Kim Basinger je bila s svojo mešanico nedolžnosti, plašnosti in čistega seksapila popolna za vlogo Elizabeth. Foto: MMC RTV SLO
Kim Basinger je bila s svojo mešanico nedolžnosti, plašnosti in čistega seksapila popolna za vlogo Elizabeth. Foto: MMC RTV SLO

Kultni film Adriana Lyna je premiero ugledal pred točno 35 leti. V letu, ki je postregel s Top Gunom, Modrim žametom, Ostani z menoj, Vodom smrti, Barvo denarja in številnimi drugimi, ki danes veljajo za klasike, je Devet tednov in pol izstopal. Ne nujno na dober način. Ameriško občinstvo ni bilo pripravljeno na eksplicitno erotiko in s spolnostjo prežete psihološke igrice, ki jih je s pomočjo seksapilnih protagonistov na zaslon prelil britanski režiser.

Filmska recenzija: 50 odtenkov sive

Devet tednov in pol je v ameriških kinematografih pogorel. Je pa po drugi strani postal nepričakovana uspešnica v tujini in danes velja za nepogrešljiv del filmografije 80. let. In čeprav so se časi spremenili, z HBO-jem in spletnimi platformami za pretočne vsebine pa tudi konservativnejše ameriško občinstvo bolje sprejema spolne prizore, film tudi 35 let pozneje ostaja v svojem rangu, ko gre za prikaz kombinacije erotičnih igric in kompleksnega ljubezenskega razmerja.

Pozabite 50 odtenkov sive, ki je zgolj slaba in cenena kopija, Christian Grey pa še slabša kopija Johna Graya (tako rekoč enak priimek zagotovo ni naključje). Devet tednov in pol je že davno prej vzpostavil filmski par, v katerem je on privlačen, uspešen poslovnež z BDSM-nagnenji, ona pa nedolžna, ranljiva, skoraj otroško naivna – a ker je to Kim Basinger, in ne Dakota Johnson, izžareva tudi obilico seksapila – podobna kombinacija, ki je odlikovala Marilyn Monroe.

Ne, Johnsonova v resnici nikdar ne bi mogla tako prepričljivo odplesati striptiza na Cockerjevo "You Can Leave Your Hat On" ali posneti tako erotičnega prizora samozadovoljevanja, kot je tisti z Basingerjevo, ki si medtem vrti diapozitive umetniških del.

Mickey Rourke – hollywoodski enfant terrible

Mickey in Kim. Foto: IMDb
Mickey in Kim. Foto: IMDb

Premisa filma je preprosta – John nekega dne v trgovini z živili v kitajski četrti med kupovanjem pečenih vrabčkov opazi Elizabeth, privlačno galeristko, John ji sledi, jo osvoji brez kakšnega posebnega truda. Privlačnost je obojestranska, kemija med igralcema pa tako močna, da bi jo lahko rezal. Prav ta kemija je verjetno poglavitni razlog, da je bil film lahko uspešen, saj skoraj v celoti sloni na njej in odzivih Basingerjeve.

Še preden se zares spoznata, po porciji špagetov in chiantija v stari mafijski restavraciji, jo on odpelje v bungalov ob vodi in začne pripravljati posteljo. "Malo prevzetno od tebe," reče živčno ona. "Res?" ji odvrne on, samozavestno, z razorožujočim nasmeškom Mickeyja Rourka v svojih najboljših letih.

Igralec je bil takrat star 34 let, ona leto manj. Rourke je veljal za problematičnega, za enfant terribla Hollywooda, razpet med boksom in igro. S to si je pridobil status sekssimbola, ki pa ga je s prvim samodestruktivno uničil. Do 90. let je bil Rourkov obraz že tako izmaličen zaradi udarcev, da je potreboval kirurško rekonstrukcijo, in eden najlepših obrazov 80. let je bil zreduciran na grotesko.

Film v veliki meri deluje predvsem zaradi kompleksne dinamike in kemije med glavnima igralcema. Foto: MMC RTV SLO
Film v veliki meri deluje predvsem zaradi kompleksne dinamike in kemije med glavnima igralcema. Foto: MMC RTV SLO

"Nihče ni hotel Mickeyja, ker je veljal za težavnega. Vsi so menili, da je huligan. Meni se je Mickey zdel vedno lep, vedno nevaren in vedno očarljiv. Prav tako se ne boji žensk in ženske to čutijo. Ima tisti živalski nagon," je povedal leta 2006 v intervjuju scenarist filma Zalman King, ki je lastnoročno izbral Rourka za vlogo Johna in pri tem ni popuščal.

Zunaj cone udobja

Težje je bilo najti filmsko Elizabeth. V konkurenci sta bili med drugimi tudi Kathleen Turner in Isabella Rossellini, a je nazadnje vlogo dobila precejšnja novinka Basingerjeva – čeprav se ji je zdela avdicija tako mučna (morala je odigrati prostitutko, ki spolnega partnerja moleduje za denar), da je v solzah zbežala iz Lynove pisarne, zatrjujoč, da ga nikdar več ne želi videti kot ne želi slišati za ta film. 24 vrtnic od režiserja in Rourka ter vloga, ki bi jo prisilila, da gre onkraj sebe, onkraj cone udobja in dozori kot igralka, so jo nazadnje prepričali, da le privoli, a je odločitev kmalu obžalovala.

Foto: IMDb
Foto: IMDb

Film je bil posnet v desetih tednih in v kronološkem zaporedju, da bi kar najbolje ulovil potek burnega razmerja. Lyne je pri tem ubral taktiko, ki bi ga verjetno v politično hiperkorektni dobi #MeToo uvrstila na hollywoodski seznam "persone non grate" – protagonista sta bila namreč deležna diametralno nasprotnih tretmajev, da bi tako režiser od Basingerjeve izzval odzive popolne negotovosti in strahu.

Z Rourkom je tako ravnal kot s princem, skrbno je pazil, da dovolj spi, da se ustrezno prehranjuje, da se počuti kar se da lagodno na snemanju.

Pri Kim je bila zgodba prav nasprotna. Kot je leta 1986 o ozadju nastajanja filma pisal New York Times, igralca zunaj snemanja nista smela komunicirati drug z drugim, da ne bi njuno morebitno prijateljstvo razrahljalo napetost med njima pred kamero. "Na avdiciji sem med njima zaznal tako sovražnost kot spolno energijo. In hotel sem, da to ohranita. Da se ga ona boji," je povedal Lyne.

Dvojna manipulacija

A režiser je šel še dlje in Basingerjevo povsem izvzel iz vseh odločitev, pred vsakim prizorom pa Rourku šepetal skrivne napotke, ki jih ni bilo v scenariju. Če je hotel Lyne razburjeno Elizabeth, je nanjo kričal in besnel. Kadar je moral prizor omehčati, je dal Rourku napotek, naj bo prijazen do soigralke. Kadar je hotel obratno, jo je Mickey moral surovo prijeti.

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

"Kim v resnici ne igra, ampak se samo odziva," je povedal Lyne po premieri. Basingerjeva pa: "Skozi celotno snemanje sem bila kot izpostavljeni živec."

Lyne v tem ni videl ničesar konfliktnega. "Meje ti postavljajo tvoji soudeleženci. Če kateri koli od soudeležencev ne zdrži, se bo to videlo v filmu. Oba bi bila živčni razvalini. Zlomila bi se," je povedal. Kaj pa, če prizor od njiju terja, da se zlomita? "Potem je upravičeno. To počneš za veliko platno."

Lyne je zatrdil, da njegov pristop ni bil "rezultat nekega sadističnega zavezništva med njim in Mickeyjem". "To je bilo nekaj, za kar je Kim sama vedela, da ji pomaga. Ni bilo prijetno, je pa bilo koristno."

Tanka meja

Prav ta kompleksna dinamika med Johnom in Elizabeth oz. med Rourkom in Basingerjevo je tista, ki Devet tednov in pol dviga nad povprečne erotične filme. On s svojo skrivnostnostjo in popolno, kot olje mirno fasado, ki ne izdaja ničesar. Nikdar ne izvemo ničesar o njegovem ozadju, o njegovih prijateljih, niti tega, kaj zares dela. "Kupujem in prodajam denar," odvrne nonšalantno, ko ga ona vpraša, s čim se preživlja.

You Can Leave Your Hat On je postala uspešnica prav zaradi Devetih tednov in pol, v katerih Basingerjeva odpleše svoj striptiz na to pesem Joeja Cockerja, ki je pozneje postala ena bolj uporabljenih pesmi v striptizklubih. Foto: IMDb
You Can Leave Your Hat On je postala uspešnica prav zaradi Devetih tednov in pol, v katerih Basingerjeva odpleše svoj striptiz na to pesem Joeja Cockerja, ki je pozneje postala ena bolj uporabljenih pesmi v striptizklubih. Foto: IMDb

V svoj svet, onkraj svojih spolnih preferenc in perverzij, nas ne spusti. Njegovo stanovanje je hladno, v črno-belo-sivi barvni paleti, ki se ponavlja skozi celoten film. Ta akromatična paleta je v posameznih prizorih razbita z rdečo, barvo strasti, spolnosti, ljubezni in krvi – rdeči so njeno črtalo za ustnice, njeni nalakirani nohti, njeni salonarji, vrtnica, ki ji jo on podari, darilni ovoj, v katerega je zavita zlata ura zanjo ("Prosil bi te, da vsakič, ko jo pogledaš ob določeni uri, pomisliš na to, kako se te dotikam.").

John ne govori veliko – v nasprotju z njo, ki s tem skanalizira živčnost, se on bolj ali manj omeji na napotke (in ukaze), povezane s spolnostjo. Naj si oči prekrije s prevezo. Naj si obleče obleko, ki ji jo je on izbral ("Me ne boš vprašal, kako je meni všeč?" "Ne," se ji nasmehne.). Naj si sleče obleko. Naj se uleže na gola tla. Naj se po vseh štirih splazi do njega.

Naj mu zaupa in miže okuša nabor hrane različnih tekstur in okusov, s katero jo pita in draži v prizoru, ki velja za najrazvpitejšega celotnega filma. Od jagod, šampanjca in oliv do sirupa proti kašlju, želeja, potokov medu in pekoče paprike – meja se ves čas potiska dlje in dlje.

Elizabeth je sicer povsem prostovoljna soudeleženka tega njunega razmerja, Basingerjeva pa odlično upodablja notranji konflikt ženske, v kateri se zaradi njegovih manipulacij preplašenost in negotovost prepletata z zanimanjem in vzburjenostjo.

Sužnja ljubezni

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Meja med obema je ves čas povsem tanka in se pogosto preliva iz enega v drugo. "Slave to Love" Briana Ferryja se zdi pomenljiva izbira naslovne pesmi.

Za koga je ideja romantike, da dekle na prvem zmenku pusti na vrhu ustavljenega zabaviščnega kolesa, da ona kriči "John, sovražim te"? In ko ji on reče, da je vse, kar hoče, biti z njo, to ni ljubezenska izpoved, ampak njegov komentar na to, da noče spoznati njenih prijateljev in biti del njenega sveta.

Njun odnos nikdar ni enakopraven, vedno je on izrazito dominanten, ona pa prepuščena negotovosti, razgaljena, živčna, nemalokrat ponižana. Ko jo ustrahuje, ker je brskala po njegovi omari, in jo posledično kaznuje, meje med posilstvom in sporazumnim spolnim aktom ni več. Če je bela preveza čez oči pri njunem prvem spolnem odnosu še žgečkljiva in romantična, je črna preveza na koncu filma tista, s katero John Elizabeth spravi čez rob, da nazadnje naredi konec razmerju.

Če novodobne feministke v Devetih tednih in pol, zlasti s poznavanjem ozadja snemanja, vidijo črno-belo podobo poveličevanja moških fantazij in viktimiziranja žensk, na film gledajo malce ozkogledo.

Lyne je pozneje dejal, da Kim v filmu v resnici ni igrala, ampak se je
Lyne je pozneje dejal, da Kim v filmu v resnici ni igrala, ampak se je "odzivala". Foto: MMC RTV SLO

Konec filma je namreč v resnici tako tragičen kot tudi predstavlja opolnomočenje glavnega ženskega lika. John ni sociopat ali sadist zaradi sadizma samega – žal kaj več od tega nikdar ne izvemo, kot tega ne izve Elizabeth. Ko ona odhaja, je edinkrat v filmu, da se njuni vlogi obrneta, on je ranljiv in igro prevzame ona. Le da je igre konec.

Ingeborg Day – resnična Elizabeth

Devet tednov in pol dobi še dodatne bridke in vznemirljive podtone, če poznamo zgodbo nastanka romana, po katerem je bil film posnet. Tega je kot avtobiografsko delo leta 1978 napisala avstrijska novinarka in pisateljica Ingeborg Day.

Dayeva je bila rojena v Gradcu leta 1940, njen oče je bil med drugo svetovno vojno častnik v SS-u, zato so deklico poslali k starim staršem, da bi jo obvarovali pred očetovo službo. A krivde zaradi posredne povezave z nacisti se nikdar zares ni otresla in preteklost jo je preganjala vse do smrti.

Ingeborg Day. Po Devetih tednih in pol je napisala samo še en roman, knjigo spominov Valček duhov.
Ingeborg Day. Po Devetih tednih in pol je napisala samo še en roman, knjigo spominov Valček duhov.

Preselila se je v ZDA, se poročila, rodila hčerko in sina, ki pa je umrl pri sedmih letih, zaradi česar je kmalu razpadel tudi njen zakon. S hčerko se je preselila v New York, kjer je svoje življenje povsem obrnila na glavo – postala je urednica feministične revije Ms in kmalu zaslovela tudi kot modna ikona zaradi svoje monokromatične garderobe – pozimi se je oblačila samo v črno, poleti samo v belo.

V tistem času je Dayeva spoznala moškega, s katerim se je zapletla v razmerje, ki je navdihnilo njen kratek roman Devet tednov in pol, ki ga je napisala pod psevdonimom Elizabeth McNeill, da bi svoji hčerki prizanesla s škandalom. Knjiga je dejansko dvignila ogromno prahu, še posebej, ker je izšla prav na krilih drugega vala feminizma v ZDA, ona pa je delala pri skrajno feministični reviji.

Literarni John je še precej okrutnejši, nasilnejši in bolj izprijen od filmskega, razmerje med protagonistoma v knjigi pa radikalnejše in resnično sadomazohistično, medtem ko je moral Lyne edini sadomazohistični prizor iz filma izrezati.

Elizabeth: "Kako si vedel, da se bom odzvala nate, kot sem se?"

John: "Videl sem sebe v tebi."

Po prvencu se Dayeva nikdar več ni lotila erotične literature. Dve leti pozneje je pod svojim pravim imenom izdala povsem drugačno knjigo spominov, Valček duhov, o spopadanju z nacističnimi povezavami svoje družine, zatem pa pisanje opustila. Da je avtorica Devetih tednov in pol ona, je prišlo na dan leta 1983.

Filma nikdar ni komentirala, kot da se nikdar ni zares sprijaznila s tistim obdobjem svojega življenja. Kot piše njen alter ego ob koncu knjige: "Da sem bila sama tista, ki sem doživljala vse to, se, v retrospektivi, zdi nepredstavljivo." Leta 1991 se je znova poročila, leta 2011 pa storila samomor. Stara je bila 70 let.

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Kako se je izgubil "veliki film"

Ne glede na to, da Devet tednov in pol danes velja za kultni film, z njim sprva ni bil zadovoljen nihče. Ne razrvana Basingerjeva, ne gledalci, ne kritiki, celo Lyne ne, ki je menil, da se je briljantnost posnetega materiala izgubila nekje v montaži.

"Zelo frustrirajoče je," je dejal leta 1987. "Vem, da je nekje tam notri res dober film, ki pa nikdar ni končal na platnu. Prisežem, ko smo gledali tisto prvo različico, okoli pet ur gradiva, smo dobesedno skakali od navdušenja. Zdelo se nam je, da imamo velikega, velikega zmagovalca. Pa se je preprosto izgubil. V 18 mesecih montaže mi nikdar ni uspelo priti do skrčene različice, ki bi resnično delovala."

Številne najbolj eksplicitne in najspornejše prizore so morali iz zadnje različice filma izrezati. Foto:MMC RTV SLO
Številne najbolj eksplicitne in najspornejše prizore so morali iz zadnje različice filma izrezati. Foto:MMC RTV SLO

S tem se težave filma v postprodukciji niso končale. Studio TriStar se je zaradi "ustvarjalnih razlik z režiserjem" umaknil in projekt je prevzel MGM, ki pa je film poslal znova v montažo. Pri založbi Geffen Records bi morali izdati plošček s filmsko glasbo, a so se prav tako umaknili, ko so videli eno od zgodnejših različic filma.

Producenti s Kingom na čelu so se poleg tega spustili v mukotrpen spopad z ameriškimi cenzorji, ki so filmu zaradi eksplicitnih spolnih prizorov sprva prilepili najstrožjo oznako NC-17, kar pomeni, da si filma ne more ogledati nihče, mlajši od 17 let, s čimer je v ZDA komercialni uspeh tako rekoč onemogočen.

Gledalci in kritiki mrtvo hladni

Foto: MMC RTV SLO
Foto: MMC RTV SLO

Nič kaj bolje se niso odrezale projekcije s testnim občinstvom – od tisoč gledalcev je projekcijo predčasno zapustilo 960 ljudi. Od 40, kolikor jih je ostalo do konca, jih je 35 v vprašalniku odgovorilo, da film sovražijo.

Recenzije so bile podobno porazne. "Dolgočasen in otročji," so zapisali pri New York Timesu. "Monoton in nezrel," so jih tako rekoč skopirali pri Sunday Telegraphu.

Eno redkih pozitivnih recenzij filma je podal zdaj že pokojni Roger Ebert, verjetno najuglednejši ameriški filmski kritik vseh časov. Ebert je pohvalil predvsem Basingerjevo in Rourka, ki da v filmu razvijeta erotično napetost, ki je "prepričljiva, zapletena in čutna", njuna lika pa da sta precej bolj človeška od likov v podobnih filmih in dokazujeta, da je precej bolj erotična in globlja od seksualnega eksperimentiranja – človeška osebnost.

Vedel si, da bo konec v trenutku, ko bo eden od naju rekel "stop". In ti tega ne bi storil.

Elizabeth

Film, ki je bil posnet s 17 milijoni dolarjev proračuna, je v ZDA nazadnje zaslužil manj kot sedem milijonov in bil popoln blagajniški polom. A, kar je presenetilo vse, je bila zgodba povsem drugačna v tujini, zlasti v Evropi. "V Italiji, Franciji in Latinski Ameriki je Devet tednov in pol vse, o čemer govorijo," je bil zmeden celo Lyne.

V spolno precej bolj osvobojenem Parizu se je film vrtel v kinematografih polnih pet let, skupno je zunaj ZDA zaslužil več kot 100 milijonov dolarjev in celo v ZDA je bil nazadnje precej uspešnejši prek videoprodaje, tako da so nazadnje posneli še njegovo nadaljevanje (Še drugih devet tednov in pol) in predfilm (Prvih devet tednov in pol), a pri teh niso sodelovali ne Lyne in King, ne Basingerjeva, je pa v prvem vlogo ponovil Rourke, ki je desetletje pozneje v Parizu obupan zaman iskal Elizabeth.

Rourke in Basingerjeva sta se po dolgih letih znova srečala na premieri filma Black November leta 2012, v katerem sta oba igrala, a nimata skupnih prizorov. Foto: AP
Rourke in Basingerjeva sta se po dolgih letih znova srečala na premieri filma Black November leta 2012, v katerem sta oba igrala, a nimata skupnih prizorov. Foto: AP

Čez mejo udobja

Devet tednov in pol na koncu za nikogar od vpletenih ni pomenil prekletstva – Basingerjeva je pozneje Lynu oprostila za vse manipulacije med snemanjem in priznala, da je bila le redkokdaj tako zadovoljna s svojim delom pred kamero. "Vloga Elizabeth je bila najbolj čustveno mučna, a tudi najbolj čustveno močna vloga, kar si jo kot igralka lahko želiš. Presrečna sem, da je konec, a tudi zadovoljna, da sem vlogo sprejela," je povedala po premieri.

"Mislim, da če si umetnik, če se hočeš izkazati v nečem, je vedno prisotna tudi bolečina. Težko je vprašanje, ali bi vse skupaj ponovila, ampak verjetno bi na koncu morala reči da. Ne, ker bi uživala v bolečini, a ker sem s to vlogo dosegla novo stopnjo. Nisem prepričana, da bi lahko na konvencionalni način spravila na plano nekatera ta čustva, ki jih vidite na platnu. Film, ki smo ga posneli – ne mislim na film, ki se je nato vrtel na platnih -, ni bil konvencionalen film."

"Nisem se vedno strinjala, kako se je Adrian stvari loteval. Bili so trenutki, ko sem bila tik pred tem, da odkorakam proč, ko sem se spraševala, kako bolno bitje je Adrian, kako bolni smo mi vsi, da to počnemo, a na koncu sem se soočila z lastnim strahom in zaradi tega postala močnejša."

Basingerjeva kot nekdanja ljubimka Christiana Greya v 50 odtenkih sive. Foto: IMDb
Basingerjeva kot nekdanja ljubimka Christiana Greya v 50 odtenkih sive. Foto: IMDb

30 let pozneje je v 50 odtenkih sive odigrala nekdanjo ljubimko Christiana Greya (Jamie Dornan), domino, zaradi katere je Christian razvil nagnjenje do BDSM-ja. Briljantna in duhovita odločitev razdeljevalcev vlog, žal pa sta bila tako njen lik kot film sam vse kaj drugega kot briljantna.

Lynu je šlo po Devetih tednih in pol gladkeje z erotičnimi dramami Usodna privlačnost (1987), Nespodobno povabilo (1993), Lolita (1997) in Nezvesta (2002), pri čemer je sam priznal, da so ga izučile težave in kritike, ki so letele na na opisovani film.

Še najbolj je renome filma unovčil King, ki se je prav specializiral za nišo, ki jo je odkril – raziskovanje ženskih spolnih fantazij.

Ubiti lepega Mickeyja

Film je v ameriških kinematografih pogorel, je pa bil precej uspešnejši v tujini in na DVD-izdaji. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Film je v ameriških kinematografih pogorel, je pa bil precej uspešnejši v tujini in na DVD-izdaji. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Rourkova pot je bila zagotovo najtežja. Čeprav ima za seboj obsežno filmografijo, so njegovo igralsko kariero zasenčili njegovo zasebno življenje in karierne odločitve. Veljal je za napornega, prepirljivega in problematičnega, določeni režiserji niso želeli delati z njim, po drugi strani pa je Rourke zavrnil vloge v nekaterih največjih filmih prejšnjega stoletja, od Šunda do Rain Mana, od Top Guna do Ko jagenjčki obmolknejo.

Leta 1991 se je po seriji filmov, v katerih je igral privlačne, neustavljivo zapeljive, a malce nevarne in toksične protagoniste, vrnil k boksu, ker se mu je zdelo, da "uničuje samega sebe" in nima več nobenega spoštovanja do sebe kot igralca.

V tistem času se je kot boksar boril na tekmovanjih po vsem svetu – zmage v ringu so prišle na račun zlomljenega nosu, zlomljene ličnice, izgube kratkotrajnega spomina … Zasebno je imel težave s temperamentom, ženskami, družinskim nasiljem, alkoholom in policijo.

Ko se je vrnil v Hollywood, je bil Mickey Rourke, hollywoodski lepi fant, de facto mrtev. In dolgo je trajalo, da se je Rourke znova dokazal in dobil vlogo, v kateri bi lahko bil kaj več kot zgolj karikatura samega sebe. Ta vloga je prišla leta 2008 z Rokoborcem Darrena Aronofskega, tragične drame o poslednjem boju Randyja Robinsona - Ovna, rokoborca, čigar kariera je v zatonu.

Rokoborec
Mickey Rourke leta 1986 v Devetih tednih in pol in Mickey Rourke danes. Foto: IMDb/AP
Mickey Rourke leta 1986 v Devetih tednih in pol in Mickey Rourke danes. Foto: IMDb/AP

Rourke je z Rokoborcem postal sentimentalna hollywoodska zgodba povratnika, za vlogo je prejel zlati globus in bafto za najboljšega igralca ter bil nominiran za oskarja. Takrat je zatrdil, da se ne bo znova izgubil, kot se je v 90. "Bil sem v peklu. In tam sem ostal dolgo. Nočem nazaj," je dejal v intervjuju za Guardian leta 2008.

You're running with me
Don't touch the ground
We're the restless hearted
Not the chained and bound
The sky is burning
A sea of flame
Though your world is changing
I will be the same

(Tečeš z menoj
Ne dotakni se tal
Nemirni duši sva
Ne pustiva se vkleniti
Nebo gori
Morje plamenov
Čeprav se tvoj svet spreminja
Bom ostal isti)

Bryan Ferry: Slave to Love (Suženj ljubezni)