Iskalnik je za marsikoga okno v svet, vsakodnevni vir informacij, sooblikovalec osebnosti in vrednotnega sistema. Foto: Pixabay

Kdor uporablja splet, uporablja iskalnike. In kdor uporablja iskalnike, uporablja Google[1]. Vse, kar smo iskali, je ta ameriški tehnološki velikan dokumentiral. Vse ve[2]. In skozi leta ali celo desetletja je nabral za cele romane iskanj od vsakega posameznega deskarja po svetovnem spletu.

Intervju je del projekta MMCPodrobno o kibervarnosti

Vsakdo izmed nas je skozi malo Googlovo okence o sebi povedal ogromno. Iskanje pač odraža tisto, kar nas resnično zanima. Pred zaslonom ni težko biti brutalno iskren in vprašati kar koli, tudi stvari, ki jih ne bi zinili pred najbližjimi. Kar je najtežje vprašati drugega, je toliko lažje nasloviti na splet. Bolezenske težave. Osebne psihološke tegobe. Skrivnosti. Seksualne preference. Mnenja, tudi taka, ki razburjajo. Družbene tabuje. Po domače: možgane točimo na splet.

Bi bili pripravljeni svoj celoten seznam iskanj po svetovnem spletu – javno priobčiti? Nekateri najbrž bi. Za številne pa bi bila to nočna mora. Povprečen milenijec bo najbrž na smrtni postelji dahnil poslednjo željo: "... in ne pozabi izbrisati moje zgodovine brskanja ..."

ISK in BRSK
Marsikdo zamenjuje pojma iskalnik in brskalnik. Brskalnik je program za deskanje po svetovnem spletu, torej ogledovanje spletnih strani. Iskalnik pa je ena izmed spletnih strani, pomočnik pri navigaciji po svetovnem spletu. Poenostavljeno, v brskalniku Mozilla odprete spletno stran www.google.com, s katero poiščete neko drugo spletno stran, denimo www.rtvslo.si.

Google, tako rekoč monopolist na področju spletnega iskanja, ima svoje informacijske lovke še v nizu drugih storitev, ki so tudi priljubljene med množicami. E-pošta, videoposnetki, zemljevidi, ulice, prevajanje ... Podatke iz (skoraj) vseh teh združuje v enovit uporabniški profil o vsakem izmed nas. Profil, ob katerem bi obveščevalne agencije prejšnjega stoletja najbrž v tisočinki sekunde doživele vrhunec. Tudi sodobni NSA, če gre verjeti razkritjem Edwarda Snowdna, agenciji, ki po poročanju Glenna Greenwalda zbira iskanja o spolnih fetiših, da jih lahko uporabi za diskreditacijo ciljanih oseb. Tisto iskanje BDSM-ja se utegne znajti nekoč, nekje, kdo ve ...

Iskalnik po svetovnem spletu torej ni brezoseben, anonimen robot, ki mu lahko sporočamo naša najgloblja vprašanja. Preveč entitet zelo zanima, kaj smo vtipkali v okence. Vnosi v iskalnik so marsikoga že spravili v zapor, in ne samo na Kitajskem. Google sodišča redno prosijo za zgodovino določenega uporabnika in na tej podlagi ljudi pošiljajo za rešetke. Bolj znan primer pri nas je umor na Kemijskem inštitutu, kjer je sodišče prebiralo zgodovino iskanja obtoženega Milka Novića, od Googla pa bo poskusilo pridobiti zgodovino lokacije mobilnega telefona. Pa ne le za kazenske zadeve, zakonec utegne vašo iskalno zgodovino proti vam uporabiti v ločitvenem postopku. (Tudi) zato ni vseeno, kateri spletni iskalnik izberemo.

Za zbiranje informacij in profiliranje seveda obstajajo še drugi, splošno precej bolj splošno sprejemljivi razlogi. Z njimi se izboljšuje učinkovitost iskanja. Če Google pozna vaša zanimanja in navade, vam lahko predoči ustreznejše izide. Zato je tako dober. Zato ga skoraj vsi uporabljamo. Toda to pride s stranskim učinkom: lastnim informacijskim mehurčkom. Bolj ko je iskalni profil prilagojen našemu, večja je verjetnost, da najdemo zadeve, ki pritrjujejo našemu pogledu na svet. Nekaj več o tem pove Eli Pariser.

Zavedati se je treba, da iskalniki niso nevtralni posrednik informacije. So kuratorji. Uredniki. To tudi morajo biti, saj bi sicer iskanje izvrglo poplavo izidov, iz katerih bi mukoma sami izbrskali najbistvenejše. Iskalnik mora po določenih merilih presoditi, kaj se uvrsti na vrh, na prvo stran, in kaj se zakoplje na deseto. A katera so ta merila, določajo vrednotno opredeljene osebe in tudi vrednotno opredeljena podjetja. Google se je opredelil do političnih ciljev in je sestavljen pretežno iz ljudi in kulture enega političnega pola, kar je npr. pokazal primer Jamesa Damora.

Google usmerja več informacij več ljudem kot katera koli druga entiteta v zgodovini. Že drobni "popravki" v tem ogromnem toku so posledično lahko pomembni. Google tako prek iskanja kurira informacije množicam in tega ne počne nevtralno. Ogromno moč ima in jo po mnenju Evropske komisije mestoma tudi zlorablja. Kdaj ste nazadnje pri iskanju kliknili na tretjo stran rezultatov? Majhen popravek algoritma in storitev konča na četrti. Je neka razlaga realnosti manj priljubljena od druge, kot npr. fašistični zločini v Italiji? Posledično jo Italijani najbrž manjkrat iščejo, manjkrat kliknejo med izidi, ji manjkrat pripnejo povezavo in manjšo težo nosi med izidi iskanj. Algoritem jih manj izpostavlja. Informacijski in vrednotni mehurček je ustvarjen. Zato je dobro poznati različne iskalnike in vire. Navsezadnje tudi novinarji uporabljajo(mo) Google kot pomemben vir informacij in pogledov. In česar ne najdemo tam, težje konča v poročilih. Iskalnik ni realnost, je rekonstrukcija realnosti po omejenih, vrednotno zaznamovanih merilih.

Naj ne bo nobenega dvoma: takšni so prav vsi iskalniki. Le da eni bolj, drugi manj. In na drugačen način. Skrajen primer za ponazoritev: Halagoogling umakne vse, kar je pod islamom pojmovano kot slabo ali nevarno. "Halal Protection je zastonjsko programje, ki ščiti vas, vašo organizacijo, družino ali podjetje pred prepovedano (haram) ali škodljivo vsebino medmrežja, kot so pornografija, kockanje, protiislamske vsebine, alkohol in podobno." Odrinite na kitajski Baidu in vprašajte, kaj je to "Tiananmen Square". Že prvi izid vam pove, da zahodnjaki propagirajo neki zlonamerni mit o pokolu. Pa manj skrajen primer. Vas močno zanimajo poslovne zadeve in manj okolje? Vpišite British Petroleum in si oglejte, kje so poročila o njegovem poslovanju in kje o okoljski katastrofi v Mehiškem zalivu. Na različnih računalnikih.

Zaradi vsega naštetega ni vseeno, kateri iskalnik izberemo. Ni potrebno, da se naša zanimanja, globoko osebna vprašanja, zdravstvene zagate ali – navsezadnje – čiste banalnosti znajdejo v ogromnih bazah podatkov. Ni potrebno, da podjetjem gradimo rekonstrukcijo naših življenj do potankosti. Tako natančno, da marsičesa niti sami ne vemo. Ni potrebno, da smo profilirani, spremenjeni v informacijski produkt in prodajani naokoli po planetu. Ni potrebno zato, ker obstajajo popolnoma dostojni iskalniki, ki spoštujejo zasebnost. Res so manj učinkoviti od monopolista, ki rezultate bolje prilagodi našim zanimanjem; a slabi tudi niso.

[1]Po podatkih StatCounterja Google zavzema kar 97,5-odstotni delež.
[2] Po določenem časovnem obdobju Google do neke mere anonimizira iskalno zgodovino. A kot opozarjajo na Electronic Frontier Foundationu, je to storjeno tako, da se podatki še vedno lahko povežejo s konkretno osebo ali IP-številko.

Kako deluje spletni iskalnik?
Ko uporabljamo spletni iskalnik, ne iščemo neposredno po spletu samem, temveč po njegovi "maketi". Zato je proces instantno hiter. Za to mora (dober) iskalnik opraviti tri ključne naloge. Prva je seveda zbiranje informacij. To večinoma počne s pomočjo t. i. pajkov, avtomatiziranih programov, ki brzijo po nitih medmrežja in zapisujejo vse, na kar naletijo. Nato zadeve indeksirajo. Poenostavljeno: postavijo jih v ogromne tabele in povežejo s ključnimi besedami. Kaj je pomembnejše ali bistvenejše, nato odločijo iskalni algoritmi.

POVZETEK BISTVENIH MERIL

Bistvena merila izbire varne storitve vedno izhajajo iz modela varnosti. Torej, proti čemu se branimo na točno določenem področju? Merila bodo pri iskalnikih posledično drugačna od meril za elektronsko pošto, ki smo jih našteli v prejšnjem članku.

  • ČIM MANJŠA SLED – Pri iskalnikih je – z vidika zaščite osebne integritete – treba preprečiti predvsem (dolgotrajno) zbiranje informacij o nas. Iskalnik naj do vstopa dnevnika in iskanj sploh ne hrani ali pa naj vsebuje le minimalen nabor informacij. Iskanih gesel ne sme dokumentirati ali pa – v skrajnem primeru – gesla anonimizira. To seveda tudi pomeni, da o vas ne ustvarja profila, ne išče informacij o vas drugje in zbranega ne prodaja oglaševalcem ali daje obveščevalnim agencijam. Posledično so hudo napredne kriptorešitve manj pomembne (in se jih po potrebi tako ali tako lahko doda prek tretjih storitev). Če ne zbira informacij, potem je za odtenek manj pomembno, ali prihaja iz držav Petero oči ali ne. Ni pa irelevantno.
  • BREZ CENZURE – Seveda iskalnik ne sme cenzurirati, zato so kakšne islamske ali kitajske rešitve že od začetka črtane. Cenzura je lahko tudi posredna, ideološka, in sicer tako, da se določeni izidi iz izrazitih vrednotnih razlogov porinejo višje, "neželeni" pa nižje. Težko je zagotovo identificirati, kateri iskalnik to počne, saj morajo vsi po definiciji izvajati rangiranje najdenega, da ne dobimo neprebavljive juhe izidov.
  • KAKOVOST – In seveda: najti mora. Ker če ne, je zanič. Dobro je, če se ponaša z razširitvijo za brskalnik, je lepo povezan s kakšno zemljevidno storitvijo, morda kaj prevede ...

"Varnih" iskalnikov je precej več kot "varnih" poštarjev. Med drugim zato, ker potekata indeksiranje in rangiranje storitev, ki ju lahko izvaja ena družba, prodaja pa številnim drugim. Po domače: teoretično lahko sami postavite svojo iskalno spletno stran na naslovu www.mojiskalnik.si, Microsoftu pa plačujete za izvajanje. To počne cel kup znanih iskalnih imen. Pri vsakem se je treba poglobiti v drobovje in ugotoviti predvsem naslednje: kako se financira, ali podatke izbira, jih (pro)daja(e) drugim?


10 izbranih zasebnostno naravnanih iskalnikov

Iskalnik je srčika svetovnega spleta. Opravlja nenehno, trdo delo povezovanja iskalca in želene vsebine. Marsikdo pomni čase, ko še niso obstajali, in je bilo treba naslove iskati v – imenikih. Foto: Pixabay

POMEMBEN POUDAREK: MMC ne zagotavlja, da so spodaj navedeni ponudniki 100-odstotno varni. Prvič zato, ker tega NIHČE ne more zagotoviti, tudi oni sami ne, pa naj bodo še tako dobronamerni. Drugič, ker za nikogar ne bomo dali roke v ogenj, da je dobrih namenov ali nezmotljiv. Končna izbira je in mora biti vedno na strani uporabnika samega. MMC navaja seznam, ki je iz zbranih podatkov videti kot potencialno dobra izbira, vsak sam pa naj stvari še dodatno preveri, saj bo posledice morebitnih nevšečnosti čutil sam. Popolna varnost na medmrežju pač ne obstaja. Vsaka rešitev ima hibe, in če se skupina znalcev spravi na tarčo, bo luknjo prej ali slej našla. Obenem to ne pomeni, da se je treba od spleta zato popolnoma izolirati in se vrniti v bakreno dobo. Na neki točki je pač treba sešteti vse znane dejavnike in nekomu zaupati, sicer posameznik pač ostane puščavnik. Vsa nadaljnja dejanja pa naj bodo ustrezno previdna.

1. DuckDuckGo

Foto: DuckDuckGo

DuckDuckGo je dostojen iskalnik, ki stvari načeloma najde*. Poleg tega ni švohoten na področju dodatnih funkcionalnosti: ponuja tako obsežen seznam bombončkov in koristnosti, da jih bodo najbrž le redki uporabniki usvojili vse.

DuckDuckGo je bil spočet leta 2008 z "nekaj strežniki v zaprašeni kleti". Kar nekaj let ga je razvijal en sam človek, Gabriel Weinberg, ki je – ironično – predtem vodil digitalno družbeno omrežje, Facebookovo konkurenco, poimenovano Names Database. DuckDuckGo se je hitro razvijal in še danes skokovito raste. Od nekaj deset iskanj na dan jih je do leta 2012 naštel po 1,5 milijona dnevno, danes pa 36 milijonov. Kar je proti Googlovih 3,5 milijarde vseeno drobiž.

Kako služijo denar? Če poiščete izdelek z Duckom in ga nazadnje tudi kupite, DDG dobi manjše nadomestilo od prodajalca, npr. Amazona. Poglavitni vir prihodka pa so oglasi. Ti so generični, utemeljeni na konkretnem iskanem terminu; in ne ciljani, torej za oglaševalce manj cenjeni. A očitno naberejo dovolj denarja, da je podjetje ne le na zeleni veji, temveč je mecen številnim drugim zasebnostnim projektom, ki jim je v 10 letih doniralo 1,2 milijona dolarjev.

Izide vleče iz več kot 400 virov. Bistven je lasten indeks, ki ga ustvarja s svojim pajkobotom (DuckDuckBot), uporablja pa še Bing, Yahoo!, Wikipedio itd.

Ker uporabnikov ne profilira, vsakdo dobi enake rezultate za določen iskalni termin, kar preluknja informacijske mehurčke. Onemogočeno je tudi t. i. curljanje. Kaj je to? Ko izberete spletno stran s seznama iskalnih izidov, iskalnik tej strani sporoči marsikaj, od IP-številke do iskalnega termina, ki je pripeljal do nje. DDG tega ne počne.

Počne pa naslednje: nudi iskanje po slikah in videoposnetkih, sicer manj učinkovito kot Googlovo. Ne manjkajo zemljevidi z načrtovanjem poti vred. Za to skrbi OpenStreetMap, po želji pa lahko izberete tudi druge všite ponudnike, tudi GoogleMaps. Generira samodejne odgovore na pogosta vprašanja, pretvarja med enotami, samodejno izračuna enačbe, posreduje vremenske informacije, opozori na lokalne restavracije ... Ima tudi neke vrste DuckEarth, čeravno satelitski posnetki že ob malo večjem približanju žal dajejo občutek, da so bili izdelani s krompirjem. Pri prehodu na najdeno stran samodejno izbere HTTPS-možnost, če je ta na voljo. Zares paranoični bodo zadovoljni z izhodom za Onion, torej iskanjem s pomočjo temnega spleta. Zanimiva funkcionalnost so Udarci oziroma Bangs!, kar so ukazne bližnjice. Dopis !w išče po Wikipediji, !A po Amazonu, !proxy pa vključi posredniški strežnik. Vsak lahko predlaga vnos novih Udarcev po svojih potrebah, kar lahko precej olajša vsakodnevna opravila. Skupno je udarcev skoraj 12.000.

Seznam funkcionalnosti je dovolj dolg, da DuckDuckGo ne moremo več okategorizirati kot "okleščeno" različico nečesa neizmerno boljšega.

V slovenščini pokašljuje, ni tako aktualen
Raček se kot dober iskalnik izkaže na mednarodni, angleški ravni. Takoj ko se spustimo v lokalne jezike, tudi slovenščino, začne pešati, in če iščemo posebnosti, kot so npr. točno določeni dokumenti, začne vse pogosteje odpovedovati. Izrazito se pozna, da izidi niso lokacijsko prilagojeni, kamoli pozamezniku prikrojeni. Če npr. iščem DZ, kar v Sloveniji neizogibno pomeni Državni zbor, me ne zanima Dragon Zone Community College ... Lokalizacijo se sicer lahko vključi, a to terja piškotek, kar odžene visoko stopnjo anonimnosti.

Med minuse lahko štejemo še zmanjšano aktualnost. DuckDuckGojev koktejl virov očitno ne zmore biti tako hiter pri indeksiranju kot Google, kar se razkrije pri hipno aktualnih dogodkih, kot so naravne nesreče in drugi dogodki. Če iščem novico o potresu, ki se je zgodil pred 15 minutami, se bo Google precej bolje izkazal. Ampak to je očitno cena integritete v novi dobi.

Manjka tudi integracija v širše uporabniško okolje, kar Google zagotavlja, vključno s prevajanjem. Če ne drugega, ima vsaj mobilno aplikacijo in brskalniško razširitev, ki se ukvarjata še z nekaj drugimi protivohljaškimi opravili.

Varnostni minusi? V oči so padli trije. Prvi: ob vsem varovanju se iskalni termin lepo prikaže v URL-naslovu. Torej če nekdo išče geslo krvaveči hemeroidi, bo to počel prek URL-ja duckduckgo.com/?q=krvaveci+hemeroidi. In iskalec bo najbrž želel to svojo zasebnost ohraniti tudi v razmerju do ponudnika dostopa do medmrežja in pred drugimi uporabniki računalnika. Samodejno izpolnjevanje besed ne bo težava, saj DDG tega ne počne, toda URL-ji so, če ne drugega, lahko vidni v zgodovini brskalnika. Drugi: nezavidljiv je izostanek kanarčkovega opozorila, torej obvestilnika na spletni strani, koliko odredb sodišča so dobili do zdaj in koliko so jim sledili. Potencialna ranljivost so tudi Amazonovi strežniki, ki jih protagonist najema. DDG tudi shranjuje piškotke, če uporabnik to sam želi, npr. ob spremembah nastavitev, kot je izključitev filtra za pornografijo. Shranjuje tudi celostni seznam iskalnih terminov. A to ni zares ranljivost, saj zapiše le, da je bil termin iskan, in nobenih drugih podatkov. Spet. Tako trdijo. Za zdaj odzivi spletne skupnosti, kljub nekaj kritičnim izjemam, ne kažejo nasprotnega.

2. Startpage

Foto: Startpage

Kratko in jedrnato: išče po Googlu namesto vas. Posreduje mu poizvedbo, izide pa nazaj. Tako pravijo: "Google vidi nas, vas nikoli." Storitev je anonimizirana, ne hranijo se ne IP-ji ne kakršni koli drugi osebni podatki, piše v njihovih dokumentih. Iskalne prednosti velikana torej z ohranjeno zasebnostjo. Le posamezniku prikrojeni izidi izostanejo, vsi pač dobijo enake. Ostanejo pa pristranskosti, všite v Googlove iskalne algoritme, a tu ni nihče nedolžen, in izostane Googlovo širše okolje, kar je eden poglavitnih smislov zvestobe tehnološkemu velikanu. Za prevajanje je treba prestopiti nazaj.

Tudi StartPage ponuja nekaj iskalnih bombončkov. Njihov adut je brezplačen posredniški strežnik (proxy), ki omogoča, da z iskalnih izidov enoklično, anonimno smuknete na želeno stran in za seboj ne pustite nobenih oprijemljivih sledi. V praksi priročna zadeva. S storitvijo Highlight (osvetlitev) so uvedli iskalniške zaznamke: med izidi označite enega, naslednjič bo barvno izpostavljen.

Ponudnik je nizozemski, kar je bolje od ZDA, in skrbi za že omenjeno e-pošto StartMail, ki jo odsvetujemo zaradi arhaičnosti (čeprav sveža pridružitev stvaritelja PGP-ja Phila Zimmermanna obeta in nakazuje na morebiten svež razvojni cikel).

Startpagea se bo kdo spomnil tudi po imenu Ixquick, pod tem imenom je namreč deloval od 1998, od leta 2009 je postal povsem brezsledilen, leta 2016 pa se je prelevil v StartPage. Za napore na področju varovanja zasebnosti so prejeli nagrado Evropske unije. Denar služijo z generičnimi oglasi glede na vpisano iskalno geslo (so pa Googlovi tekstovni).

Kaj pa minusi? Za zemljevide ponujajo OpenStreetMap. Prebiti se do njih pa je pravo mučenje. Kaj je narobe s preprosto povezavo pod iskalnim okencem, kot lično uredi Google? Ne le to, na zemljevid vas ne vrže niti, če iščete naslov, temveč se je treba prebijati skozi menije, kot leta 2006. Še najlažje je med iskalnimi izidi izbrati Najdi.si! Za leto 2019 preveč spotikanj in bremenitve možganskih celic, kjer bi moral zadostovati miselni avtopilot.

3. Searx

Foto: SearX

Pri prejšnjih dveh nismo omenili dveh morebitnih varnostnih pomanjkljivosti. DDG gostuje na Amazonovih strežnikih, StartPage pa ima nabor zunanjih podizvajalcev z vsega sveta, kar je ranljivost. Tretji na seznamu "varnih", Searx, nima ne ene ne druge težave. So na lastni infrastrukturi. In tudi nasploh precej unikatna rešitev, povsem vredna preverbe. Zakaj?

Pojdimo po vrsti. Najprej zato, ker je SearX v nasprotju z DuckDuckGo in Startpageem odprtokoden. Transparentnost je torej za stopnjo višja. Če so v kodi kakšne zlonamerne vrstice, avtorji tega dolgoročno ne bodo mogli skriti, pa tudi ranljivosti lahko širša skupnost hitreje najde, avtorji pa zakrpajo. Ker je odprte kode, je tudi vaš. Kot lahko prebrani kuharski recept spremenite v čisto vašo jed sredi domače kuhinje, tako lahko ustvarite lastno kopijo SearXa na vašem računalniku in ga poganjate povsem neodvisno od drugih! Je torej decentralizirana rešitev. Poganjanje lastne instance sicer ima svoje slabe strani, zato ga je dobro pognati skozi proxy, VPN ali kanal Tor, da zakrijete lastne podatke. Lahko uporabite tudi instance, ki so jih ustvarili drugi.

Searx je metaiskalnik, ki vaše geslo posreduje okoli 80 drugim iskalnikom in iz množice izidov izlušči, kar naj bi želeli. Ker je odprtokoden in decentraliziran, lahko (na lastni instanci) algoritme in merila sami prilagajate in tako ustvarite čisto "svoj" iskalnik.

Kodo ustvarjajo Madžar Adam Tauber, prgišče inženirjev in skupnost zanesenjakov. Kako pa služijo denar? So neprofitna organizacija, ki se vzdržuje z donacijami.

V praksi se SearX izkaže kot približno dostojen iskalnik, saj se v grobem prebije do želenega. A kaj kmalu tudi do omejitev. Primer: sam sem kot novinar najprej poiskal sebe in preveril, katere članke prikaže na vrhu. Tja so priplavale redke, prevedene različice v angleškem jeziku, čeprav jih je večina v slovenščini, ta pa je tudi bolje obiskana. Morda bi lahko sam s prilagajanjem nastavitev prišel do boljših rezultatov, a nimam ravno časa za poglobljeno vijačenje in prepričan sem, da tudi večina drugih državljanov svetovnega spleta ne. Searx začne še huje pešati pri slikah, neroden je pri zemljevidih, saj me je poizvedba "Dunajska 111" vrgla v neko češko mesto.

Šibka točka utegne biti dolgoročna stabilnost. Searx nima zagotovljenega uradnega in zanesljivega dostopa do drugih iskalnikov in baz podatkov. Medtem ko DuckDuckGo in Startpage za API-je odštevata oprijemljive denarce, Searx zaradi decentraliziranosti deluje zunaj sistema, posledično je v milosti in nemilosti drugih. Google, Yahoo, Bing in podobni lahko kadar koli zaprejo pipico (onemogočijo IP-naslov, s katerega prihajajo poizvedbe). Če poganjate lastno instanco, se to načeloma ne bi smelo dogajati, saj vaš IP ne bo masiven hidrant prometa. A če se bodo nanjo prilepili številni drugi, lahko sledijo prepovedi, krhanje in vse slabši izidi. Ker ima Searx le nekaj let na grbi, bo več povedal čas.

Pod črto: SearX veliko obeta z odprtokodnostjo, decentraliziranostjo, visoko prilagodljivostjo in možnostjo brez števila instanc. Ne išče slabo, a je daleč za Googlovo izkušnjo, sploh pri naprednejših ali multimedijskih poizvedbah, poleg tega zahteva nekaj več muje in tehničnega znanja, če se odločiš za lastno instanco.

4. Qwant

Foto: Qwant

DuckDuckGo in Starpage imata en mlinski kamen okoli vratu: ZDA. Nekaj, s čimer ni obremenjen naslednji na naši listi: Qwant. Gre za precej bolj zloščen, skoraj industrijski produkt iz Francije. Neke vrste poskus evropskega Googla, na kar kaže tudi barviti logotip.

Qwant se oglašuje kot prvi veliki in zasebni iskalnik iz Evrope. Razvili so ga Francozi, med drugim tudi s 25-milijonskim vložkom Evropske investicijske banke. Prav evropskost izpostavljajo kot svojo ključno prednost in trdijo, da se "upirajo" tudi poskusom informacijskega nadzora lastne vlade. Ironično, saj ga je prav francoska vlada izbrala za hišno orodje.

Razvili so pajka in ustvarjajo svoj indeks, ki pa ga dopolnjujejo z Bingom. Od tu naprej so precej podobni DDG-ju: ne ustvarjajo piškotkov, ne ustvarjajo "prstnega odtisa" brskalnika, shranjujejo le, kaj je bilo iskano, in ne kdo, kdaj, kje ... Tako vsakdo dobi enak iskalni izid kjer koli po svetu. Denar služijo oglasi Bingovega omrežja, ki pa niso ciljani, temveč generični glede na zadnje vneseno iskanje. Po lastnih besedah se zelo trudijo za nevtralnost in nepristranskost, da torej njihovi algoritmi niso prikrojeni političnim, moralnim, komercialnim ali katerim koli drugim interesom.

Qwant je torej z vidika varovanja zasebnosti in zbiranja podatkov dostojen, dokaj zloščen iskalnik, ki meri na sredotočnost. A pri funkcionalnostih začne sopihati, kot ugotavljajo avtorji, pa razvoj lastnega indeksa ni mačji kašelj. Do statusa evropskega Googla bo moral Qwant še veliko žgancev pojesti. A med razvojem ga le tu in tam pobrkljajte, saj obeta dovolj.

5. Gibiru

Foto: Gibiru

Če imate občutek, da je na svetovnem spletu močno razširjenja cenzura; da so tehnološki velikani spajdašeni z imperiji in marsikaj skrivajo, potem bo morda Gibiru pravi za vas. Ustanovljen je bil leta 2009 kot "proticenzorski" odgovor Googlu. Ima lastnega pajka, ki se več ukvarja z alternativnimi spletnimi mesti in manj s sredotočnimi; iskalni algoritem pa je modificiran Googlov. Vsaj tako zatrjujejo na svoji spletni strani. Modificiran tako, da posebej izpostavlja teme in izide, ki jih drugi baje cenzurirajo. Zaklinjajo se, da ne shranjujejo nobenih podatkov sploh.

V istem paketu ponujajo še VPN-storitev, kar je dobrodošlo. Če jim zaupate, seveda.

Nekaj elementov zaupanje spodkopava. Na primer: zatrjujejo, da vaših podatkov nimajo na svojih strežnikih, in navajajo še številne druge dobrote, a nikjer ni najti kakšnih tehničnih opisov, kako to počnejo. DDG je pri tem veliko bolj transparenten. Od kod jim denar? Piše le, da se financirajo sami (med izidi pa so oglasi). Zelo malo je znano o lastništvu, zgolj to, da za Gibirujem stoji neki Steven Ray Marshall. Če vse to združimo s tem, da imajo Googlov sledilnik, da so tehnično nenapredni, omogočajo le dodatno iskanje po fotografijah, Gibiru nima niti ene primerjalne prednosti pred "zasebno" konkurenco. Razen domnevne naravnanosti proti cenzuri, kar lahko preverite sami.

6. Yippy

Foto: Yippy

Yippy svoje korenine vleče vse do skupine raziskovalcev na univerzi Carnegie Mellon, ki je v prejšnjem desetletju razvila lasten pristop do spletnega iskanja. Leta 2004 so izdali Clusty, ime izhaja iz angleške besede cluster oz. grozd. Pozneje so se preimenovali v Yippy, a njihova posebnost je ostala: organiziranje razultatov v grozde. Medtem ko pri Googlu in podobnih dobite stran za stranjo povezav, Yippy najdeno ponudi tudi v obliki prgišča hierarhično organiziranih kategorij, in to v ličnem, nevsiljivem meniju na levi strani zaslona. Kategorije so po izkušnjah MMC-ja smiselne in včasih dejansko olajšajo iskanje specifičnih informacij.

Ob tem Yippy zagotavlja zasebnostno naravnanost: iz brskalnika sicer prejme informacije, a jih izbriše takoj po koncu seje. Nič ne prodaja naprej in tudi ne prikazuje oglasov, piše na spletni strani. Pohvali se lahko s kanarčkovim opozorilom, ali potekajo kakšni sodni zahtevki po podatkih. Ima lastne pajke, hvali pa se tudi z lastnimi iskalnimi algoritmi, ki ne le iščejo, temveč zagotovijo nekakšne vpoglede in ugotovitve. Žal se lahko "pohvali" tudi z Googlovim sledilnikom. Kako služijo denar? S prodajo storitev podjetjem, ki želijo optimizirati lastne informacijske sisteme, še navajajo.

Vsekakor vredno preverbe, a primanjkljaj zemljevidov, iskanja fotografij in drugih pritiklin težko spregledamo.

7. Bitclave

Foto: Bitclave

Iskalnik + tehnologija blockchain + oglaševanje. Kaj to pomeni? BitClave se promovira kot tehnologija, ki učinkovito poveže kupca s prodajalcem, kar je uporabno tudi pri spletnem iskanju. Pri tem osebni podatki ostanejo zaščiteni, v obsežni beli knjigi trdi BitClave, iskalec pa si celo odreže drobec dobička, za kar poskrbi tehnologija pametnih pogodb Ethereum. (Mimogrede, precej podoben koncept razvija slovenski Datafund, ki z Ethereumom ureja privoljenja uporabnikov glede njihovih osebnih podatkov.)

Je pa BitClave zadnje čase, torej po zlomu trga ICO-podjetij, v težavah, vrednost njihovega kovanca je padla, tudi razvoj programja – sodeč po dvomov polnih odzivih uporabnikov – stagnira. BitClave je vreden preverbe oz. uvrstitve na ta seznam zaradi svoje posebnosti. A dvomimo, da gre za dolgoročno stabilno rešitev, in ker se večinoma ukvarja z razvojem specifične tehnologije, je vprašanje, kako dober je pri dejanskem poslu – iskanju po svetovnem spletu. Grenak priokus pustita analitična sledilca Facebooka in Googla.

8. Peekier

Foto: Peekier
Še nekaj imen, vrednih preverbe:

Vreden omembe zaradi inovativnega pristopa. Peekier omogoča vizualni pokuk med rezultate, ne da bi strani dejansko obiskali. V praksi ustvari do nekje 80 kilobajtov velik zaslonski posnetek vsake tarčne stranke, vse rezultate pa razkvadrati po celotnem zaslonu. Po domače, namesto tekstovnega seznama rezultatov dobimo kup majhnih sličic.

Morda bo to komu prijalo, a za vsakodnevno rabo je preveč okleščen perifernih funkcionalnosti. Dodatna previdnost je potrebna zaradi neznanega lastništva. Ustvarjalec Pokukavca je anonimnež, znan le po tej objavi. V njej je razložil, da droben delček izidov pride z lastnega pajka, preostalo z Binga in nekaj drugih iskalnikov, s financiranjem pa da se še ni posebej ukvarjal, ker da so stroški za zdaj zanemarljivi. Premalo podatkov. Morda se bo v prihodnosti to spremenilo.


DRUGI ZANIMIVI ISKALNIKI (ne nujno zasebnostno naravnani):
Internet Archive - posnetek preteklega medmrežja
CC Search - iskanje po vsebinah Creative Commons
Boardreader - iskanje po forumih
Slideshare - iskanje po PP-predstavitvah
WolframAlpha - iskanje odgovorov
Giphy - iskanje po GIF-animacijah




SKLEP

Foto: Pixabay

Pregled zasebnostnih iskalnikov daje dve večji ugotovitvi. Prva: Google je odličen, ne le zaradi iskanja, temveč ker je njegov iskalni motor modro všit v širši ekosistem, poln dobrot. Primer: ko si enkrat v tujini, te iskalnik z mapami zasuje z vsemi potrebnimi informacijami in več. Kakšna je točno pot do hotela, vsi prometni zamaški v realnem času, vse bližnje gostilne z ocenami uporabnikov vred, vreme, prevodi, opomnik o poletu na podlagi Gmaila ... Nihče drug ni tako koristen in do uporabnika prijazen, nihče v istem paketu brezšivno ne navrže toliko bombončkov. Številni se trudijo, a je izkušnja nerodna, počasna ali preprosto nizke kakovosti.

Druga ugotovitev: na področju golega iskanja po svetovnem spletu pa je razkorak med Googlom in konkurenco vse manjši. Vzniknili so številni metaiskalniki, ki rezultate izrisujejo iz mnogoterih virov in iščejo vse bolje.

NAČIN NE SLEDI JE ZAVAJAJOČ
Naj vas ne zavede opcija "NE SLEDI", ki jo ponujajo številni brskalniki. 'Ne sledi' zgolj zanesljivo izbriše piškotke in zgodovino brskanja z računalnika, ko zaprete brskalnik. Vse preostalo sledenje je povsem nemoteno, saj se je treba zanesti na dobro voljo spletnih strani, da bodo zahtevek upoštevale. Raziskava je pokazala, da se na to ne gre zanašati.

DuckDuckGo od vseh zasebnostnih iskalnikov izkazuje opazen napredek na obeh omenjenih področjih, zato ga MMC izpostavlja na prvem mestu. Res je, pred leti je bil slaboten in pravzaprav sila frustrirajoč. Avtor članka sam ga je tedaj z mrkim obrazom zavrgel, saj je uporaba dajala podoben občutek kot AltaVista leta 2002. "DuckDuckGo ne najde niti DuckDuckGo," je bila znana krilatica. V manjših jezikih, kot je slovenski, je odpovedal. Stanje pa je danes precej drugačno. Skozi leta si je očitno "napajkoval" dovoljšen indeks, izpilil algoritme in jih dopolnil z drugimi iskalniki, da se izkaže kot dostoje iskalnik. Načeloma je našel vse, kar sem v zadnjem mesecu iskal. Včasih je pokašljal, ko je bilo treba najti najsvežejše dogodke (ki jih očitno ne zmore tako hitro indeksirati kot npr. Google), ali ko gre za slovensko-specifične izraze. V skrajnem primeru sem moral klikniti še eno stran in potrošiti osem sekund več, morda iskanje rafinirati, na koncu pa sem tako rekoč vedno prišel do želenega. No, razen pri iskanju slik, kjer so spotiki pogostejši.

DDG je s svojim preživetjem in produktom priskrbel pomemben dokaz. Ni treba izbirati med kameno dobo na eni strani in dobro izkušnjo v zameno nenehne nadzorovanosti na drugi. DDG ustvarja dobiček tudi brez ciljanih oglasov. Poleg tega skozi čas integrira tudi druge produkte, od zemljevidov, kratkih odgovorov do pretvorb enot. In če vse to ni dovolj, imamo na drugem mestu Startpage, ki je anonimiziran Google. Danes preprosto ni treba žrtvovati zasebnosti.

Seveda je iskalnik tudi stvar okusa, zato le preverite vse na seznamu. Sami. Ni vrag, da ne bi našli nečesa zase, in morda boste na dolgi rok začeli uporabljati več različnih. Vsekakor je treba začeti s tem, da v nastavitvah brskalnika spremenite privzete nastavitve. Ker navada je železna srajca.

***

Toda! Uporaba zasebnostnega iskalnika ne bo kaj dosti pomagala, če ga uporabljate v kompromitiranem brskalniku. V naslednjem članku bomo zagrizli vanje.


IZKLJUČENI S SEZNAMA, a navedeni v številnih drugih vodnikih:
  • MetaGer Nemčija, za slovenske rezultate povsem neuporaben.
  • DISCONNECT Search – zgolj proxy za DuckDuckGo, ima pa uporabno razširitev za brskalnik Mozilla Firefox.
  • Search Encrypt – v pogojih uporabe je omenjeno, da lahko podatke uporabnikov prodajajo oglaševalcem, ima še nekaj nedostojnih praks pri vgnezdenju v brskalnik.
  • Y. YaCy – na prvi pogled obetaven, proticenzorski podvig, ker gre za decentralizirano pajkovanje, ustvarjanje skupnega indeksa, morda in do neke mere podobno sistemu blockchaina. Po drugi strani ima sumljive prakse z brskalnikom in je morda le pomočnik razširjevalcem e-slame. Preverite sami, morda si zasluži nekaj pozornosti.
  • Swisscows – zaradi cenzure odstrani vse, kar naj bi bilo povezano z nasiljem ali pornografijo. Če vam je to v redu, sami preverite okoliščine.
  • Discrete Search – umaknjen zaradi sumljivih praks pri vgnezdenju v brskalnik.

Osnovna higiena in nasveti

  • Izberite iskalnik, ki vaših gesel in drugih podatkov ne hrani, jih prodaja drugim ali pa na njihovi podlagi snuje storitve za prodajo oglaševalcem.
  • V brskalniku izberite možnost, da ne hrani iskanih gesel.
  • Redno brišite zgodovino (iskanih gesel) v skladu s širšimi dobrimi praksami ravnanja z brskalnikom, vključno z odstranjevanjem piškotkov. Še posebej če zasebnost ščitite tudi pred drugimi uporabniki naprave.
  • Dodatno plast zasebnosti pri iskanju lahko zagotovijo VPN-omrežja in obhodni (proxy) strežniki.
  • Šifriranje naj bo vedno vključeno, URL naj nikoli ne vsebuje http namesto https. Ker potem ga lahko prestreže marsikdo, od samega ponudnika medmrežja naprej.
  • Če na neki napravi želite višjo stopnjo anonimnosti, prek nje nikoli ne iščite svojega imena ali osebnih podatkov.
  • Ker je pomembno merilo prebitje informacijskega mehurčka, je včasih treba poseči tudi po manj varnih ali nevarnih. Baidu bo sicer cenzuriral negativne stvari o tamkajšnji vladi, bo pa morda razkril kakšen vidik, ki ga pri nas morda ne dobite. Uporabite torej različne iskalnike, razumno glede na kontektst.
  • Priporočilo: v vrstici zaznamkov si ustvarite mapo ISKALNIKI. Vanjo pomečite nabor vam ljubih iskalnikov. Tako bodo vedno pri roki.
  • Kako preizkusiti integriteto rezultatov? Le primer. Poiščite sebe. Najbolje se poznate in hitro boste presodili, kako relevantne izide o vas je iskalnik privlekel. Nato izberite še neko vročo tematiko, ki jo prav tako nadpovprečno poznate. Preverite, katere strani so v rezultatih pogosteje in višje prikazane. Lahko izberete tudi izrazito polemično temo, okoli katere se javnost ostro polarizira, tako na domači kot tuji ravni. Migracije, podnebne spremembe ... Ne bi jih smelo zmanjkati in bodo nekaj povedale tako o učinkovitosti kot vrednotni nazobčanosti iskalnika. Pomislite, s katerega vidika utegne biti posamezen iskalnik pomanjkljiv. Bo Yandex našel sume korupcije okoli Putina? Baidu kaj o žrtvah kulturne revolucije? Kateri koli ameriški iskalnik o genocidu nad Indijanci? Preverite. Ker je dolgoročno pomembno. Ko boste enkrat iskalnik izbrali, bo vaše okno v digitalni svet leta, če ne desetletja.