"Prvič je Michelin naredil izbor restavracij za Hrvaško! Monte v Rovinju prejme #michelinko," so sporočili na Twitterju iz Michelina, referenčnega gastrovodiča. Ob tem pa so prilepili fotografijo Dubrovnika.

Monte v samem središču Rovinja, tik pod baziliko sv. Evfemije, suvereno vodita domačin Danijel Dado Đekić in njegova nizozemska soproga Tjitske. Đekičeva že leta navdušujeta z vrhunsko, moderno kulinariko, ki navdih išče v okolici in morju, pri tem pa nikdar nista iskala bližnjic in sta še v času, ko so se druge hrvaške restavracije prebijale z malce bolj povzdignjeno kulinariko, gostom postregla s tremi pozdravi iz kuhinje in atraktivno prezentacijo.

Pethodni degustacijski meni v Monteju stane 624 kun (83 evrov), sedemhodni pa 699 kun (94 evrov). Za primerjavo: pethodni meni pri Roševi v Hiši Franko stane 70 evrov, devethodni pa 90.

Rovinj je še nedavno veljal za pravo visokokulinarično središče Istre, saj je imel poleg Monteja še najmanj dve res vrhunski restavraciji - obe hotelski. V Loneju je kuhala Priska Thuring, ki se je preselila v Dubravkin put v Zagreb, v Monte Muliniju pa Tom Gretić. A obdržal se je samo Monte - no, bolje rečeno, kuharji so se obdržali.

Michelin izpustil najboljšo hrvaško restavracijo
Poleg Monteja se je v Michelilnovo digitalno izdajo za Hrvaško uvrstilo še 34 restavracij in gostiln (kot Michelinova priporočila), pri čemer je nabor, milo rečeno, bizaren.

Če v njem najdemo nekatere vrhunske restavracije, kot so Dubravkin put (Zagreb) in Damir & Ornella (Novigrad) ter konoba Batelino, ki je bila pred leti celo razglašena za najboljšo restavracijo na Hrvaškem (roko na srce, gre za izjemno konobo, težko pa bi jo označili za michelinsko), pa je šokantno, kako so lahko ocenjevalci izpustili Pelegrini, v katerem kuha Rudolf Štefan. Šibeniški zastavonoša vrhunske kulinarike je bil dvakrat zapovrstjo izbran za najboljšo hrvaško restavracijo - in to po okušenem zasluženo.

Ni niti Plavega podruma, Bevande, Male hiže ... Skratka, izvzetih je cel kup restavracij, ki v zadnjih letih veljajo za vrh hrvaške kulinarike, vključene pa tiste, ki jih hrvaški kritiki sploh ne jemljejo resno.

Po drugi strani najdemo v izboru nekatere restavracije, ki so se medtem že zaprle (Bistro Fajn) ali se preselile (Takenoko), in nekatere povsem komercialne bistroje, kot je Boban (Zagreb). Nad izborom se že čudijo tudi nekateri najvidnejši hrvaški kulinarični kritiki, ki poudarjajo, da so na seznamu le Istra, Zagreb in Dubrovnik, manjka pa celoten Kvarner in srednja Dalmacija.

Hrvati vlagajo
Obisk francoskih ocenjevalcev naj bi potekal v strogi tajnosti - uradno. Neuradno pa je tudi za obisk iz Michelina potrebnega kar nekaj lobiranja, klicev in "sitnarjenja". In pri tem imajo Hrvati nedvomno prednost pred sramežljivimi Slovenci. Kot piše hrvaški kulinarični portal Kult Plave Kamenice, je Darko Lorencin, minister za turizem v Milanovićevi vladi, pred dvema letoma poklical Michelinove inšpektorje, da ocenijo kakovost hrvaške restavrantske scene. Povratne informacije naj ne bi bile pretirano pozitivne. A zdaj se je Michelin vseeno odločil, da letos Hrvaško uvrsti v svojo spletno izdajo. Kot poroča Jutarnji list, so se ocenjevalci na Hrvaškem mudili februarja 2016, pobudnika njihovega obiska pa sta bila Hrvaška turistična zveza in ministrstvo za turizem, pri čemer je veliko vlogo odigral tudi direktor istrske turistične organizacije Denis Ivošević, eden najbolj dejavnih promotorjev hrvaške kulinarike, ki je že leta mamil Michelinove ocenjevalce v Istro.

Uvrstitev hrvaških restavracij v Michelinovo izdajo je še korak k potrditvi gastronomije kot enega ključnih delov hrvaškega turizma, zato je še toliko večja škoda, da se je aktualna vlada premierja Plenkovića ravno zdaj odločila uvesti brutalno visok davek za gostince, navaja Plava Kamenica.

Kje pa smo mi? Slovenski pristojni organi za turizem z gastronomijo (če ta niso ravno štrukeljci in klobase) še vedno opletajo bolj sramežljivo, malce po dobrem starem principu uravnilovke, ko nihče ni smel izstopati.

Ano Roš iz Hiše Franko so sicer v zadnjem letu vključili v nekatere svoje kampanje, a ima človek nemalokrat občutek, da se ob tem bolj vedejo, da ji oni delajo uslugo pri promociji Hiše Franko, ne pa obratno, ob tem pa kot svoj največji dosežek javnosti postrežejo s podatki o številu nočitev v Ljubljani. Tudi s tako mačehovskim odnosom pristojne slovenske ustanove še precej precej zaostajajo za našimi južnimi sosedi, ki so se zadeve lotili občutno ambicioznejše in v državo zvabili ocenjevalce - pa čeprav jim očitno niso najbolje sugerirali, kje se je treba ustaviti. A začetek je in lahko se jim le čestita za akcijo.