Hitrost in učinkovitost, s katero so v kočevskem zdravstvenem domu cepili prebivalce, je presenetila javnost in razburila tudi nacionalne organizatorje cepljenja proti covidu-19.

Primož Velikonja, eden izmed avtorjev tega uspešnega modela, pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje in ime leta 2018 na Valu 202, razmišlja o tem, kaj so bili ključni trenutki zgodbe o uspehu, kako bi lahko njihov recept uspešno uporabili tudi tam, kjer je sistem cepljenja močno klecnil in kakšni so nauki kočevske zgodbe o uspehu.

V intervjuju na Valu 202 je poudaril, da so ključni elementi proaktivnost, pravočasnost, zaupanje in enotne informacije. Delajo iskreno in z jasno mislijo, da pocepijo čim več ljudi v čim krajšem času, kar je zapisano tudi v strategiji o cepljenju.

Primož Velikonja, niste samo pomočnik direktorice Zdravstvenega doma Kočevje in ime leta na Valu 202, česar pač ne bomo pozabili, ampak tudi vodja cepilnega centra, vodja reševalne postaje in idejni vodja, kako organizirati cepljenje, ko bo to v Slovenijo prišlo. Kajti vi ste o tem razmišljali že decembra.

Ja, absolutno. Na ta naš covidni položaj smo se pripravljali že februarja lani. Takrat smo imeli prve vaje, kako moramo pristopati, kako se varno obleči v osebno varovalno opremo in jo sleči, postavili smo sektorje, prvi smo razvili triažni karton za razvrstitev pacientov. In to se mi zdi ključno. Zgodbo smo ohranili naprej. In potem se je začelo testiranje. Po ogledu možnih lokacij v Kočevju smo videli, da je športna dvorana v bistvu najbolj idealen objekt, ker ima obvozno pot. In tja smo postavili najprej oddelek za testiranje in potem smo to razvili v cepilno mesto.

Dodatno lokacijo zdravstvenega doma.

Ja, ja. Tako, tako. V bistvu ja, dislokacija zdravstvenega doma.

Sorodna novica Kočevje pri precepljenosti prehiteva vse. A očitno po dovoljeni levi.

Lepo ste se razširili. Pred dobrim letom ste dobili tudi urgentni center, ki je tukaj, kjer sva zdaj midva. Tudi vse dvorišče oziroma parkirišče je s posebnimi paneli razdeljeno tako, da se v vašem zdravstvenem domu resnično ne srečujejo tisti, ki so morda pozitivni, ali pa tisti, ki vedo, da so pozitivni. Ampak potem je prišlo cepljenje kot povsem nova kategorija. Zakaj niste počakali države, da bi vam povedala, kako se bo cepilo, če pa je vendarle tudi cepljenje, predvsem pa cepivo, v njenih rokah. Zakaj ste iskali svojo strategijo?

Zato ker v strategiji jasno piše, da je treba cepiti čim več ljudi v čim krajšem času. In mi smo vedeli, da cepljenje slej ali prej bo, zato smo začeli v decembru razvijati aplikacijo, s katero bo možen vpis pacientov na eno mesto. To je bil ključen moment, da smo v bistvu polovili vse te ljudi, ki se na našem področju hočejo cepiti. V vse to smo vključili tudi naše koncesionarje, za katere moram reči, da zelo aktivno vnašajo imena pacientov in sodelujejo z nami res proaktivno. Na ta način v eno bazo dobimo vse te podatke. Potem cepimo glede na strategijo, ki nam jo veleva NIJZ.

Vključili ste vse tiste, ki živijo na območju, ki ga pokriva vaš zdravstveni dom, ali imajo tukaj zdravnika ali najbolje kar oboje. Kako so se ljudje lahko prijavljali? Zakaj to ni bil tako zapleten postopek, kot poslušamo iz drugih zdravstvenih domov. Nekoč je bila celo ideja, da bi se vsi v državi prijavili najprej v eno aplikacijo.

Ja, to je bila res ideja in ta ideja bi bila odlična, če bi bila izvedena do konca. Pri nas so se prijavljali največ pri osebnih zdravnikih, potem imamo pri nas vstopno infotočko, na kateri so se lahko občani prijavljali, potem pa ima v našem zdravstvenem domu marsikdo dostop do portala in lahko vnese ime pacienta, kar se mi zdi ključno. Veste, pacienta oziroma ljudi ne smemo izgubiti. Tisti, ki se želi cepiti, ga je treba v čim krajšem možnem času vpisati v portal.

Zelo dobro ste seznanjeni tudi s tem, kako poteka to drugje, kje je ta ključna razlika? Česa drugi nimajo, kje se njim ustavlja sistem, ker verjamem, da zavzetosti, dobre volje, entuziazma, da bi dobro potekalo, imajo dovolj tudi drugje.

Vem, da nekatere točke drugje delajo zelo dobro v Sloveniji. Kje se je zataknilo, ne morem soditi, ampak jasno, vsi v tem času smo preobremenjeni z delom tako ali drugače. Tako da tukaj vidim ključ predvsem v pravočasnosti, proaktivnosti in dobri organizaciji. To se mi zdi ključno. Jasno, ko postaviš neke temelje, neka pravila in postaviš ekipo, ki ti sledi, je rezultat praktično zagotovljen.

Ampak vi ste odšli sprogramirat nov program, v katerega se lahko vpisuje. Od kod ta ideja?

Pa sej to ni nič takega. Jaz sem pač iz tega digitalnega sveta in to malo bolj razumem. Zdela se mi je edina smiselna zadeva, da mi to postavimo. Našemu zunanjemu sodelavcu računalničarju Mihi sem predstavil, kako naj bi bila videti ta zadeva, se pravi katere kriterije mi potrebujemo. In potem je bila ta aplikacija narejena v nekaj dneh. Sčasoma smo jo, potem ko smo videli, kakšna je dinamika na samem mestu, nadgrajevali. V tem trenutku nam zadeva deluje brezhibno.

Razložite, prosim, nam, ki nismo iz vašega sveta, je to stvar enega norega entuziazma in izjemno dobro usposobljenega računalničarja, ali je to nekaj, kar bi lahko imela država, predvsem pa mogoče še manjši centri brez večjih težav, če bi prej pomislili na to?

Miha je odličen računalničar, ampak to je bila za njega v bistvu mala malica. To je bilo narejeno z enim e-sporočilom in nekaj dogovori. Tukaj ni nobene višje znanosti.

Ampak potem zagotovo pride tudi očitek. Mala občina ste, področje imate veliko, ampak občina je vendarle mala. Če sem si prav zapomnila, 17.000 prebivalcev. Če bi to morali organizirati za večjo, bognedaj državo, bi pa tole klecnilo. Kaj pa vi mislite?

Ne, mislim, da ne bi klecnilo, samo na drugačen način bi bilo treba pristopiti. Treba bi bilo narediti enoten štab, enotno vpisno mesto, tukaj je že gospod Tonin omenil pomoč slovenske vojske, in, jasno, narediti klicni center, v katerem bi se lahko ljudje vpisovali. Vsaj za ta čas, dokler ni razvita neka aplikacija na državni ravni, ki je sicer obljubljena.

Vi ste pravzaprav vpisovali že davno prej. Potem pride cepivo, vedno ga je premalo, kako ste se lotili tega, da ste ljudi točno na minuto potem dobili v svoj cepilni center in je to dejansko tudi teklo?

Glede na vpisane ljudi in glede na kategorije, se pravi jaz lahko naredim triažo računalniško, glede na predpisane kategorije, ki nam jih pošilja NIJZ, in potem naredimo sezname. Na podlagi teh seznamov jaz pošiljam povpraševanje na NIJZ. Potem jaz to cepivo tudi dobim in ko dobimo cepivo, začnemo klicati. Ves seznam prekličemo. Tukaj moramo vedeti, da je dinamika vsak teden drugačna. Izmed teh klicanih jih gotovo 20–30 odstotkov odpade, ker so ali aktivno bolni, so v hospitalizaciji, karanteni itd. Potem moramo iskati rezervne načrte, ki jih tudi jasno računalniško lahko nadziramo. In to se mi zdi ključno. Ta proaktivnost je pomembna. Tukaj moram še enkrat poudariti, čeprav sem že večkrat. Ko sem iz medijev izvedel, da na NIJZ ostaja cepivo AstraZeneca, sem poslal prijazno e-sporočilo, da lahko cepimo večje število ljudi in če jim ostaja cepivo, naj nam ga pošljejo. In so ga potem tudi poslali. Glede naročanja cepiv imamo z NIJZ odlične izkušnje. Tukaj moramo biti iskreni in pošteni. Se pravi z NIJZ imamo odlične izkušnje in tudi načeloma dobimo cepivo, ki smo ga naročili. Vem pa, da mora biti cepivo regulirano z vrha in oni morajo imeti nadzor nad tem, kje in zakaj.

Vendarle je včerajšnji podatek tega istega NIJZ, da vsaj 40.000 doz cepiva, ki ga je Slovenija že prejela, ni porabljenih. Pri vas niste imeli težav niti s tem, da bi ljudje zavračali recimo cepivo AstraZenece?

Mislim, imeli smo težave takrat, ko se je AstraZeneca ustavila. Ko smo morali v bistvu preklicati vse te sezname in potem so bili dvomi in dileme. In tu smo imeli res veliko klicev, da smo te dileme razčiščevali. Zdaj mislim, da se je to zaupanje vrnilo, kar se mi zdi odlično. Dobro je, da so to ustavili in še enkrat preverili ustreznost, tako da je informacija v bistvu enotna in jasna. Nismo pa imeli nikoli težav. Cepili smo vse, ki so bili v tistem tednu na seznamu, in cepili smo tudi vse te prioritetne skupine, kar se mi zdi zelo pomembno; se pravi policijo, šolnike. Cepili smo skoraj 50 odstotkov šolnikov v Kočevju. Cepili smo specialno enoto slovenske vojske, ki gre na misijo. Pa zdravstveni delavci, ki so bili tukaj v prvi vrsti.

In koliko je zdaj, konec marca, pri vas že cepljenih vsaj z enim odmerkom?

Če gledamo še dve občini, ki ju pokrivamo – to sta Osilnica in Kostel – imamo tam nekje 29-odstotno precepljenost, kar je odlično.

Poleg tega računalniškega programa, pa seveda entuziazma, uigranosti ekipe, je bila še ena fina ključna zadeva, ki ste se je spomnili, in sicer ‘drive in’. To pomeni, da so se ljudje, tisti, ki so se seveda lahko in so imeli prevozno sredstvo, lahko pripeljali z avtom in bili v avtu tudi cepljeni. To je krasno predvsem zato, ker ti ta mehurček in to razdaljo in vse, kar je vsepovsod problem, ti ljudje pravzaprav pripeljejo s seboj. Koliko vam je to pospešilo postopek, kako so to ljudje sprejemali glede na to, da ste bili tukaj pionirji na tem področju.

To se mi zdi ključen moment, sploh pri zaščiti populacije. Ker vemo, da recimo od 1000 ljudi, ki pridejo na cepljenje, je en odstotek gotovo tistih, ki so bolni. To smo razčistili na ta način, da dejansko pridejo ljudje v svojem vozilu, so v mehurčku, pridejo na vstopno točko, tam nihče ne čaka več kot tri minute, so vpisani v sistem, hkrati so vpisani v državni sistem, dobijo kartonček, pridejo na cepilno mesto, so cepljeni in potem padejo v, mi mu rečemo recovery. To pomeni v opazovalnico po samem cepljenju. In to opazovalnico imamo na velikem parkirišču. Se pravi veliko parkirišče je ključ do tega, da je ta zadeva pretočna. Če bi to izvajali v zdravstvenem domu, bi lahko cepili deset ljudi na uro. Samo v tem je bistvo. In da ne mešamo ljudi med sabo. To se mi zdi izjemno.

Tako bi jih deset na uro. Koliko jih zdaj na dan?

V enem dnevu smo jih največ 900, se pravi 1000 ljudi bi lahko cepili dnevno s to konfiguracijo in s petnajstimi ljudmi na delovišču. S tem da tukaj moramo odšteti tri gasilce, ki nam ves čas prostovoljno pomagajo, in Rdeči križ, ki tukaj vsakič ponudi roko.

Primož Velikonja, ste vodja cepljenja v Kočevju. Po podatkih NIJZ zdaj vsaj 40.000 doz čaka, da bo vsem ekipam, kot je vaša, uspelo cepiti vse ljudi. Kaj bi bilo treba narediti, da bi vaš model lahko preselili kam drugam? In da bi pravzaprav skorajda z zavihanim rokavom čakali na cepivo, ne pa da cepivo čaka na ljudi in boljšo organizacijo.

Roko ponudim vsakemu, ki pride in si ogleda naš center. Ničesar ne skrivamo. Stvari so zelo zelo preproste. Tako da vabim vsakega, ki bi si to želel ogledati, naj pride, mu bomo pomagali razviti in to je to. Ampak vem, da se tudi država v tem trenutku trudi, tudi na ministrstvu se trudijo, da bi razvili aplikacijo itd., kar se mi zdi spodbudno, ampak raje počakajmo.

Bi bilo mogoče vašo aplikacijo, ki ste jo razvili s svojim računalničarjem in svojim denarjem, dati na ključek in jo odnesti drugam, ali je specifična in narejena za vaše področje, tako da pravzaprav ni uporabna?

Nič ni specifična. Se pravi podatki od pacientov se nič ne razlikujejo tukaj ali pa v Zgornji Kungoti. Tako da nič ni drugače.

Ali je že kdo prišel s tem ključkom po njo?

Bili so že. Bili so že, ampak ne vem, ali so jo odnesli. Bomo videli, ja. Mi smo odprti za vse možnosti. Ne bom rekel, da ne delamo napak, vse se lahko zgodi, ampak delamo pa iskreno in z jasno misijo. Se pravi cepiti čim več ljudi v čim krajšem možnem času. To se mi zdi pomembno. Mi bomo imeli zdaj s štabom civilne zaščite skoraj 150. sestanek. Vsak večer smo sestankovali, razen za novo leto in božič smo se oddahnili, drugače pa se vsak večer dobimo s poveljnikom civilne zaščite, z županom, direktorico zdravstvenega doma in podžupanom, ko predebatiramo, kako je šlo čez dan in kaj nas čaka naslednji dan. Tukaj je to jedro, kjer se oblikujejo rešitve glede na podatke, ki jih dobimo.

Ne glede na to, da je model vzorčen in res čudovit, mislim, da sadeža navdiha ne boste dobili za to. Ste pa že dobili grajo. Kako ste jo sprejeli in kaj pravzaprav so takrat pričakovali od vas, ko so rekli »ne prehitro«? Kaj so pričakovali? Da boste ustavili? Ste dobili kakšen namig?

Pričakovanja so bila različna. Od tega, da bi morali potegniti uravnilovko, da bi lahko drugi prišli na to raven. V bistvu na izjave nimam komentarja. Razumem ljudi v stiski. Tako da se na to ne oziramo. Vemo, kaj je naš cilj, kaj je naše poslanstvo in to delamo iskreno in s srcem. Za to živi cela ekipa, cel teden praktično 24 ur na dan.

Ste morali kakršne koli druge stvari in dejavnosti vašega zdravstvenega doma zato ustaviti, ker so bili ljudje vpleteni v to in nenehno, ure in ure, klicali?

Ne, nobene dejavnosti v zdravstvenem domu nismo ustavili. Delo smo organizirali tako, da se vsi lahko vključujejo v to ekipo. Imamo tisto jedro, ki dejansko pozna vse postopke od A do Ž, in potem se tudi drugi vključujejo. Veliko imamo na novo zaposlenih mladih reševalcev, ki so dejansko zelo aktivno vključeni in delujejo proaktivno, na kar sem v bistvu še posebej ponosen.

Je pa tudi dejstvo, da, če bi bilo kar koli narobe, imate inšpekcijo tako rekoč že naseljeno v hiši, če malo karikiram. Vsaj trikrat so bili pri vas in vam gledali pod prste, kaj so iskali, kaj so našli, kako so bili zadovoljni?

Ničesar niso našli. Te stvari imamo zelo transparentne in jasne. Te sezname lahko natisnem zelo hitro. Inšpektor je bil korekten. Vsake inšpekcije se na neki način ustrašimo in po drugi strani tudi razveselimo. Inšpekcijo jemljem kot neki nadzor, in če bi kar koli narobe delali, pričakujem, da bi nas na to opozorila, da bi lahko to tudi popravili. Do zdaj ni odkrila nič. Na to smo ponosni in veseli.

Delate očitno prav, delate tudi dovolj hitro. Javno ste tudi ponudili, naj ljudem omogočijo, da se pridejo cepit k vam, vsi tisti ranljivi, ki bi morda lahko sedli v avto in prišli do Kočevja, čeprav sicer ne spadajo tja. Je to obrodilo vaše sadove, ste lahko cepili ljudi od drugod?

Ne. Po tej veljavni strategiji ne. Zdi se mi tudi ključno in logično, da najprej cepiš ljudi na svojem področju. Mi smo dolžni poskrbeti za območje, ki ga pokriva ZD Kočevje. To so primarno občina Kočevje ter Osilnica in Kostel. Pomembno se mi zdi, da smo se občanom Osilnice in Kostela približali in smo se odpeljali na lokacijo. Tam je bolj ali manj starejša populacija, nima prevoza itd. Šli smo na lokacije in smo cepili velik odstotek ljudi v teh dveh občinah. To se mi zdi pomembno poudariti.

Ko bo spet četrtek in cepilni dan, katero starostno skupino boste cepili?

Zdaj se bomo lotili populacije od 60 let navzgor, tako kot je tudi po vseh teh kriterijih. V tem hipu izvajamo aktivno kampanjo po Facebooku, TV Kočevje, prek lokalnih medijev in pričakujemo, da se bo prijavilo čim večje število ljudi, tudi tisti, ki se do zdaj še niso. Včeraj smo imeli sestanek z vsemi zdravniki na našem področju, da še bolj proaktivno pristopijo, se pravi, da se te ljudi na neki način obvesti, da je možnost cepljenja, da prihaja večja zaloga cepiva. Pričakujemo odziv. Do četrtka moram dobiti podatke, ki jih potem lahko pošljem NIJZ. In potem lahko pričakujemo cepivo.

Koliko je zdaj cepljenih, vključno s temi službami, ki ste jih omenili? Kakšen odstotek prebivalstva? In kako se pravzaprav to že, če se že lahko, pozna pri zbolevanju pri vas?

Za Kočevje, Kostel in Osilnico imamo cepljenih približno 29 odstotkov prebivalcev. Se pozna. Sploh pri enem starejšem pacientu se zelo pozna. Bil je cepljen z enim odmerkom in potem po enem tednu šel na Golnik v bolnišnico ter se tam okužil covidom-19 ter je prišel domov in zbolel za lažjo obliko covida-19. Pri njem bi bil glede na pridružene bolezni ta potek absolutno težji, če ne celo usoden.

Veliko je upanja v tem cepivu, da bo omogočilo normalo, da ljudje ne bodo več mogli okužiti drugih, sploh tistih, ki so morda ranljivejši. Da bomo lahko odvrgli maske, da se bo vrnilo življenje v normalo. A hkrati vidimo, več ko je cepljenih ljudi, bolj se zapiramo. Zdaj smo spet pred velikim zaprtjem. Kako to ljudje sprejemajo in ali je to v bistvu pravo sporočilo? Mislite, da bi lahko bilo to zaprtje tudi narobe razumljeno? Sploh glede na to, koliko poudarjamo, da cepivo deluje.

Ljudje so v stiskah. To vidimo vsak dan. Jasno, vsako novo zaprtje prinese nove posledice. Ampak moramo se zavedati, da se dejansko s tem zaprtjem nekako poskuša razbremeniti intenzivne terapije. V tem vidim ključen moment. Zato bi jaz to zaprtje izkoristil za maksimalno organizacijo cepljenja, za maksimalen angažma na tem področju. Dajmo gledati svetlo, kakor koli je že vse skupaj temno, da v teh 14 dneh cepimo čim večje število ljudi. To se mi zdi ključen moment. To je naša svetla točka, ki nas lahko reši.

V teh 14 dneh torej naj bi bilo cepljenje, ampak ljudem je res zelo težko. Zelo težko je osmisliti vse to. V anketi, ki je napovedala najin pogovor na Valu 202, so ljudje razmišljali, kateri ukrepi bi lahko bili boljši, katerih ne marajo, kateri niso uspešni. Kako bi se vi lotili, vi kot Primož Velikonja, šef cepilnega centra, pomočnik direktorice ZD Kočevje, ki dihate tukaj z ljudmi že desetletje, dve in veste, kako stvari delujejo na ljudi. Kaj bi vi naredili drugače, kako bi se vi lotili, da bi epidemija imela sorazmernejše ukrepe in morda manj škode, kolateralne, v stvareh, ki niso koronske?

Ključen moment vidim v zaupanju. Ti si moraš na nekem področju ustvariti zaupanje ljudi. Zato so se tudi pri nas ljudje vpisovali v cepilni program. In praktično na neki način dihajo z nami. Skupaj smo vsi na tem vlaku. Vemo, da je v tem trenutku edino zagotovilo cepljenje. In ključ vidim v zaupanju, v enotnih informacijah, v tem, da dejansko nam ljudje na koncu večera rečejo: Saj se res trudijo in vedo, kaj delajo.

Ampak recimo v ukrepih, ki so državni in niso odvisni od vas, vidite, da so kateri od njih v očeh ljudi toliko nesmiselni, da jim jemljejo ta veter iz kril, da jim enostavno jemljejo voljo še sodelovati po dobrem letu vseh ukrepov. Bi vi tukaj mogoče naredili drugače?

Absolutno, verjetno bi drugače. Na tem področju pač deluje strokovna skupina. In strokovna skupina izdela enotno mnenje in na ta način je potem tudi oblikovala celo zgodbo. Eden od najbolj nesmiselnih ukrepov se mi zdi policijska ura, to bi odpravil že davno.

Glede na to, da ste izjemno velika občina z malo prebivalci, tudi maske na prostem?

Ja, maske na prostem, ta mi je tudi eden izmed bolj vprašljivih.

Primož Velikonja, pomočnik direktorice zdravstvenega doma v Kočevju ste, vodja cepilnega centra, vodja reševalne postaje, ki se je pravzaprav postavila pred vašimi očmi in z vašim vodstvom in z vašim entuziazmom. Postali ste ime leta 2018 na Valu 202, tudi zato, ker se desetletja razdajate in razdajate svoje znanje reševalca temeljnih postopkov oživljanja. Povejte, kaj vas pravzaprav osebno osreči v vsem tem. Marsikaj trpi zato, da ste tudi cepljenje postavili tako, kot ste ga, vzorčno, seveda. Kaj vam daje zadoščenje? Zakaj se vam to vse skupaj zdi smiselno?

Naj povem, da me je včeraj popoldne klical gospod iz ene vasi, če lahko pride zamenjat elektrode defibrilatorja. Imeli so reanimacijo v eni od naših kočevskih vasi, žal so gospoda našli prepozno, ampak pomembno je to, da so pristopili in začeli oživljati. Te stvari so tiste, ki me držijo pokonci in me vlečejo naprej. Drži me moja ekipa. Ekipa na občinski ravni, direktorica ... vsi imamo isti cilj, čim več dobrega narediti za populacijo in to je vse.

In čim prej se dobiti na koncertu, na katerem boste znova zabobnali?

Nujno!

Hvala, Primož Velikonja, da ste svetel vzor pri cepljenju!

Hvala tudi vam.