Čepinci veljajo za eno najbolj severnih vasi na Goričkem. Foto: Stanka Dešnik
Čepinci veljajo za eno najbolj severnih vasi na Goričkem. Foto: Stanka Dešnik
Vidonci
Male, odtujene slovenske vasi, ki počasi umirajo. Ljudje v njih pa so vir zanimivih in največkrat otožnih zgodb. Foto: Stanka Dešnik
Radovci
Kratke dokumentarne reportaže Na naši zemlji so zgodbe vasi, ki čisto počasi postajajo spomini. Foto: Stanka Dešnik

Tako s solzami v očeh začenja zgodbo svoje vasi Štefan Žido. Nekdanji gozdar, vrtnar in kmet, ki ga je nazaj v Čepince prignala očetova smrt, danes tam živi skupaj z bratom in mamo Marijo.

Čepinci veljajo za eno najbolj severnih vasi na Goričkem. To je prostor razpršenih hiš in tukajšnjim ljudem leži pred pragom avstrijska meja, samo nekaj kilometrov stran pa še meja z Madžarsko. Zemlja je bila na tem delu preskromna, da bi lahko preživela vse, zato so odhajali na sezonsko delo v tujino. Doma so ostajale družine in tolkle nikoli dobljeni boj z revščino. Orali so s kravami, ker ni bilo traktorjev. In tu je zgodovina pustila močne sledi, predvsem čas hladne vojne.

Podobno vzdušje je tudi v fantomskih vaseh na robu Kostela. V zaselkih, za katere še domačini pravijo, da so pozabljeni ne samo od države, ampak tudi od Boga. Do vasi Rajšele in Zapuže so desetletja dolgo vodile le kolovozne poti, ljudje so bili brez vode in elektrike. Rajšele so zaselek desetih hiš in dveh ljudi. Domačinka Marija Zalar pripoveduje, da vas nikoli ni imela zlatih časov. "Vse smo vozili z voli in obdelovali na roko ter znosili v koših. V koših na glavi. Kaj boš tu s prikolico počel? Tudi kolesa nisem znala voziti. Kje se ga pa naj naučim? Saj ga nismo imeli kaj rabit!"Terezija Korpič se tako spominja polpreteklih časov: "Tu je bila železna zavesa, ruski 'regirung'. Nismo smeli tudi do meje stopiti. Rusi bi nas takoj ustrelili. Enostavno ustrelili. Ženske smo se pa bolj skrivale. Ker so posiljevali. Pa ljudi so klali ponoči, ko so poskusili iti čez mejo."

Zemlja je tukajšnjim ljudem rezala tanko rezino kruha. Živelo se je od prodaje lesa, rakije in sadnega mošta. Konec jeseni so moški odhajali proti Bratislavi in Dunaju, kjer so pekli kostanj in prodajali sladkor. Nekateri so pa pozabili priti domov. "Mojega starega očeta osem let ni bilo domov. Ko je pa prišel, je moral kos špeha prodati, da si je dolgove in potne stroške poplačal," razlaga Marija Zalar. "Živi so tudi spomini na laške vojake. Italijani so bili tako strahopetni, je mama pripovedovala. Enkrat so pritekli v vas in vpili - partizani, partizani! V bistvu sta pa detel in žolna udarjala v gozdu. Oni so mislili, da je pa ofenziva …"

Industrializacija je kostelskim vasem prinesla umiranje na obroke. Če je do leta 1889 prebivalstvo naraščalo, pa se je po letu 1900 začelo množično izseljevanje v mesta. Čas se je tukaj ustavil po letu osemdeset in danes v vasi Zapuže vztrajajo štirje domačini in nekaj vikendašev. Premalo za to, da bi vas preživela. "Ko nas ne bo več, bodo naše njive propadle. Najbrž smo to zadnje generacije," je grenak Milan Ložar iz vasi Zapuže. "Kar sem imel, vse je bilo dobro. Samo za preživetje nam je šlo. To je bilo moje življenje."

Podobno izkušnjo boja na požiralniku deli tudi Angelca Šobar iz vasi Dane pri Ribnici, kjer so nekdaj živeli od krošnjarjenja in suhorobarstva. "Ko sem se k tej hiši priženila leta 1941, nisem imela ne za v lonec ne za pod lonec. Sama revščina. Doma pa velik grunt. Saj bi bila doma, pa je tako v mene tiščal, da je bilo strah! Ga nisem rada vzela. Sem se prisilila. Ker midva nisva bila za skupaj. On veseljak, rad v družbi, jaz sem pa samo garala."

Ja, tako se skozi desetletja človeških migracij sklepa krog življenja neke vasi. Ko odhajajo generacije in tiho mrejo hiše. Ko se počasi ugašajo luči in domovi postajajo vedno manj živ spomin. Kako kratka je minljivost človeka, mar ne?