"Vrhovni poveljnik kubanske revolucije je umrl danes zvečer ob 22.29," je sporočil na državni televiziji aktualni kubanski predsednik Raúl Castro, ki je ob tem še dodal, da bo Castro upepeljen že danes, pogreb pa je napovedan za 4. december v Santiagu de Cuba. Ob tem so na otoku razglasili devetdnevno žalovanje.

Castro je Kubi vladal skoraj pol stoletja, dokler ni leta 2008 vajeti predal bratu. Med svojimi privrženci je veljal za človeka, ki je "Kubo vrnil ljudem", med nasprotniki pa za tirana, ki je brutalno zatiral vsakršno nasprotovanje njegovi politiki.

V javnosti ga je bilo zadnjič slišati aprila, ko je govoril na zadnjem dnevu kongresa kubanske komunistične partije.

Že v mladih letih dejaven v politiki
Fidel Alejandro Castro Ruz se je kot nezakonski sin uspešnega in premožnega lastnika sladkorne plantaže, priseljenca iz Španije, rodil 13. avgusta leta 1926 v mestecu Biran na vzhodu Kube. Družina mu je omogočila študij, ki ga je končal v jezuitski šoli v Belénu, leta 1945 pa se je vpisal na pravno fakulteto v Havani, kjer je leta 1950 tudi doktoriral.

Kmalu nato je postal dejaven v politiki in se leta 1947 pridružil Ortodoksni stranki, ki je razkrivala korupcijo vladavine Ramóna San Martína. Njegov mentor je postal takratni kandidat stranke za predsednika Eduardo Chibas, karizmatični človek, ki se je zavzemal za osvoboditev Kube izpod močnega vpliva elite s popolno podporo ZDA. Chibas se je leta 1951 med predvolilno predsedniško kampanjo ustrelil, temu pa je bil navzoč tudi Castro.

Leta 1952 se je hotel Castro na volitvah potegovati za mesto zastopnika v kubanskem parlamentu, a je general Fulgencio Batista izvedel državni udar in odstavil vlado in predsednika Carlosa Prio Socarrasa, volitve pa so bile odpovedane. Castro je takrat vložil tožbo proti Batisti zaradi kršenja ustave, a jo je sodišče zavrglo, in se zavzel za oboroženo revolucijo. Leta 1953 sta Castro in njegov brat Raúl s skupino somišljenikov z napadom na vojašnico v Monacadu skušala izpeljati vstajo proti Batisti, a je bila ta neuspešna. Skoraj polovica privržencev je umrla v spopadih, Castra pa so zajeli in ga obsodili na 15 let zaporne kazni. Po dveh letih so ga pomilostili, Castro pa je pobegnil v Mehiko, kjer se mu je pridružil argentinski revolucionar Ernesto Che Guevara. S Chejem, Raúlom in skupino gorečih revolucionarjev so skoraj leto dni pripravljali invazijo na Kubo in zrušenje režima takratnega diktatorja Fulgencia Batiste.

Prva in edina uspešna socialistična revolucija v Ameriki
25. novembra 1956 je ladja z imenom Granma in s skupino 81 upornikov, ki so se poimenovali "gibanje 26. julij", izplula iz mehiškega pristanišča Tuxpan in se podala na pot proti jugovzhodni obali Kube. Po pristanku na sovražnem ozemlju in izgubi večine bojevnikov, saj se je kubanska revolucija začela s porazom, so si preživeli utrli pot do Sierra Maestre. Po dveh letih bojev so uporniki dosegli najpomembnejšo zmago pri Santa Clari, ki je pomenila dokončen poraz Batiste. 1. januarja 1959 je Batista pobegnil z otoka in se zatekel v Dominikansko republiko, uporniki so vkorakali v Santiago de Cuba, osem dni pozneje pa še v Havano, in dokončno izpeljali tisto, kar je poznano kot prva in edina uspešna socialistična revolucija v Ameriki. Castro je kot vrhovni vojaški poveljnik začel politično, gospodarsko in socialno preobrazbo države. Februarja 1959 je Castro prisegel kot kubanski premier in napovedal vpeljavo marksistično-leninističnega programa. Na tisoče Kubancev je takrat zapustilo državo, velika večina se jih je zatekla v ZDA, ki so podpirale Batisto in se v času njegove vladavine pogosto vmešavale v notranjo politiko Kube.

Castro je aprila leta 1961 razglasil "socialistično in demokratično revolucijo skromnih, od skromnih, za skromne" in Kubo približal tedanji Sovjetski zvezi. Revoluciji sta sledili kolektivizacija zemlje in nacionalizacija podjetij, premoženja in industrije, posli v ameriški lasti so postali last države, gospodarstvo pa je postalo plansko. Enakost vseh Kubancev je dosegel z opismenjevanjem, dobrimi šolami in razvojem odličnega zdravstva, revni pa so bili deležni več socialnih pravic.

ZDA in Kuba ves čas na bojni nogi
Castro je ves čas nasprotoval ameriški politiki in ameriškemu vplivu, sovraštvo pa je vrhunec doseglo leta 1960, ko so Američani uvedli gospodarske sankcije proti Kubi, leta 1961 pa so prekinili še diplomatske stike s komunističnim otokom. Najnižjo točko sta državi dosegli po invaziji v Prašičjem zalivu, ki so ga s podporo ameriške obveščevalne agencije Cia izvedli kubanski izgnanci, da bi Castra odstranili z oblasti, a je zmagala Castrova vojska. Castro je takrat napad ostro obsodil v svojem govoru pred Generalno skupščino Združenih narodov, Washington pa se je odzval s popolnim gospodarskim embargom.

Nasprotovanje ameriškemu vplivu je Castra še bolj zbližalo s Sovjetsko zvezo, kubanski voditelj je tako Moskvi na skrivaj dovolil, da na Kubi namesti jedrske rakete, uperjene proti ZDA. To je leta 1962 vodilo v kubansko jedrsko krizo, ko so Sovjetska zveza in ZDA prišle na rob jedrskega spopada, in ko je že kazalo, da se raketnemu spopadu ne bo več mogoče izogniti, je Moskva izstrelke umaknila. Kljub temu je Castro ostal v dobrih odnosih s sovjetskim premierjem Nikito Hruščovom.

V tem času je Castro utrdil enostrankarsko vladavino in izvajal oster nadzor nad vsemi vidiki kubanskega političnega, gospodarskega in kulturnega življenja. Kljub diktatorskemu vodenju vlade in resnično krutemu zatiranju opozicije pa je bil Castro na Kubi precej priljubljen, saj je vpeljal brezplačno in kakovostno šolstvo in zdravstvo za vse ljudi. Leta 1976 ga je narodna skupščina izvolila za predsednika, na tem položaju pa je ostal do leta 2008.

Gospodarska politika ni bila preveč uspešna
Medtem ko je držal v rokah vse vajeti političnega življenja, pa Castro ni bil preveč spreten ekonomist, zato se kubansko gospodarstvo ni razvijalo in je bilo preveč odvisno od glavnega izvoznega produkta, sladkornega trsa. Kuba je tako veliko pomoči dobivala od Sovjetske zveze, v času hladne vojne v 70. in 80. letih pa je Castro kljub naklonjenosti Sovjetski zvezi postal eden vidnejših voditeljev združenja neuvrščenih. Ko je leta 1991 razpadla Sovjetska zveza, je v krizo zapadla tudi Kuba. Vlada je takrat v obupu umaknila prepoved na uporabo ameriških dolarjev, dovolili so tuje naložbe, predvsem v turizmu, ključnega pomena pa je postal denar, ki so ga domov pošiljali izgnanci.

Leta 1992 so ZDA okrepile embargo proti Kubi, Castro pa je takrat v strahu pred propadom države začel urejati gospodarstvo in dovolil omejena zasebna podjetja. Ko je Castrova hčerka leta 1993 pobegnila v ZDA in odkrito kritizirala očetovo vladavino, je Kuba malce sprostila omejitve za ljudi, ki želijo zapustiti državo. Kljub nekaterim spremembam se je leta 1994 v Havani, na največjih demonstracijah do takrat, zbralo na tisoče protestnikov, ki so izražali svoje nasprotovanje Castrovi vladavini, istega leta pa je na majhnih čolnih in splavih državo zapustilo več kot 35.000 Kubancev, ki so hrepeneli po obljubljenih vsakoletnih 20.000 ameriških vizumih za kubanske državljane.

Leta 2003 je narodna skupščina Castra za nov petletni mandat imenovala za predsednika države, v tem letu pa je kubanska vlada v novem valu zatiranja disidentov aretirala na desetine neodvisnih novinarjev in aktivistov, 75 aktivistov pa obtožila sodelovanja z ZDA z namenom zloma revolucije. Leto pozneje je Castro okrepil svoje zavezništvo s Hugom Chávezom, tedanjim predsednikom Venezuele, ki je že bila ena glavnih kubanskih zaveznic.

Od prvih znakov izčrpanosti do predaje oblasti
23. januarja 2001 je Castro med dveurnim govorom na vročem soncu za hip omedlel, kar je bil prvi vidni znak izčrpanosti po več kot 40 letih na čelu države, a je sam zanikal govorice, da bi bilo z njim kar koli narobe. Da bi to dokazal, je junija 2001 sam vodil protiameriški pohod po ulicah Havane. Tri leta pozneje si je Castro med padcem po nagovoru v mavzoleju Che Guevare v Santa Clari zlomil levo nogo in desno roko, avgusta leta 2006 pa je po operaciji zaradi krvavitev v trebuhu oblast prvič po 47 letih vladanja začasno predal mlajšemu bratu Raúlu.

Ta je oblast na Kubi uradno prevzel februarja leta 2008, Fidel Castro pa se je umaknil iz javnega življenja. Kljub umiku je še vedno ohranil svoj vpliv na kubansko politiko in družbo, predvsem prek svojih komentarjev dogajanja doma in v tujini v komunističnem časopisu Granma in prek slik, ki jih je kubanski režim pošiljal v javnost, kjer je stal ob strani številnih tujih voditeljev, ki so se mudili na Kubi, ali med njegovimi vsakodnevnimi opravki.

Deloholik, ljubitelj literature in športa ter orožja
Kdo pa je bil Castro osebno? Številni zahodni novinarji in intelektualci so po nekaj urah ali celo minutah poznanstva trdili, da ga poznajo tako rekoč do potankosti, medtem ko so številni njegovi zavezniki in bližnji prijatelji priznali, da jim tudi po več letih ni uspelo priti do dna. Eden izmed Castrovih biografov Leycester Coltman ga je opisal kot zelo delavnega, predanega, zvestega, radodarnega in velikodušnega, a da je znal biti tudi izjemno maščevalen, ni odpuščal in da ni znal izgubljati. Drugi biograf, Peter Bourne, je zapisal, da je bil Castro v svojih mlajših letih izjemno netoleranten do tistih, ki niso delili njegovih idej o prihodnosti Kube, in da se je zelo rad družil z običajnimi ljudmi.

Bil je deloholik, spat je po navadi hodil v zgodnjih jutranjih urah, anekdota pa kroži, da se je s tujimi diplomati rad dobival prav v nočnih in zgodnjih jutranjih urah, ko jih je lahko zaradi utrujenosti pretental. Bil je velik ljubitelj literature, njegov najljubši pisatelj je bil Ernest Hemingway, prijateljeval je tudi z Gabrielom Garcío Márquezom, glasba pa ga ni zanimala. Veliko časa je posvetil tudi športu, redno se je rekreiral, v mlajših letih pa je igral bejzbol in sanjal o tem, da bi postal velik igralec v ZDA. Izjemno rad je imel orožje, velik del svojega življenja je s seboj nosil pištolo, tudi v času, ko je bil predsednik. Bil je velik gurman, kuhanje ga je zanimalo, njegova služinčad je znala povedati, da je pogosto prišel v kuhinjo in se s svojimi kuharji pogovarjal o jedeh, sestavinah in začimbah. Užival je v vinu in viskiju in si je, kot pravi Kubanec, pogosto prižgal cigaro.

Sam sebe je Castro opisoval kot socialista, marksista in leninista, njegova največja vzornika pa sta bila Karl Marx in kubanski nacionalist José Martí. Bil je precej konservativen, saj je ostro nasprotoval alkoholu, drogam, kockanju in prostituciji, ki jih je imenoval moralno zlo, zagovarjal pa je trdo delo, družinske vrednote, integriteto in samodisciplino. Bil je krščen in vzgojen kot katoličan, a se je sam razglašal za ateista, ki je v svojih knjigah pogosto kritiziral Biblijo in nekatere krščanske vrednote.

Dve ženi in več otrok
Podatkov o Castrovem zasebnem življenju je zelo malo, saj je bilo državnim medijem prepovedano poročati o voditeljevi družini. Znano je, da se je leta 1948 poročil z Mirto Díaz-Ballart, ki mu je leto pozneje rodila sina Fidela Castra Díaza Balarta, leta 1954 pa sta se ločila. Leta 1980 se je na zasebni ceremoniji poročil z Dalio Soto Del Valleo, s katero ima pet sinov, vsa njihova imena pa se začnejo na črko A. Castrov biograf Robert E. Quirk je zapisal, da je bil Castro nesposoben ohraniti trajno razmerje z eno žensko, verjetno je zato za seboj pustil tudi tri nezakonske otroke, dve hčerki in sina, ter številne zgodbice in anekdote o ljubezenskih aferah.

V svojem življenju se je večkrat soočil s poskusi odstranitve, Kubanci trdijo, da so mu po življenju stregli več kot šeststokrat, a se je vseh uspešno obranil.

Castro je bil ves čas svojega življenja zavezan svoji olivno zeleni uniformi in poudarjanju vloge večnega revolucionarja. Njegovi več ur trajajoči govori, kjer je govoril brez vnaprej pripravljenega besedila, so privabljali množice, njegova podoba pa še vedno krasi ulice, trgovine, učilnice in taksije po vsej Kubi. Ta se je izkazala tudi kot odličen izvozni proizvod, saj tako rekoč ni turista, ki bi Kubo zapustil brez vsaj ene majice z revolucionarjevo podobo ali citatom.

Kubanci naveličani idej revolucije in siti obljub
Castru je s somišljeniki uspelo vzpostaviti edino komunistično državo na zahodni polobli, ki je pred pragom ZDA preživela propad zaveznic med hladno vojno in desetletja ameriškega embarga. Starejši Kubanci, ki so sami doživeli revolucijo, se še danes spominjajo, kako so z veseljem sprejeli revolucionarje in novico o padcu diktatorskega in nasilnega režima Fulgencia Batiste. A kljub navdušenju nad idejami revolucije in prednostmi, ki jih je ta prinesla, so Kubanci skoraj pol stoletja pozneje naveličani obljub in izgovorov o spremembah in boljšem življenju.

Končno začetek poti k normalizaciji odnosov z ZDA
Da pa so spremembe vendar mogoče, je pokazalo leto 2015, ko sta ameriški predsednik Barack Obama in novi kubanski predsednik Raúl Castro oznanila začetek normalizacije odnosov in s tem omilitev sankcij, ki so Kubance pahnile v revščino. Tako so nekatere sankcije že omiljene, Kubanci pa zdaj čakajo še na ukinitev embarga.