Joseph Mussomeli je položaj ameriškega veleposlanika v Sloveniji opravljal med letoma 2010 in 2015. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Joseph Mussomeli je položaj ameriškega veleposlanika v Sloveniji opravljal med letoma 2010 in 2015. Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Mussomeli, ki je mesto ameriškega veleposlanika v Ljubljane zasedal med letoma 2010 in 2015, nikdar ni slovel po taktnosti. V Sloveniji si je nakopal kar nekaj težav in dvigoval prah, ko je preveč javno podajal svoja mnenja in ko je za diplomata nepričakovano neposredno komentiral tudi ameriško politiko.

MMC in 11. september

V MMC-ju bomo različne vidike terorističnih napadov na ZDA leta 2001 in spremembe, ki so jih povzročili, v prihodnjih dneh osvetlili z več vidikov.

Na Radiu Slovenija je v četrtek o tem potekal Studio ob 17.00, na TV Slovenija 1 pa oddaja Globus. Obletnice napada se bodo na TV Slovenija spomnili tudi v sobotnem Dnevnikovem izboru. Konec tedna bomo na portalu ter v radijskih in televizijskih informativnih oddajah poročali tudi o prireditvah, ki bodo ob 20. obletnici tragedije potekale čez lužo. V nedeljo bo na 1. programu TV Slovenija ob 22.10 na sporedu dokumentarni film Neskončni 11. september.

V tokratnem intervjuju za MMC je ostal zvest samemu sebi, brez opravičevanj, z nekaj introspekcije glede svojega službovanja v Sloveniji in z obilico kritike, ko gre za ameriška vojaška posredovanja pod pretvezo osvobajanja tujih kultur in ljudstev. Vključno z Afganistanom.

Z Mussomelijem smo se pogovarjali tudi o Donaldu Trumpu in o tem, kdo je bolj načel ameriški ugled – on ali George W. Bush, o tem, kako jo je Barack Obama odnesel s politiko, ki v resnici ni bila nič kaj napredna, in političnimi igricami znotraj demokratov, ki da so z ustoličenjem Bidna v resnici bolj igrali na karte Kamale Harris.

Gospod Mussomeli, podlaga za najin pogovor je obletnica napadov 11. septembra. Prepričana sem, da se tistega dneva dobro spominjate, popeljite me skozenj – kje ste bili, kaj ste delali, kakšni občutki so vas prevevali?
Ravno sem pripotoval v Seattle, tako da je bilo precej zgodaj zjutraj, ko se je zgodilo – okoli 6.30 po seattelskem času. Zbudil sem se in prižgal televizijo, ker me je mučila časovna razlika, in videl, kako drvi letalo v stavbo. Skoraj nemudoma, ko sem prižgal TV. In idiotski voditelj – se opravičujem TV-voditeljem – je rekel nekaj v smislu, oh, zgodila se je nesreča, letalo je po nesreči trčilo v WTC. Samo zmajal sem z glavo in si mislil, kaj je narobe s tem tipom, saj je bilo jasno, da je šlo za namerno dejanje. In potem je nekaj minut pozneje trčilo še drugo letalo. In naredil sem nekaj, kar mi tudi 20 let kasneje še ni popolnoma jasno ‒ namesto, da bi se razburil ali skočil iz postelje, sem ugasnil TV in šel nazaj spat. Po le treh minutah sem bil popolnoma zgrožen, kako nismo mogli tega preprečiti in da se bomo najverjetneje na to odzvali na način, ki mi ne bo ugajal, in da bo to spremenilo ameriško družbo in morda cel svet na način, ki ne bo dober za nikogar. Vstal sem nekaj ur kasneje, ko se je, jasno, mešalo vsem.

Menite, da je imel dogodek na Američane še toliko večji vpliv, ker je imela tarča tako velik simbolni pomen za narod – srce New Yorka, srce kapitalizma …?
Seveda. A izjemno pomembno je bilo tudi število ubitih. Napadalci bi lahko izbrali tarče večjega simbolnega pomena, Washingtonov spomenik ali kaj podobnega, a to ne bi nosilo tako simbolne vrednosti kot popolnoma praktične, da bi bilo število žrtev visoko.

Po napadu na WTC 11. septembra 2001. Foto: AP
Po napadu na WTC 11. septembra 2001. Foto: AP

Manj kot mesec dni pozneje so ZDA napadle Afganistan. Ko gledamo zdaj nazaj, bi lahko rekli, da je bila celotna afganistanska epizoda ena največjih ameriških polomij po Vietnamu ali menite, da je bil korak, ki so ga ZDA opravile tistega oktobra 2001, upravičen in potreben?
Da in ne. Absolutno da, absolutno ne. To je bila še ena tistih situacij, ko so Američani, še posebej predsednik George W. Bush, preprosto vse narobe razumeli. Vse. Ni dojel, zakaj je bil napaden New York, ni dojel, zakaj je bil napaden Pentagon … Za Busha in vse tiste imbecile na desni je bilo celotno bistvo napada, da so "tisti" ljudje sovražili našo svobodo. In nikdar ni razumel, da to ni tisto, za kar je šlo.

Njegova zabloda je bila, da je imel 11. 9. kar koli opraviti z ljudmi, ki so nam zavidali našo svobodo, namesto da bi dojel, da imajo preprosto drug idejo svobode. Za povprečnega muslimana, ne glede na to, ali gre za radikalnega ali ne, je svoboda to, da se držijo svojih verskih prepričanj – kar bi lahko veljalo tudi za kristjane. Tako da misliti, da je imel 11. 9. kar koli opraviti s tem, da bi oni sovražili našo svobodo, je bilo popolnoma trapasto. Kot je bilo trapasto tudi, da smo napad izvedli pod pretvezo nekakšnega osvobajanja Afganistancev. Bistvo ni bilo svoboda, ampak pravica. In to je nekaj, kar bi islamski svet dejansko bolj razumel. Ker razumejo pravico na enak način kot mi. In če bi kot namen našega napada na Afganistan navedli pravico, ne pa osvobajanja ljudstva, mislim, da bi bili deležni precej več razumevanja in simpatij, mi pa bi razumeli, da je vse, kar potrebujemo, da gremo tja, uničimo Al Kaido, odstranimo talibane, nato pa ven. A ker smo hoteli svobodo, ker smo jim hoteli vsiliti demokracijo, zahodni tip demokracije, smo na dolgi rok dobili nekaj še hujšega od Vietnama.

Vem, da niste vojaški strateg, ampak kako je mogoče, da ni nihče pričakoval, kaj bo sledilo, ko se bo ameriška vojska umaknila? So ZDA resnično verjele, da je afganistanska vojska usposobljena, da je kos situaciji?
Krasna stvar pri ameriških predsednikih je, da so vsi, desni ali levi, idiotski in živijo v zablodah. In da ne bom popolnoma krivičen do Bidna, ena od težav je bila tudi, da so si naša vojska, naši vojaški poveljniki sami zatiskali oči in si lagali. Pred štirimi leti sem napisal članek (v The Imaginitive Conservative), v katerem sem zapisal, da moramo nujno ven iz Afganistana, ampak da se moramo tudi zavedati, da ga bodo, če gremo iz Afganistana, prevzeli talibani. In da moramo to sprejeti. Talibani so bili že pred 5, 6, 7 leti tako močni, da brez stalne prisotnosti ameriške vojske v državi ni bilo nobene možnosti za zmago. Ker smo nenehno spreminjali definicijo "zmage". Nikdar ne bi smeli iti v Afganistan in poskušati spremeniti družbe, to je tako arogantno. Preprosto bi morali samo uničiti tiste, ki jih je bilo treba uničiti, in državo zapustiti. Če jim skušamo nuditi logistično oporo, dobro, ampak da jih skušamo poustvariti po svoji podobi, pa je preprosto …

Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer
Foto: MMC RTV SLO/Sandi Fišer

Tudi na vašem Facebooku sem zasledila nekaj subtilne kritike na račun dogajanja v Afganistanu. Ampak povejte, je imel Biden na kateri koli točki res možnost zmagovalne strategije v Afganistanu? Če bi obdržal vojsko v državi, bi se javnost pritoževala, da so tam že predolgo, če bi jih umaknil, pa …. No, to smo pa videli, kaj se je zgodilo.
Da, dve stvari sta bili, ki bi jih lahko bolje izpeljal – poleg tega, da preprosto ne bi poslušal generalov, ki ne razumejo več vojaških taktik, še manj kot jaz (smeh). Prvo, kar bi moral storiti – sam sem bil šokiran, da ni civilistov evakuiral že maja ali junija. Še preden je naznanil umik vojske, bi morali skrčiti osebje veleposlaništva na vsega 20‒30 ljudi in vse Američane pozvati, da zapustijo Afganistan v naslednjih tednih. Morali bi pospešiti evakuacije Afganistancev, ki so tesno delali z nami. Na stotine je takih, ki so tvegali življenje za nas, morda na tisoče, ki so zdaj ujeti tam. Nobene potrebe ni bilo po tem, morali bi se potruditi in začeti z evakuacijami že maja ali junija. Druga stvar je, da še 6‒12 mesecev ne bi smeli umakniti naših zračnih sil. Lahko bi umaknili kopenske sile, ampak dokler bi ohranili v državi zračne sile, mislim, da afganistanska vojska ne bi tako hitro klecnila. Napredek talibanov ne bi bil tako nagel, morda bi se lahko z njimi celo kaj pogodili. A vse skupaj je bilo izvedeno v taki naglici, ne samo s strani Bidna, tudi Trumpa, nobeden od njiju ni zares razumel, kako zagotoviti evakuacijo, ki ne bi povzročila takega kaosa. Ne vem, zakaj se je to zgodilo. Biden je bil priča vietnamski vojni, moral bi vedeti. In tudi Trump je bil že tu v času vietnamske vojne, ampak je bil verjetno preveč zaposlen s popivanjem – podobno kot Bush. Ampak kdo ve, jaz že ne – in to je prednost tega, da nisem več veleposlanik – lahko rečem, kar koli hočem (smeh).

Tudi do tega bova še prišla. V Sloveniji ste bili veleposlanik v času Obamovega predsednikovanja. Po kaotičnih Trumpovih letih in precej nenavdihnjenem Bidnovem prvem letu veliko Američanov gleda na tisto obdobje z nostalgijo. Po drugi strani pa je tudi res, da nekatere politike, zaradi katerih je bil Trump tako zelo kritiziran, niso bile pod Obamo nič kaj drugačne (priseljevanje in nadzor na meji), ali pa so bile celo slabše (vojaška posredovanja). Je šlo pri vsem skupaj zgolj in samo zato, da je bila zunanjost lepša, bolj zloščena, bolj uglajena?
To je igralo veliko vlogo, da. Tu je treba poudariti tudi, da je bil Afroameričan in večina Američanov na obeh političnih polih, razen na res skrajni desnici, je bila naravnost presrečna, da imamo temnopoltega predsednika. Tako da je imel nekakšno milostno obdobje, ki ga dobi zelo malo ostalih predsednikov. Ampak veliko težav si je Trump sam nakopal s svojim predolgim jezikom. Tako zelo prostaški je bil verbalno. A se moram strinjati z vami – Obamove politike so bile take, da če bi za njimi stal kdo drug, kak belopolti predsednik, bi ga levica požrla. Bil je preprosto, za pojme levice, precej preveč desen. Pa naj je šlo za njegovo obmejno politiko ali pa vojaška posredovanja, to je res.

Foto: Reuters
Foto: Reuters

Ste v času Trumpovega predsednikovanja kadar koli pomislili, kako bi bilo biti veleposlanik pod njim? Kako bi lahko, glede na svojo neposrednost lahko branili njegova dejanja in politiko?
Da, v zadnjih letih sem pogosto pomislil na to in se večinoma samo zahvaljeval Bogu, da nisem več veleposlanik (smeh). Ampak enaka občutja so me prevevala tudi, ko je bil predsednik Bush. Leta 2003 sem skoraj odstopil in v mnogih ozirih si še vedno želim, da bi. To je ena redkih stvari, ki jih obžalujem. Veste, Bush je bil bolj prijetna oseba, a njegove politike so bile, v mnogih ozirih, precej hujše od Trumpovih. Trump je samo oseba, ki jo je zelo lahko sovražiti, Bush pa je tisti, ki je zares uničil ameriško gospodarstvo, ameriško vojsko in našo podobo. Precej bolj kot Trump, čeprav je ta tako zelo nevšečen.

Gospod Mussomeli, položaj ste zapustili leta 2015, a verjetno ostajate ameriški veleposlanik, ki se je najbolj vtisnil v spomin Slovencem ...
O, hvala, haha.

Če bi kot namen našega napada na Afganistan navedli pravico, ne pa osvobajanja ljudstva, mislim, da bi bili deležni precej več razumevanja in simpatij. A ker smo hoteli svobodo, ker smo jim hoteli vsiliti demokracijo, zahodni tip demokracije, smo na dolgi rok dobili nekaj še hujšega od Vietnama.

J. Mussomeli

Morda počakate še z zahvalo. Od ameriških uradnikov smo vajeni izjemno diplomatskih, generičnih, šablonskih, politično korektnih odgovorov. Z vami je bilo drugače. Ste to delali načrtno in kako so vam v Washingtonu sploh dovolili, da ste – no, vi, v resnici?
Nisem prepričan, da vem odgovor na to. Preprosto že zelo zgodaj v svoji karieri sem se odločil, da če postanem veleposlanik, česar nisem nikdar pričakoval, se bom samo potrudil biti iskren s prebivalci države gostiteljice. Mislim, da sem to že večkrat rekel, ko sem bil v Sloveniji, ampak zdi se mi tako nevljudno in zoprno ne biti pošten z ljudmi. Včasih sem se skušal šaliti, pa ni bilo vedno dobro sprejeto, ampak menil sem, da bo večina Slovencev, ne glede na politični pol, bolj cenila iskrenost kot pa vse tisto narejeno diplomatsko sranje. Še vedno si rad mislim, da to drži. Glede Washingtona ‒ tako ko sem bil veleposlanik v Kambodži kot ko sem bil v Sloveniji, sem imel malce sreče, da sta bili obe državi nekje na obrobju pozornosti Washingtona. Veste, Washington, tako kot vsak dve leti star otrok, ni sposoben ohranjati pozornosti dlje kot pet minut. Tako da so se le redko razburjali nad mano. Morda bi bilo drugače, če bi bil veleposlanik v Nemčiji ali Franciji ali kaj podobnega, a v vsej svoji karieri sem se z Washingtonom sprl le dva do trikrat. Kar ni slabo (smeh).

Lahko razkrijete, za kaj konkretno je šlo pri teh dveh ali treh prepirih?
Včasih se jim je zdelo, da ne bi smel tako zelo javno izraziti svoje kritike do nečesa ali kaj podobnega. Ampak večinoma me je Washington zelo podpiral. Mislim, da je bilo več pritožb nad mojim slogom. Več let sem potreboval, da sem ugotovil, da imate nekateri Slovenci težave s humorjem (smeh), ampak so imeli razumevanje do stvari, ki sem jih želel storiti, pa naj je šlo za spravo med desnico in levico v Sloveniji ali pa problematiko romskega prebivalstva. In če bi Slovenci gledali objektivno na moje početje, bi videli, da sem storil ravno toliko stvari, ki so razburile desnico kot levico. Ker bistveno je bilo, da sem skušal predstavljati najboljše dele Amerike, kar so svoboda, pravičnost, enakost itd. A obe strani sta se zapičili samo v en del, ki jima ni bil všeč.

Veste, Bush je bil bolj prijetna oseba, a njegove politike so bile v mnogih ozirih precej hujše od Trumpovih. Trump je samo oseba, ki jo je zelo lahko sovražiti, Bush pa je tisti, ki je zares uničil ameriško gospodarstvo, ameriško vojsko in našo podobo.

J. Mussomeli

Veljali ste za kontroverznega veleposlanika – še posebej, ko ste javno izražali svoja stališča o slovenski notranji politiki, je bil pogrom velik. Ampak, iskreno – morali ste vedeti, da drezate v osje gnezdo, ne? Ali ste preprosto podcenjevali prepad med levico in desnico v Sloveniji?
Ne glede na to, koliko se šalim o Slovencih, ste v resnici zelo vljudni in prijetni ljudje. Tako da je bil odziv na moje izjave dejansko manj ogorčen, kot sem pričakoval. Ljudje so res hodili do mene in mi v obraz povedali, da me ne marajo ali pa se ne strinjajo z menoj, niso me pa nikdar skušali fizično napasti ali ustreliti ali kaj podobnega. Slovenija je zelo civilizirana država. In zdelo se mi je, da če bom govoril resnico, vsaj kar se mi je zdelo, da je resnica, ne glede na to, ali imam prav ali ne, bo to pomagalo Slovencem, da se bodo bolje pogovarjali med seboj. Da bodo lahko imeli dialog. Nekatere stvari je preprosto bolje izreči, sicer se kopičijo. Podobno kot v zakonu ali ko sta prijatelja jezna zaradi nečesa, pa nobeden od njiju tega ne načne. Tako se zadeve samo slabšajo. Morda sem včasih kaj narobe rekel, ampak rad bi si mislil, da sem s tem skušal pomagati obema stranema.

Spominjam se, da ste mi nekoč dejali, kako vam je Washington predstavil Slovenijo kot nekakšno sanjsko deželo brez kakršnih koli težav, kar da se je izkazalo za "110-odstotno napačno". Pa kako so vam nekdanji veleposlaniki pripovedovali, kako vas v Sloveniji v bistvu čaka triletni dopust, kjer se samo sprostite, pijte vino in uživajte v naravi. Kako trd je bil padec na realna tla po teh idealističnih obetih?
Mislim, da če sem padel na tla, je bila to popolnoma moja krivda v smislu, da se je mojim predhodnikom, pa tudi naslednikom uspelo sprostiti, srkati vino in preprosto uživati. Ne bi mi bilo treba opravljati svoje veleposlaniške vloge, kot sem jo. A iskreno, zdelo se mi je, da ne delam nobenih uslug ne svoji ne vaši državi, če samo posedam ves čas. Čeprav – bi mi morda vseeno lahko poslali nekaj vašega vina (smeh)? Ne vem, šest let kasneje pa se še vedno sprašujem, ali sem malce preveč drezal v osje gnezdo. Ampak včasih se mi pa zdi, da nisem drezal dovolj.

Prepričana sem, da še vedno vsaj malce sledite slovenski politiki. Ko ste bili veleposlanik, ste podali nekaj izjav, ki so jih nekateri ljudje interpretirali kot podporo zdajšnjemu premierju Janezu Janši. Kako pa gledate na to, da se Slovenija pod Janšo danes v Bruslju omenja v isti skupini kot Poljska in Madžarska, ko gre za omejevanje demokracije, svobode govora, medijev in kršenje človekovih pravic?
Nisem strokovnjak za Poljsko in Madžarsko, ampak kolikor vem, gre še za enega tistih tipičnih pretiravanj z uvrščatnjem Slovenije v isto kategorijo. Že samo to, da boste vi lahko iz tega najinega pogovora objavili kar koli si boste želeli, postavlja Slovenijo v zelo drugačen položaj. Ampak je tipično za levico in za desnico, da pretiravata v svojih poudarjanjih nevarnosti druge strani. In če so ljudje vzeli moje branjenje Janše kot poveličevanje, da je krasen in čudovit … Mislim, dober prijatelj sem bil tudi s Pahorjem in številnimi politiki na levi. Samo skušal sem zgladiti pretiravanja. Veste, Janša ni hudič in nikamor ne pridete s takimi skrajnimi obtoževanji – tako na levi kot na desni. Oboji to počno. V vaši državi in vse bolj tudi v moji. Če bi bil veleposlanik v Sloveniji danes, bi precej bolj okleval, kaj rečem, ker se mi zdi, da ima Amerika danes precej več političnih težav z razkolom med levico in desnico kot Slovenija. V Ameriki so skrajnosti postale resnično absurdne.

Bernie Sanders se je nazadnje umaknil iz predsedniškega boja in s tem prepustil demokratsko nominacijo Joeju Bidnu. Foto: Reuters
Bernie Sanders se je nazadnje umaknil iz predsedniškega boja in s tem prepustil demokratsko nominacijo Joeju Bidnu. Foto: Reuters

Kako drugačna bi bila Amerika po vašem mnenju pod Berniejem Sandersom?
Ah! To je dobro vprašanje. Po eni strani bi Ameriki to zelo koristilo, saj je bil Sanders, ko gre za zunanjo politiko, precej bolj dosleden, ko gre za nenapadanje tujih držav, in bolj iskren v tem, kdo so naši zavezniki in kdo sovražniki. S Sandersom mislim, da bi bil velik problem ta, da bi si zaradi svojih notranjih politik nakopal družen pogrom desnice in sredine. Njegove gospodarske politike bi bile zanje preprosto preveč radikalne. Mislim, da bi se zagotovo obdržal samo en mandat. Že samo zaradi tega, ker si ne bi odtujil samo korporacij, ampak tudi vojsko, Izrael, Savdijce, veliko držav. Eno mojih večjih razočaranj glede Bidna je, da ni niti malo kaznoval Savdske Arabije. Vsi so napadali Trumpa, ker ni kaznoval Savdijcev zaradi umora novinarja Džamala Hašokdžija, ampak Biden prav tako ni storil ničesar, pa nikogar ne briga, ker je to Biden in ne Trump.

Kaj pa ste si mislili o manevru demokratske stranke, ko so med preliminarnimi volitvami de facto blokirali Sandersov zmagovalni pohod proti nominaciji ter drug za drugim izstopili iz boja in podprli Bidna?
Veste, demokrati so imeli izjemno srečo, da so imeli za tekmeca Trumpa, ker jim je uspelo poenotiti to sovraštvo do njega in ignorirati kritike znotraj levice. Ampak znotraj levice obstaja globok razkol in še vedno tlijo zamere, ker je bil Sanders oropan. Da, v mnogih pogledih so mu nominacijo ukradli. In to ne bo pozabljeno. Lani so imeli, podobno kot vaša levica v Sloveniji, skupnega sovražnika. Tudi vaša levica se v resnici ne mara, ampak se trudijo osredotočiti na Janšo, da jim ni treba skrbeti za lastna interna trenja. Ampak demokrati leta 2024 tega skupnega sovražnika ne bodo imeli. Najverjetneje – upam, da Trump ne kandidira ponovno. In potem bo to zanje precej težja kampanja.

Vidite kake realne možnosti v prihodnje za socialne demokrate, progresivno struje levice s Sandersom, Alexandrio Ocasio-Cortez in njenim "Vodom" kongresnic na čelu? To bi bil za ZDA precej radikalen obrat v levo.
Vse je odvisno, kaj se bo v naslednjih 5‒10 letih dogajalo z gospodarstvom. Kot trenutno kaže, mislim, da imajo lepo možnost. Gospodarstvu gre dobro, pri čemer davki niso višji, vojska je še vedno pretežka in neučinkovita, tudi po umiku iz Afganistana … Socialisti bi bili lahko v naslednjih letih zaradi vsega naštetega precej zanimivejši. In zanimivo je, kako so vsi ti na levem levem polu v ZDA v zadnjem času zelo potihnili oz. ne dobivajo nič medijske pozornosti in medijskih nastopov, ker si nihče ne želi dražiti Bidna. Za svobodni tisk je šokantno, kako so vsi potihnili kar naenkrat, da ne bi bil deležen kritik z leve, samo z desne.

ZDA opozarjajo Savdsko Arabijo, da bo morala odgovarjati za kršitve človekovih pravic - a sankcij nikdar ni. Foto: AP
ZDA opozarjajo Savdsko Arabijo, da bo morala odgovarjati za kršitve človekovih pravic - a sankcij nikdar ni. Foto: AP

Ko ste že ravno prej omenili Savdijce, bi se rada vrnila na 11. september – težko je ne pokazati na očitno – da je bila velika večina napadalcev Savdijcev, prav tako je bil Savdijec arhitekt napadov. A kljub temu Savdska Arabija ostaja popolnoma nedotakljiva, kar je eden najbolj očitnih primerov, zakaj kritiki ZDA očitajo licemerstvo, ko gre za zunanjo politiko in pridiganje preostalemu svetu o demokratičnih vrednotah.
Popoln nesmisel, res je. Žal imajo ti kritiki popolnoma prav. Mislim, da so ljudje na levi naivni in trapasti, če mislijo, da bi morali Savdsko Arabijo reformirati. To je ravno tako trapasto kot reformiranje Afganistana ali Iraka. Kar pa bi morali storiti že davno, še pred 11. septembrom, pa je, da bi se res odločili, kdo so naši prijatelji in kdo ne. In Savdijci – ni treba, da jih ustvarimo za naše sovražnike, zagotovo pa jih ne bi smeli imeti za zaveznike in prijatelje. Imeti bi morali tri kategorije – prijatelji, sovražniki in tisti, za katere nam ni mar. In Savdijci bi morali biti v tej zadnji kategoriji. Tako zelo se bojimo še več destabilizacije, da bi sprožili še več kaosa, ampak ta kaos bo v vsakem primeru nekega dne prišel. In za nas je bolje, da nas ne povezujejo z njim. Ni nam treba Savdijcev napasti, ni nam treba prekiniti diplomatskih odnosov z njimi, bi pa jim morali ustaviti prodajo orožja, prenehati izmenjavati obveščevalne podatke z njimi itd. In, iskreno, edini razlog, da tega ne storimo, je, ker Izrael tega noče od nas. In zdaj imamo neke vrste hudičev pakt z Izraelci in Savdijci, zato Biden ne bo ukrepal proti Savdijcem, ker tega Izrael ne želi. A samo kupujejo čas, na neki točki bo Savdska Arabija zabredla v hude težave.

Imeti bi morali tri kategorije – prijatelji, sovražniki in tisti, za katere nam »dol visi«. In Savdijci bi morali biti v tej zadnji kategoriji. Tako zelo se bojimo še več destabilizacije, da bi sprožili še več kaosa, ampak ta kaos bo v vsakem primeru nekega dne prišel. In za nas je bolje, da nas ne povezujejo z njim.

J. Mussomeli

Menite, da je na tej točki Bela hiša Bidnova ali je to Bela hiša Kamale Harris ali pa pripada skupini mož v ozadju, ki vlečejo niti?
Da, mislim, da je mešanica vsega naštetega. Mislim, da je Biden, na žalost, zelo star za svoja leta (smeh). Škoda, da Trump nima demence, ker bi bil verjetno z njo bolj všečen. Ampak glede Bidna, dvomim, da se bo obdržal dlje kot leto dni. Kar bo dejansko dobra taktika, saj bi predsedniški stolček prevzela Kamala Harris in bi imela kot aktualna predsednica leta 2024 več možnosti za zmago. In tako ali tako sem si vedno mislil, da je to igra demokratov – da pustijo Bidnu dve, tri leta v Ovalni pisarni, a predajo Harrisovi žezlo, da bi tako lažje osvojila volitve. A nisem prepričan, bomo videli, kaj se bo zgodilo. Mi je bilo pa jasno, da to, ko je takrat med slovesnostjo za umrlimi vojaki pogledaval na svojo uro, ni bilo dejanje iz nespoštovanja, preprosto ni več popolnoma umsko prisoten.

Ko ste leta 2015 zapuščali Slovenijo, ste dejali, da si za neuspeh štejete tudi, da vam ni uspelo, da bi Slovenci gledali bolj pozitivno na Ameriko. Ste še vedno tega mnenja? Da bi to lahko dejansko spremenili?
Mislim, da v Sloveniji obstaja razkol in na eni strani vidimo veliko zamere in nezaupanja do ZDA – delno to ni upravičeno, delno pa je. Kot ste dejali, denimo licemerstvo glede Savdske Arabije. Da, mislim, da bi se lahko nekako bolje odrezal tu, skušal sem biti zelo iskren glede naših napak, ker mislim, da so ljudje, ko gledajo na Ameriko kot na nekega princa na belem konju, razočarani, če pa vidijo Ameriko kot popolnoma človeško, z dobrimi in slabimi lastnostmi, nas je potem lažje vzljubiti. To sem skušal posredovati Slovencem, pa mislim, da mi ni najbolje uspelo.

Naj vas torej vprašam naslednje ravno zato, ker vem, da znate biti tudi kritični do ZDA, in bi vas prosila, da se malce postavite v vlogo amaterskega psihologa ‒ Trump se je zdel prikladen grešni kozel za vse, kar je bilo narobe, rasističnega, šovinističnega, prostaškega in seksističnega v ZDA. Je lažje Američanom, da krivijo za to njega, kot pa da sprejmejo, da so rasizem, šovinizem itd. na neki način inherenten del ameriškega tkiva? Morda je tudi zato tako težko bilo spreobrniti Slovence?
Mislim, da je bilo Američanom pri Trumpu všeč. Iskreno, mislim, da ni bil tako rasističen, kot ga ljudje prikazujejo, se pa je posluževal vulgarne in neprimerne retorike. Mislim, rasizem, seksizem, šovinizem so vedno del Amerike, ampak mislim, da ni tako slabo, kot si tujci mislijo. V obrambo Ameriki, kar sicer redko počnem – kot narod se psihoanaliziramo več kot druge države. Skrbi nas, ali smo rasistični, skrbi nas seksizem, z vsem tem se obremenjujemo nadpovprečno. Misim, Kitajci so neprimerno bolj rasistični in seksistični, pa se nihče ne pritožuje nad njimi, preprosto taki so. Večina afriških držav je izjemno seksističnih, pa ljudje to kar sprejmejo. Amerika se je sama izpostavila kritikam, ker skušamo biti neki ideal, pa ne moremo biti. Nihče ne more biti ta ideal.

Da končava malce bolj lahkotno – povejte, kako preživljate čas v pokoju?
Imam najstniškega sina, tako da največ časa skrbim zanj, ker je moja žena pristala v domu. Tako zdaj dve uri na dan skrbim za ženo, kuham, pospravljam po hiši in skrbim za sina. Pišem članke, ki jih nihče ne mara – ne na levi, ne na desni strani, in upam, da se bom kmalu vrnil v Slovenijo. Upam, da se bom čez kako leto ali dve v Slovenijo tudi preselil. Ampak bom držal jezik za zobmi, da bom lahko prijatelj z vsemi (smeh).