Ta zvezna država je Aljaska, največja med vsemi, ki je bila sicer do leta 1867 pod Rusijo, ZDA pa so takrat ozemlje od ruskega carstva kupile za vsega 7,2 milijona dolarjev (danes bi to znašalo 129 milijonov dolarjev) oz. pičlih pet centov na hektar.

Rusi so sicer med letoma 1733 in 1867 v sklopu svoje kolonizacije Severne Amerike imeli v lasti še naselbine v Kaliforniji in na Havajih, prestolnica Ruske Amerike, kot je bilo uradno ime te ruske kolonije, pa je bil Novi Arhangelsk (današnja Sitka na jugu Aljaske).

Današnja ruska skupnost na Aljaski sicer večinoma z nekdanjo matično državo nima veliko skupnega, saj je, razen izjem, kot je tista v Ninilchiku, ki se je ohranila še iz obdobja ruskega carstva, zrasla precej pozneje.

Se pa zgodba prebivalcev Nikolaevska, Razdolne, Voznesenka in nekaterih drugih ruskih zaselkov začne že precej prej, natančneje, v 17. stoletju.

Sorodna novica Foto: Ruske vasice na Aljaski

V letih 1666 in 1667 je namreč cerkveni zbor sprejel določene novosti v Ruski pravoslavni cerkvi, ki pa jih znaten del vernikov ni hotel sprejeti, ker naj bi bile heretične.

Cerkev je zato te vernike, imenovane staroobredci, najprej izobčila, ker pa se še vedno niso hoteli ukloniti, so jih cerkveno in posvetno preganjali. Staroobredci so se umaknili v odročne kraje, prisiljeni so bili delovati podtalno.

Danes deluje ločena Ruska staroobredna pravoslavna cerkev. Cerkvi se sicer zbližujeta, vendar še vedno medsebojno ne priznavata zakramentov.

Iz Rusije na Kitajsko, od tam v ZDA

Ena skupina teh staroobredcev se je v 60. letih zatekla v aljaško divjino, na polotok Kenai. Med tistimi, ki živijo v Nikolaevsku, največji skupnosti staroobredcev tu, je tudi Irina Fefelova, vdova staroobrednega duhovnika Kondrata Fefelova.

Kot je pred časom povedala za VOA, je komunizem staroobredcem življenje v Rusiji precej otežil in številni so se v strahu pred aretacijo zatekli čez mejo na Kitajsko.

Tam je bila rojena tudi Fefelova. "Nekaj časa smo živeli tam. A potem se je tudi tam s komunizmom za nas zaostrilo, in ko so naši starši zbežali iz Rusije na Kitajsko, smo iz istega razloga nazadnje zapustili tudi
Kitajsko," razlaga.

Njena družina se je zatekla v Brazilijo, od tam pa so se preselili na severozahod ZDA, v Oregon, kjer še danes živijo manjše skupnosti staroobredcev, medtem ko so drugi kot Fefelova pot nadaljevali še bolj na sever, na Aljasko, pri tem pa se ves čas izogibali modernizaciji in ljubosumno ohranjali svoje tradicije pred zunanjimi vplivi.

"Če bi prenehali verovati in prenehali hoditi v cerkev ter živeti po pravoslavnih načelih, bi prenehali obstajati," pa je v reportaži za The Atlantic leta 2013 povedal oče Nikolaj Jakunin iz klana Jakunin, ki je v Nikolaevsk prišel po isti 30.000 kilometrov dolgi poti kot Felefovi.

Ruščine vnuki ne govorijo več

Kot pravi Felefova, se na Aljaski počutijo doma. In Nikolaevsk bi danes v resnici lahko zamenjali za kako rusko obalno vasico. Čebulasti zvoniki se dvigajo proti večno oblačnemu nebu severnega Pacifika, na od vetra in soli spranih lesenih pročeljih se še vidijo napisi v cirilici.

Ženske so oblečene v tradicionalne dolge ruske obleke, ki si jih šivajo same, in se po vasi sprehajajo z rutami na glavah, pri tem pa bežijo pred tujci, moški nosijo dolge brade in bogato ozaljšane srajce.

V Nikolaevsku staroobredci še vedno molijo v starocerkveni slovanščini, zlasti starejše generacije govorijo rusko, medtem ko mlajši preferirajo angleščino.

"Naši otroci govorijo rusko tekoče, a njihovi otroci ruščine tako rekoč ne poznajo več. Težko je. Taka škoda je to zanje. Ko opravijo z molitvijo, jim njihov oče začne brati pravljice za lahko noč – vse ameriške. Ker otroci ne razumejo besede rusko," razlaga Fefelova.

Med babuškami in borščem

V Nikolaevsku po zadnjem cenzusu iz leta 2010 živi 318 ljudi. Do njega iz precej bolj ameriškega Homerja vodi ozka, nevzdrževana cesta, ki se na koncu spremeni v makadamsko pot in kolovoz, oznak tako rekoč ni, turistov si ne želijo.

Tiste maloštevilne, ki v te izolirane konce polotoka Kenai vseeno zaidejo, sem vodi kavarna Samovar, z vsemi kučmami, živopisanimi gobelini in babuškami kot poosebljenje ruskega kiča, kjer strežejo boršč, pelmene in čaj.

Kavarni je Lonely Planet pred leti namenil precejšen del svojega vodnika po Aljaski, lastnica kavarne, podjetna Nina, pa spretno izkorišča svoje korenine in verjetno pretirani ruski naglas kot tržno orodje, s katerim turistom prodaja tudi fotografiranje v tipični ruski noši. A to je tudi prav edina sled komercializacije v teh krajih.

Rusi, a tudi Američani

Možje služijo denar z ribolovom in občasno gradnjo ribiških bark, po katerih je bila vas nekoč znana. Danes je kar nekaj teh bark videti, kako žalostno propadajo v z visoko travo preraslih obronkih vasi.

"Zgradili smo več kot sto bark. In te barke so trpežne, še vedno dobro delujoče. Namesto da bi naročali nove, si jih ljudje preprosto prodajajo med seboj. A še vedno sem ter tja kako zgradimo," pove Denis Fefelov, Irinin sin.

Fefelov je bil rojen v Braziliji in se je z družino preselil v ZDA, ko mu je bilo tri leta. Govori tekoče rusko in starocerkveno slovanščino, otroke pa uči cerkvenih pesmi. A se še vedno ima za Američana in, kot pravi, samo turisti zanje mislijo, da so čudaški – aljaški domačini jih povsem sprejemajo.