Poleg telesne bližine pa je pri spolnosti pomembna tudi čustvena bližina. Foto: EPA

Zakaj nam je še vedno nerodno in kakšne bi bile posledice odprtega in iskrenega pogovora o spolnosti staršev z otroki, učiteljev z učenci, zdravnikov s pacienti, vseh z vsemi, tako v javnosti kot v zasebnosti?

Spolno zdravje ni zgolj odsotnost bolezni, pozornost moramo premakniti k pozitivnemu pogledu na spolnost. Sproščen pogovor o spolnosti je za ta premik ključen, pravi predsednik Evropskega združenja za spolno medicino Coby Reisman: "Ljudje se o tem ne upajo pogovarjati, ne le s strokovnjaki, temveč niti drug z drugim. To je zelo pomemben vidik – naučiti moramo ljudi, ne le javnosti, ampak tudi zdravstvene strokovnjake, pogovora o spolnosti. Ne potrebuje vsak zdravljenja spolnih motenj, vendar ima vsak posameznik kdaj v svojem življenju skrbi v povezavi s spolnostjo. Če se take obdržijo dalj časa, se iz njih lahko razvije spolna disfunkcija. Ko pa ponudiš pravo informacijo, lahko rešiš veliko težav in izboljšaš kakovost življenja. Ljudje so srečnejši."

Pogovor v vsaki fazi razvoja

Otroci se že zelo zgodaj pripravljeni na pogovor o spolnosti – pri treh letih. Takrat jih naučimo, kako naj pazijo nase. Naučiti jih moramo, da se določenih delov njihovega telesa ljudje ne smejo dotikati. Z otroki se moramo o telesu in spolnosti pogovarjati v vsaki fazi razvoja.

"Ko je bila moja hči stara 11 let, me je vprašala: 'Ali lahko zdaj zanosim?' V moji državi lahko ženska zakonito zanosi kadar koli želi, ampak spolnost je zakonita šele pri 16," pravi svetovalka za spolno zdravje Shalini Andrews, ki je hčeri še dejala: "Da, lahko zanosiš, vendar je legalnost pri seksu drugačna. Imaš pa pravico, pravica ženske je, da zanosi, če želi. Ampak, ali si pomislila, kaj vse moraš početi, če želiš skrbeti za dojenčka?" In ko je spoznala, koliko dela je z dojenčkom, si je premislila, ampak z otroki se je treba pogovarjati o teh stvareh.

Kot še poudarja Andrewsova, jim moramo povedati, da imamo spolne odnose zaradi užitka. To je po njenem mnenju ključno. Če ceniš svoje telo in ga uporabljaš za užitek, se boš izogibal infekcijam, neželeni nosečnosti in še številnim drugim stvarem, pravi.

Normalizacija pogovora o spolnosti zmanjšuje tudi spolno nasilje. "Z odprtim pogovorom o spolnosti sicer ne moremo preprečiti posilstva, lahko pa ga prijavimo. Pri spolnosti nič ne sme biti tako hudo, da o tem ne bi mogel govoriti. Tudi to moramo povedati otrokom, tako fantom kot dekletom. Fantje še posebno težko povedo, da so bili posiljeni. Tudi moški so lahko žrtve nadlegovanja in žrtve nasilja v družini. Zato je to pomembno za oba spola in tudi za ljudi z nebinarnimi spolnimi identitetami," še pravi Andrewsova.

Pornografija kriva za napačne predstave

Za napačne predstave o zadovoljujoči in zdravi spolnosti je pogosto glavni krivec pornografija. Seveda ima pornografska industrija tudi temne plati, vendar ne smemo pozabiti, da njena naloga ni vzgoja in izobraževanje otrok in mladostnikov, temveč zabava odraslih.

Kot poudarjajo sogovorniki, je za pozitiven odnos do spolnosti in zadovoljujoče spolne odnose ključna celovita spolna vzgoja. Dober primer je Nizozemska. Tam otroke od četrtega leta dalje učijo o njihovih telesih in spolnosti. Z otroki in mladostniki se odkrito pogovarjajo doma, v šoli in pri zdravniku. Posledice obvezne spolne vzgoje so dviganje starosti ob prvem spolnem odnosu, manj najstniških nosečnosti, manj splavov, manj okužb s spolno prenosljivimi boleznimi. Mladi imajo manj spolnih partnerjev, s tistimi, s katerimi vstopajo v intimne odnose, pa se več pogovarjajo o tem, kaj jim je pri seksu všeč in kaj ne. Na splošno poročajo o bolj zadovoljujoči spolnosti. Kakšna je spolna vzgoja v naših šolah? Ne moremo reči, da je ni.

"Spolna vzgoja pri nas govori o biomedicinskem vidiku, osredotoča se na fiziologijo spolnega odnosa in anatomijo teles ter zaščito pred spolno prenosljivimi boleznimi in pred neželeno nosečnostjo. To je dobro, da je. Bi pa biomedicinski vidik moral vključevati tudi različne vrste penetracije, pa seveda tudi druge vidike spolnosti, ki jih sploh ne vključuje," pojasnjuje predsednica Slovenskega seksološkega društva, ginekologinja, porodničarka, sociologinja in seksologinja dr. Gabriela Simetinger.

Spolna vzgoja bi, kot pravi, morala biti celostna – poleg znanj o spolnem zdravju in reprodukciji bi se morali z otroki in mladostniki pogovarjati tudi o čutnosti in intimnosti. Otroke bi morali naučiti, da se zavedajo svojega telesa in ga sprejemajo, pa tudi, da se zavedajo in sprejemajo telo partnerja, s katerim vstopajo v spolni odnos. Pravi, da bi se morali pogovarjati o užitku. Poleg telesne bližine pa je pri spolnosti pomembna tudi čustvena bližina, zato bi mlade morali naučiti, kako v odnosu prepoznavati in razumeti lastna in partnerjeva čustva.

Pogovor o spolnosti moramo normalizirati