V potresu v deželah Lacij, Umbrija, Abruci in Marke je umrlo 299 ljudi, približno 65.000 jih je ostalo brez domov. Leto dni pozneje so razmere pogosto podobne, kot tik po potresu. Ruševine so po večini odstranili le tam, kjer so ovirale promet, obnova poteka počasi, tisoči še danes živijo v začasnih montažnih hiškah in bivalnikih, in zdi se, da je edini pretres, ki si ga v tem trenutku želijo v seizmično nemirni Italiji tisti, ki bi zganil politiko in birokracijo ter ju pospešil tako pri odpravljanju posledic kot iskanju preventivnih ukrepov.

Več tisoč ljudi še vedno nima novih oziroma do te mere obnovljenih domov, da bi se vanje lahko vrnili. V Rimu so lani napovedali naročilo 3.800 montažnih prebivališč, kamor naj bi namestili tiste, ki so ostali brez strehe nad glavo. Postavili so jih manj kot 500, odstranili so manj kot 10 odstotkov ruševin.

Ljudje v začasnih domovih tudi po osmih letih
Na italijansko politiko že leta letijo kritike, da je nemočna pri spoprijemanju s potresi. Osem let po rušilnem potresu v L'Aquili, ko je umrlo 300 ljudi, v začasnih domovih še vedno živi 8.300 ljudi. Tako kot obnova tudi preverjanje potresne varnosti poteka prepočasi, kar je pred dnevi priznal premier Paolo Gentiloni. Vzrok je tudi pomanjkanje denarja. Samo lanski potres je povzročil za dobrih 23 milijard evrov škode.

Nekaj bo treba storiti. Tla namreč niso mirna, afriška tektonska plošča prav na Apeninskem polotoku še naprej izpodriva evrazijsko. Na to sta najbolj prepričljivo in ne brez človeških žrtev spomnila oktobrski in januarski potres na istem območju ter ponedeljkov na otoku Ischia pri Neaplju.