Najstarejše ohranjeno kolo na svetu. Foto: MMC RTV SLO
Najstarejše ohranjeno kolo na svetu. Foto: MMC RTV SLO

Brez kolesa in njegove vsestranske uporabnosti si tako rekoč ne moremo predstavljati vsakdanjega življenja. Zlahka bi domnevali, da je kolo eno najstarejših človekovih izumov sploh. A vendar je do tega dosežka človeštvo prišlo dokaj pozno – ko so zgodnje civilizacije že cvetele. Arheologi ocenjujejo, da so se prva kolesa začela vrteti šele nekje okoli prehoda med bakreno in bronasto dobo, oziroma pred kakimi šestimi tisočletji. Za primerjavo: pred kolesom so ljudje že izumili in uporabljali denimo lončeno posodje, več glasbenih inštrumentov, vino ter celo ličila.

Ni popolnoma znano, kako so ljudje pred osvojitvijo kolesa prevažali težje objekte, kot so na primer prazgodovinski megaliti iz Stonehengea ali veliki gradbeni kamniti bloki egipčanskih piramid. Kot možna metoda se omenjajo počez postavljena drevesna debla, po katerih naj bi potiskali in valili ta orjaška bremena. Marsikje naj bi si pomagali tudi z velikimi sanmi, ki so jih dodatno podmazali z živalsko maščobo ali drugimi blažilci trenja.

Kako so uporabljali prva kolesa?

Kolo pa se ni takoj uveljavilo kot pomoč pri transportu. Odkritja nakazujejo, da se prva kolesa sploh niso uporabljala za prevažanje, temveč kot lončarska vretena. Z njihovo pomočjo so lončarji zmogli s precej večjo hitrostjo izdelovati posodo višje kakovosti. Seveda pa je kmalu postalo jasno, da ima svež izum tudi druge možnosti uporabe. Ključna improvizacija je bil izum osi, ki je počez povezovala par vzporedno stoječih koles in hkrati predstavljala osnovo za tovor – tako so nastale prve cize in vozovi.

Barjansko kolo, katerega podobo prejemajo zmagovalci Dirke po Sloveniji, je bilo odkrito skupaj z osjo. To nakazuje, da je bilo del voza, ki ga je najverjetneje vleklo govedo ali par njih.

Najstarejše leseno kolo z osjo se predstavi

Kje je kolo nastalo?

Velja poudariti, da odkritje z Ljubljanskega barja kljub slovesu najstarejšega zagotovo ni prvo vozno kolo sploh. Posamezna odkritja dokazujejo, da so kolo poznali že več stoletij pred tem. Za najverjetnejše območje rojstnega kraja kolesa velja Mezopotamija, zibelka sumerske civilizacije. Iz tega središča se je nov izum hitro razširil po Bližnjem vzhodu in Evropi in tako kmalu izboljšal življenja tudi koliščarjem, ki so domovali na ozemlju današnje Slovenije.

Kolo pravzaprav ni bilo izumljeno samo enkrat in na enem mestu – najdbe kažejo, da so ga ločeno od Bližnjega vzhoda (in dobro tisočletje pozneje) iznašli tudi na Kitajskem. Poleg tega so kolo pred stikom z Evropejci poznala tudi stara ameriška ljudstva, a na zahodnih kontinentih pred Kolumbom ni bilo vozov – domnevno zaradi odsotnosti velikih udomačenih živali, ki bi jih vlekli. Najstarejši predmeti s kolesi, najdeni na ameriških tleh, naj bi bile približno 3500 let stare otroške igrače.

Za kaj vse so se uporabljala kolesa?

Odkritje kolesa je predstavljalo pomembno revolucijo v razvoju človeštva in je zgodnjim civilizacijam pripomoglo k neslutenemu napredku. Vozovi za prevoz gradbenih materialov in za pomoč pri poljedelskih opravilih so se hitro uveljavili, kmalu pa so jim sledili bojni vozovi, ki so jih vlekli osli ali konji (prve udomačitve konj naj bi se zgodile približno istočasno kot iznajdba kolesa).

Prevoz pa je bil zgolj eno izmed mnogih področij, kjer so se kolesa nenadomestljivo uveljavila. Kmalu so zakladnico človekove iznajdljivosti obogatila mlinska kolesa, zobata kolesa za mehanizme, kolovrati in še razni drugi izjemno koristni "okrogli" izumi. Kolo se je izkazalo kot vsestransko uporabno orodje, saj so ga v raznih oblikah začeli uporabljati na skoraj vseh področjih človeškega delovanja.

Kako se je kolo razvijalo?

Sprva so bila kolesa precej okorna: preprosti diski, izdelani iz skupaj zbitega lesa (ali celo preprosto "rezine" drevesnih debel). Velika inovacija je bila iznajdba naper, ki so povezovale središče kolesa z njegovim obodom. Najstarejša kolesa z naperami, ocenjena na 4000 let, so arheologi odkrili v Evrazijski stepi, kjer naj bi takrat prebivali predniki indoiranskih ljudstev, imenovani tudi Arijci.

Kolesa z naperami so bila precej lažja in okretnejša; vozovi, opremljeni z njimi, so bili izrazito hitrejši in bolj uporabni za vojskovanje. Ljudstva, ki so si lastila tako oborožitev, so imela izrazito prednost v spopadih s svojimi sosedi in so tako lahko hitro širila svoja ozemlja. S pomočjo bojnih vozov z naperami so denimo globoko v osrednjo in južno Azijo prodrli prej omenjeni Arijci, po takih vozovih pa so posebej sloveli maloazijski Hititi – ti so z njihovo uporabo vojaško konkurirali celo staremu Egiptu, ki je bil takrat na svojem višku. Bojni vozovi so večkrat omenjeni tudi v Svetem pismu, včasih kot simbol moči ali slave.

Naslednja pomembna izboljšava kolesa je nastala dobrih pet stoletij pred našim štetjem. Kelti (ki so omembe vreden pečat vtisnili tudi našim krajem) so kolesa svojih bojnih vozov začeli nadgrajevati z obodi, skovanimi iz železa. Ti obroči so zaščitili občutljivejšo leseno notranjost koles in jim tako bistveno povečali trdnost in vzdržljivost. Keltom so vozovi predstavljali izredno pomembno dobrino; svoje najvplivnejše posameznike so celo pokopavali skupaj z njimi.

Kaj je kolo ljudem predstavljalo?

S svojo neprecenljivo občo uporabnostjo in estetskim videzom je kolo marsikje po svetu postalo simbol napredka ali sreče. Ponekod so kolo primerjali celo s soncem in njegovim navideznim obhodom okoli Zemlje, napere pa z njegovimi žarki – tako je kolo postalo povezano s pojmoma življenja in nesmrtnosti in je v marsikateri kulturi predstavljalo sveti simbol.

Kolo je v simbolnem smislu še posebej izpostavljeno v indijskih religijah kot dharmačakra (čakra v Sanskrtu pomeni kolo, dharma pa vesoljni red). Dharmačakra z osmimi naperami je denimo osrednji simbol budizma, predstavljajoč Budo in pot k razsvetljenju; dharmačakra s 24 naperami pa je upodobljena tudi na indijski državni zastavi.

Kolo pa poleg pozitivnega lahko predstavlja tudi neugodno ali slabo. Z rimskim božanstvom Fortuno je neločljivo povezano t. i. kolo sreče, ki naj bi ga omenjena boginja vrtela in tako določala usodo ljudi. Simbol kolesa je tudi pomemben element pri astrologiji in vedeževanju. Zodiakalni krog, predstavljajoč vrteči nebesni svod, je razdeljen na dvanajst delov – vsakega od teh zaseda eden izmed ducata dobro poznanih astroloških znakov. Tako v obliki horoskopa kolo na simbolični način oblikuje usodo ljudi še danes.

Delovni vozovi in vozovi za prevoz so se razvijali vsak v svojo smer – prvi so postajali vedno čvrstejši in uporabnejši, drugi pa vedno hitrejši in elegantnejši. V 15. stoletju so zasloveli hitri vzmeteni vozovi, izdelani v ogrskem poštnem kraju Kocs med Budimpešto in Dunajem. Naselje je postalo sinonim za kakovostne vozove; iz njegovega imena izhaja tudi slovenska beseda
Delovni vozovi in vozovi za prevoz so se razvijali vsak v svojo smer – prvi so postajali vedno čvrstejši in uporabnejši, drugi pa vedno hitrejši in elegantnejši. V 15. stoletju so zasloveli hitri vzmeteni vozovi, izdelani v ogrskem poštnem kraju Kocs med Budimpešto in Dunajem. Naselje je postalo sinonim za kakovostne vozove; iz njegovega imena izhaja tudi slovenska beseda "kočija". Foto: Rok Omahen

Kakšna je bila pot kolesa do modernosti?

V obdobju antike je razvoj kolesa samega nekoliko zastal – kar dobri dve tisočletji ni bilo kake res velike inovacije na tem področju. So se pa v tem času precej razvijali vozovi. V rimskih časih ali v zgodnjem srednjem veku so jim dodali blažilnike, na primer, kar je omogočilo udobnejšo vožnjo; posledično so vozovi vedno bolj postajali stvar prestiža oziroma kar statusni simboli.

Po drugi strani so bojni vozovi doživeli zaton, saj so jih kot najnevarnejšo vojno enoto počasi izpodrinili konjeniki (konji so sčasoma zaradi selektivne vzreje postali precej večji in krepkejši). Sicer so vozila in bojna oprema na kolesih ostajali nenadomestljivi, niso pa bili več odločilen dejavnik na bojišču kot poprej.

Delovni vozovi in vozovi za prevoz so se razvijali vsak v svojo smer – prvi so postajali vedno čvrstejši in uporabnejši, drugi pa vedno hitrejši in elegantnejši. V 15. stoletju so zasloveli hitri vzmeteni vozovi, izdelani v ogrskem poštnem kraju Kocs med Budimpešto in Dunajem. Naselje je postalo sinonim za kakovostne vozove; iz njegovega imena izhaja tudi slovenska beseda kočija.

Oblika kolesa samega pa je vsa ta stoletja razen manjših izboljšav ostajala bolj ali manj enaka: lesen okvir z naperami in železnim platiščem. Naslednja večja revolucija se je zgodila šele v 19. stoletju … Tam pa zgodbo prevzame drugi del tega članka.

*Slovenščina uporablja enako besedo (koló) za dva različna predmeta. Slovar slovenskega knjižnega jezika navaja naslednji definiciji: 1) ploščata priprava okrogle oblike, ki omogoča premikanje vozila; 2) vozilo z dvema kolesoma na nožni pogon. Da se izognemo zmedi, naj velja, da pričujoči prvi del članka govori o prvem pomenu besede, prihajajoči drugi pa o drugem.