, ne glede na to, ali so z leve ali desne politične opcije, ostajajo na mestu, ne marajo sprememb in se jih bojijo. In to daje občutek francoske stiske. Ljudje si želijo živeti s prednostmi kapitalizma in delati tako kot v komunističnem sistemu.

Kaj bodo Francozi naredili glede Evropske ustave? Kakšno je njihov odnos do prihodnje širitve Unije? So za ali proti vključitvi Turčije v Unijo? So ta vprašanja odločilnega pomena na letošnjih volitvah ali Francoze bolj skrbijo notranjepolitična vprašanja?

Vsa evropska vprašanja vidimo skozi nacionalne filtre. Seveda Francoze bolj zanima notranja politika kot evropska in je glede volilne kampanje ta veliko bolj pomembna, a sta obe neločljivo povezani. Francozi so 29. maja leta 2005 na referendumu zavrnili Evropsko ustavo, a je bilo to sporočilo vladi in ne glas proti Evropi. Bil je glas strahu do novih držav srednje in vzhodne Evrope, ki bodo Francozom odvzele delovna mesta - to je povezava notranje politike z evropsko, ki se je Francozi bojijo. Gre za neke vrste tekmovanje. Vendar pa ne glede na to, kdo bo novi predsednik, Francija ne bo mogla zaostajati za Evropo. Vloga Francije kot ene izmed ustanoviteljic Evropske unije je ključnega pomena za evropsko integracijo in Francija bo vodilno vlogo igrala še naprej. Kar pa se tiče Evropske ustave, mislim, da je treba najti drugačen način in pristop, da jo bodo Francozi sprejeli.

Za Francoze je nacionalna identiteta ključnega pomena, priseljenci niso dobrodošli, saj predstavljajo grožnjo tej identiteti in vzbujajo strah. Zakaj se je Nicolas Sarkozy odločil, da bo ustvaril ministrstvo za priseljevanje in nacionalno identiteto in zakaj je s tem Francoze tako prestrašil?

Res je, da njegova formula ministrstva za priseljevanje in nacionalno identiteto vzbuja strah. Francija se ne more otresti svoje identitete kot država azila, vendar pa je reorganizacija ministrstva za notranje zadeve nujno potrebna, saj se vsi tujci, ne glede na to, ali prihajajo iz nerazvitih držav, držav v razvoju ali držav članic Evropske unije in drugih razvitih držav, kot na primer ZDA, Kanada ali Japonska, srečujejo z izjemno težkimi pogoji in postopki za pridobitev pravice za bivanje. Z idejo za oblikovanje novega ministrstva si Sarkozy prizadeva za obvladovanje priselitev in preoblikovanje politike integracije in azila. Tako bi reorganiziral celotno notranje ministrstvo, novo ministrstvo bi bilo integrirano v notranje, njegovo delo pa bi bilo bolj učinkovito in bolj uspešno.

Sarkozyjev načrt je šokiral in prestrašil dober del Francozov, a ne smemo pozabiti, da si prizadeva samo odgovoriti na zahteve in pričakovanja francoske populacije, da skuša reorganizirati in narediti učinkovito administracijo, ki funkcionira kot v komunističnem sistemu. V Franciji se da živeti brez dovoljenja za bivanje, a tako ne pripadaš sistemu. Postopki za pridobitev dovoljenja pa so dolgotrajni, pristojne službe niso učinkovite in Sarkozy želi to spremeniti, predlaga bolj neposredne in bolj učinkovite ukrepe. Njegov program je iskren, poglobi se v zadeve, res pa je, da ga včasih zanese in je njegov govor oster in predlogi ekstremni. Nekatere ljudi tako šokira in prestraši, drugim je všeč, a tako je v politki. Nikoli ne moremo biti všeč vsem, Sarkozy pa je vse prepogosto narobe razumljen. Njegov program temelji na drastičnih ukrepih, s katerimi si želi prekiniti težko francosko dediščino in če bo izvoljen na mesto predsednika, njegova naloga nikakor ne bo lahka.

Brina Tomovič