Helmut Schmidt nikoli ni bil nemški predsednik. Vendar pa se zdi, da je nekdanji kancler (1974-1982) danes največja siva eminenca, 'avtoriteta v ozadju' nemške politike; pravzaprav zapolnjuje tisto mesto moralne avtoritete, ki bi ga moral predsednik. Oboževalca Bacha, ljubiteljskega pianista in tudi pri 91 letih strastnega kadilca, se novinarji spomnijo ob vseh večjih pretresih v nemški politiki. Tudi med pripravami na volitve novega predsednika po nedavnem odstopu Horsta Köhlerja se je Schmidt znašel na televiziji - v nekem hamburškem hotelu kot iz časa Winstona Churchilla in obvezno s cigareto v roki. "Dezerterstvo to ni bilo, veliko bolj je šlo za izraz obupa," je svoj pogled na Köhlerjev odstop strnil Schmidt.
Komentar se zdi skoraj nekoliko preveč diplomatski. Nemški mediji, na primer Der Spiegel, so Köhlerju ob odstopu po burnem in negativnem odzivu javnosti na njegovo izjavo, da je nemški vojaški angažma v svetu – tudi v Afganistanu – pomemben za to, da Nemčija brani svoje gospodarske, predvsem zunanjetrgovinske, interese, očitali pretiran odziv in občutljivost, tako pa posredno tudi izogibanje odgovornosti. In prav osebna odgovornost je tisto, kar stari kancler Schmidt v nemški politiki in družbi že več desetletij pogreša – zato so tudi intervju z njim za televizijsko postajo ZDF naslovili Mehr Verantwortung (Več odgovornosti) - in kar naj bi bila odlika vsakega nemškega predsednika, ki je vendar predvsem predstavnik svojega naroda.
Od nemškega ljudstva bom odvračal škodo
Ko je Horst Köhler, nekdanji direktor Mednarodnega denarnega sklada in vplivni državni sekretar v nemškem finančnem ministrstvu vlade Helmuta Kohla (imenovali so ga tudi šerpa kanclerja Kohla), prvič prisegel kot nemški predsednik, je po standardni prisegi – "Prisegam, da bom svojo moč posvetil blagru nemškega ljudstva, da bom povečeval njegovo bogastvo, da bom od njega odvračal škodo … „ - še opomnil, da je prav tisti dan, torej 23. maja 2004, 55. obletnica sprejetja nemške ustave ali nemškega Temeljnega zakona (Grundgesetz). Ob tem je še dodal, da je obletnica razglasitve Grundgesetza priložnost, da Nemci znova razmislijo o svoji močeh. "Nemčija ima moč, da se spremeni. O tem sem kar najbolj prepričan. To moč imajo ljudje. Njihove ideje so bogastvo naše dežele. Da bi se ta moč razvila, pa moramo premagati strah in nazaj osvojiti zaupanje v same sebe," je še dejal Köhler in v tem pravzaprav napovedal tisto, kar so mu ob koncu zadnjega mandata očitali. Da se je preveč kritično opredeljeval do politike vlade – Schmidt jo lakonično označi za zelo povprečno in popolnoma nesposobno, ko gre za formuliranje in izvajanje načrta reševanja krize -, da je tako cepil ljudstvo, česar predsednik ne bi smel. Ali pač …
Predvsem drugače kot v Weimarju
Konrad Adenauer, ki tako kot Schmidt nikoli ni bil predsednik, zato pa prav tako velja za legendarnega kanclerja, je leta 1959 o funkciji nemškega predsednika zapisal: "Temeljni zakon je položaj zveznega predsednika jasno določil le v nekaterih točkah, v vseh drugih pa je zelo nedoločen, zaradi česar je od vsakega posameznega predsednika odvisno, ali si bo izboril več ali manj pravic, kadar se ne bo povsem strinjal z vlado." Dejansko je bilo formuliranje pristojnosti nemškega predsednika ena največjih zagat parlamentarnega sveta (Parlamentarischer Rat), ki se je tri leta po koncu druge svetovne vojne lotil pisanja nove nemške ustave. Ko je na dnevni red prišla točka nemški predsednik, je veljalo predvsem, da je to treba narediti drugače, kot je bilo to narejeno ob pisanju ustave Weimarske republike.
Samo nadomestnega cesarja ne
"Magijo prava in zakona je dopolnjeval osebni mit predsednika rajha. V ljudstvu je bilo globoko zakoreninjeno prepričanje, da Hindenburg in njegova vojska nikoli ne bi storila nekaj zločinskega; da tisto, kar odobrita ona dva, ne more biti zlo, čeprav je tako videti." Ta položaj zadnjega (pred Hitlerjem) predsednika Hindenburga, ki je v visoki starosti in že rahlo senilen najprej na Hitlerjev namig razpisal nove volitve, tako nacistom (takrat še skupaj Deutsche National Volkspartei oziroma z ljudsko stranko) omogočil vladanje v državi, nato pa še podpisal zloglasni zakon o 'opolnomočenju', zakonodajno osnovo za sprejemanje zakonov brez privolitve parlamenta, je v svoji epski zgodovinski študiji nemške zgodovine 19. in 20. stoletja podal Golo Mann (gre za sina Thomasa Manna). Ker so ljudje v predsedniku videli nekakšnega 'nadomestnega cesarja' (Mann), je bilo treba preprečiti možnost razvoja pretirane personalne moči katerega koli politika. K temu je bilo usmerjeno pisanje ustave, ki je zato ustvarila 'kanclersko demokracijo', demokracijo s koncentracijo moči v kanclerju, ki pa vendar deluje v imenu iz parlamenta 'izpeljane' vlade, in s predsednikom s kot medlim 'pouvoir neutre'.
Avtoriteta le s konsenzom
V tej zapovedi avtoritete s konsenzom, kot ureditev Zvezne republike Nemčije v svoji knjigi Die Bundespräsidenten – Biographien eines Amtes (Nemški predsedniki – biografije neke funkcije) označuje Günther Stolz, katere izogibanje vsaki možnosti vznika personalne oblasti morda najbolje označuje zahteva po konstruktivni nezaupnici, predsedniki vendar niso bili popolnoma neizrazite lutke. Tako kot je to že leta 1959, ko je svoje delo končal prvi nemški povojni predsednik Theodor Heuss (1949-1959), dejal Adenauer, predsedniška funkcija terja precej iznajdljivosti. Pregrešiti se je skoraj težko in zato tudi Helmut Schmidt pravi: "Vse predsednike od Theodorja Heussa naprej sem osebno poznal. Vsi so bili dobri predsedniki, vsi so bili predsedniki vseh Nemcev, vsi so svojo funkcijo pojmovali kot nadstrankarsko funkcijo; morda je najbolje ravnal Richard von Weizsäcker."

Kralj Richard in vzhodnonemški umetniki na obisku
Izbira ne preseneča. Vsaj malo pomembno je že to, da von Weizsäcker ni deloval v senci kakšnega zelo karizmatičnega kanclerja, kar je doletelo njegova predhodnika Gustava Heinemanna in Walterja Scheela (no, vmes je bil še Karl Carstens, ki pa je v mandatu že dočakal nekoliko manj prezentnega Helmuta Kohla), ki sta delovala v času Willyja Brandta in Helmuta Schmidta. Še pomembneje pa je, da je Schmidta, ki je vendar slovel kot veliki svetovljan, umetnik in vsaj malo tudi filozof (rad bere Kanta in tako nam naenkrat še bolj postane jasna njegova zahteva po prevzemanju odgovornosti za svoja dejanja), navdušil predsednik, ki je pred padcem Zidu v svoji bonski rezidenci rad sprejemal umetnike iz Nemške demokratične republike in ki je incognito in 'privat' tudi sam večkrat potoval v 'ono nemško državo'.
Bil je tudi prvi, ki je predlagal selitev sedeža 'nove' države v Berlin, združitev nemških držav pa je imela na seznamu njegovih prizadevanj prvenstveno mesto, saj je že v svojem govoru ob nastopu predsedniškega položaja dejal: "Nas Nemce na Vzhodu in na Zahodu povezuje elementarna človeška pripadnost enih drugim." Skoraj že na meji svojih predsedniških pristojnosti je von Weizsäcker govoril, da temeljni zakon velja za vse Nemce, tudi za tiste onkraj zidu, in z zanosom – zaradi tega in zaradi samozavesti, nekaj pa tudi zaradi preureditve predsedniške rezidence v slogu empira in poznega neoklasicizma so mu pravili celo kralj Richard - citiral filozofa in utemeljitelja haskale, judovskega razsvetljenstva, Mosesa Mendelssohna: "Na to temno pot, po kateri vsak človek hodi na tem svetu, je pripuščene ravno toliko svetlobe, kolikor je človek potrebuje, da zmore naslednji korak."
Ne vizij, v najhujših primerih potrebuje predsednik varilnik in kladivo
Richard von Weizsäcker je bil rad vsaj malo vizionarski. Schmidt kljub hvali von Weizsäckerja zastopa drugo držo: "Nisem prijatelj vizij. Težave so hude, debele, dolgoročne in ne potrebujejo vizij v daljni prihodnosti, ampak zahtevajo danes. Potrebujemo vzvod, ročno orodje, kladivo, v hudih primerih tudi varilnik." Köhler se je občasno zdel tretja in nekoliko slabša pot. Možu, ki se je zelo angažiral predvsem za reševanje humanitarnih vprašanj v Afriki, so leta 2004 zelo zamerili izjavo, da se razlike v gmotnem položaju med Vzhodom in Zahodom ter med severom in jugom Nemčije ne bodo zmanjšale. Šlo je za neposrečeno izjavo politika, ki je prav tako nekaj časa vodil evropsko banko za obnovo in razvoj in ki bi tako moral verjeti v strategijo manjšanja razvojnih razlik.
In šlo je tudi za izjavo, ki je že bila temelj za obtožbe novejšega datuma, da je Köhler predvsem predsednik buržoaznega tabora, čeprav je posebej v zadnjih mesecih svojega mandata močno napadal vlado Angele Merkel. S tem naj bi se pokazal predvsem kot tako imenovani 'Spießbürger' (v prevodu je to filistejec, vendar pa ima beseda v nemškem prostoru že zaradi razvnete debate o filistrstvu v 19. stoletju v Nemčiji še prav poseben prizvok), ki 'šimfa' čez politike, da bi na svojo stran pridobil ljudstvo. Ali kot je v svoji presoji Köhlerja napisal Spieglov komentator Roland Nelles, "kritika 'onih tam v Berlinu' je bila na stalnih omizjih vedno dobro sprejeta".
Ljudstvo ne bo volilo
Očitno je bilo nekaj bistroumnosti v odločitvi, da predsednika ne sme neposredno voliti ljudstvo. Ti plehki vzgibi, ki se dobro zanetijo prav pri stalnih omizjih, so bili tisto, kar naj bi torej (tudi z mislijo na nekdaj 'preveč' živahne debate v nekih bavarskih pivnicah) v kali zatrla odločitev enajstih članov parlamentarnega sveta, ki so leta 1949 odredili, da predsednika ne sme voliti ljudstvo. Med njimi je bil tudi Theodor Heuss, prvi povojni nemški predsednik. Ta je o zvezni skupščini (Bundesversammlung), o političnem telesu, katerega edina naloga so volitve predsednika, rad govoril kot o "svojem lastnem izumu". Bundesversammlung, v katerem poleg članov zveznega parlamenta (Bundestag) sedijo še delegati, ki jih izberejo predstavniška telesa zveznih dežel, naj bi bil kompromis med staro plebiscitarno ureditvijo izbire nemškega predsednika in idejo popolnega uničenja predsedniške funkcije. To je na pogovorih v letih 1948 in 1949 med drugim spremljala tudi domislica, da bi uvedli nekakšen triumvirat oziroma trojno predsedstvo, v katerem bi sedeli vsakokratni kancler, predsednik Bundestaga in Bundesrata (Zveznega sveta).
Ta razmišljanja so bila med drugim tudi refleksija na namige Američanov, ki so takrat skupaj z Britanci in Francozi upravljali zahodnonemško ozemlje in niso pomišljali, ko je šlo za 'nasvete' graditeljem pravnih osnov nove Nemčije. Datiran z 12. 8. 1946 je tako na primer tajni dokument urada za koordinacijo tajnih služb in subjektov za zvezo (Office of Intelligence Coordination and Liaison) eden izmed tistih, s katerimi so ZDA skušale vplivati na novo ustavo: "Tak sistem (sistem neposrednih volitev predsednika države, op. P. B.) bi v Nemčiji bolj pomenil temelj plebiscitarne avtokracije kot pa prave demokracije." Celo Heussov prvi predlog (24. 11. 1948), da bi predsednika volil nekakšen narodni konvent, v katerega bi Landtagi (deželni parlamenti) posameznih dežel imenovali po enega deželnega predstavnika na vsakih 150.000 prebivalcev, se je zdela preveč 'radikalno' plebiscitarna.
Igralec voli ali nekaj šova vendar mora biti
Volitve predsednika so tako danes od ljudstva odmaknjene - čeprav se teoretično lahko vsak kvalificira za članstvo v Bundesversammlungu. Poleg zveznih poslancev namreč deželni parlamenti zelo svobodno izbirajo svoje delegate in pogosto se tako dogaja, da predsednika volijo tudi znani igralci ali športniki. Vendar se tudi pred jutrišnjimi volitvami večkrat pojavlja očitek, da so volitve predsednika zaradi nominacije delegatov znotraj predstavniških teles, ki jih seveda obvladujejo stranke, in tako zaradi 'politiziranih' članov Bundesversammlunga, ki imajo pravico do imenovanja kandidatov za predsednika, vendar strankarske. Tako je vedno bolj ali manj jasno, kateri politični tabor zastopa kateri od predsedniških kandidatov – no, prav tokrat je nekoliko 'zmede' zaradi kandidata Joachima Gaucka, ki se zdi nekoliko preveč konservativen za kandidata SPD-ja in ki je na televiziji tudi jasno povedal, da bi kandidiral tudi, če bi ga predlagala struja Angele Merkel – in to je tudi vedno znova povod razprav o možnosti spremembe ustave in uvedbe volitev 'ljudskega predsednika'.
Naj si predsednik, da se ne bi dolgočasil, želi kriz?
Helmut Schmidt meni drugače. Ko govori o tem, da so bili vsi dozdajšnji nemški predsedniki dobri, misli tudi na to, da se je vsem po vrsti kmalu po izvolitvi uspelo distancirati od pozicije strank, iz katerih so izšli ali katere so jih zgolj predlagale za kandidate. Pa vendar so to na neki način očitali tudi Köhlerju. Ko je kritiziral vlado trenutne koalicije, so govorili, da deli narod, namesto da bi gradil mostove. Vendar pa je treba priznati nekaj. Tako kot je usmeritev v politiki danes za vse vodilne politike precej težja kot med hladno vojno, je tudi usmeritev nemškega predsednika, ki naj bi predvsem predstavljal in nadstrankarsko usmerjal nemški narod, danes težja kot med hladno vojno in obstojem dveh nemških držav. Takrat je vedel, da z zavzemanjem za blagor vseh Nemcev in z nadaljevanjem te misli tudi v zunanji politiki ne more zgrešiti. Danes so njegove besede veliko bolj pod drobnogledom in z opominom, da naj se ne bi vmešaval v vsakodnevno politiko, se skoraj zdi, da najbolje stori, če res le predstavlja Nemčijo. A od njega vendar smemo (oziroma Nemci smejo) terjati več.
Več je terjal že Heuss, ki je že pred sprejetjem 'njegove' ustave 15. junija 1948 pisal: "Nekaj je jasno: členi ustave te funkcije ne določajo popolnoma. In ni povsem le od moža, ki s hladnokrvno premišljenostjo in tudi z veliko voljo vlada, odvisno, ali bo ta funkcija imela politično moč; tudi okoliščine, ki zahtevajo njegovo posredovanje, so pomembne. Sicer se lahko zgodi, da bo postal navadna predstavniška figura, ki se na koncu – dolgočasi. Naj si torej, da se ne bi dolgočasil, želi kriz? Raje ne." Pomembna je bistroumnost. Od predsednika se preprosto terja, da bo našel svoj prostor za agiranje. Poleg politika mora verjetno biti vsaj malo filozofa in pesnika, s čimer bi se verjetno strinjali mnogi od znanih ljubiteljev modre in lepe besede med nemškimi predsedniki. Končajmo tako z mislijo 'kralja Richarda' na vlogo politike (tudi predsedniške) in na njen odnos z umetnostjo: "Če je naloga umetnosti, da iz kaosa ustvari red, in naloga politike, da iz reda dela kaos, lahko že na osnovi te povedi ugotovimo, zakaj pri vsem skupaj gre. Naloga izdvajanja reda iz kaosa je tedaj dokončana, ko je red olepševalna oznaka za neko politično realnost, v kateri si politiki prizadevajo predvsem za utrjevanje in ohranjevanje lastne politične moči. To pa ni red, ampak zlo." Povsem mirno torej nikoli ne sme biti. Ker je vsak mir v politiki le navidezen in zastira pogled na resnični kaos.