Nekaj koč še stoji. Foto: Craigslist
Nekaj koč še stoji. Foto: Craigslist
Lokacija ni ... najprimernejša. Zlasti v slabših vremenskih razmerah, ko cesta postane praktično neprevozna. Foto: Craigslist
Živahnejši časi v baru Marie Sabin.
Dobrodošli v Seneci. Foto: Craigslist

Do Senece vodi 10 kilometrov dolga makadamska cesta, ki se vije visoko in vratolomno med borovci in cedrami nad reko Feather. O življenju priča le s kroglami prerešetana tabla, ki opozarja na nevarnost plazov.
Cesta se konča na čistini, kjer vas tabla obvešča, da so "leta 1851 tu našli zlato, in tako je bilo rojeno divje rudarsko mesto" s pošto, hotelom, restavracijami, plesiščem, kovaštvom in neusahljivim prilivom po zlatu hlepečih rudarjev. Danes je od Senece ostalo le nekaj na pol razpadlih koč, nekaj lop in starih prikolic ter razmajan bar, imenovan Gin Mill, v katerem je skoraj 60 let - do leta 1996, ko je umrla - pivo stregla nizkorasla ženska po imenu Marie Sabin. Stena je prekrita z vizitkami, ki so jih tu puščali obiskovalci z vseh vetrov.
Edinstveno pribežališče
Zdaj so bar in štirje hektarji zemlje okoli njega na prodaj. Zanimanja za nakup mesta duhov ni bilo kaj dosti, dokler niso na spletu objavili oglasa, ki je pritegnil kar nekaj interesentov - tako domačinov kot tistih od malce dlje, tudi iz Evrope.
"Želite kupiti mesto duhov z barom z licenco za točenje alkohola? Ustvarite si svoje edinstveno pribežališče!" vabi oglas. V Seneci sicer ni elektrike, telefonskih napeljav in tekoče vode. Od Sacramenta je mesto oddaljeno dobre tri ure, in čeprav je cena postavljena na 225.000 dolarjev, bi moral novi lastnik izkašljati še kar nekaj tisočakov, da bi se dalo tu dejansko živeti.
A kar manjka Seneci pri ugodju in dostopnosti, mestece nadomesti s slikovito zgodovino, ki se razteza od časov zlate mrzlice v 19. stoletju do težkih časov velike depresije v 20. letih in glasbenih festivalov otrok cvetja v 70. letih. In prav to je v mesto privabilo celo vrsto posebnežev, ki bi si radi lastili odročen košček "pristne" Kalifornije.
Tako se je nekega dne oglasil elegantno oblečen par, ki je bil videti, kot da je zgrešil odcep za avenijo luksuznih butikov, spet drugi dan pa sta svojo prikolico do sem privlekla dva moška, ki sta bila na vso moč presenečena, ko sta odkrila, da gre dejansko za mesto duhov, ne pa za turistično atrakcijo. Nazadnje sta šla raje v bližnji motel, kot pa da bi noč preživela v Seneci.
Slikovita zgodovina
Seneca ima zgodovino privabljanja precej robatih sort ljudi. Najprej se je v 50. letih 19. stoletja, ko je bilo odkrito zlato, vanjo vsulo na stotine rudarjev. Nov val je prišel z veliko depresijo, saj je bilo iskanje zlata takrat še vseeno lažje kot iskanje služb. Ko se jim ni izšlo, so se nesrečni rudarji včasih preprosto razstrelili z dinamitom.
Danes je ljudi več poleti, ko se zgrinjajo nad bližnje jezero Almanor, a le malo jih v teh krajih tudi ostane - tisti pa, ki se ustalijo, so posebneži, ljubitelji narave in miru, ki ne marajo kaj dosti kramljati. Posest je v lasti dveh prijateljev, Tima Tena Brinka in Jerryja Manpearla, ki sta se oglasila v baru med lovskim izletom v 70. letih. Nekdo je omenil, da je posest na prodaj, zato sta jo kupila za okoli 60.000 dolarjev, nato pa na njej prirejala glasbene festivale. Četrto - in zadnje - leto je festival obiskalo na tisoče hipijev, ki so se goli kopali v tukajšnji reki, lokalni mediji pa so festival v Seneci označevali kar za "Woodstock zahoda".
Pred nekaj leti sta se Ten Brink in Manpearl začela pogovarjati, da bi posest prodala, a nista imela sreče. Po smrti Sabinove, ki je na spominski plošči opisana kot "angela varuha Senece", je Ten Brink bar odpiral precej redkeje, v zadnjih letih, ko mu je zdravje opešalo, pa ga v Seneco več ni bilo. Nazadnje je njegov nečak spisal oglas, ki je letos jeseni najprej nenadoma pritegnil veliko pozornosti družbenih omrežij, nato pa še vseh drugih medijev, med drugim tudi Los Angeles Timesa, od koder povzemamo zgodbo o Seneci.
"Seneca je prava stvar," je za San Francisco Chronicle povedal Manpearl. "To je bilo med zlato mrzlico rudarsko mesto s hotelom, trgovinami, hišami in približno tisoč prebivalci. Zelo blizu je zgodovinskim rudnikom, ki so jih gradili Kitajci, saj je bilo tu kar 500 kitajskih rudarjev in kadilnica opija."