Med napačnimi vedenjskimi strategijami, ki vzdržujejo in krepijo anksiozne motnje, je na prvem mestu izogibanje, pravi klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec. Foto: BoBo
Med napačnimi vedenjskimi strategijami, ki vzdržujejo in krepijo anksiozne motnje, je na prvem mestu izogibanje, pravi klinična psihologinja in psihoterapevtka Špela Hvalec. Foto: BoBo
Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Vsako čustvo ima določeno funkcijo in osnovna funkcija tesnobe je zaščita. Dokler je ta zaščita realna, je tesnoba funkcionalna, ko pa je njena intenziteta prevelika, ko traja predolgo in ko se pojavi v situacijah, ki načeloma niso nevarne, postane ovira. Pretirana tesnoba je glavni simptom anksioznih motenj.

Vedenjsko-kognitivna terapija, ki je terapija prve izbire pri zdravljenju anksioznih motenj, izhaja iz spoznanja o vzajemni povezanosti misli, čustev in vedenja. Vsebuje kognitivni del, ki je usmerjen k prepoznavanju in spreminjanju napačnih miselnih procesov, in vedenjski del, ki človeku pomaga razvijati pravilne vedenjske strategije.

Intervju je bil prvotno objavljen v sklopu objave v MMCpodrobno, Anksiozne motnje: Kdor beži pred tesnobo, bo tekla za njim

Klinična psihologinja in vedenjsko-kognitivna psihoterapevtka Špela Hvalec, ki je zaposlena v Psihiatrični bolnišnici Idrija, pojasnjuje, da vedenjsko-kognitivna terapija rešuje konkretne težave, ki jih ima posameznik z anksiozno motnjo. Opremi ga z veščinami, s katerimi si lahko pomaga tudi sam. Za ljudi z anksioznimi motnjami je namreč značilno, da precenjujejo nevarnost neke situacije, v kateri so, in podcenjujejo lastne sposobnosti za reševanje težav.


Vedenjsko-kognitivna terapija je prva psihoterapevtska izbira pri zdravljenju anksioznih motenj. Zakaj prav ta pristop, in ne, denimo, terapije psihoanalitične usmeritve, ki iščejo korenine duševnih težav v otroštvu?

Psihoterapevtski šoli podelijo status priznanja predvsem raziskave o učinkovitosti in vedenjsko-kognitivna terapija je dokazano učinkovita pri obravnavi anksioznih motenj. Kaj so njene značilnosti? Usmerjena je v reševanje konkretnih težav, ki jih ima posameznik, in posledično v sedanjost. Pacient ni postavljen v pasivno vlogo, ampak terapija zahteva od njega dejaven odnos. Pri delu si pomagamo s širokim naborom tako vedenjskih kot kognitivnih tehnik. Morda je način dela pri vedenjsko-kognitivni terapiji bolj podoben delu arhitektov, ki nekaj gradijo, pri psihoanalitski usmerjenosti pa bolj delu arheologov. Mi skušamo ljudi z anksioznimi motnjami opremiti z nekimi veščinami, da si lahko prek prepoznavanja in spreminjanja nefunkcionalnih miselnih in vedenjskih vzorcev pomagajo tudi sami.

Omenjate nefunkcionalne vedenjske in miselne vzorce. Kateri so napačni načini vedenja in mišljenja, ki vzdržujejo in krepijo anksiozno motnjo?

10 najpogostejših miselnih napak

Na splošni ravni najpogosteje opažamo, da ljudje z anksioznimi motnjami precenjujejo nevarnost neke situacije, v kateri so, in podcenjujejo lastne sposobnosti za reševanje težav. Hkrati podcenjujejo možnost pomoči, ki jo lahko dobijo od socialne okolice. Če pa govorimo o napačnih, izkrivljenih miselnih vzorcih, bi sem uvrstila katastrofiziranje, torej pretirano poveličevanje nevarnosti, napovedovanje prihodnosti v smislu negativnega izida, branje misli, pretirano poosebljanje oziroma prisvajanje prevelikega deleža krivde in odgovornosti, črno-belo gledanje, čustveno presojanje, obtoževanje, poveličevanje negativnega itn. Med napačnimi vedenjskimi strategijami je na prvem mestu zagotovo izogibanje, tudi umikanje in opuščanje dejavnosti. Ljudje se z izogibanjem neki situaciji, ki jim vzbuja tesnobo, na kratki rok nagradijo z zmanjšanjem tesnobe, na dolgi rok pa si naredijo veliko škodo, ker s tem samo še poglabljajo in utrjujejo svoje strahove. Na drugem mestu bi omenila varovalno vedenje, ko se ljudje sicer soočijo z neko situacijo, a potrebujejo pri tem podporo (na primer spremstvo bližnjega).

Misli, čustva, vedenje in telesni odziv so med seboj povezani. Ampak na začetku so vedno misli ali ne? Poglejva primer. Telefoniram nekomu od bližnjih, ki se mi ne oglasi. Misel, da se mu je zgodilo nekaj hudega, mi sproži tesnobo, pospeši srčni utrip in odločim se, da bom krenila k njemu in preverila, kaj se dogaja. Če bi namesto tega pomislila, da se ne oglasi, ker ne sliši zvonjenja, takšnega odziva ne bi bilo.

Res je. Ključna točka tukaj je interpretacija dogodka. Zdravorazumski model nas uči, da so naša čustva, vedenje in telesni odziv posledica dogodka samega. Ampak med dogodkom in čustvenim, vedenjskim in telesnim odzivom je vedno pomen, ki ga dogodku pripišemo. Gre pravzaprav za samodejne misli, ki nam najprej švignejo skozi glavo, ko smo postavljeni v neko situacijo. Posameznik jih ne glede na to, ali so realne ali nerealne, ali so koristne ali nekoristne, jemlje kot točne, ker so del njegovega miselnega sistema. Težava je, kadar so samodejne misli izkrivljene ali negativno naravnane, ker nam lahko povzročijo hudo stisko.

Strah pred lastnimi mislimi je še posebej močan pri ljudeh z obsesivno-kompulzivno motnjo. Ker svoje misli, ki imajo lahko tudi strašljive in agresivne vsebine, enačijo z dejanji, se tesnobi pridružijo tudi občutki sramu in krivde. Kako pomagate njim?

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Obsesivno-kompulzivna motnja je zapletena motnja, sestavljena iz obsesij, to je vsiljivih misli, ki sprožijo tesnobo, in kompulzij, to je prisilnih dejanj, ki začasno zmanjšajo tesnobo. Obsesije so vezane na različne vsebine, lahko tudi takšne, ki se jih posameznik sramuje in zaradi katerih ima občutke krivde in slabe vesti. Veliko pozornosti je zato treba nameniti psihoizobraževanju, ko posameznika poučimo, da so vsiljivke nekaj, kar ni pod njegovim nadzorom. Te misli pridejo same od sebe, niso na zavestni ravni in jih ni mogoče usmerjati. Tukaj je lahko v pomoč novejši terapevtski pristop, čuječnost, ki je v primerjavi s klasično vedenjsko-kognitivno terapijo naravnana v sprejemanje vsiljivih misli. V okviru klasične vedenjsko-kognitivne terapije si prizadevamo napačne kognitivne in vedenjske vzorce prepoznavati in spreminjati, tukaj pa gre bolj za to, da misli, kakršne koli že so, sprejmemo, saj nas bodo prej ali slej zapustile. Kot oblaki, ki prijadrajo čez nebo, mi pa ne odpremo dežnika, ker vemo, da bodo tudi odšli.

In medtem ko misli jadrajo skozi našo zavest, moramo vzdržati tesnobo, ki jo sprožijo.

Da, posameznika učimo, da prenese tesnobo. Zato rišemo grafe, kako se tesnoba stopnjuje in doseže plato. Če posameznik izvede kompulzijo, takoj pade, ampak se potem spet začne razmeroma hitro dvigovati, če pa kompulzije ne izvede, tesnoba nekaj časa vztraja na platoju, potem pa začne spontano popuščati.

Psihoterapevt torej posamezniku pomaga prepoznavati in spreminjati njegove napačne miselne vzorce. Kako poteka proces "popravljanja" misli?

Ključnega pomena je, da ljudje kljub tesnobi vztrajajo pri uresničevanju življenjskih ciljev. Saj ni treba, da so popolnoma brez težav, tudi ni treba, da imajo vse pod nadzorom. Opuščanje dejavnosti, ki jim prinašajo zadovoljstvo, in pasivizacija vodita k razvoju depresivnega razpoloženja.

Špela Hvalec

Ko gre za preoblikovanje napačnih miselnih vzorcev, je prepoznavanje prvi korak v procesu kognitivne restrukturacije, kot temu strokovno rečemo. Že to jim odvzame del moči. Če potegnem vzporednico – to je tako, kot če pri plačevanju v trgovini samodejno vtipkujete PIN-številko, pa vas nekdo zmoti. V trenutku se zmedete: "Kakšna je že moja PIN-številka?" Vendar pa prepoznavanje načeloma ni dovolj za korenitejše spremembe. Slediti mora drugi korak, in sicer uvrstitev teh negativnih samodejnih misli v že omenjene kategorije, kot so katastrofiziranje, napovedovanje prihodnosti, branje misli itn. Tretji korak je, da te izkrivljene misli zamenjamo z bolj realističnimi. Zelo sem alergična na takšne izjave, kot je "ja, saj vem, samo pozitivno moram razmišljati". Daleč od tega. V okviru vedenjsko-kognitivne terapije ni naš cilj pozitivno razmišljanje, ker je to lahko ravno tako izkrivljeno, ampak čim bolj realistično razmišljanje.

Toliko o napačnih mislih. Kaj pa napačno vedenje? Izpostavili ste izogibanje kot ključno gonilo anksioznih motenj. Nasprotje izogibanja je izpostavljanje, ko se ljudje soočijo z okoliščinami, ki jim vzbujajo tesnobo. Kako poteka izpostavljanje? Vržete človeka takoj v najglobljo vodo njegovih strahov?

Foto: Pixabay
Foto: Pixabay

Ko govoriva o izpostavljanju, imava v mislih tri različice. Prva je preplavljanje, ko človeka, kot pravite, vržemo v vodo in mora splavati, a v praksi jo le redkokdaj uporabimo. Temelji na načelu zasičenja, ko se tesnoba toliko intenzivira, da potem tudi zelo hitro popusti. Druga različica je postopno izpostavljanje, kjer skupaj s klientom izdelamo hierarhijo situacij, ki mu sprožajo tesnobo, in ga soočamo z njimi od najlažjih do najtežjih. Z rednim in dovolj pogostim izpostavljanjem se človek navadi na neko okoliščino in tesnoba sčasoma popusti. Tretja oblika pa je t. i. sistematična desenzitizacija, ko postopnemu izpostavljanju dodamo še sprostitvene tehnike. Ko gre posameznik s klavstrofobijo v dvigalo, kar je zanj zaradi strahu pred zaprtimi prostori huda stresna situacija, prakticira sprostitvene tehnike. Raziskave so pokazale, da je takšno izpostavljanje prav tako učinkovito, moramo pa biti pozorni, da sprostitvene tehnike ne dobijo vloge varovalnega vedenja.

Kako učinkovita je po vaših izkušnjah tehnika izpostavljanja?

Zelo učinkovita. Pred kratim sem se izpostavljala z nekom, ki ima težave z vožnjo po prepadnih cestah, in teh pri nas v Idriji ne manjka. Preden sva se usedla v avtomobil, je priznal, da je ves prepoten in da mu srce močno utripa, zato sem mu pomagala preusmeriti pozornost. Nekajkrat sva se peljala skupaj, potem pa se je enkrat še sam. Zelo je bil presenečen, kako dobro mu je šlo, in ta ugodna izkušnja je bila zanj pomemben korak naprej.

Poglejva si primer človeka s socialno anksioznostjo. Kako bi mu pomagali, da bi zmogel na konferenci pred množico neznanih ljudi predstaviti svoj referat, saj mu že misel na javni nastop vzbuja hudo tesnobo?

Najprej bi z njim izdelala hierarhijo tesnobe od najlažje do najtežavnejše situacije: predstavitev referata v domačem okolju, potem pred prijatelji in na koncu še nastop na konferenci. Tudi tukaj je zelo pomembno psihoizobraževanje, ko človeka poučimo, kaj se mu dogaja, kaj so sprožilci in kaj vzdrževalci anksiozne motnje. Poleg izpostavljanja in psihoizobraževanja bi vključila tudi kognitivne principe, torej kakšne so njegove negativne samodejne misli. Ljudje s socialno anksioznostjo si pogosto mislijo, da morajo vse narediti popolno, da si ne smejo privoščiti nobene napake, kar jih zelo obremenjuje. In to spreminjamo. Pogosto si tudi rečejo "joj, vsi bodo videli, da me je strah, da sem rdeč v obraz, da se mi trese glas, da se potim". Predlagamo jim, naj naredijo vedenjski eksperiment, in sicer naj na konferenci opazujejo, koliko udeležencev dejansko gleda govornika na odru, koliko pa se jih ukvarja s telefonom ali s čim drugim.

Telesne simptome anksioznosti je še posebej težko prenašati. Pri paničnem napadu so celo tako močni, da ima človek občutek, da bo kar umrl. Kaj narediti v takih primerih?

Klinična psihologa in vedenjsko-kognitivna terapevta Špela Hvalec in Peter Janjušević v prostorih Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Foto: BoBo
Klinična psihologa in vedenjsko-kognitivna terapevta Špela Hvalec in Peter Janjušević v prostorih Svetovalnega centra za otroke, mladostnike in starše Ljubljana. Foto: BoBo

Spet je na prvem mestu dobro psihoizobraževanje. Posameznik mora vedeti, kaj je panični napad, kako se sproži, kako se odzove telo. Zato, da prekine tok misli, ki izzovejo napad, je pomembno, da pozornost preusmeri s sebe na dogajanje v okolju, na prijetne spomine, na vizualizacijo prijetnih situacij itn. Pretirana pozornost, usmerjena nase, je najboljše gnojilo za panični napad. Če boste spremljali bitje svojega srca, se vam bo utrip prej ali slej dvignil. Pri blaženju napetosti pomagajo tudi sprostitvene tehnike, kot so recimo dihalne vaje, hoja. Skratka, med paničnim napadom je treba zdržati in počakati, da začne tesnoba upadati.

Pomembno se je torej zavedati, da občutek prestrašenosti ne pomeni vedno, da smo v nevarnosti. Kaj pa ljudje, ki nimajo strahu, tako imenovani adrenalinci?

Obe skrajnosti sta problematični. Ljudje, ki doživljajo pretirano intenziteto in količino strahu, imajo težave, ker se umikajo in ne zmorejo uresničiti svojih potencialov, po drugi strani pa lahko tudi ljudje, ki doživljajo nizko mero strahu, veliko tvegajo.

Pravite "ne zmorejo uresničiti svojih potencialov". Terapija sprejemanja in predanosti kot tretji val kognitivno-vedenjske terapije uči prav to, da je treba vztrajati pri uresničevanju življenjskih ciljev kljub tesnobnim občutkom, ki nas obvladujejo.

Ljudem, ki trpijo za neko anksiozno motnjo, scenarij življenja piše tesnoba. Ker se odpovedujejo različnim dejavnostim ali jih opuščajo, je njihovo življenje osiromašeno. Želijo se zaščititi pred neugodnimi izkušnjami, zato delujejo po načelu, da raje ne bodo odprli vrat in pogledali, kaj je na drugi strani. S tem se prikrajšajo tudi za pozitivne izkušnje, ki prinašajo veselje in zadovoljstvo. Prav zaradi te pasivizacije anksiozne motnje pogosto hodijo z roko v roki z depresijo. Ključnega pomena je, da ljudje kljub tesnobi vztrajajo pri uresničevanju življenjskih ciljev. Saj ni treba, da so popolnoma brez težav, tudi ni treba, da imajo vse pod nadzorom. Opuščanje dejavnosti, ki jim prinašajo zadovoljstvo, in pasivizacija vodita k razvoju depresivnega razpoloženja.

Če si dovolim odmik – verjetno bi bila anksiozna motnja, ki sproži tako intenzivni miselni, vedenjski in telesni odziv, v prazgodovini, kjer je na ljudi povsod prežala nevarnost, evolucijska prednost?

Bojim se, da bi bilo prav nasprotno. Kaj je definicija anksioznosti? To je odziv človeka na zaznano dejansko ali zgolj navidezno nevarnost. Vsako čustvo ima določeno funkcijo in osnovna funkcija strahu je zaščita. Dokler je ta zaščita realna, je čustvo strahu funkcionalno, ko pa je njegova intenziteta prevelika, ko traja predlogo in ko se pojavi v situacijah, ki načeloma niso nevarne, pa čustvo strahu postane nefunkcionalno. Intenzivni strah nas paralizira, "zmrznemo" in se nam dejansko ne uspe ustrezno odzvati.

Kako pa se ljudje z anksioznimi motnjami odzivajo na krizne razmere, kot je epidemija covida-19?

Ljudje se z izogibanjem neki situaciji, ki jim vzbuja tesnobo, na kratki rok nagradijo z zmanjšanjem tesnobe, na dolgi rok pa si naredijo veliko škodo, ker s tem samo še poglabljajo in utrjujejo svoje strahove.

Špela Hvalec

Večina ljudi z anksioznimi motnjami lahko v začetni fazi, ko gre za akuten stres, dejansko bolje funkcionira. Je pa precejšnja razlika med lanskim prvim, spomladanskim valom epidemije in poznejšimi valovi. V prvem valu smo bili vsi v akutni stresni fazi, večina je zmogla kar precej konstruktivne naravnanosti, moj kolega je dejal, da smo delovali po načelu mojstra Miha: "Bomo zmogli. Bomo, da." Lani med poletjem smo si odpočili, jeseni pa se je stres nadaljeval. Zdaj lahko govorimo, da smo v kronični stresni fazi. Če ima akutni stres kar precej pozitivnih posledic na delovanje posameznika, ima kronični stres precej več negativnih posledic: utrujenost, izčrpanost, naveličanost itn. To se opaža tudi na družbeni ravni.

Psihiatrinja Mojca Zvezdana Dernovšek pravi, da so anksiozne motnje ozdravljive. Kakšne so vaše izkušnje pri zdravljenju anksioznih motenj s kognitivno-vedenjsko terapijo?

Sama pravim, v narekovajih seveda, da so to najbolj "elitne" duševne motnje, ker so najbolj obvladljive oziroma ozdravljive. Primeri, ko se simptomatika v polni meri povrne, so redki, predvsem zaradi tega, ker smo pacienta poučili o njegovi motnji in opremili z različnimi tehnikami in ker ima že neke pozitivne izkušnje pri premagovanju anksioznosti. Ko se bo srečal s situacijo, v kateri se mu bo tesnoba intenzivirala, bo uporabil katero izmed naučenih tehnik, kot so izpostavljanje, preprečevanja odziva, čuječnost, preusmerjanje pozornosti, prepoznavanje negativnih misli, sproščanje itn.

Cilj terapije torej ni popolnoma odprava tesnobe?

To je nerealno. Nekateri v resnici pridejo k nam z iluzijo, da ne bodo tesnobe nikoli več občutili. Ampak tesnoba je pomemben sestavni del življenja. Ključno je, ali imamo mi vajeti v rokah ali pa smo marionete v rokah tesnobe.

Kdaj se pravzaprav odločiti za psihoterapijo?

Čas za strokovno pomoč je takrat, ko si posameznik sam ali s pomočjo bližnjih ne zna več pomagati in ko je njegovo vsakodnevno delovanje pomembno oškodovano.

Vedenjsko-kognitivna terapija je, kot ste dejali, usmerjena k reševanju konkretnih težav, ki jih ima posameznik z anksiozno motnjo. Koliko srečanj je potrebnih za dosego terapevtskega cilja?

Foto: BoBo
Foto: BoBo

V Veliki Britaniji, kjer ima vedenjsko-kognitivna terapija velik ugled, njihove smernice jasno opredeljujejo, koliko srečanj bo zdravstvena zavarovalnica pokrila za določeno motnjo: za specifične fobije, kot je fobija pred pajki, od osem do 12 srečanj. Podobno tudi za blago depresivno epizodo, pri hudi depresivni epizodi se število srečanj stopnjuje. Več srečanj, od 15 do 20, potrebujemo za generalizirano anksiozno motnjo in za obsesivno-kompulzivno motnjo. Opažamo namreč, da ljudje, ki imajo težavo s to motnjo, razmeroma pozno pridejo na obravnavo. Obsesivno-kompulzivna motnja se pogosto zelo po tiho priplazi v posameznikovo življenje in sprva ni tako moteča kot panična motnja. Ljudje s panično motnjo bodo že ob prvem, drugem napadu obiskali urgenco, pri obsesivno-kompulzivni motnji pa velikokrat poiščejo pomoč šele po nekaj letih, tudi zato, ker se sramujejo svojih obsesij. Panična motnja načeloma, če ni kronificirana, tudi ne zahteva prav veliko srečanj. Sicer pa je pri terapiji priporočljivo začeti srečanja enkrat na teden, pozneje enkrat na dva tedna. Srečanja se sčasoma redčijo, ker želimo posameznika opolnomočiti, da si pomaga sam in ne razvije odvisnosti od terapevta.

Pri katerih anksioznih motnjah pa je ta terapija še posebej učinkovita?

Najvišja stopnja učinkovitosti je pri specifičnih fobijah, pri socialni anksioznosti, visoka je pri paničnih motnjah, tudi pri obsesivno-kompulzivni motnji. Mogoče je tradicionalna vedenjsko-kognitivna terapija še najmanj učinkovita pri generalizirani anksiozni motnji z razpršeno, prostolebdečo zaskrbljenostjo, kjer raziskave potrjujejo učinkovitost novejših pristopov (t. i. tretjega vala), kot je že omenjena čuječnost.

Kdaj se psihoterapevtska obravnava kombinira z zdravili?

Kadar se izkaže, da s samim psihoterapevtskim pristopom ne bomo dosegli zadostnega izboljšanja, se zdravljenje nadgradi še z zdravili v sodelovanju s psihiatrom in ta kombinacija je lahko zelo učinkovita pri zapletenejših motnjah, kot je recimo huda depresivna epizoda. Tukaj začnemo z zdravili, in ko opazimo napredek, ko se človek vsaj delno energetsko opremi, vpeljemo še vedenjsko-kognitivno terapijo. Zdravila namreč omilijo simptome, ne spreminjajo pa napačnih miselnih in vedenjskih vzorcev.

Je vedenjsko-kognitivna terapija uporabna tudi pri zdravljenju drugih duševnih bolezni, ne le anksioznih motenj?

Alergična sem na izjave, kot "da, saj vem, samo pozitivno moram razmišljati". Daleč od tega. V vedenjsko-kognitivni terapiji ni naš cilj pozitivno, temveč čim bolj realistično razmišljanje.

Špela Hvalec

Da, veliko jo uporabljamo pri razpoloženjskih motnjah, kot sta depresija in bipolarna motnja, pri motnjah hranjenja, pri obravnavi otrok in mladostnikov in pri zapletih v okviru somatskih bolezni. Vendar pa ta terapija ni uporabna samo na področju kliničnega dela, temveč tudi pri delu s športniki, glasbeniki, na področju šolstva in socialnega dela. Če ostaneva v okviru duševnega zdravja, jo uporabljamo tudi za osebnostne motnje, bolezni odvisnosti in pri psihotičnih motnjah, kjer pa ni terapija prvega izbora, temveč ima podporno vlogo.

Mimogrede, ali je pravo poimenovanje vedenjsko-kognitivna ali kognitivno-vedenjska terapija?

To je večna dilema. Termin vedenjsko-kognitivna terapija v večji meri odslikava zgodovinski razvoj, ker se je na začetku 20. stoletja najprej razvila vedenjska terapija, pozneje, sredi 20. stoletja, pa tudi kognitivna terapija. Poimenovanje kognitivno-vedenjska terapija pa je v večji meri odraz empiričnega dogajanja, ker je kognitivni del terapije pred vedenjskim. Že prej sva omenili, da misel vedno predhodi vedenju.

Zanimivo je, da je ta terapija prišla k nam razmeroma pozno, 45 let pozneje, kot je bila utemeljena v ZDA?

To terapevtsko smer sta v Slovenijo v 90. letih prejšnjega stoletja prinesli hrvaški kolegici, Ivanka Živčić Bečirović in Nada Anić. Na pobudo kolegov psihologov in psihiatrov, ki so se prvi vključili v izobraževanje, je bilo ustanovljeno Društvo za vedenjsko in kognitivno terapijo. To bo prihodnje leto praznovalo 25. obletnico obstoja. Evropska zveza je naš program akreditirala leta 2001. Kar zadeva usposabljanje, je vstopni pogoj za tristopenjsko izobraževanje, ki traja okvirno pet let, dokončana fakultetna izobrazba ali na psihologiji ali medicini. Trenutno je akreditiranih okoli 24 terapevtov, ker je treba akreditacijo na pet let tudi obnavljati. Večina nas je zaposlenih v javnem zdravstvu, kjer pa so žal zelo dolge čakalne dobe.

Glede na čakalne vrste – kaj svetujete nekomu, ki bi rad do psihoterapevtske pomoči čim prej?

Foto: BoBo
Foto: BoBo

Za ljudi, ki imajo težave s pretirano anksioznostjo, je vedno prva točka osebni zdravnik, pri katerem bodo dobili napotnico za obravnavo pri kliničnem psihologu, dodatno usposobljenem tudi v vedenjsko-kognitivni terapiji. Zaradi čakalnih dob si marsikdo prej poišče pomoč zunaj javnega zdravstva. Svetujem, da se res temeljito pozanima o kompetencah psihoterapevta, h kateremu se želi naročiti. Ker če bo imel težave s kolenom ali srcem, bo najbrž natančno preučil, katerega ortopeda oziroma kardiologa izbrati. To naj velja tudi za glavo oziroma možgane – zaupajmo jo ljudem, ki so za to usposobljeni in ki bodo naše težave obravnavali po najnovejših smernicah.

Ves čas poudarjate pomen psihoizobraževanja, torej da je posameznik o svoji anksiozni motnji dobro poučen. Ali si lahko na podlagi priročnikov o vedenjsko-kognitivni terapiji, ki jih je na trgu kar precej, pomaga sam?

Lahko si pomaga tudi sam, odvisno od intenzitete simptomov. Verjetno ste imeli v mislih knjigo Kognitivno-vedenjska terapija za telebane in podobne knjige iz te serije, ki so dobra literatura, pisana na strokovnih temeljih. Dvomim pa, da lahko nekdo sam izpelje celoten terapevtski proces. K meni vse pogosteje prihajajo ljudje, ki so morda prebrali celo več priročnikov kot jaz, a jim to ne pomaga. Teorijo sicer poznajo, ni pa jim uspelo zastaviti nekih sprememb na konkretni ravni.

In to je ključno, ali ne? Dejavno vnašanje sprememb v vsakdanje življenje, ne zgolj prepoznavanje in razumevanje težave.

Da, točno tako. Še ena posebnost vedenjsko-kognitivne terapije so domače naloge, ki jim sicer raje rečem terapevtske naloge. Ker dejstvo je, da v eni uri na teden, ko je človek pri nas, ne naredimo veliko. Pomembno je to, kar bo sam naredil med dvema srečanjema. Tudi športniki ne hodijo samo na tekme, ampak vmes tudi trenirajo.

V medijih je mogoče prebrati veliko nasvetov, kako omiliti pretirano tesnobo. Kakšna so vaša priporočila?

Katere psihoterapevtske pristope priznava slovenski zdravstveni sistem?

Psihoterapevtska dejavnost v Sloveniji nima zakonodajne podlage, zato so razmere na tem področju neurejene. V okviru specializacij iz klinične psihologije so prepoznane kot ustrezne vedenjsko-kognitivna terapija, sistemska družinska psihoterapija, skupinska analiza, razvojna psihoterapija in psihoanalitska psihoterapija.

Prvič, skrb za zdrav način življenja, kar znižuje gladino napetosti v nas. To vključuje vzpostavitev dnevne strukture dejavnosti, uravnoteženost obveznosti na eni strani in prostočasnih dejavnosti na drugi strani, dovolj gibanja, dovolj spanja, zdrava prehrana. Drugič, uporaba sprostitvenih tehnik, in to tistih, ki nam ustrezajo, recimo telesna dejavnost, dihalne vaje, meditacija, joga, avtogeni trening ... Tretjič, prepoznavanje in spreminjanje negativnih samodejnih misli oziroma napačnih miselnih vzorcev, in četrtič, razumevanje, da je osnovni princip obravnave anksioznih motenj izpostavljanje in da je izogibanje njihovo glavno gonilo. Ljudje z anksioznimi motnjami morajo vse narediti prav nasprotno, kot jim narekuje tesnoba. Narediti morajo torej tisto, kar jim, po domače povedano, najmanj diši.

10 najpogostejših miselnih napak