Padec Berlinskega zidu je bil za Berlinčane izjemno čustven trenutek. Foto: Reuters
Padec Berlinskega zidu je bil za Berlinčane izjemno čustven trenutek. Foto: Reuters

Dogodki tistega leta so se premikali s svetlobno hitrostjo – in silovitostjo – dogodki, ki so nazadnje vodili do enega največjih trenutkov v zgodovini. Pa čeprav je zid sam pravzaprav na koncu padel delno zaradi birokratske napake – a po valu protestov in revolucionarnih dogodkov, ki so nazadnje dosegli vrhunec v padcu 160 kilometrov dolgega zidu.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

In simbolni pomen tega padca je bil izjemen. "To je bil kamenček, ki je sprožil veliki plaz uničenja vzhodnega bloka," pravi zgodovinar in upokojeni profesor s Filozofske fakultete v Ljubljani Dušan Nećak, ki je bil ob padcu zidu na štirimesečnem raziskovalnem delu v Münchnu in je tako na lastni koži občutil občutja in čustva v Nemčiji tisti čas. "Ko sem prišel naslednji dan, torej 10. novembra, na inštitut, smo se s kolegi veliko pogovarjali. Po eni strani so bili vsi presrečni, po drugi strani pa se je čutil dvom, kaj bo to prineslo."

Padec Berlinskega zidu je bil kamenček, ki je sprožil veliki plaz uničenja vzhodnega bloka.

Zgodovinar dr. Dušan Nećak

A najprej kratek pogled v zgodovino: po koncu druge svetovne vojne leta 1945 so si ZDA, Sovjetska zveza, Združeno kraljestvo in Francija razdelili Nemčijo in Berlin. Največji je bil sovjetski sektor, ki je pokrival večino vzhodnih mest. Hkrati se je začela tudi hladna vojna in Berlin se je znašel sredi boja med ZDA in Sovjetsko zvezo.

Zaznamovanje obletnice na RTV Slovenija

Slovesnostim ob obletnici bomo v prihodnjih dneh veliko pozornosti namenili tudi v dnevnoinformativnih in drugih oddajah na televiziji in radiu. V nedeljo bo ob 22.15 na 1. programu TV Slovenija na ogled dokumentarna oddaja Berlinski zid na velikem platnu, na 2. programu TV Slovenija pa ob 20.50 koncert Čarobni trenutki glasbe - koncert ob padcu Berlinskega zidu.


Na Valu 202 bo v soboto poseben program ob padcu železne zavese, med drugim boste lahko zjutraj prisluhnili trem epizodam podkasta Zgodbe (reportaža iz Berlina, nekdanje ČSFR in nekoč jugoslovansko-italijanske meje).

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Ko je bila leta 1949 na Zahodu ustanovljena Zvezna republika Nemčija (ZRN) na eni strani in vzhodna Nemška demokratična republika (NDR) pod taktirko Sovjetske zveze na drugi strani, so se začele zaostrovati tudi meje med obema stranema. Mejo med Zahodno in Vzhodno Nemčijo so sprva nadzirali le policisti, pozneje pa so na vzhodni strani postavili še ograjo. Berlin je bil uradno neodvisen od vzhodne in zahodne države, a v praksi je bilo precej drugače.

Z zaostritvijo odnosov v hladni vojni so se močno zaostrili tudi varnostni ukrepi na meji, ki je imela tudi velik simbolni pomen kot meja med dvema kulturno, politično in gospodarsko popolnoma različnima entitetama.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Od ustanovitve NDR-a so se njeni prebivalci množično preseljevali v ZRN. Med letoma 1949 in 1961 je tako državo zapustilo okoli 2,6 milijona prebivalcev, kar je močno ogrožalo tako gospodarsko moč kot tudi obstoj vzhodne države, zato so bila vozila na poti proti zahodnemu Berlinu deležna intenzivnih pregledov. Vzhodno državo so poleg tega ogrožali tudi zahodni Berlinčani, ki so na vzhodu z markami s črnega trga kupovali sorazmerno poceni in kakovostna živila.

Kot dokončna rešitev teh težav naj bi tako služil Berlinski zid, ki ga je nemška vlada začela graditi 13. avgusta leta 1961, da bi naredila konec eksodusu svojih, predvsem mladih prebivalcev na Zahod, v nadaljnjih letih pa je varovanje meje in zid nenehno razvijala in izpopolnjevala, tako da je postal beg na Zahod praktično nemogoč.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Glavni pobudnik gradnje zidu je bil Walter Ulbricht, vzhodnonemški voditelj, z blagoslovom sovjetskega vodje Nikite Hruščova. Skoraj štiri metre visok zid je razdelil Berlin na pol, s tem pa korenito zaznamoval življenja tako Berlinčanov kot tudi Nemcev in Evropejcev. Zid je presekal 193 ulic in 12 prog podzemne železnice oz. avtobusnih linij. Med Vzhodnim in Zahodnim Berlinom je bilo osem mejnih prehodov ter šest prehodov med NDR-om in Zahodnim Berlinom.

Vse do padca je bil zid simbol železne zavese, ki je ločevala "kapitalistični" Zahod in "komunistični" Vzhod, neposredne posledice postavitve zidu pa so bile uničujoče. Številne družine so bile razdeljene, Vzhodni Berlinčani so ostali brez služb in možnosti zaslužka. Zahodni Berlinčani niso smeli več svobodno potovati v NDR, Zahodni Berlin pa je postal izolirana enklava v sovražni državi.

Zahodni Berlinčani so množično protestirali proti zidu, z županom Willyjem Brandtom na čelu, ki je bil tudi eden glasnejših kritikov ZDA, da jim ni uspelo preprečiti katastrofe, a brez večjih uspehov. Zid je ostal in krojil življenja prebivalcev na obeh straneh Berlina.

Markgrafen Strasse/Rudi-Dutschke Strasse v Berlinu – leta 1989 ob rušenju zidu in danes. Foto: Reuters
Markgrafen Strasse/Rudi-Dutschke Strasse v Berlinu – leta 1989 ob rušenju zidu in danes. Foto: Reuters

Pas smrti

Sprva so postavili le 45 kilometrov zidu, drugod pa so napeljali bodečo žico, a je tudi to zamenjal beton. Zid je dopolnjeval obsežen varovalni sistem z bodečo žico, jarki, rešeti, z nadzornimi vozili, z opazovalnimi stolpi, službenimi psi in celo avtomatskimi strelnimi napravami. Za varovanje je skrbelo 11.500 oboroženih stražarjev, ki so mejo nadzorovali s 302 stražnih stolpov, vsakogar, ki je nezakonito prečkal mejo, pa so morali ustaviti in po potrebi tudi likvidirati.

V času, ko je zid delil Berlin, je umrlo najmanj 140 ljudi, ki so se želeli iz Vzhodne Nemčije prebiti na drugo stran meje – večino so ubili stražarji, drugi so se smrtno ponesrečili sami. Pobeg je vseeno uspel okoli 5.000 ljudem, večini skozi 17 predorov.

Največ pobegov je bilo v prvih letih po postavitvi zidu, prav zato so se oblasti odločile, da bodo iz preprostega zidu zgradile kompleksno varovalno območje. Komunistični režim je določil mejno območje v zaledju, kjer so porušili vse stavbe in vzpostavili t. i. pas smrti. V 70. letih so dodali drugi zid na mejnem območju v vzhodnem delu Berlina oz. NDR-a.

Kdor je želel zbežati v zahodni del čez zid, je moral najprej splezati čez zid v zaledju. Nato je sledila signalna ograja, ki je ob vsakem dotiku sprožila alarm pri vojakih v opazovalnih stolpih. Na tleh do te ograje pa so bile pogosto preproge z žeblji, ki so jih na Zahodu imenovali kar Stalinova žica.

Deli zidu so še ohranjeni. Foto: Reuters
Deli zidu so še ohranjeni. Foto: Reuters

Po nadzornem pasu je moral begunec prečkati še prepreke za avtomobile, kjer je bila pogosto nameščena tudi bodeča žica, sledil je jarek, nato pa so morali preplezati še 3,6 metra visok betonski zid. Pogosto so bili v t. i. pasu smrti psi, del pasu je bil peščen, da se je videlo stopinje, ob opazovalnih stolpih pa so bili nameščeni močni žarometi.

Zaradi na belo pobarvanih notranjih delov zidu so lahko vojaki hitro opazili sence ljudi, ki so skušali zbežati. Ker pa je želel režim popraviti svojo podobo v svetu, so od sredine 80. let tudi zaradi vedno boljše tehnologije začeli umikati vojaške ovire. Do padca zidu so jih večino že umaknili.

Začetek konca

Kaj je nazadnje privedlo do padca zidu in, navsezadnje, padca Sovjetske zveze? V prvi polovici 80. let se je Sovjetska zveza že spoprijemala z velikimi gospodarskimi težavami in pomanjkanjem zalog hrane. Jedrska katastrofa v Černobilu leta 1986 tako velja za nekakšen zgovoren simboličen trenutek v neizogibnem propadu komunističnega bloka. Mihail Gorbačov, ki je vodenje Sovjetske zveze prevzel istega leta, je sicer vpeljal obsežne reforme, a se takrat toka dogodkov že ni več dalo ustaviti.

Berlinski zid: kaj smo se naučili in kaj pozabili

Razpoke v železni zavesi so se začele kazati že maja, ko je Madžarska začela odstranjevati nadzorni sistem, katerega namen je bil preprečiti vsak poskus bega na Zahod na meji z Avstrijo, junija pa so na Poljskem izvedli prve delno demokratične volitve. Reformistična gibanja so dvigovala pokonci celoten blok, od baltskih držav do Češkoslovaške, od Romunije do Poljske. Ponekod so bile revolucije mirnejše, ponekod bolj krvave. A ustaviti se jih ni več dalo.

In neizogibno je revolucija dosegla tudi Vzhodno Nemčijo. Sprva z demonstracijami za svobodo v Leipzigu in pozivi k volitvam, neodvisnim od Zahodne Nemčije. Pozivi so bili vse glasnejši, protesti vse bolj množični.

Dogodki, ki so vodili do padca

4. novembra se je na Alexanderplatzu v Vzhodnem Berlinu zbralo na množičnih demonstracijah že pol milijona ljudi. Vzhodnonemški voditelji so skušali zajeziti vse glasnejše in vse bolj množične proteste z rahljanjem meje, kar je Vzhodnim Nemcem olajšalo potovanja, niso pa hoteli meje povsem odpreti. A se je oblastem zalomilo pri prenosu tega sporočila javnosti.

Ostanki zidu, zbrani v muzeju. Foto: Reuters
Ostanki zidu, zbrani v muzeju. Foto: Reuters

Zapiske o novih pravilih so predali predstavniku za javnost, Günterju Schabowskemu, ki pa ni imel časa, da bi jih pred tiskovno konferenco prebral, in ko jih je pred novinarji, so bili ti osupli. "Zasebna potovanja zunaj države so zdaj dovoljena brez predpogojev," je prebral in novinarji so hoteli podrobnosti, Schabowski pa je lahko le zmedeno listal po zapiskih in dejal, da kot ve, odlok velja nemudoma.

Odlok bi v resnici moral začeti veljati naslednjega dne, in to z dodatnimi informacijami glede vizumov, a se je novica že razširila po vseh televizijah, Vzhodni Nemci pa so se množično zgrnili na meje.

Harald Jäger, obmejni paznik, ki je bil tisti večer na svojem položaju, je leta 2009 povedal za Spiegel, da je tudi sam spremljal ves zmeden tisto tiskovno konferenco, nato pa opazoval val množic na mejo. Jäger je panično klical svoje nadrejene, ki pa niso dali ukazov ne za odprtje vrat ne za streljanje na množico. Uporaba sile v tistem trenutku ni imela nobenega smisla, množica je bila prevelika, Jäger pa je presodil, da je smotrneje, da pregrado odprejo.

Dele zidu najdemo po vsem svetu – ta je iz Los Angelesa. Foto: Reuters
Dele zidu najdemo po vsem svetu – ta je iz Los Angelesa. Foto: Reuters

Na tisoče se jih je vsulo na drugo stran, v joku in radosti, prizori, ki so obkrožili svet in se vpisali v zgodovino. Številni so tudi splezali čez zid pri Brandenburških vratih, pri čemer so zid načeli s kladivi in cepini. 11. novembra se je nato na ulici Bernauer ob radostnih vzklikih ljudi začelo tudi dejansko rušenje zidu (uradno so ga sicer začeli sistematično rušiti junija 1990). Nemirno, turbulentno leto je doseglo vrhunec.

3. decembra sta Gorbačov in takratni predsednik ZDA George Bush starejši na Malti izdala skupno izjavo, v kateri sta napovedala konec hladne vojne med državama. A val revolucij tistega leta še ni pojenjal – v Pragi so študentski protesti prinesli žametno revolucijo, ki je v nekaj tednih strmoglavila tamkajšnji režim. V Romuniji so nasilni protesti privedli do padca diktatorja Nicolaeja Ceausescuja. Z ženo so ju usmrtili na božični dan, v nemirih pa je bilo ubitih več kot tisoč ljudi.

Še vedno jih je precej, ki jih pogled na zid, četudi morda ne prihajajo iz Berlina, ampak katerega drugega dela Nemčije, zmrazi.

Boštjan Anžin, nekdanji RTV-jev dopisnik iz Berlina

Leta 1990 so tudi vse tri baltske države obrnile hrbet komunizmu in naredile prve korake proti neodvisnosti. Sovjetska zveza je razpadala, Gorbačov pa je v še zadnjem poskusu reform sklical skupaj voditelje 15 sovjetskih republik, a mu je radikalnejša veja komunistov reforme preprečila in poskušala izvesti državni udar. Vse skupaj je pomenilo žebelj v krsto Sovjetske zveze in druga za drugo so države razglasile svojo neodvisnost. Do konca leta Sovjetske zveze ni bilo več in svet je obrnil novo poglavje v zgodovini.

In 3. oktobra 1990 sta se ZRN in NDR po več kot 40 letih združila.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Razlike med Zahodom in Vzhodom ostajajo

In danes? Čeprav mineva že 30 let od padca zidu, so med nekdanjima državama še vedno opazne razlike, čeprav se te počasi manjšajo. Razlike sicer ostajajo tako na področju gospodarstva, predvsem pa so pomembne v razmišljanju, kar še najbolj vpliva na odnose med državljani.

Nemci glede na raziskavo inštituta YouGov menijo, da je med zahodom in vzhodom države več razlik kot skupnega – zlasti tisti v deželah nekdanjega NDR-a. Še vedno so v družbi zasidrani tudi klišeji. Na zahodu jih 57 odstotkov meni, da se Vzhodni Nemci bolj pritožujejo kot Zahodni Nemci. Na drugi strani pa je 68 odstotkov Vzhodnih Nemcev mnenja, da se Zahodni Nemci še vedno vedejo, kot da vse vedo boljše. Kljub temu je takih Nemcev, ki si želijo nazaj Berlinski zid, le 13 odstotkov.

Prizor iz Berlina, ko je promet znova stekel proti Vzhodu. Foto: Reuters
Prizor iz Berlina, ko je promet znova stekel proti Vzhodu. Foto: Reuters

Dežele v nekdanjem NDR-u so sicer od združitve prejele po nekaterih izračunih za okoli 1.600 milijard evrov sredstev, da bi premostile razlike med obema deloma države, a kljub temu že leta na vzhodu stagnira BDP na prebivalca. Tudi delež brezposelnih je višji kot na zahodu, čeprav so vse te številke precej boljše, kot so bile pred leti – lani je brezposelnost na zahodu znašala 4,8 odstotka, na vzhodu pa 6,9 odstotka – pred 14 leti je bila razlika še skoraj 10 odstotnih točk.

Od padca zidu se je v iskanju boljših zaposlitvenih možnosti v zahodne nemške dežele preselilo več kot dva milijona ljudi. Po letu 2017 se je preseljevanje skoraj ustavilo, a zdaj v vzhodnih deželah živi le še šestina vseh nemških prebivalcev. Ker so se na zahod preseljevali predvsem mladi, se vzhod tudi opazneje hitreje stara.

Mi smo Berlin doživljali tako, da je bil bistveno bolj živahen, zabaven, barvit, multikulti nekdanji vzhod, zahod pa bolj strog, posloven. Meje so danes zabrisane, bo pa marsikateri zahodnjak rekel, da se je na račun vlaganj na vzhod marsikdaj pozabljalo na njih.

Boštjan Anžin, nekdanji RTV-jev dopisnik iz Berlina

Glede na študijo nemške centralne banke je razlika tudi glede na mediano neto premoženja na gospodinjstvo, saj je na vzhodu 23.400 evrov, medtem ko je na zahodu štirikrat višja, in sicer 92.500 evrov. Na splošno na zahodu živijo bogatejši, večino okrajev ima na primer najmanj eno osebo, ki v letu dni zasluži milijon evrov, na vzhodu je to redkost, poroča časopis Tagesspiegel.

Razlike so opazne tudi v politiki. Ob oblikovanju zadnje nemške vlade so bili mediji zelo kritični, saj razen kanclerke Angele Merkel, ki se je sicer rodila v Hamburgu, a nato živela na vzhodu, ni nobenega ministra iz nekdanjih dežel NDR-a. V začetku tega leta pa v 11 od 14 ministrstev ni bilo nobenega vodje oddelka iz vhodnega dela države, v preostalih treh pa sta bila po en vodja. Tako so bili od skupno 120 vodij ministrskih oddelkov le trije iz t. i. novih dežel.

Vzhodni Nemci se tudi ne morejo otresti svoje nekdanje identitete. Medtem ko se ima 71 odstotkov zahodnih Nemcev za Nemce, je na vzhodu takih državljanov le 44 odstotkov, 47 odstotkov vprašanih pa se ima za vzhodne Nemce.

Zgodovinar Dušan Nećak zamahne z roko. "Zame je to skregano z zdravo pametjo. Oboji so Nemci. Lahko, da čutijo nekateri tako, a je ta občutek subjektiven, objektivno pa so Nemci."

Kot pravi, ima občutek, da v združeni Nemčiji danes malce bolehajo za t. i. "jugoslovanskim sindromom". "Saj veste, tisto o "Savi, ki teče na jug", skratka, občutek, da se denar izteka iz dobro situiranih dežel na jug. V Nemčiji je danes enaka situacija. Vzhodni Nemci so razočarani, koliko so dobili, zahodni pa prepričani, da dajo vzhodu preveč in od tod ta razdelitev, ki jo je čutiti še danes. In še vedno je povsem jasno, kdo je z vzhoda in kdo z zahoda."

Evropa zidov

Se je Evropa z Berlinskim zidom naučila kake lekcije? "Zgodovinarji pravimo, da je zgodovina učiteljica življenja. Po drugi strani pa je vsem jasno, da se iz zgodovine nismo naučili nič ali zelo malo," skomigne Nećak.

Nekaj na novo postavljenih pregrad po Evropi:

- V španskih enklavah Ceuta in Melilla na severu Afrike
- Med Turčijo in Grčijo ter med Turčijo in Bolgarijo
- Med Grčijo in Severno Makedonijo
- Med Madžarsko in Srbijo ter med Madžarsko in Hrvaško
- Med Rusijo in Latvijo, Norveško, Estonijo in Litvo
- V Calaisu (Francija)

Od padca zidu so namreč evropske države zgradile fizične prepreke, ki skupno merijo šestkratno dolžino Berlinskega zidu. Okoli tisoč kilometrov mejnih zidov in ograd, navaja Euronews poročilo amsterdamskega Transnacionalnega instituta (TNI). Večina teh pregrad je bila postavljenih od leta 2015, na vrhuncu sirske državljanske vojne in migrantske krize.

"Tokrat Evropa ni razdeljena toliko zaradi ideologije, ampak zaradi namišljenega strahu pred begunci in prebežniki, ki spadajo med najbolj ranljive ljudi tega sveta," navaja poročilo. "Zidovi in ograje na evropskih mejah so najvidnejši vidiki evropske trdnjave. Sami po sebi so sicer večinoma zgolj simbolični," poudarja TNI, ki izpostavlja še, da je poleg teh fizičnih pregrad še cel kup morskih meja v obliki pomorskih operacij, ki nadzirajo Sredozemsko morje.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Inštitut ocenjuje, da se je lani za varnost na svetovnih mejah namenilo skupno kar 17,5 milijarde evrov, ta številka pa da se bo v prihodnjih letih letno zviševala za 8 odstotkov. Države EU-ja naj bi medtem od hladne vojne dalje porabile med 900 milijonov evrov in milijardo evrov za kopenske pregrade in zidove.

Zgodovinarji pravimo, da je zgodovina učiteljica življenja. Po drugi strani pa je vsem jasno, da se iz zgodovine nismo naučili nič.

Zgodovinar Dušan Nećak

Je naš čas torej res tako zelo drugačen od časa izpred novembra 1989? Nećak pravi, da. "Vsako situacijo, upore, spremembe …, je treba vedno presojati v času in kraju dogodka. Berlinski zid je nastal v posebni ideološki in mednarodni politični situaciji. Današnja situacija je videti podobna, ampak v resnici ni niti najmanj podobna. Podobno je le, da se res postavljajo fizične meje."

Foto: Reuters
Foto: Reuters

"Velikokrat se, zlasti v EU-ju, govori, kako lepo nam je, ker nimamo več meja. Meje imamo še vedno. Hvala Bogu, so po Evropi večinoma prehodne, so pa tudi nekatere manj prehodne. Ampak meje so globoko vsajene v nacionalno dušo vsakega naroda. Slovenci dobro vemo, kje so naše meje, zato se tudi boksamo s Hrvati glede nje – in tudi po vstopu Hrvaške v schengen bo meja pomembna, in sicer mentalna. Zato ni pametno zamahniti z roko, češ, saj je vseeno, kje ta meja je," sklene Nećak.

Velikokrat se, zlasti v EU-ju, govori, kako lepo nam je, ker nimamo več meja. Meje imamo še vedno. Meje so globoko vsajene v nacionalno dušo vsakega naroda.

Zgodovinar Dušan Nećak o mejah

Ko je govor o Nemčiji danes in naukih zgodovine, ne moremo mimo vprašanja aktualne krepitve skrajne desnice. Za dr. Nećaka, kot nekoga, ki raziskuje še posebej nemško zgodovino, je bil ta vzpon skrajne desnice pričakovan.

"Ali ravno v tej obliki in moči tega ne znam razložiti, je pa bilo pričakovano. Ker vsaka skrajnost, leva ali desna, izhaja iz neke krizne situacije, nezadovoljstvom položaja, ki ga ljudje imajo. Na vzhodu Nemčije je rast skrajne desnice pa tudi skrajne levice, pretežno pogojena z nezadovoljstvom s splošnim položajem: koliko premalo so dobili in kaj vse so dali (svojčas je bil namreč Vzhod industrijsko visoko razvit)."

Foto: Reuters
Foto: Reuters

"Nisem pa pričakoval, da se bo skrajna desnica okrepila tudi v zahodnem delu Nemčije. Tu je kriza, ki pogojuje rast skrajne desnice povsem drugega izvora – gre predvsem za migrantsko vprašanje in vprašanje nemškega nacionalnega ponosa, ki je bil vedno zelo visok. In zdaj, ko prihajajo v državo tujerodni ljudje, pa še druge barve kože, religije in kulture, je to vzbudilo odpor. Objektivne nevarnosti po mojem mnenju sicer ni, še manj vzroka za paniko, a to je bil sprožilec, ki je dvignil skrajno desnico v višave."

In kaj napoveduje? "Ha, sem le zgodovinar, ne futurist, mislim pa, da so odprte vse možnosti, tudi glede na to, kako se tudi v nekaterih drugih državah v Evropi skrajna desnica dviga. Desno skrajna opcija lahko povsem odmre, lahko pa zraste do neobvladljivosti. A po naravi nisem pesimist. Prepričan pa sem, da je za Evropo edina perspektiva, in tega se morajo zavedati vsi, demokracija, sožitje, liberalen odnos do drugih, sočustvovanje s tistimi, ki trpijo … Vse drugo lahko pripelje do nepredvidljivih posledic."

Pogovor: Boštjan Anžin, nekdanji RTV-jev dopisnik iz Berlina

Kako Nemci danes gledajo na tisti prelomni čas, ko je padel Berlinski zid?
Še vedno večina misli, da je bila odločitev prava, da se je združilo, kar je sodilo skupaj. Kako je to združevanje potekalo, kakšne spremembe prineslo - tu so mnenja že zelo različna. Vsekakor obljubljenih svetečih poljan na Vzhodu ni bilo, ob čemer seveda ne smemo pozabiti, da je kljub vsemu preskok, do katerega je prišlo, ogromen. Obstaja pa neka, pogosto malo naivna nostalgija, na obeh straneh. Kako zelo različna sta si vzhod in zahod, ne nazadnje kaže politična slika - skrajno desne stranke bistveno bolje uspevajo na vzhodu, tudi zato, ker je tam več nezadovoljstva nad lastnim življenjem, ker se podeželje tudi tam prazni, ker morajo imeti številni tudi tam dve službi za dostojno življenje. Pri mladih generacijah, še posebej tistih, rojenih po padcu zidu, je znanja o tem, kaj se je dogajalo pred padcem zidu in po njem, bistveno manj. Ni niti prave želje.


Kakšen pomen ima Berlinski zid za Berlinčane same? Zgolj neka turistična znamenitost ali imajo globlja občutja ob njem?
Jaz sem po nekaj letih življenja v Berlinu ostanke zidu, ki jih ni prav veliko, doživljal predvsem kot turistično znamenitost. Tako kot Berlinčani sem se najraje na široko ognil Check Point Charliju ali pa East side gallery, ker je bila tam predvsem turistična gneča. So bila pa tudi drugačna mesta. Ob Spreeju, kjer je zid vzel prvo življenje, na ostankih v bližini, kjer smo živeli - Bernauerstrasse. Mogoče tudi zato, ker sem imel dovolj časa za razmišljanje o tem, kako zelo se je svet spremenil ljudem, med katere je tako neusmiljeno zarezal zid, da širše o dolgoročnejših posledicah vseh vrst sploh ne govorim. Starejši, tisti, ki so delitev doživeli, so znali povedati veliko, tudi na neki način zabavnih zgodb, čeprav nisem imel občutka, da bi o tem prav radi začeli govoriti, morda se jim niti ne zdi več tako pomembno. Pri mladih pa je verjetno problem predvsem v tem, da je danes marsikaj preveč površno, da je težje vzbuditi interes, dobiti prave, verodostojne, zanimive informacije. Ampak spet ne gre posploševati. Še vedno jih je precej, ki jih pogled na zid, četudi morda ne prihajajo iz Berlina, ampak katerega drugega dela Nemčije, zmrazi. Ker sem novinar, sem takšnih in drugačnih zgodb z obeh strani slišal veliko. Meni se ob posnetkih padca zidu, zmedenih ljudi in carinikov na meji, kolon trabantov, po možnosti podloženih s Scorpionsi in Wind of change še vedno naježijo dlake, še vedno razmišljam, kako zgodovinsko je bilo to dogajanje.

Kako ste vi, ko ste bili v Nemčiji, doživljali razdelitev Vzhod-Zahod, ki se je do neke mere še čuti?
Mi smo Berlin doživljali predvsem tako, da je bil bistveno bolj živahen, zabaven, barvit, "multikulti" nekdanji vzhod, zahod pa bolj strog, posloven. Meje so danes zabrisane, bo pa marsikateri zahodnjak rekel, da se je na račun vlaganj na vzhod marsikdaj pozabljalo na njih. V slogu marsičesa po padcu zidu so najboljše lokacije vzhoda zasedla nova, draga stanovanja, na sploh si življenja v Berlinu marsikateri domačin sploh ne more več privoščiti, ne glede na to, na kateri strani živi. Danes je Berlin takšna metropola, s tako hitrim življenjem, da ni več časa, da bi gledal na tla in tam, kjer je zapisano, da je nekoč stal zid, o tem razmišljal. Je pa res, da so za marsikoga v Nemčiji še vedno "Osiji" in "Wesiji" in marsikdo trdi, da se to, od kod nekdo prihaja, vidi že od daleč.

Menite, da so se Nemci kaj naučili iz zgodovine? Pregrade se po Evropi še (spet) postavljajo, za nameček pa se v Nemčiji dviga skrajna desnica ...
Tole z učenjem iz zgodovine je sicer težavno - radi in veliko o tem govorimo, še posebej politiki, izpostavljene osebe, imam pa občutek, da se manj naredi, npr. v šolah. V vsakem primeru se naučimo premalo, tudi Nemci. Globoko v njih je zasidran nek sram, obžalovanje zaradi vsega, kar se je dogajalo v času nacizma, manj v zavesti je železna zavesa. Tudi tam se marsikaj relativizira, družbena omrežja, nenadzorovano širjenje pogosto lažnih informacij. Dvig skrajne desnice je posledica marsičesa - od nezmožnosti največjih strank, ki so občasno izgubile stik z realnostjo, da se znova približajo volivcem, do evrske in begunske krize. Če ne prej, zdaj politiki etabliranih strank vejo, da je napaka reči, da se o nečem ne boš pogovarjal. Še posebej, če so to strahovi državljanov, ki jih je lahko napihniti. Pogledati stran od problema ne pomeni, da tega ni. To zdaj na drug način občutim tudi na Balkanu.