Popolna margerita. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Savoy, majcena picerija s samo desetimi sedeži okoli izdajnega pulta tega lokala v mirnem predelu okrožja Roppongi, je institucija, ki je v zadnjih letih iz lokalnega favorita prerasla v svetovni fenomen.

Ob vseh mojstrih sušija, svetiščih vagju in restavracijah, tako ekskluzivnih, da prideš vanje zgolj s priporočilom, je Savoy med gurmani postala neslutena obvezna postojanka vsakega obiska japonske prestolnice.

Velemestna džungla Tokia. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Hipsterska izbira? Absolutno. Savoy je utelešenje tega, s svojim indie rock soundtrackom, ki Arctic Monkeys meša z Ello Fitzgerald in neapeljske napeve z The National. A je daleč od zgolj forme.

Savoy s simpatičnim šefom in picopekom Kanekom na čelu strogo sledi vsem načelom prave neapeljske picerije – orjaška krušna peč v središču prostora, skrajno omejen nabor pic (margerita ali marinara in šefov izbor), popolna skorja in vrhunske, iz Italije uvožene surovine (paradižnik, buffala in olivno olje).

Kaneko pred svojo pečjo. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Tu je tudi peščica italijanskih vin, ki jih šef rotira vsakodnevno (tisti večer je na črni tabli nad pečjo pisalo soave iz Veneta, modri pinot iz Lombardije in salice salentino iz Apulije), nekaj japonskih ležakov ter limoncello za "digestiv".

Iz Harlema v Tokio

Leta 2006 odprta picerija nosi ime po slovitem džezklubu Savoy Ballroom v Harlemu, ki je vladal na newyorški džezovski sceni med letoma 1926 in 1958 in v katerem je bila hišna pevka nihče drug kot Ella Fitzgerald.

Ker so Japonci ljubitelji klasične italijanske kulinarike, tokijskemu Savoyu gostov nikdar ni manjkalo. Kaneko, veliki oboževalec kultnega neapeljskega picopeka Franca Pepeja, za katerega nekateri pravijo, da dela najboljše pice na svetu, ne dela nobenih kompromisov. Za savoysko pico hoče, da je neapeljska, ne tokijska različica.

Po želji vam pripravi še tretjo pico, ki ni na meniju. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Z izjemnim vzdušjem, popolno pico in zagnanim chefom je Savoy sloves pridobil tudi med tujci, o eklektični mednarodni klienteli pa priča Kanekov Instagram (pod uporabniškim imenom angie.mieux), kjer vsak dan objavlja fotografije zadovoljnih gostov.

Zanimanja za Savoy nikakor ni podcenjevati – če vas sredi pohoda po Roppongiju zagrabi lakota in se odločite ustaviti v Savoyu, je velika verjetnost, da vas bo na vratih ustavil "popisovalec" in vam sporočil, da je naslednji prost stol na voljo čez "tri do štiri ure".

Vrste se pred Savoyem vijejo v neskončnost, čeprav je prav zaradi kratkega menija pretok gostov velik.

Poleg pic ponujajo še zeleno solato, solato caprese, pršut in mocarelo, to pa je bolj ali manj to.

Viski za slovo

A sem ne prideš za dolgo posedanje (ali pač, če se večer tako razvije), ampak na pico. Kaneko dela vse pred vami – valja testo, vehementno meče v zrak oblake moke in nato seklja na krvavo rdečo paradižnikovo omako česen kot dobro naoljeni stroj.

Mocarela in bazilika za margerito, origano in česen za marinaro.

Še velikodušen brizg ekstra deviškega olivnega olja in Kaneko pico na dolgi leseni ročki za točno eno minuto potisne v peč, segreto na 500 stopinj Celzija.

Popolna pica. Tako popolna, da smo po margeriti in marinari naročili še tretjo, po chefovem izboru, s kaprami, paradižnikom, česnom in mocarelo.

Večer lahko končate tu, lahko pa naročite še par "highballov", ki jih Kaneko za bolj zadovoljne in animirane goste zmeša z viskijem Yamazaki iz najstarejše japonske destilarne. In to je tisti japonski element Savoya, ki ga vseeno umesti s stare celine v deželo vzhajajočega sonca.