Münchensko državno sodišče je 90-letnega Josefa Scheungraberja obsodilo, ker je ugotovilo, da je ukazal poboj omenjenih civilistov, to pa je zadnje sojenje kakšnemu poveljniku nacistične vojske. V preteklosti je Scheungraberja na dosmrtno kazen v odsotnosti že obsodilo italijansko vojaško sodišče zaradi ubojev, ki so se zgodili 26. junija 1944 v mestu Falzano di Cortona, a ga Nemčija ni izročila, saj tega brez privolitve osumljenih oziroma obsojenih državljanov ne počne.

Sam je vse obtožbe zanikal. Dejal je, da je zapornike takrat predal vojaški policiji in da ne ve, kaj se je potem zgodilo z njimi. Njegova odvetniška ekipa pa je zahtevala, da ga oprostijo, saj je pri pričanju nekaterih prič 65 let po dogodku prišlo do nekaterih izpodbijajočih se izjav.

Scheungraber se je na sodišču pojavil v tradicionalni bavarski jakni in na videz je dobrega zdravja. Sodišče je ugotovilo, da je kot 25-letni poročnik Wermachta v znak maščevanja za napad italijanskih partizanov, ki so ubili dva nemška vojaka, ukazal brutalne umore civilistov. Pri tem je bila ubita tudi 74-letna ženska, tri moške so pobili kar na ulici, preostalih 11 ujetnikov pa so odpeljali v neko kmečko hišo, ki so jo nato razstrelili. Preživel je le takrat 15-letni Gino Massetti, ki je tudi pričal na sojenju v Münchnu.

Obsojeni 90-letnik je desetletja živel na prostosti, delal pa je kot uradnik v mestnem svetu v Ottobrunnu, blizu bavarske prestolnice. Imel je tudi trgovino s pohištvom, udeleževal se je pohodov nekdanjih nemških vojakov, pred kratkim pa je prejel odlikovanje za občinsko delovanje.

Lov se še nadaljuje
Sicer pa se lov na nacistične zločince po svetu nadaljuje. Eli Rosenbaum, ki vodi Urad za posebne preiskave v ZDA (OSI), pravi, da je "odločilna bitka s časom". Pri tem dodaja, da bi lahko pregon, upoštevajoč trenutni napredek, trajal še naslednjih 100 let, že v 10 letih pa bo po njegovih besedah "ugasnila biološka ura druge svetovne vojne".

Večina nekdanjih nacističnih poveljnikov po vojni ni zamenjala identitete in se ni skrivala, kar je v nasprotju s splošnim prepričanjem. Skrvala sta se Adolf Eichmann, ki je bil glavni načrtovalec deportacij Judov v koncentracijska taborišča, in Joseph Mengele - "angel smrti v Auschwitzu. Večinoma pa so nekdanji poveljniki le slekli uniforme in si poiskali službe ter živeli običajno življenje.

"Pravici ni bilo zadoščeno"
Profesor študij o holokavstu na univerzi v Manchestru Jean-Marc Dreyfus pravi, da v letih od 1945 do 1948 ni bilo dovolj politične volje za pregon odgovornih nacistov. "Okoli leta 1953 so se sojenja proti njim končala, pri tem pa je treba povedati, da je bila razlog hladna vojna. Zahod je potreboval močno Zahodno Nemčijo in se ni želel ukvarjati s preganjanjem nacistov, ki so takrat že postali del družbe in tudi del zvezne vlade," pojasnjuje Dreyfus.

Odstranitev takih posameznikov bi po njegovem mnenju oslabilo nemški narod, česar pa Zahod ni želel, saj je potreboval močno Zahodno Nemčijo proti takratni Sovjetski zvezi.

V 50. in 60. letih preteklega stoletja je nemški sodnik in tožilec Fritz Bauer ocenil, da je na prostosti okoli 100.000 Nemcev, ki so bili na tak ali drugačen način odgovorni za množične poboje Judov. Nekatere ocene so govorile celo o 300.000 posameznikih. Glede na te ocene pravici ni bilo zadoščeno, ugotavlja Dreyfus.

Profesor David Cesarani, avtor knjige "Pravica z zamudo", v kateri opisuje, da je Velika Britanija po vojni podelila državljanstvo številnim kolaborantom z nacisti iz vzhodne Evrope, ZDA pa so, zavedujoč se, kaj počnejo, v svoje vrste rekrutirale številne vojne zločince, da bi se borili v hladni vojni.

Pred kratkim so ZDA iz nekaterih dokumentov umaknile oznako zaupno, pri čemer je javnost lahko izvedela, da so Američani naciste pogosto preganjali zato, da bi potem izrabili njihovo znanje. Hkrati se Cesarani strinja, da se je lov na naciste začel v 70. letih prejšnjega stoletja.

Boj Wiesenthala
Jud Simon Wiesenthal, ki je že leta 1947 v Avstriji ustanovil Judovski zgodovinski dokumentacijski center, je pomagal pri prijetju Eichmanna, Franza Murerja ("Mesarja iz Vilne"), Ericha Rajakowitscha, odgovornega za deportacije nizozemskih Judov, Franza Stangla, poveljnika taborišč Treblinka in Sobibor, Karla Silberbauerja, gestapovskega častnika, ki je aretiral Anno Frank in mnoge druge.

Wiesenthalov duh tudi po njegovi smrti leta 2005 še vedno živi v Centru Simona Wiesenthala, ki še vedno išče še živeče naciste in spremlja, ali za njihov pregon kaj naredijo tudi posamezne države. Zadnje letno poročilo, objavljeno aprila 2008, kaže, da je po svetu aktivnih še 608 preiskav in da je bilo v predhodnih sedmih letih izrečenih 76 obsodb. ZDA so v poročilu dobile najboljšo oceno za pregon nacistov, take ocene pa si ni prislužila nobena druga država.

Prva, ki so jo izročile ZDA, je bila Hermine Brauensteiner-Ryan, med drugim je bila odgovorna za bičanje in pretepanje žensk v taborišču Majdanek. Zadnji pa je bil Avstriji izročen 83-letni Josias Kumpf, ki naj bi sodeloval pri poboju 8.000 Judov v enem dnevu v taborišči Trawniki v okupirani Poljski. Kumpf je bil na Wiesenthalovi listi najbolj iskanih najmlajši človek.

Najstarejši je Alois Bruner, ki bo, če je še živ, kmalu slavil 97. rojstni dan. Trenutno je najmaljši človek na omenjenem seznamu Mikhail Gorshkow, ki naj bi bil star 85 let. Tisti, ki jih center odkrije, se potem na sodiščih branijo pred pregonom oziroma izročitvijo, pri tem pa je čas na njihovi strani.

V sojenju 87-letnemu Heinrichu Böreju, obtoženemu umora treh pripadnikov nizozemskega uporniškega gibanja, je sodišče ugotovilo, da je obtoženi prestar za sodni proces v Nemčiji. Tako upanje, da bodo odgovorni še prišli pred sodišče in bili obsojeni s časom izginja.