EU čaka počasen zaton in rast posameznih nacionalizmov, menijo v Stratforju. Foto: EPA
EU čaka počasen zaton in rast posameznih nacionalizmov, menijo v Stratforju. Foto: EPA
Nemčija
Nemčijo čaka počasno bledenje moči. Foto: Reuters
false
Je dovolj močan, da Rusijo ohrani v enem kosu? Foto: Reuters
false
Turčija je že pokazala,da se nagiba stran od sekularizma. Bo izkoristila šibkost Evrope? Foto: EPA
Peking
Na poceni delovni sili temelječe gospodarske rasti je počasi konec in kitajska oblast bo morala najti drugo pot. Kitajski know-how v telekomunikacijski tehnologiji npr. že narekuje standarde. Foto: EPA
Mehika
Mehika zaradi poceni delovne sile krade stranke Kitajski. Foto: Reuters

Podjetje Stratfor je že prišlo na udar javnosti leta 2012, ko je WikiLeaks razkril e-pošto družbe, ki naj bi jo dobil od skupine Anonymous in v kateri je bilo razkrito, da naj bi med drugim trgovali z zlorabo notranjih informacij, je že petič izdal svojo desetletno napoved, ki jo izdajo na vsakih pet let.

Čeprav je napovedovanje prihodnosti nehvaležna naloga, so v Stratforju prepričani, da so identificirali dejavnike, ki bodo v prihodnjem desetletju izoblikovali svet, ki bo, sodeč po njihovem sklepanju, precej manj varen.

In kaj nas čaka? Najprej Evropa. EU-ju po mnenju analitikov obveščevalnega podjetja ne bo uspelo razrešiti svoje ključne težave, ki je pravzaprav njeno območje prostega trgovanja. V njem ima Nemčija dominantni položaj z največjim izvoznim gospodarstvom, ki za mnogokrat prekaša zmožnosti domače porabe. Celoten institucionalni sistem EU-ja je hkrati ustrojen tako, da podpira ta izvozni model. To pa povzroča razkol znotraj Unije, saj ukrepi, ki koristijo nekaterim državam, drugim naravnost škodijo.

Zaradi teh trenj se krepita nacionalizem in separatizem po vseh državah, kar se bo v prihodnosti le še nadaljevalo in močno zrahljalo notranjo kohezijo Evrope, ki bo sicer na neki način še ostala. A multilateralnost odnosov na političnem, gospodarskem in vojaškem področju se bo umaknila ohlapnim bilateralnim in omejenim multilateralnim dogovorom, ki jih bo spremljal znaten vzpon nacionalne države.

Kamor gre nemški bik, gre še slovenski štrik, ali pa še dlje
Vse to bo zamajalo vlogo Nemčije prav zaradi njene močne izvozne odvisnosti. Šibkost takšnega modela je namreč odvisnost od zunanje želje po porabi tujih proizvodov. V Stratforju tako predvidevajo, da bo rastoči nacionalizem uvedel protekcionistične ukrepe pri pretoku kapitala in delovne sile ter poudarjal domače gospodarstvo. Tudi zaradi vse večje konkurence na svetovnih trgih analitiki teksaškega podjetja ocenjujejo daljše ekonomsko slabljenje Nemčije, ki bo za seboj potegnilo tudi notranjo socialno in politično krizo ter z njo usihanje nemškega vpliva v Evropi.

Tu lahko analogijo potegnemo za Slovenijo, ki je od izvoza še bolj odvisna kot Nemčija – ta z izvozom ustvari okoli 45 odstotkov BDP-ja, Slovenija pa okoli 70. V primeru zgoraj opisanega scenarija bi tudi Slovenijo čakala zelo podobna ali še hujša usoda, v primeru močnejšega protekcionizma primerljiva s tisto ob propadu Jugoslavije.

Upadajoči prihodki iz izvoza (prav v Nemčijo namreč izvozimo kar petino vsega, EU pa predstavlja 75 odstotkov ciljnih trgov izvoznikov) bi močno udrihali po proračunu, ki je že zdaj odvisen od zadolževanja, da lahko vzdržuje vse podsisteme. Ti bi ob večjem upadu financiranja zašli v izredno stanje, saj ima npr. pokojninska blagajna že zdaj več kot milijardo evrov veliko luknjo. Tak razvoj dogodkov bi povzročil novo socialno in zelo verjetno tudi politično krizo, ker Slovenija moči notranjega trga tako rekoč nima (za razliko od ZDA, kjer notranja poraba ustvarja 70 odstotkov BDP-ja).

Zaradi tega dejstva tudi vlade ob morebitnem krčenju izvoza pravzaprav nimajo na voljo nobenega orodja razen lajšanja poslovnega okolja podjetja, kot so recimo nižji davki, kar pa bi v takšnem scenariju pomenilo, vsaj na srednji rok, razpad vseh podsistemov.

Vzpon Poljske
Iz upadajoče moči Nemčije bo po mnenju Stratforja najbolj profitirala Poljska, ki se je finančna kriza sploh ni dotaknila in ki je s 40 milijoni prebivalcev ena največjih evropskih držav. Ob morebitnem gospodarskem krčenju bi se Poljsko gospodarstvo primerjalno skrčilo precej manj kot v drugih državah EU-ja in vzpostavilo nove vezi z drugimi državami. Hkrati bi se Poljska vzpela kot regionalna sila severnoevropske nižine in prevzela vodilno vlogo v proti-ruski koaliciji, ki bi vključevala tudi Romunijo.

Ta koalicija naj bi ob slabljenju Moskve odigrala ključno vlogo pri preoblikovanju meja in pridobivanju nekdanjega ozemlja in imela odločujoč vpliv na dogajanje v Ukrajini in Belorusiji. Ob tem se bosta Poljska in Romunija vse bolj naslonili, politično in gospodarsko, na ZDA, ki so že tradicionalna zaveznica Poljske, pokazale pa so tudi jasno zanimanje za regijo.

Izvoz surovin bo padec Rusije in jedrska kriza
Glede največje države na svetu v teksaškem obveščevalnem podjetju ocenjujejo, da v takšni obliki, kot je zdaj, ne more preživeti. Močna odvisnost od izvoza energentov in rudnin ter nezmožnost preoblikovanja v samozadostno gospodarstvo sta Rusijo pustili na široko odprto za udarce cenovnih nihanj na trgu.

Ker se denar iz izvoza deli neposredno prek Moskve, bo v primeru velikih nihanj cen na trgu temu sorazmerna tudi količina denarja, ki bo odšla v preostale dele države. Druge regije bodo v tem primeru prepuščene same sebi, kar bo za seboj neizbežno potegnilo oblikovanje formalnih in neformalnih avtonomnih entitet.

To pa bo močno oslabilo vpliv Moskve na preostanek države. In tako kot v Sovjetski zvezi tudi tokrat močnejša represija prek tajne policije FSB tega ne bo mogla ustaviti, saj sta moč in vpliv FSB-ja neposredno odvisna od gospodarske moči države.

Na zahodu pa se bo Rusija morala ukvarjati še s koalicijo Poljska-Madžarska-Romunija, ki bo, ob vabljenju Belorusije in Ukrajine v svoje vrste, poskušala pridobiti nazaj nekdanja ozemlja. Na jugu bo Severni Kavkaz postal povsem neobvladljiv, centralna Azija se bo destabilizirala, Karelija bo težila nazaj k Finski, na Daljnem vzhodu se bodo posamezne regije, ki so zgodovinsko bolj nagnjene h Kitajski, Japonski ali ZDA, obnašale popolnoma neodvisno.

Ob morebitnem vakuumu moči, ki bi ga za seboj pustil pešajoči vpliv Moskve, pa bi nastala ena najhujših kriz, ki bo narekovala nova razmerja moči v svetu – komu bodo padli v roke posamezni deli po vsej državi razpršenega jedrskega arzenala s stotinami jedrskih konic? Kako bi se iztekel ta tok dogodkov, je v tem trenutku povsem nemogoče napovedati, zelo veliko pa bo odvisno od ZDA in njihovega spletanja zavezništev ter dogajanja na Bližnjem vzhodu in v Turčiji.

Turčija – središče dogajanja na Bližnjem vzhodu
Eno najnemirnejših območij na svetu, vključno s severom Afrike, se srečuje z razpadom nacionalnih držav, v prihodnjem desetletju pa se še ne bo umirilo, napovedujejo v Stratforju. Tudi džihadisti bodo še naprej izvajali svoje napade, a jih bodo akcije drugih držav omejile, ne pa tudi povsem potlačile. Regiji napovedujejo, da se bodo dogodki razvijali po vzoru Libanona v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja, ko je osrednja oblast razpadla, na plan pa so prišla nasprotja med posameznimi frakcijami, ki druga druge niso zmogle poraziti, na koncu pa je vse skupaj kulminiralo v državljanski vojni.

Analitiki tako ocenjujejo, da ima, ob zelo omejenem vmešavanju ZDA, le Turčija zadostne vire in motive, da doseže omejen uspeh pri stabiliziranju regije. Čeprav se je temu do zdaj uspešno izogibala, se rastočim nemirom na svojih mejah ne bo mogla izogibati. Tu bo seveda potrebovala zavezništvo ZDA, ki pa bodo v zameno zahtevale pomoč pri brzdanju ruskih apetitov v Črnem morju, Gruziji in Azerbajdžanu.

S slabljenjem ruskega vpliva bodo v igro vstopile tudi evropske ozemeljske težnje na severu Črnega morja, ob čedalje šibkejši Evropski uniji pa analitiki pričakujejo tudi širjenje turškega vpliva na Balkan.

Pred tem bo Turčija seveda morala poskrbeti za notranjepolitična trenja med sekularnimi in islamističnimi silami, čeprav je pod Erdoganom že pokazala določen nagib stran od sekularne države. Kljub temu v Stratforju Turčiji kot regionalni sili napovedujejo vzpon v naslednjem desetletju.

Kitajski zmaj izgublja sapo
Prav tako kaže, da so časi visoke stopnje gospodarske rasti, temelječe na poceni delovni sili, na Kitajskem dosegli vrhunec in se cikel končuje, ugotavljajo analitiki. Azijska sila v gospodarskem smislu tako počasi stopa na pot, ki so jo pred njo prehodile že Japonska, Tajvan in Južna Koreja. Zato zdaj prihaja do preobrata gospodarske paradigme.

To pa bo imelo politične in socialne posledice, saj še vedno obstaja velik razvojni razkorak med notranjostjo in obalnimi deli države. Ob pešajoči rasti bo za Kitajsko brzdanje teh notranjih napetosti eden največjih izzivov.

V Stratforju ob tem pričakujejo, da bo komunistična partija poskušala utrditi prevladujoči vpliv na vojsko ter konsolidirala oz. centralizirala doslej razdrobljene industrije, npr. v rudarstvu in jeklarstvu, medtem ko bo uvajala plašne, v trg usmerjene ekonomske reforme. Hkrati pa opozarjajo na sicer majhno možnost upora obalnih regij, če bi centralna oblast poskušala odvesti že ustvarjeno bogastvo v notranjost za gašenje socialnih nemirov.

Možnost kitajskih zemeljskih vojaških akcij je po mnenju Stratforjevih analitikov izjemno majhna, saj že sama topologija Kitajske to praktično onemogoča. Bolj verjetna so prerivanja na morju z Rusijo in Japonsko, kar je v luči manj intervencionističnega ravnanja ZDA in posledične rasti japonske mornarice toliko bolj verjetno. V primeru slabljenja ruske moči bo rivalstvo med Japonsko in Kitajsko na morju postalo toliko bolj izrazito.

Za konec pa so navedli še 16 držav z nizkimi plačami, visoko rastjo ter s skupno populacijo 1,15 milijarde ljudi, kamor se je proizvodnja že preselila po odhodu s Kitajske in ki bodo očitno naslednje vroče točke: Mehika, Nikaragva, Dominikanska republika, Peru, Uganda, Kenija, Tanzanija, Etiopija, Šrilanka, Mjanmar, Indonezija, Filipini, Laos, Kambodža, Vietnam in Bangladeš.