Ordos Kangbaši je bil zgrajen izjemno velikopotezno. Foto: Reuters

Mesto v osrednji Mongoliji se sicer ponaša s sodobno infrastrukturo in velikopoteznimi arhitekturnimi projekti, od muzeja modernega dizajna do v nebo segajočih stolpnic s pisarnami, od megalomanskih vladnih stavb do stadionov za 35.000 obiskovalcev.

Kangbaši ali Novi Ordos, nekdaj zaradi velikih zalog premoga poln denarja, je bil v vsega desetih letih na začetku tega tisočletja zgrajen kot moderno mesto, mesto za milijon prebivalcev (pozneje so to številko znižali na 300.000), a kaj, ko se jih nikdar ni vanj vselilo toliko, saj so jih odvrnili visoki davki na nepremičnine in ne ravno izvrstna gradnja.

Moderni muzej. Foto: EPA

Za nameček je bil Novi Ordos zgrajen le nekaj kilometrov proč od "starega" Ordosa, cvetočega provincialnega mesta, zato ljudje tudi v resnici niso videli smisla selitve.

V Ordos se je nazadnje vselilo le 70.000 ljudi, tako da se je gradnja, v katero je lokalna vlada vložila na stotine milijonov dolarjev, ustavila in mesto je bankrotiralo.

Danes prav iz tega razloga Kangbaši velja za največje mesto duhov na svetu, tri četrtine stavb pa je zlovešče praznih.

Postapokaliptični pridih

"Celotno mesto daje občutek postapokaliptične vesoljske postaje, naravnost iz kakšnega znanstvenofantastičnega filma," je povedal fotograf Raphael Olivier, ki je mestno veduto ujel v fotografski seriji Ordos – spodletela utopija.

Wade Shepard, avtor knjige Kitajska mesta duhov, pa: "Kangbaši je mesto, ki je umrlo, še preden je bilo rojeno."

Megalomanski spomenik, ki opeva mongolske konje. Foto: EPA

Forbes je v članku iz leta 2016 poročal, da ima kar 80–90 odstotkov teh praznih stanovanj danes sicer lastnike, a se ti nikdar niso vanje vselili, ampak jih ohranjajo kot nekakšno dolgoročno naložbo.

Le vmesna faza?

V zadnjih letih se tamkajšnje oblasti trudijo na vse načine privabiti prebivalce v Novi Ordos – kmetom za selitev ponujajo velikodušne subvencije, tja so tudi preselili vladne pisarne, da bi tako k selitvi bliže pisarnam spodbudili državne uradnike, v Ordos so preselili tudi nekaj boljših srednjih šol in prazne stavbe preuredili v dijaške domove.

Posledično se je število prebivalcev dvignilo na 100.000, a je težko vedeti točne podatke, saj jih vlada skriva.

Vlada in celo nekateri strokovnjaki skušajo minimalizirati poročila o Kangbašiju kot "veliki polomiji" in pravijo, da gre prazna stanovanja pripisati zgolj nekakšnemu čisto organskemu prehodu med gradnjo in poseljevanjem. Ali je to zgolj metanje peska v oči, se bo še izkazalo.

Nekje tretjina do tri četrtine stanovanj ostaja praznih. Foto: EPA

Kitajska prazna mesta

Ordos Kangbaši pa ni zgolj bizarna kurioziteta, ampak razgalja precej širšo in vseobsegajočo problematiko kitajskih "mest duhov", mest in sosesk, zgrajenih prevelikopotezno, mest, polnih stanovanj in hiš, v katerih nihče ne živi.

Kar 22 odstotkov vseh nepremičnin na Kitajskem je praznih, kar pomeni od 50 do 64 milijonov stanovanj. In ne samo stanovanj, ampak tudi stanovanjskih stolpnic, razkošnih vil, nakupovalnih središč, parkov in celotnih cestnih omrežij.

Po vsej državi je okoli 50 podobnih mest, kot je Ordos, običajno na obrobju obstoječih mest, ob tem pa še kopica praznih sosesk znotraj poseljenih mest. Nobena druga država sveta nima toliko tovrstnih praznih stanovanj, četrti in mest kot prav Kitajska.

Velika slabost Kitajske

Dinny McMahon, novinar in avtor knjige Kitajski zid dolga (China's Great Wall of Debt), je lani za ABC News skušal razložiti, kako se na Kitajskem še kar naprej pojavljajo tovrstni urbani projekti, zidani za, očitno, nikogar.

Košarkarsko igrišče brez igralcev. Foto: Reuters

"Ta fenomen poganja razsipništvo ob zadolževanju, ki se je zares razmahnilo po svetovni finančni krizi," je povedal McMahon.

"Tamkajšnje vlade so po vsej državi skušale stimulirati svoja gospodarstva z gradnjo več infrastrukture in stimuliranjem nepremičninskega trga." Ta očitno potratna gradbena dela sicer izvajajo tako državna kot zasebna podjetja.

Zelo preprosto povedano: mesta, kot je Ordos Kangbaši, vznikajo na kitajskem podeželju kot gobe po dežju, da bi vanje namestili množice – a teh množic včasih ni od nikoder. Olivier pravi, da je ta fenomen v resnici velika slabost za razvoj Kitajske in resna grožnja kitajskemu gospodarstvu.