25-letni vojak se je skupaj z bratrancem znašel v ujetništvu Mladičevih vojakov. Zaprli so ga v šolo, ki jim je služila kot taborišče.

"Osebno sem videl Mladiča. Stal sem sredi telovadnice, gledal v vrata in sem ga videl. Tovornjaki so pripeljali pet ali deset minut po njegovem odhodu. Ukazali so nam, naj gremo ven, ker da nas bodo odpeljali v taborišče Batkovci. Toda odpeljali so nas v smrt, na polje kakih 200 metrov od tu in nas postrelili," se spominja Orić v pogovoru z novinarko Televizije Slovenija Blanko Doberšek.

Orić je po 16 letih skupaj s 17-letno hčerko prvič obiskal kraj pokola. "Tisti trenutek, ko so ljudje poskakali iz tovornjaka, so jim ukazali, naj se razvrstijo, in jih usmrtili," je dejal.

Spomini so še živi
Z bratrancem sta se držala za roki in ko so rabljii ustrelili njega, sta oba padla na tla. Orić se je znašel pod bratrančevim truplom. "Od takrat še nisem bil tu. Hudo mi je. Ne morem jokati. V grlu imam cmok, ker vem, kaj se je tu zgodilo."

Na enem izmed srebreniških polj smrti je potem Orič čakal devet ur, da so rablji odšli in potem skupaj s še tremi čudežno preživelimi taval štiri dni do rešitve. O Mladiću pravi: "Komaj čakam na začetek sojenja, da bom videl Mladića, da ga bom pogledal v oči, da bom videl, kakšen človek, je to in ugotovil, kakšna žival lahko pobije toliko nedolžnih ljudi."