"Ob pogledu na stanovanje dobiš vtis, kakšna lastnica je," poudari arhitektka Špela Leskovic. "Je zelo prefinjena gospa, zelo nežna, odprtega srca, ki pa ima rada družabno življenje s prijatelji in družino." Ker je naročnica večino časa živela na Dunaju, je bil nakup nepremičnine v Trstu izpolnitev njene želje po ureditvi poletne rezidence, ki je zdaj postala njen dom.

Preurejeno stanovanje v palači Crispi v prestižnem delu Trsta, tik ob začetku zelene avenije 20. september, odseva tako vizijo arhitektov, ki so hoteli ohraniti občutek lahkotnosti sredozemskega mesta kot zgodbo lastnice, ki je s seboj prinesla mnogotere njej tako ljube objekte: od vintage vitrine v jedilnici do barvitih stolov in počivalnikov, slik in pritličnih mizic, razporejenih po stanovanju.

Odkritje originalnega hrastovega parketa in teraca

"Naročnica je hotela fluidno, zračno stanovanje," nadaljuje Špela. To je pomenilo predvsem eno: korenito spremembo tlorisa, v katerem je bila pred tem večja zavarovalnica z manjšimi pisarnami. Po odstranitvi odvečnih plasti, tako pregradnih sten kot parketa, je bil nehote odstrt tudi meščanski duh te 160 kvadratnih metrov velike poletne rezidence.

Sprva je bilo namreč predvideno, da vložek v samo prenovo stanovanja ne bo velik – le najnujnejši posegi in osnovna oprema, "a radovednost nas je gnala, da bi videli, kaj se skriva pod obstoječim parketom. Tako smo odkrili originalni hrastov parket, položen v obliki ribje kosti, lepljen z bitumensko smolo, tako značilno za to pristaniško mesto. V osrednjem delu pa mozaik iz teraca ploščic, velikosti 10 krat 10 centimetrov, položenih druge zraven druge," nadaljuje vzneseno Špela, ki s partnerjem Alešem Košakom živita in delata na Dunaju, kjer je naročnico tudi spoznala – izpostava biroja AKSL arhitekti sicer ostaja tudi v Ljubljani, pri tokratnem projektu pa je sodelovala še arhitektka Maja Pečar.

Prostor za druženje s prijatelji

Poleg tega je naročnica želela kuhinjo in jedilnico umestiti v največji polkrožni del stanovanja, "a smo jo prepričali, da je ta po obliki tako zelo salonski, da je dovolj zgovoren že sam po sebi, in je zato na neki način srce stanovanja."

Tako kot celotno stanovanje je tudi dnevni prostor zračen in svetel. Okna zastirajo lahkotne lanene zavese, stene so prazne, za velikim kavčem, tik pod stropno rozeto, je le po meri izdelan leseni poličnik za knjige, fotografije in manjše kipe, tudi tiste, ki jih je oblikovala hči naročnice, ki se ukvarja s kiparstvom.

Trst je Trst

Iz dnevnega prostora je vstop v spalnico zamejen s stekleno steno s črnimi letvicami, pri čemer sta zasebnost in zatemnitev znova prepuščeni dolgim spuščenim zavesam, ki ob pišu vetra plapolajo kot morska gladina.

Pridihov, ki spominjajo na morje, je kar nekaj: od podnožja jedilne mize Pion oblikovalke Ionne Vautrin, ki spominjajo na napol potopljene bóje v pristaniščih, do priljubljenih Flosovih svetil AIM, tokrat v beli barvi, ki visijo s stropa prepredene kot pristaniške luči. Ob oknih v jedilnici je dolga klop za posedanje in opazovanje ulice, pitje kave ali branje, "je element, tako zelo tipičen za mediteranski način življenja, zato ga pri samem oblikovanju nismo hoteli izpustiti," doda sogovornica.

Naloga arhitekta je, da dela za ljudi

Če smo bili do zdaj pri arhitekturnem biroju AKSL arhitekti oziroma pri tandemu Leskovic-Košak, vajeni drznih in progresivnih ambientov – spomnimo samo na restavraciji Robba, kjer sta se poigravala z močnimi trikotnimi vzorci v rožnato-črno-beli niansi, ali Valvas'OR v Ljubljani, ki ima na spodnjem nivoju zlato perforirano kovinsko steno z motivom Ljubljane iz 16. stoletja, ali zdaj že zaprto sladoledarno na Čopovi ulici v središču prestolnice aROMA, ki je imela Kaaitine gugalnice, in seveda butični hotel Pr'Gavedarjo v gorenjski vasi Podkoren, kjer sta v sodelovanju z modno oblikovalko, arhitektko in profesorico Almiro Sadar preinterpretirala ikonografijo slovenskega podeželja – je tokratni projekt resnično pisan na kožo naročnici.

"Najin biro nikoli ni sprejel odločitve, kakšen hoče biti. Naloga arhitekta je, da dela za ljudi. Res pa je, da lahko z javnimi interjerji bolj poudariš neko smernico ali izraziš, kaj ti je trenutno všeč, s čim se ukvarjaš v biroju. Imeti pa moraš tudi neko odgovornost, da strankam, ki ti zaupajo, narediš dom in da niso le mediji, na katerih sproščaš tisto, kar lahko pri javnem interjerju," pojasni filozofijo biroja Špela.

Kristalne kljuke Marcela Wandersa

Prav posebna zgodba letne rezidence v stari palači v Trstu pa so zagotovo kljuke vrat v spalnici in kopalnici. Z detajla na fotografiji je vidno kristalno držalo nizozemskega oblikovalca Marcela Wandersa. Naročnici, ki je danes upokojena lastnica trgovine z nakitom, "je ta detajl tako zelo pisan na kožo," trdi Špela, "ko smo kljuke izbrali, sta ji jih hotela podariti hči in sin, vsak po eno, kot darilo, kar je res lepo in tudi nekoliko simbolično," doda.