Sven Alkalaj je bosanski diplomat z dolgoletnimi izkušnjami. Bil je bosanski veleposlanik v ZDA, veleposlanik v Belgiji in veleposlanik pri zvezi Nato. Med letoma 2007 in 2012 je bil zunanji minister Bosne in Hercegovine, nato pa ga je generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki Mun imenoval na mesto izvršnega sekretarja Ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo in na mesto enega od svojih podsekretarjev.

Blejskega strateškega foruma se je udeležil prav v tej funkciji, da bi udeležencem foruma, ki ga Ban Ki Mun po njegovih besedah visoko ceni, prenesel sporočilo generalnega sekretarja. MMC se je z Alkalajem pogovarjal dan pred uradnim začetkom foruma, beseda pa je nanesla tudi na Sirijo in na vlogo Združenih narodov v mednarodni skupnosti, govorila pa sva tudi o Rusiji in prihodnosti Bosne in Hercegovine v Evropski uniji.

Na Bled ste prišli s sporočilom generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Muna, zato me zanima, kako generalni sekretar vidi vlogo Slovenije v mednarodni skupnosti?
Samo dejstvo, da je to pomemben mednarodni strateški forum, kjer se razpravlja o vprašanjih, ki se nanašajo na Evropo in širše, in glede na to, da je Ban Ki Mun ocenil, da se mora eden od njegovih najbližjih sodelavcev udeležiti foruma, mislim, da to govori tako o pomenu foruma kot o pomenu vloge Slovenije v mednarodni skupnosti.

Se bo morda v naslednjih letih tudi sam udeležil foruma?
Seveda, a zdaj je mednarodni položaj precej napet, zato tudi če bi generalni sekretar potrdil, da pride, tega zaradi dogajanja v Siriji ne bi mogel storiti, a si zagotovo želi, da bi sodeloval na tako pomembnem dogodku. Zdaj razmišljamo, kako nadaljevati razvojno pot po letu 2015 (post-2015 agenda), kako bomo nadaljevali trajnostni razvoj in kako bomo uresničili milenijske cilje v obsegu, ki si ga želimo.

Ste eden od podsekretarjev. Koliko ste vključeni v delo generalnega sekretarja, kako pogosto se z njim srečujete, ali z vami razpravlja o aktualnem dogajanju in vas sprašuje za mnenje?
V skupini podsekretarjev nas je približno 20, imamo pa pet regionalnih komisij, ekonomsko komisijo za Evropo, za Južno Ameriko, za Bližnji vzhod, Afriko in Azijo. S sodelovanjem med nami in z delom na terenu uresničujemo zahteve, ki jih Generalna skupščina Združenih narodov postavlja Ban Ki Munu, in z delovanjem na terenu dajemo nasvete in podatke Ban Ki Munu, v kateri smeri bi morali delovati, v katerih državah, na katerih področjih. Delujemo skozi dejavnosti in sektorje, ki sem jih naštel, ter skušamo z delom v državah samih doseči milenijske razvojne cilje, boljši razvoj, zmanjšati revščino, doseči zaščito človekovih pravic, da se izognemo sporom, ki nastajajo zaradi mejnih vprašanj, rek, morij, izkoriščanja vidnih virov in tako dalje.

Glede na to, da ste izvršni sekretar ekonomske komisije Združenih narodov za Evropo, se pri svojem delu srečujete tudi s težavami, ki jih je državam prinesla gospodarska kriza. Kljub temu se ob vsem poročanju svetovnih medijev o krizi Združeni narodi ne omenjajo prav pogosto. Zakaj je tako, zakaj največja svetovna organizacija pri reševanju krize ne sodeluje bolj dejavno?
Mislim, da Bruselj in Evropska komisija prevzemata dovolj gospodarskih ukrepov in dejavnosti v vseh državah članicah Evropske unije, da bi te izšle iz krize, in mislim, da že vidimo luč na koncu predora. Zakaj Združeni narodi niso bolj dejavno udeleženi v reševanju krize? Na svetu imamo veliko področij in regij, kjer so države v veliko slabšem gospodarskem položaju, saj so na nižji stopnji razvoja in nimajo izpolnjenih niti osnovnih potreb ljudi, nimajo pitne vode, elektrike, komunikacijskih omrežij, infrastrukture. Vse to so zadeve, na katere skušamo v okviru Združenih narodov skozi razvojne cilje opozoriti in državam pomagati, da se približajo razvitim državam.

Kako bi lahko UNECE, ki združuje 56 držav, pomagal tem državam pri premagovanju krize? V svojih govorih ste večkrat govorili o potrebi po okoljsko in socialno trajnostnem gospodarskem sistemu, a kako to doseči?
V državah skušamo skozi zakonodajo uvesti tiste norme in prakse, ki so jih sprejele države po vsem svetu in ki so se izkazale za najboljše. Skozi neposredno delo na terenu, skozi delavnice, komunikacijo in v sodelovanju z državnimi institucijami skušamo te najboljše prakse vgraditi v zakonodajo, da tako dvignemo raven institucij v teh državah, da bi te bolj učinkovito uresničevale cilje, ki so si jih zadale. S takim delovanjem skušamo torej dvigniti raven vseh držav, kjer delujemo. Ker kot ste rekli, naša organizacija vključuje 56 držav na treh celinah, Severno Ameriko, Evropo z Rusijo in države nekdanje Sovjetske zveze. To je regija, ki spada v družino srednje razvitih držav, saj vključuje tako države v razvoju kot razvite države. In ta raznolikost nam omogoča, da najboljša znanja in prakse v okviru svojih zmožnosti implementiramo tudi v države v razvoju, da bi tako skrajšali dolgotrajno pot razvoja.

Ko sva že govorila o generalnem sekretarju in Združenih narodih, se ne moreva izogniti trenutnim razmeram v Siriji. Glede na to, da tudi sami prihajate iz države, ki je pred leti doživljala tragedijo, ki bi se jo s pravočasnim ukrepanjem mednarodne skupnosti morda dalo preprečiti, kako gledate na to, da se v Siriji dogaja nekaj podobnega? Varnostni svet je blokiran, kot vse kaže, dogovora med velesilami glede napada na sirski režim ne bo, kako lahko mednarodna skupnost dopusti, da se ponovi taka tragedija?
Tukaj vam lahko povem svoje osebno mišljenje, saj sem bil ena izmed prič celotnega dogajanja v Bosni in Hercegovini, med drugim tudi kot veleposlanik v ZDA. Sistem Združenih narodov skozi možnost veta in nekatere druge mehanizme v Varnostnem svetu omogoča, da se take stvari dogajajo in da vidimo, kako nedolžni ljudje umirajo. A zaradi različnih geopolitičnih položajev držav nismo v stanju, da se nekaj ukrene. Podobno kot smo imeli genocid v Srebrenici, imamo zdaj uporabo kemičnega orožja v Siriji, in tudi tu svet ne bo mogel zapreti oči in bo moral na neki način reagirati. V svetu obstaja želja in pravica, da se zadeve uredijo, a najhuje je, da je bilo do zdaj v Siriji že 100.000 žrtev. Je bilo v Bosni in Hercegovini potrebnih 250.000 žrtev, da se je nekaj spremenilo? Rad bi videl, da bi se svet iz Bosne in Hercegovine nekaj naučil, a žal kaže, zaradi določenih geopolitičnih preferenc, da se take stvari še lahko dogajajo, nastradajo pa nedolžni civilisti.

Mislite, da je organizacija Združenih narodov v trenutni sestavi sploh še sposobna pravočasno in kredibilno odreagirati na dogajanje v svetu? V preteklosti se je namreč že večkrat izkazalo, da so države kljub protestu organizacije delovale mimo Varnostnega sveta, zato se postavlja vprašanje, ali svet sploh potrebuje tako organizacijo?
Že več let, tudi sam sem pri tem sodeloval, potekajo pogajanja za reformo Varnostnega sveta, saj se je pokazalo, da bi morali spremeniti sestavo, število članic, a dokler obstaja pravica do veta, ne moremo narediti ničesar. Tudi veta ne moremo ukiniti brez soglasja članic z vetom. Tako da za zdaj imamo, kar imamo. Mogoče se bo povečalo število članic s 15 na 20 ali celo kaj več, a moramo za zdaj z vsemi sredstvi in argumenti skozi Varnostni svet priti do pravih rešitev. Mislim, da so Združeni narodi še vedno edini forum, kjer sodelujejo vse države. Koliko je zaradi svoje velikosti in števila držav članic učinkovit, je seveda vprašanje, a imamo tudi uspešne primere, kot so na primer Južni Sudan in krizne situacije v Afriki, kjer so Združeni narodi imeli kredibilnost in so bili uspešni. Celoten sistem Združenih narodov bi morali izboljšati, saj kot sem rekel, ni popoln, a je še vedno najbolje, kar imamo.

Pa je realno pričakovati spremembe v Varnostnem svetu v nekaj letih?
Da, seveda, za to se dela. Nisem prepričan, da bodo ukinili pravico do veta, a reorganizacija dela in števila držav članic Varnostnega sveta zagotovo bo. Proces pogajanj traja že več let, težko je, saj se privilegiranemu položaju nihče ne želi odreči, a vidimo, da Varnostni svet lahko odigra pomembno vlogo v ključnih primerih. A seveda ni popoln in razmere v Siriji so to le še potrdile.

Kako vi vidite današnje prioritete in glavne naloge Združenih narodov?
To so milenijski razvojni cilji, popolna odprava revščine, zagotoviti ljudem dostop do pitne vode, skrbeti moramo za mlade, opozarjati na spolne problematike, na vprašanja žensk, predvsem v delih sveta, kjer so še vedno v precej nehvaležnih vlogah, skozi boljše izkoriščanje naravnih in energetskih virov skušamo dvigniti življenjski standard celotnih področij, regij in držav. Številni cilji, ki so navedeni v milenijskih razvojnih ciljih, in cilji, za katere želimo, da se nadaljujejo tudi po letu 2015, vodijo k temu, da v svetu dosežemo trajnostni razvoj.

To vse lepo zveni, a javnost vseeno nima takega občutka, ljudje mislijo, da Združeni narodi ne delajo ničesar, da gre samo za velike besede.
Kot sem že rekel, to je trenutno najbolje, kar imamo. To je edina platforma, kjer se narodi in države lahko pogovarjajo o vseh težavah na globalnem nivoju, na regionalnem in bilateralnem nivoju. Dokler ne naredimo česa boljšega, moramo slediti temu, kar imamo, organizacijo izboljšati, stvari, ki se niso pokazale za dobre, zamenjati, in to je edini način. Ker drugega medija za pogajanja med državami v takem obsegu nimamo, mislim, da se ravno skozi to možnost vidi največja prednost Združenih narodov kot platforme za dialog, za izogibanje spopadom, za mir in stabilnost v svetu ter za gospodarski razvoj vseh držav članic.

V okviru BSF-ja ste sodelovali na panelu o vlogi Rusije v svetu. Rusija se kljub gospodarski krizi razvija in raste, kje vi vidite njeno vlogo v prihodnosti, kam se bo razvijala, se bo osredotočala na svojo vlogo v osrednji Aziji ali bo vse bolj in bolj pomembna globalna velesila?
Ruska federacija bo težila k temu, da bo svetovna velesila. Že zdaj je pomemben partner in po dogajanju v 90. letih, po razpadu Sovjetske zveze in težkih gospodarskih razmerah se je v vseh teh letih postavila na noge. To je dosegla predvsem skozi uporabo energetskih virov, kar je močno pripomoglo h gospodarskemu razvoju in igra pomembno vlogo v razvoju Ruske federacije. Energija in fosilna goriva so tisto, na čemer Rusija na dolgi rok krepi svojo gospodarsko moč. To je zapisano tudi v njihovi zunanjepolitični strategiji, ki jo je Rusija oblikovala pod predsednikom Vladimirjem Putinom.

Rusija je tudi glavni dobavitelj energije za evropski trg. So novi in novi plinovodi, s katerimi je prepredena Evropa, tudi geopolitični instrument v ruskih rokah? Kako in ali bo Rusija vse bolj izkoriščala to svojo moč?
Da, zagotovo. Evropa približno tri četrtine svojih fosilnih goriv izvozi iz Rusije, zato je Rusiji pomembno, da ima močan vpliv tudi v Srednji Aziji. Srednja Azija je namreč eno največjih nahajališč plina in nafte. Da bi lahko Rusija ta plin in nafto peljala naprej skozi svoje plinovode, ima dolgoročne dogovore s tamkajšnjimi državami, s Kazahstanom, Turkmenistanom, Uzbekistanom, od njih odkupuje plin za svoje potrebe, Evropi pa prodaja svoj plin po dražjih cenah. Kar je tu nevarno, je Kitajska, ki ima prav tako velike potrebe po plinu, zato je tudi ona začela vlagati v to področje, gradi plinovode na vzhodu države, na meji z Uzbekistanom in Turkmenistanom, tam gradi železnice in infrastrukturo. Potreba Kitajske po energentih bo zagotovo pripeljala do tega, da se bo dominantni položaj Rusije v Srednji Aziji zmanjševal, krepil pa se bo položaj Kitajske. Ob tem se postavlja vprašanje, kje je tu Evropska unija. Evropska unija nima močnega vpliva v Srednji Aziji, ona je lahko samo strateški partner Rusije, saj ima interes, da ta plin čim ceneje pride do evropskega ozemlja. Evropa bo tako še dolgo energetsko odvisna od Rusije.

Lahko pride do spora med Rusijo in Kitajsko zaradi plina?
Ne verjamem, ker je Rusija ogromna država in ima številna nahajališča, ki še niso izkoriščena. Rusiji se ne mudi z odpiranjem teh novih nahajališč nafte in plina, saj trenutno zelo dobro izkoričša vire iz Srednje Azije, ki se nahajajo v podnebno prijaznejših okoljih kot tisti v Sibiriji, kjer zahteva črpanje nafte in plina posebne tehnologije in materiale, ki jih Rusija trenutno nima. Tako da mislim, da ne bo prišlo do spora, lahko pa pride do povečanja napetosti v Srednji Aziji, ki pa že tako obstaja med Uzbekistanom in Tadžikistanom, Turkmenistan igra nevtralno vlogo, tukaj sta še Kirgizija in Kazahstan, velika država, ki je pomemben partner Rusije in veliko sodeluje z njo. Trenutno se v Srednji Aziji oblikuje carinska unija, ki naj bi zaživela 1. januarja 2015. Belorusija, Kazahstan in Rusija oblikujejo nekaj podobnega Evropski uniji, Evroazijsko ekonomsko unijo, ki naj bi iz carinske unije zrasla v kaj več. Tudi naša komisija jim je pri tem pomagala. Krepitev ekonomskega prostora bo zagotovo pripomogla k temu, da bo položaj Rusije na tem delu sveta še več let zelo močan.

Glede na to, da je bila glavna tema blejskega foruma "spreminjajoča se Evropa v spreminjajočem se svetu", kako vidite vlogo Bosne in Hercegovine v Evropski uniji? EU je precej utrujen od širitve, vsi si želijo premora, balkanske države bodo še nekaj časa čakale na vstop, kdaj se bo BiH, ki mu je pristopanje k Uniji ena izmed glavnih zunanjepolitičnih prioritet, približal članstvu v EU-ju in ali bo to po toliko letih "čakanja" sploh še njen cilj?
Sam sem bil pet let zunanji minister Bosne in Hercegovine in v tem obdobju smo težili k podpisu pridružitvenega sporazuma z Evropsko unijo in smo sprejeli številne komponente, ki so potrebne za pot države k Evropski uniji. Glede na politično nestabilne razmere, kjer se partnerji na oblasti ne morejo dogovoriti za konkretne korake, kako nadaljevati, je težko reči, s kakšno dinamiko bo Bosna in Hercegovina napredovala. Če pogledamo sosednje države, Črno goro, Srbijo in tudi Makedonijo, so naredile pomembne korake, da gredo naprej, Bosna pa ostaja zadnji vagon na vlaku držav, ki bi se rade pridružile Evropski uniji. Zato mora biti prva naloga ureditev političnih razmer v Bosni in Hercegovini, da partnerji na oblasti, kdor koli bodo po volitvah naslednje leto, najdejo način, kako se dogovoriti o prioritetah evropske poti, da bodo to prioritete Bosne in Hercegovine, ne pa prioritete posameznikov ali narodov. Od tistega trenutka, ko bo država kot celota šla proti Evropski uniji, bomo imeli napredek, saj v Unijo ne morejo vstopiti posamezne pokrajine, entitete, samo celotna država. Na drugi strani pa vidim veliko odprtost Evropske unije in komisarja za širitev Štefana Füleja, ki želi in na vse načine poskuša, da politične voditelje prepriča, da najdejo skupni jezik glede vseh odprtih vprašanj. A s približevanjem volitvam politični voditelji znova prevzemajo stare prakse zapiranja etničnih entitet v stolpe, v zaprte prostore, svoje strašijo pred drugimi in zato ni napredka. Če bo od leta 2014 dalje nova oblast lahko našla skupni jezik, mislim, da bi lahko Bosna in Hercegovina z veliko truda in dela v desetih letih postala članica Evropske unije.

Ob vstopu Hrvaške v Evropsko unijo je prevladovalo prepričanje, da je imela Hrvaška najtežja pogajanja do zdaj. Mislite, da bo pri drugih balkanskih državah še težje?
Že zdaj je Unija skupina 28 držav, ki funkcionirajo na osnovi konsenza in dogovora. Posamezno državo je treba pripraviti, da s kar čim manj težavami vstopi v ta klub, zato bodo naslednja pogajanja zagotovo še težja kot ta, ki so bila do zdaj. Evropska unija se je skozi proces širitve veliko naučila, saj imamo Bolgarijo, Romunijo in druge države, kjer številni procesi še niso končani, in EU se bo s temi izkušnjami želela izogniti vsem morebitnim težavam in problemom, ki bi lahko ovirali delo Evropske unije.