Nedaleč stran je skalovje Golega otoka gostilo politične zapornike nekdanje Jugoslavije, sam otok Rab pa je zaznamovan s koncentracijskim taboriščem, ki ga je med drugo svetovno vojno leta 1942 ustanovila italijanska fašistična oblast.

Blizu otoškega kraja Kampor (po katerem je taborišče dobilo tudi ime) so Italijani v improviziranih šotorih nastanili okoli 10.000 internirancev, večinoma Slovencev, Hrvatov in Judov. V taborišču, ki se je nahajalo na nižini ob morju, so vladale katastrofalne razmere, zaznamovane z lakoto in neprijaznim zimskim vremenom, ki na morju nikdar ni predvidljivo. Usodne za taboriščnike, med katerimi so bile tudi cele družine z otroki, so bile pogoste poplave, pred katerimi jih tanki šotori tik ob morju niso zavarovali. Od lakote in težkih življenjskih razmer zlasti pozimi in tudi poleti je v njem umrlo okoli 1200 ljudi, od tega več kot 100 otrok pod 10 let.

Taborišče je bilo septembra 1943 ob kapitulaciji Italije razpuščeno, preživeli interniranci pa so se povezali v Rabski bataljon, ki se je zoperstavil nemški okupaciji. Leta 1953 je slovenski arhitekt Edvard Ravnikar zasnoval spominski park, ki je bil zgrajen na območju taborišča. Gradili pa so ga – paradoksalno – zaporniki Golega otoka.

Lejla Švabić