Mahne je novembra čez Atlantski ocean potoval s tovorno ladjo Grande America, ki je pred dnevi zagorela in potonila v Biskajskem zalivu. Foto: Osebni arhiv/Jan Mahne

Mahne je v pogovoru za MMC dejal, da je bil zaposlen od 23 leta in da si je vsako leto privoščil kakšno krajše potovanje, lani pa je začutil, da je napočil čas za pravo dogodivščino. Na njej ne lovi kakšnega rekorda in nima v glavi "višjih" ciljev, pravilo je le eno ‒ brez letalskih prevozov. Od novembra raziskuje Južno Ameriko, poleti pa se bo znova vkrcal na tovorno ladjo in kakšen mesec prebil na morju, preden bo dosegel obalo Japonske.

Kakšno je potovanje s tovorno ladjo, zakaj se je odločil za tovrstno možnost in kako doživlja Južno Ameriko, pa v spodnjem pogovoru.

Iz Piriápolisa v Ushuaio na skrajnem jugu Južne Amerike je prišel kot del posadke na ekspedicijski jadrnici, čeprav je bil to njegov prvi stik z jadrnico. Foto: Osebni arhiv/Jan Mahne

Od drugih popotnikov se ločite po tem, da ste na svojih potovanjih črtali letalski prevoz. Zakaj ste potegnili takšno potezo ‒ želite biti okoljsko zavedni, imate strah pred letenjem, ne želite hiteti ali kaj drugega?
Letala in letenje imam rad. A če bi me izzvali, da pridem okoli sveta z letali, bi mi verjetno v kakšnih desetih dneh uspelo, brez letala pa je to malo teže. Ne morem se danes na primer kar odločiti: 'Ah, ni mi všeč Patagonija, zato bom jutri letel v Mehiko, od tam pa v Bangkok, Moskvo in domov.' Potovanje brez letal ponuja večji izziv, poleg tega človek na takem potovanju več vidi in doživi.

Kako ste torej prišli iz domačega Kopra čez Atlantik v Južno Ameriko, kjer ste zdaj?
V Kopru sem se usedel na vlak in se odpeljal do Kölna, nato sem z drugim vlakom prišel do pristanišča Antwerpen v Belgiji. Tam se se vkrcal na tovorno ladjo proti Južni Ameriki.

Na tovorni ladji ni zdravnika, zato je treba vnaprej imeti zavarovanje za primer, da se ti kaj zgodi na poti oziroma da ob smrti tvoje posmrtne ostanke dostavijo domov.

Jan Mahne

Kako se človek dogovori za pot s tovorno ladjo ‒ je potrebna vnaprejšnja "rezervacija" ali se dogovorite kar na kraju samem?
Ne, ne, vse poteka vnaprej. Na tovorni ladji ni zdravnika, zato je treba vnaprej imeti zavarovanje za primer, da se ti kaj zgodi na poti oziroma da ob smrti tvoje posmrtne ostanke dostavijo domov. Nato pogledaš, katere tovorne ladje so na voljo in kdaj imajo datum odhoda. To so samo približni datumi, saj lahko dejansko odpeljejo šele nekaj dni kasneje, če recimo kakšen tovor zamuja ali so počasni pri natovarjanju. Sam naj bi v Rio de Janeiro prišel 9. novembra, prišli pa smo 16. novembra. Ustavili smo se tudi v Afriki, čeprav ta postanek ni bil načrtovan.

Koliko časa ste bili z ladjo na morju?
26 dni.

Prizor iz Patagonije, ki je po Mahnetovih besedah zelo turistična. Foto: Osebni arhiv/Jan Mahne

Kakšen je "turistični" standard na tovorni ladji, kje ste jedli in spali?
Kabin za potnike ni, so le za posadko, a ker so določene proste, jih zasedemo mi. Prav zato si je treba kabino vnaprej zagotoviti. Na ladji dobiš svojo sobo s kopalnico. Ladja je bila stara 30 let, tako da ni bilo kakšnega udobja. Imel sem tri obroke dnevno, jedel sem v isti jedilnici kot posadka. V nekatere prostore, kot je strojnica, nisem smel, lahko pa sem šel na primer h kapitanu. Na ladji je nekakšna dnevna soba, v kateri sem si lahko pogledal kakšen film, na palubi pa sem bil lahko ves čas. S posadko sem se seveda srečeval in se pogovarjal, a večina, ko ne dela, spi. Interneta na odprtem morju ni, je pa na ladji računalnik, s katerim je mogoče poslati elektronsko sporočilo brez fotografij, saj gre vse prek satelitske povezave in so ti podatki res dragi. Sam nisem komuniciral z nikomer.

Kako ste torej preživljali dneve?
Malo sem bral, večinoma pa sem bil sam s seboj in razmišljal. Na morju je lepo. Seveda se kakšni dnevi vlečejo in se pojavi dolgčas, saj ladja pluje počasi, ti pa veš, da je naslednje pristanišče oddaljeno, ne vem, deset dni. A ko pristaneš in pogledaš nazaj, ugotoviš, da je bila to neverjetna izkušnja. Ne bom pozabil sončnih vzhodov in zahodov na ladji.

Z vlakom nazaj proti severu. Foto: Osebni arhiv/Jan Mahne

Kako draga je takšna vožnja v primerjavi z letom?
Precej draga, tri- do štirikrat dražja, kot je letalska vozovnica. V povprečju je treba plačati 100‒150 evrov na dan. A z letali bom verjetno potoval do konca življenja, s tovornimi ladjami se podati okoli sveta pa je edinstvena izkušnja. Že samo dejstvo, da sem moral v pristanišču počakati agenta, da me je pospremil do ladje, pa vkrcanje po lestvi, umazana paluba za "dobrodošlico"... Res dogodivščina.

S posadko sem se seveda srečeval in se pogovarjal, a večina, ko ne dela, spi. Interneta na odprtem morju ni, je pa na ladji računalnik, s katerim je mogoče poslati elektronsko sporočilo brez fotografij, saj gre vse prek satelitske povezave in so ti podatki res dragi.

Jan Mahne

Ste bili edini popotnik na ladji?
Ne. Ta ladja je nekoliko specifična, ker prevaža tudi avtomobile, zato je kar standardna linija za popotnike, ki želijo s svojimi avtodomi potovati iz Evrope v Južno Ameriko. Tako da je bil na krovu še en motorist, švicarski par z avtodomom, francoski par z džipom. Bilo nas je nekaj in je bilo zato malo laže. Če bi potoval na tovorni ladji samo en turist, se človek vpraša, v čem je smisel. Posadka ima namreč z nami precej dela. Ko smo prišli v pristanišče, so nas pričakali, morali so nam urediti papirje, če smo želeli ladjo zapustiti ... V Afriki je ladja na primer ostala brez kuharja, kar je velika kriza, saj je na takšni plovbi kuhar eden najpomembnejših členov. A naš je zbolel, imel je visok pritisk, zato se je izkrcal, naslednji dan pa smo pristanišče že morali zapustili, zato ni bilo časa, da najdejo zamenjavo. Čez ves Atlantik so zato morali kuhati kar mornarji sami, bilo je prav zabavno.

Barviti Buenos Aires. Foto: Osebni arhiv/Jan Mahne

Čez Atlantik vozijo tudi potniške ladje. Zakaj niste raje potovali z njimi, zagotovo bi bilo na voljo več udobja in aktivnosti?
Moj prvotni načrt je bil, da bi se iz Slovenije odpravil proti vzhodu, v Pakistan, a po dveh mesecih čakanja nisem dobil vizuma za to državo. Zato sem se odločil, da se pač odpravim na zahod. Atlantik je precej miren, zato veliko potniških ladij naredi to pot. A te ladje čezatlantsko sezono začnejo novembra, jaz pa sem se na pot odpravil oktobra. Vozovnica za potniško ladjo bi bila pol cenejša.

Kaj je prevažala vaša tovorna ladja?
Od kontejnerjev do velikih delovnih strojev, kot so bagri in kopači, pa tudi stare avtomobile in tovornjake, ki so svoje v Evropi odslužili in jih na veliko izvažajo v Afriko. Peljali smo tudi luksuzne jahte, porscheje za pol milijona evrov ...

Mahne je opazil, da se južnoameriške države med seboj precej razlikujejo po utripu, razvitosti, temperamentu. Foto: Osebni arhiv/Jan Mahne

Od novembra ste torej v Južni Ameriki. Na kakšen način se premikate med kraji in državami tam, imate kakšno zanimivo prigodo?
Da, z ladjo sem prišel v Rio de Janeiro, od koder sem želel v nekaj tisoč kilometrov oddaljeno Patagonijo. Nisem se želel po isti poti voziti proti jugu in spet nazaj gor. Do juga celine sem nameraval priti z avtobusi, ko me je prijatelj obvestil, da bo čez dva dni proti jugu startala 20-metrska ekspedicijska jadrnica, ki vozi do Ushuaie, in da kapitan išče posadko zanjo. Poklical sem ga in se javil za delo. Vkrcal sem se in postal del posadke, čeprav sem bil prvič v življenju na jadrnici. Na krovu nas je bilo pet, pot je trajala 17 dni, ves čas smo bili na morju, od tega 12 dni nismo videli ne kopnega ne nobene druge ladje. Nato sem se vračal proti severu večinoma na štop, da sem si malo otežil potovanje, saj je območje precej turistično razvito in bi bilo vse skupaj sicer prelahko. Včasih sem uporabil tudi vlak in avtobus. Vlaki so v Argentini zelo počasni in po navadi se na njih vozijo samo domačini, turisti se jim izogibajo oziroma pogosto sploh ne vedo za linije.

Potujem, ker to rad počnem. Potovanje človeku res veliko dá.

Jan Mahne

Kako doživljate Južno Ameriko? Je res glasna, barvita, temperamentna, gostoljubna, kot veljajo stereotipi zanjo?
Zelo odvisno od tega, kje si. Glasna, kaotična, barvita je recimo v Boliviji, kjer sem te dni. Čile je kot južnoameriška Nemčija, zelo organizirana, precej čista, dobro stoječa država, ljudje so delovni, standard dober, cene so kot v Evropi. Argentina je bolj kaotična, a še vedno precej organizirana, kljub gospodarski krizi, ki traja že nekaj časa. A ima več latinske duše kot Čile, v katerem je čisto zahodnjaški utrip. Bolivija pa je po utripu bolj podobna Aziji. Ljudje tukaj se teže preživljajo, zato nekateri niso tako sproščeni do popotnikov, a za zdaj imam samo pozitivne izkušnje. Sicer pa vsepovsod po svetu živijo dobri ljudje.

Trenutno je v Boliviji, nad katero je navdušen. Foto: Osebni arhiv/Jan Mahne

Ta ladja je nekoliko specifična, ker prevaža tudi avtomobile, zato je kar standardna linija za popotnike, ki želijo s svojimi avtodomi potovati iz Evrope v Južno Ameriko. Tako je bil na krovu še en motorist, švicarski par z avtodomom, francoski par z džipom.

Jan Mahne

Ste si postavili tudi kakšno zasledovanje rekordov, kakšen "višji cilj", namen ali potujete izključno zase?
Ne, v igri ni nobenih presežkov ali rekordov, je le cilj ‒ priti domov in v tem času čim bolj spoznati države. Potujem, ker to rad počnem. Potovanje človeku res veliko dá.

Kako natančno imate začrtano pot naprej?
Eno leto se zdi za potovanje okoli sveta morda veliko, a ni. Morda bom na koncu obiskal skupno 10, 15 držav, kar pomeni en mesec v vsaki državi. Ne želim hiteti, saj je en mesec za eno državo precej malo, ne želim si le na hitro pogledati glavnih znamenitosti in iti drugam. Na tak način ničesar ne doživiš. Prvotni cilj je bil iz Mehike z ladjo priti na Japonsko, a zdaj menim, da se bom s tovorno ladjo nekje julija vkrcal v Peruju, morda tudi v Ekvadorju, in šel proti Aziji, do takrat bom ostal v Južni Ameriki. Nimam jasno začrtanih načrtov, kaj želim videti, občasno le kakšne podatke preberem na spletu.

Za vsako državo si bo vzel približno en mesec. Foto: Osebni arhiv/Jan Mahne

Ste si začrtali kakšno mejo, koliko denarja lahko porabite v tem letu?
Koliko denarja se zapravi na takšnem potovanju, je odvisno od več dejavnikov. Nekomu sto evrov na dan ni dovolj, nekdo zapravi manj kot 20 evrov na dan. Spoznal sem Kolumbijca, ki se je že oktobra leta 2017 odpravil s kolesom do Ushuaie. Še vedno je na poti, a med svojim potovanjem ne zapravi tako rekoč nič. Premika se s kolesom, spi v šotoru in med potjo izdeluje in prodaja usnjene torbice in pasove, s tem pa si pokrije stroške za hrano. Predvsem se je treba odločiti, da greš, proračun potem ni tako pomemben. Jaz po navadi spim v hostlih, včasih si rezerviram tudi hotel. Napaka je, da nisem s seboj vzel šotora, sploh bi mi prav prišel v Patagoniji. S seboj imam le 40-litrski nahrbtnik. Nimam niti fotoaparata, fotografiram le s telefonom.

Nenavadno za ta čas je, da vas na družbenih omrežjih v bistvu ni ‒ ne objavljate fotografij in ključnikov, s katerimi bi zbirali všečke in sredstva, na Facebooku imate zaprt profil, bloga ne pišete. Kako to, da ste se odpovedali temu viru dohodka?
Potujem sam zase, ne za druge. Potujem že od 17. leta in vedno sem s seboj nosil velike fotoaparate, domov pa prinesel ogromno spominkov in na stotine fotografij. A nato ugotoviš, da to sploh ni pomembno, da doma večine sploh ne zanima, kaj se ti je na poti zgodilo, redkokdo je pripravljen poslušati pet ur dogodivščin. Pomembno je, kaj doživljaš v tistem trenutku, ko potuješ, da skušaš doživeti ljudi, vklopiti vsa čutila, čim več se naučiti in ne razmišljati, kaj bo, ko se vrneš domov.

Eno leto se zdi za potovanje okoli sveta morda veliko, a ni. Morda bom na koncu obiskal skupno 10, 15 držav, kar pomeni en mesec v vsaki državi. Ne želim hiteti, saj je en mesec za eno državo precej malo, ne želim si le na hitro pogledati glavnih znamenitosti in iti drugam. Na tak način ničesar ne doživiš.

Jan Mahne

Kako nameravate iz Azije priti domov, znova s tovorno ladjo?
Ko pridem na Japonsko, imam dve možnosti. Najprej bom šel v Južno Korejo, od tam na Kitajsko in v Severno Korejo. Obiskati Severno Korejo ni nikakršna težava, samo vizum si moram urediti. Na Kitajskem deluje severnokorejska turistična agencija, ki organizira obiske domovine, in to bo ena mojih redkih čisto turističnih stvari. V lastni režiji se bom z vlakom pripeljal do kitajsko-severnokorejske meje, kjer me bo čakal vodič. Po vrnitvi iz Severne Koreje imam dve možnosti ‒ s transsibirsko železnico do Moskve, od tam pa v Ukrajino in v Odesi na ladjo do Carigrada in naprej čez Balkan do Slovenije. Druga možnost pa je, da grem čez Kitajsko, Laos, Kambodžo, Burmo v Singapur, kjer se bom vkrcal na tovorno ladjo, ki potuje mesec dni do Kopra.