Animacel je samo tri leta staro biotehnološko podjetje, ki se je izvilo iz veterinarske fakultete v Ljubljani. Njihov glavni posel je zdravljenje živali z boleznimi sklepov, kit in vezi. S pomočjo vrhunske znanosti na področju genetike so pomagali že več kot 200 živalim, ki so trpele za do zdaj neozdravljivimi stanji. Prav tako so se leta 2012 znašli v ožjem izboru za Startup leta 2012 ter zmagali na Simobilovem natečaju za mlada podjetja leta 2013. V zadnjem času pa so javnost presenetili z novico, da jim je za premožno stranko iz Francije uspelo iz mrtve mačke pridobiti še žive celice, ki bi jih bilo v prihodnosti teoretično mogoče uporabiti za kloniranje celotne mačke. MMC se je pogovarjal z ustanoviteljema Animacela Gregorjem Majdičem in Katerino Čeh.

Z Majdičem in Čehovo sem se sestal v njunem laboratoriju v eni izmed stavb v lasti veterinarske fakultete v ljubljanskem Mestnem logu. V pogovoru smo se kar takoj lotili njihovega zadnjega in najodmevnejšega podviga – pridobivanja celic iz mrtve mačke.

Majdič je skromen glede podviga. "To je bilo delno naključje, eno tako zanimivo odkritje, ki pa ga bo seveda treba še znanstveno nadgraditi. Treba bo odkriti, kaj točno so te celice, kje v tkivu so še po smrti, koliko časa po smrti so še žive …," je pojasnil. A te celice imajo vseeno potencial za prihodnost, saj bi se teoretično dale uporabiti za kloniranje celotne mačke, a je tehnologija za kaj takega še vedno precej oddaljena, doda.

Taki poskusi pa niso sami sebi namen, četudi se morda na prvi pogled zdi tako. Z dognanji s področja zdravljenja živali se namreč veliko stvari lahko prenese tudi v človeško medicino in nasprotno, je opozoril profesor na veterinarski fakulteti.
"Se že pogovarjamo, da bi izsledke naših raziskav, ki so izredno dobri, uporabili kot neko osnovo za klinično študijo pri ljudeh, da bi lahko to podobno metodo prenesli na zdravljenje ljudi," mi razloži najnovejše načrte za njihovo lastno razvito metodo zdravljenja živali. Vendar ne gre za neposredne aplikacije, me opozori Čehova, temveč gre le za nove informacije, ki jih lahko uporabiš pri svojem delu.

Vložek se povrne prej kot v letu dni
In kakšna pravzaprav je njihova metoda? Celoten postopek: od diagnoze in odvzema maščobnega tkiva pod splošno anestezijo (matičnih celic je v maščobnem tkivu namreč relativno veliko in jih je relativno enostavno pridobiti), do prihoda v laboratorij in nato do veterinarja, ki celice vbrizga na poškodovano mesto v živali, traja v povprečju od 10 do 14 dni. Ena najboljših plati je, da je tovrstna terapija enkraten postopek, po katerem živali ne potrebujejo več protibolečinskih zdravil ali posebne prehrane za lajšanje težav, pojasni Čehova.

In cena? Okoli 400 evrov za sklep, brez cene veterinarja. Verjetno se bo marsikomu to zdelo veliko. A Čehova na to odvrne, da po njihovem izračunu za slovenski trg lastnik živali, ki ima od 30 do 35 kilogramov, v enem letu za protibolečinsko terapijo, razne dodatke za blaženje težav s sklepi in prilagojeno hrano zapravi do 2.000 evrov. "In to je treba dajati celotno življenje živali," doda.

Strah pred himerami je nepotreben
Pregled Facebook profila Animacela razkrije, da objavljajo zlasti izsledke s področja raziskav človeških matičnih celic, zato me je zanimalo, kaj je glavna razlika pri uporabi živalskih in človeških matičnih celic. Predvsem strožja pravila, kar vpliva zlasti na časovno komponento razvoja, pove Majdič. Pri živalih so pravila uporabe določenih tehnik manj strogo regulirana, zato se lahko začnejo prej uporabljati, čedalje pogostejšo uporabo matičnih celic pa lahko kljub strogim pravilom pričakujemo tudi v humani medicini, napove.

Vas morda ob vsem tem skrbi, da boste v prihodnosti morali uporabiti tudi zdravljenje s kakšno matično celico psa, mačke ali pa morda prašiča? Ni potrebe, preskoki med vrstami so ta trenutek praktično nemogoči.

"Že če govorimo o isti živalski vrsti, ni zanesljivo, da bi lahko uporabili celice enega psa pri drugem, ker nimamo dovolj znanstvenih dokazov, da je to varno. Preskok med vrstami pa ni kar tako mogoč, ker so vrste med sabo zelo različne. Že pasme so. Pri tem nočem reči, da med isto vrsto in različnimi pasmami do teh spoznanj ne bomo prišli. Ampak v tem trenutku je govoriti o tem, da bo to mogoče, še vseeno prezgodaj," je Čehova zavrnila morebitne dvome.
Pri tem pa Majdič tudi opozori, da imamo veliko težav s telesno zavrnitvijo že pri presajanju organov med ljudmi s podobnimi genetskimi značilnostmi, kaj šele med vrstami. Kljub temu pa je biotehnologija nedvomno področje prihodnosti, nadaljujeta sogovornika, zlasti področje človeške medicine, kamor drvi večina raziskovalcev na tem področju in tudi denar.
Davki, vsakega podjetnika križ
Veterina je zato finančno dokaj zapostavljena, opomnita. Slovenija ni nikakršna izjema, so pa k sreči, v nasprotju z bioinženiringom na rastlinskem področju, vsaj omejitve na tem področju razumne, kar se pozna tudi pri razvoju znanosti.
"Ni posebnih omejitev, razen splošnih, ki pa se jih moramo držati vsi. Npr. etičnih, da pse zdravimo samo s preverjenimi metodami in da ne ponujamo kakšnih škodljivih metod. Recimo, mi to našo metodo uporabljamo že pet let in vemo, da nima kakšnih resnih stranskih učinkov. V preteklosti so se pojavljale bojazni, da bi se matične celice lahko razvile v telesu v rakave celice, a zdaj številne raziskave kažejo, da te bojazni ni. Glede tega, kje je Slovenija – mislim, da smo dokaj dobri. Poleg našega podjetja je v Sloveniji še podjetje Educell, ki deluje na področju humane medicine in s katerim se tudi pogovarjamo o sodelovanju. Kar nekaj se torej dela. V UKC-ju že nekaj let zdravijo srčno popuščanje z matičnimi celicami. Je pa to področje zelo podfinancirano. V okviru pametne specializacije je biotehnologija (vsaj v zadnji različici, ki sem jo še videl) izredno zanemarjena in podcenjena. Se mi zdi, da se država mačehovsko obnaša do tega področja. V svetu so biotehnološke raziskave prepoznane kot ene najpomembnejših in najperspektivnejših, v Sloveniji pa se je relativni delež financiranja biotehnoloških raziskav v okviru celotnega financiranja raziskav v zadnjih letih celo zmanjšal! Zato tudi ni čudnega, da imamo na tem področju v primerjavi z razvitimi državami, (pre)malo prebojev v gospodarstvo v obliki patentov in novih podjetij. Problematičen je tudi postopek financiranja raziskovalnega dela, ki ne nagrajuje odličnosti," izpostavi Majdič.

Pelin v razvoju vsakega slovenskega podjetnika so tudi preobremenjene plače. V Animacelu ni nič drugače. Čeprav poslujejo pozitivno, Majdič priznava, da jim brez prostovoljnega dela njihovih mladih sodelavcev - ki, tako kot ustanovitelja, cele dneve svojega življenja posvečajo podjetju, v katerega verjamejo - ne bi uspelo.
"Dejansko je grozljivo, ko pogledaš stroške podjetja. Če pogledaš, kakšne stroške imaš, da plačaš zaposlenega v Sloveniji in kakšne stroške bi imel samo, če prestaviš podjetje čez mejo v Avstrijo …," pove Čehova. Ker pa je, kakor pravi sama, precejšen domoljub, bodo v Sloveniji vztrajali. "Moje mnenje je, da če bomo vsi bežali, kaj bo še ostalo. To je moj dom. Ta dežela mi je dala znanja, izobrazbo, ki jo imam. Mislim, da je celotna država v nekem krču. Po naravi sem izjemen optimist, ampak me v zadnjih nekaj mesecih vse skupaj duši, ne le podjetništvo. Želim, da bi se iz tega izvili," doda.
Glavna postaja – tujina
Kljub pomanjkanju finančnega in še kakšnega drugega posluha za to področje pa to ne ustavlja načrtov Animacela za prodor v tujino. Trenutno se že širijo v Avstrijo, kjer pa po besedah Čehove veterinarji niso čisto nič poznali področja zdravljenja z matičnimi celicami. V začetku leta imajo v načrtu še širjenje v Nemčijo in Švico, že skoraj od začetka pa delujejo tudi na Hrvaškem, kjer pa se že širijo. Slovenijo so zato imeli le za testno okolje, saj je glavni cilj tujina.

"Konkurenca je tako majhna, število obolelih živali pa je zelo veliko. Če govorimo samo o psih in pogledamo šest bližnjih držav, je obolelih živali 6,7 milijona. Če želimo od tega samo en odstotek živali zdraviti, je to takšna številka, da jo je v bistvu izredno težko servisirati. Za zdaj smo pred konkurenco, seveda pa se lahko zgodi, morda tudi prav kmalu, da se na trgu pojavi nekdo, ki bo imel na voljo večji finančni vložek. Vendar pa smo mi zagotovo v prednosti, ker smo ogromno stvari že razvili in optimizirali metodo in zaradi tega lahko dejansko že nudimo zdravljenje rutinsko. V patente se nam ni splačalo iti. Raje smo se odločili: gremo na trg, bodimo prvi, zgradimo znamko, zgradimo zaupanje veterinarjev in lastnikov in potem naj se drugi borijo za svoj prostor," strategijo razloži Čehova.
Ob tem pa že razvijajo nove storitve, pojasni Majdič. Intenzivno tako razmišljajo o dveh stvareh. "Ena je pomoč pri zdravljenju ran, ki se težko celijo. Tu načrtujemo, da bomo začeli v nekaj mesecih delati klinične poskuse. Drugo področje, ki je aktualno v veterinarski, še bolj pa v humani medicini, so poškodbe centralnega živčnega sistema," razkrije.
Za razvoj tega pa bodo potrebovali mlad in motiviran kader, ki ga že imajo, a ga zaradi že omenjenih visokih stroškov težko zaposlijo. "Država bi morala razmišljati tudi v tej smeri," pripomni Čehova, Majdič pa jo dopolni, da bi morali bolje poskrbeti tudi za podporno okolje mladim podjetjem – priprava poslovnega načrta, pridobivanje potrebnih informacij … Čehova si ob tem želi še aktivnega sogovornika na drugi strani.
"Tu je veliko odvisno od samoiniciative. Poleg vsega svojega dela moraš še vleči za rokav in prositi za pomoč. Mogoče je utopično, ampak mislim, da je v tujini mogoče tako, da ti ljudje rečejo: "Imam to in to idejo, lahko bi ti pomagal tako in tako." To je konec koncev njihovo delo in mogoče bi pričakovala, da imam sogovornika tudi na drugi strani, ne pa da moram vedno vleči za rokav in prositi," še sklene naš pogovor.