Sloviti slovenski filozof v svoji kolumni v Guardianu analizira vzgibe Norvežana, ki je prejšnji mesec pobil več kot 70 ljudi. Njegov antagonizem do priseljencev, tako značilen za sodobno Evropo, je po Žižkovem mnenju poln neskladij, prav ta pa da so simptomatična za notranja nasprotja tega nazora.
Najprej štrli ven, kako Breivik skonstruira svojega sovražnika - gre za kombinacijo treh elementov (marksizma, multikulturalizma in islamizma), od katerih je k pripada različnemu političnemu prostoru: marksizem radikalni levici, multikulturalizem liberalizmu, islamski verskemu fundamentalizmu. Stara fašistična navada pripisovanja sovražniku vzajemno izključevalne poteze se tu vrne v novi preobleki.

Še zgovornejši je način, kako Breivikova samooznačba meša karte radikalne desničarske ideologije. Breivik zagovarja krščanstvo, vendar ostaja sekularen agnostik: krščanstvo je zanj zgolj kulturni konstrukt za nasprotovanje islamu. Je antifeminist in misli, da ženske ne bi smele biti višje izobražene; a je za "sekularno" družbo, podpira splav in se razglaša za progejevskega.

Dober liberalec - z eno napako
Njegov predhodnik je bil v tem pogledu Pim Fortuyn, nizozemski desničarski populistični politik, ki so ga ubili maja 2002, dva tedna pred volitvami, na katerih naj bi prejel okoli petino glasov. Fortuyn je bil paradoksalna figura: desničarski populist, čigar osebne poteze in celo mnenja so bili skoraj popolnoma "politično korektni". Bil je gej, imel je dobre osebne odnose s številnimi priseljenci, kazal je prirojen smisel za ironijo - na kratko, bil je dober strpen liberalec glede vsega, z izjemo temeljnega nazora proti muslimanskim priseljencem.
Fortuyn je tako poosebljal križišče med desničarskim populizmom in liberalno politično korektnostjo. Bil je živ dokaz, da je nasprotje med desničarskim populizmom in liberalno strpnostjo lažno, da imamo opravka z dvema stranema istega kovanca: torej, lahko imamo rasizem, ki zavrača drugega z argumentom, da je rasistično.

Breivik tudi združuje nacistične poteze, združene s sovraštvom do Hitlerja: eden izmed njegovih herojev je Max Manus, vodja norveškega protinacističnega upora. Breivik ni toliko rasist, kot je protimuslimanski: vse njegovo sovraštvo temelji na muslimanski grožnji. Breivik je tudi antisemit, toda proizraelski, saj je Izrael prva obrambna linija proti muslimanskemu širjenju.
Desna apologija
Kako so taki pradoksi sploh mogoči? Ključ morda leži v odzivih evropske desnice na Breivikova dejanja: njena mantra je bila, da pri obsojanju njegovega dejanja ne smemo pozabiti, da je naslovil "legitimne pomisleke glede resničnih problemov" - mainstream politiki ne uspe nasloviti razjedanja Evrope z islamizacijo in multikulturalizmom, ali če navajam Jerusalem Post, norveško tragedijo bi morali uporabiti "kot priložnost za resno ponovno oceno priseljevalno politiko na Norveškem in drugod". (Še vedno čakamo na podobno interpretacijo palestinskega terorizma, ki bi bil lahko priložnost za ponovno oceno izraelske politike.)

Žižek se nato sprašuje, ali bi Evropa morda morala sprejeti paradoks, da njena demokratična odprtost temelji na izključevanju - da "ni svobode za sovražnike svobode"? A pri tem je treba biti zelo specifičen. Na neki način je za Breivikovo izbiro tarč odvratna logika: ni napadel tujcev, ampak tiste znotraj svoje lastne skupnosti, ki so bili preveč strpni do tujcev. Težava ni v tujcih, ampak v naši lastni (evropski) identiteti.
Komu (ne)upravičeno zapora EU-ja?
Zamisliti bi se morali tudi nad nedavnimi izbruhi homofobije v vzhodnoevropskih postkomunističnih državah. Letos je bila v Carigradu velika Parada ponosa, ki je minila povsem mirno, brez nasilja ali drugih motenj; v paradah ponosa, ki so hkrati potekale v Srbiji in na Hrvaškem, policija ni bila sposobna zaščititi udeležencev, ki jih je divje napadlo na tisoče nasilnih krščanskih skrajnežev. Ti skrajneži, ne turški, so prava grožnja evropski zapuščini, zato ko je Evropska unija Turčiji zaprla vstop, bi morali postaviti očitno vprašanje: kaj pa, če bi enaka pravila uporabili tudi za vzhodno Evropo?

Antisemitizem sodi v isto skupino, skupaj z drugimi oblikami rasizma, seksizma, homofobije itd. Izrael dela tu katastrofalno napako: odločil se je zmanjšati pomen, če ne celo popolnoma ignorirati "star" (tradicionalno evropski) antisemitizem, namesto tega pa se osredotoča na "nov" in baje "progresiven" antisemitizem, zamaskiran kot kritika sionistične politike Izraela.

Ko krščanski fundamentalistični podporniki politike Izraela zavračajo levičarske kritike politike Izraela, je njihov implicitni argument lepo ponazorjen s karikaturo, objavljeno leta 2008 v dunajskem dnevniku Die Presse: prikazuje dva čokata Avstrijca nacističnega videza, od katerih eden drži v rokah časopis in pravi prijatelju: "Tu lahko spet vidiš, kako so popolnoma upravičen antisemitizem napačno uporabili za ceneno kritiko Izraela!"

To so današnji zavezniki Izraela.