Poznamo štiri skupine inkvizicij: srednjeveške inkvizicije, špansko, portugalsko in rimsko inkvizicijo.

Dejanja inkvizicije v povezavi z vladami posameznih držav so pomemben predmet zgodovinskega preučevanja.

Ko je cesar Konstantin prenehal preganjati krščanstvo, so se cerkvenoupravne ustanove Zahodnorimskega cesarstva združile v eno ustanovo, ki je imela sedež v Rimu. Tiste ustanove, ki se niso strinjale s trditvami ali dejanji, ki so jih kot pravoverna označili cerkveni zbori – koncili v Rimu, si je poskušala Cerkev najprej podrediti, če pa so se še naprej upirali, je to pogosto vodilo v preganjanje.

Krivoverstvo ali herezija je za Cerkev že od začetka predstavljalo težavo. Že Apostolska dela 15 pričajo o jeruzalemskem koncilu, ki so ga sklicali, da bi opravili s krivoverci ločine judaizers, ki so Cerkvi povzročali težave v Mali Aziji, posebej v Galatiji. V naslednjih stoletjih so se pojavili arijanci in manihejanci.

Srednji vek so zaznamovali katari in waldenses, renesanso oziroma obdobje protestantizma pa husiti, luteranci, kalvinisti in rožni križarji. Že v srednjem veku se je pojavila stalna organizacija, ki je imela namen preganjati krivoverce.

V začetku 12. stoletja so koncili od posvetnih vladarjev zahtevali njihovo preganjanje. Prva izmed srednjeveških inkvizicij se imenuje "škofovska inkvizicija", ki je bila ustanovljena leta 1184 s papeško bulo, imenovano "Ad abolendam" (Za namen odstranitve).

Inkvizicija je bila odgovor na porast števila kataristov v južni Franciji. Ime "škofovska" je dobila zato, ker so jo vodili krajevni škofje, ni pa bila preveč učinkovita. Papeška inkvizicija je bila odgovor na neuspeh škofovske inkvizicije. To vrsto inkvizicije so izvajali posebej izurjeni pripadniki, izbrani iz različnih redov in svetne duhovščine, ki so povečini prihajali iz vrst dominikancev.

Po 13. stoletju se je inkvizicija razširila proti severu na Nemčijo in Skandinavijo, kjer pa ni bila tako ostra, tako da v Skandinaviji ni povzročila hujših posledic. Sicer pa je imela severna Evropa imela lastne ustanove, podobne inkviziciji, na primer lov na čarovnice. V Angliji inkvizicija nikdar ni bila vzpostavljena.

Krištof Kolumb jo je na svojih potovanjih zanesel v Ameriko. Na koncu 15. stoletja se je pod vladavino Ferdinanda II. Aragonskega in Izabele Kastiljske španska inkvizicija odcepila od Rima. S svojimi postopki spreobračanja muslimanov, judov in iluminatov v katoliško vero je eno izmed temnih poglavij v zgodovini inkvizicije. Postopki spreobračanja so se imenovali auto de fe (špansko za dejanje vere), potekali so javno, na njih so ponižujoče kaznovali in morili obsojence.

Papež Pavel III. je leta 1542 ustanovil stalen zbor - kongregacijo, ki so jo sestavljali kardinali in drugi uradniki. Namen kongregacije je bil vzdrževati ter braniti neoporečnost vere in iskati ter preganjati napake in zmotne nauke. Kongregacija inkvizicije, danes Kongregacija za doktrino vere, je del rimske kurije in je postala nadzorno telo krajevnih inkvizicij.

Kongregacijo inkvizicije vodi papež, ki ima naziv prefekta, a nikdar ne zaseda tega položaja. Namesto tega za predsedovanje na srečanjih določi enega izmed kardinalov. Poleg namestnika je v njej navadno še 10 drugih kardinalov in prelat z dvema pomočnikoma, vsi pripadajo katoliškemu redu dominikancev. Vključuje tudi mednarodno skupino svetovalcev, izkušenih učenjakov s področja teologije in kanonskega prava, ki kongregaciji svetuje glede določenih vprašanj.

Leta 1616 so ti svetovalci izrazili mnenje, da sta trditvi o negibnosti Sonca in da Zemlja kroži okrog njega, neumni in absurdni. Prvo so, teološko gledano, označili za krivoversko, drugo pa najmanj za napačno v veri. Zaradi te sodbe se je Kopernikovo delo De Revolutionibus Orbium Coelestium znašlo na seznamu prepovedanih knjig.

Kongregacija je leta 1633 obsodila tudi Galileia Galilea, ki je zagovarjal Kopernikove trditve. Vseh preganjanj krivovercev, ateistov in preostalih, ki se niso strinjali z nauki Katoliške cerkve, ni izvajala inkvizicija.

V nekaterih državah, denimo v Franciji v času kraljevine, so ta preganjanje lahko izvrševala civilna sodišča, ki so imela možnost s smrtjo kaznovati obsojenega krivoverca.

Drugi dogodki na današnji dan ...

Leta 1189 je Dubrovnik sklenil sporazum z bosanskim banom Kulinom. Po sporazumu jim je bilo dovoljeno svobodno in neomejeno trgovanje v Bosni. Sklenjeni sporazum velja za enega najstarejših ohranjenih dokumentov v teh krajih.

Leta 1252 je bil v listini Bernarda Koroškega prvič omenjen Vipavski Križ.

Leta 1526 je v bitki pri Mohaču turška vojska pod poveljstvom Sulejmana II. Veličastnega premagala madžarske čete kralja Ludvika II., ki se je ob umiku utopil. Ogrska je razpadla na tri dela, del je spadal pod turško oblast, v drugem je zavladal ogrski vlada Ivan Zapolja, tretji pa je prišel pod Habsburžane, ki so leta 1540 prevzeli še ogrski prestol.

Leta 1533 so španski zavojevalci v Peruju ubili inkovskega vladarja Atahuallpo, zadnjega velikega vladarja. Najprej so ga spravili v zasedo, ga ujeli in zadržali za odkupnino. Zahtevali so ogromno srebra in zlata. Pizarro ga je sklenil ubiti, pred tem pa ga je prisilil prestopiti v krščansko vero. Usmrtili so ga z zadavljenjem, namesto da bi ga sežgali na grmadi. Priredili so mu krščanski pogreb in mu izkazali kraljeve časti.

Leta 1619 se je rodil francoski gospodarstvenik in državnik Jean Baptiste Colbert, sicer glavni predstavnik merkantilizma. Kot finančnemu ministru kralja Ludvika XIV. mu je uspelo ustvariti evropsko gospodarsko silo. Umrl je 6. septembra 1683 v Parizu.

Leta 1632 se je v Wrigtonu pri Bristolu rodil utemeljitelj empirizma in liberalistične filozofije angleški filozof John Locke. Znan je po zanikanju vrojenih idej. S svojim delom je usodno vplival na evropsko filozofsko in družbenopolitično misel. Trdil je, da ni nič v razumu, kar ni bilo prej v čutih. Umrl je 28. oktobra 1704.

Leta 1842 se je končala opijska vojna med Kitajsko in Veliko Britanijo. Državi sta v Nankingu podpisali sporazum o miru. Poražena Kitajska je morala odpreti svoja pristanišča za evropsko trgovino po eksteritorialnem principu. Britancem pa je morala prepustiti tudi Hongkong.

Leta 1916 je umrl švedsko-ruski astronom Johan Oskar Backlund.

Leta 1944 je kralj Peter II. Karadžordžević na zahtevo emigrantske vlade Kraljevine Jugoslavije s posebnim ukazom odzvel poveljevanje generalu Draži Mihailoviću. Tako je Peter II priznal Josipa Broza - Tita za edinega voditelja jugoslovanskih osvobodilnih sil. Kraljeva odločitev je bila objavljena na radiu 12. septembra.

Leta 1944 se je na Slovaškem začela splošna ljudska vstaja proti nacističnim okupatorjem in njihovim domačim pomagačem. Vstaja je bila pomembna predvsem zato, ker se je postavila po robu tedanji slovaški državi, ki je sodelovala s tretjim rajhom.

Leta 1945 so ameriške oborožene sile začele zasedati Japonsko.

Leta 1947 je umrl španski bikoborec Manolete, s pravim imenom Manuel Laureano Rodríguez Sánchez.

Leta 1975 je umrl irski državnik Emon de Valera, eden od pobudnikov irske vstaje leta 1916 in voditelj Sinn Feina. Kot predsednik vlade je skušal rešiti številna sporna gospodarska, politična in vojaška vprašanja. Predsednik Republike Irske je bil od leta 1959 do 1973.

Leta 1987 je umrla francosko-ameriška astronomka Antoinette de Vaucouleurs.

Leta 1991 je sovjetski parlament zamrznil bančne račune Komunistične partije Sovjetske zveze pod obtožbo, da je bila vmešana v poskus državnega udara. S tem dejanjem je bilo partiji onemogočeno delovanje.

Leta 2003 je umrl ameriški astronom Horace Welcome Babcock.