1. Bitka za nasledstvo MVP-ja

Konec Mednarodne vesoljske postaje (MVP) je na vidiku. Naraščajoča politična nesoglasja med ključnimi partnerji in utrujenost materiala nakazujejo, da morda ne bo dočakala niti želenega leta 2030. Naso in ameriško politiko je začela skrbeti morebitna vrzel, ko na nebu ne bo njim dostopne vesoljske postaje, medtem pa se bo Kitajska kitila s svojim Tjangongom. Ker je razvoj vesoljskih projektov dolgotrajen, je treba naslednico snovati že zdaj. In prav v tem času je vzniknilo nekaj odmevnih pobud. Medtem ko Rusi že lep čas vodijo svoj projekt državne vesoljske postaje ROSS, pa Američani očitno računajo na zasebno pobudo. Nasa je zato objavila razpis CLD za razvoj pridobitnih vesoljskih postaj v nižji Zemljini tirnici. In ko se je začelo svitati, da utegne pobudo izdatno podpreti ameriška politika, se je začela tekma za denar.

Prvi projekt smo že opisali v prejšnjem Vesoljskem tedniku (poglavje 3), zato le kratko obnovimo. Konzorcij podjetij Nanoracks, Lockheed Martin in Voyager Space namerava narediti vesoljsko postajo Starlab. Imela bo pogonski, podporni odsek in habitat s prostornino 340 kubičnih metrov (MVP ima dobrih 900 kubičnih metrov prostora z zrakom). Nenehno bodo prisotni štirje astronavti.

Ljudje, podjetja in agencije bodo plačevali za posadko in eksperimente na postaji, pri čemer konzorcij optimistično sporoča, da bo Nasa zgolj ena od številnih strank. Izstrelitev v enem kosu je predvidena leta 2027.

Orbitalni greben

Še bolj velikopotezen projekt sta ta teden predstavila Blue Origin in Sierra Space.

Imenuje se Orbital Reef (Orbitalni greben) in po poročanju medijev bo imel kar 90 odstotkov prostornine MVP-ja ter omogočal bivanje desetim članom posadke. Osrednjo strukturo iz klasičnih kovinskih modulov bo razvil in na svojih (sicer še neletečih) raketah New Glenn izstreljeval Blue Origin. Sierra Space bo izdelovala napihljive module in skrbela za dostavo tovora in posadke z raketoplanom Dream Chaser (tudi ta je še v razvoju, do certifikacije za prevoz posadke pa je dolga in draga pot). V konzorciju je še eno zveneče ime, Boeing. To je pomembno, saj je prav Boeing na ameriški strani skrbel za razvoj in integracijo Mednarodne vesoljske postaje in jo nekaj časa tudi upravljal. V projektu Orbital Reef bo priskrbel znanstveni modul, postajo kot celoto bo upravljal in nanj tudi vozil tako posadko kot tovor s svojo večkrat uporabno vesoljsko ladjo CST-100 Starliner (ta čaka na drugi testni polet prihodnje leto). Izpostaviti velja še prispevek podjetja Genesis Engineering Solutions, ki naj bi razvilo nekakšno turistično vesoljsko plovilce za ekskurzije enega astronavta. Osnovna struktura bo bogata s priklopi za nove module, kar bodo popolnili v primeru naraščajočega povpraševanja. Orbitalni greben naj bi začeli postavljati v drugi polovici desetletja.

Poln seznam podjetij, ki so za zdaj izrazila zanimanje za Nasin razpis CLD, je tukaj. Vprašanje pri vseh teh projektih je, kako dragi bodo in kdo jih bo plačal. So podjetja ob odsotnosti ali nizki ravni Nasinega financiranja pripravljena izdatno trošiti svoj denar? Spomnimo, projekt MVP naj bi skozi desetletja stal skoraj 150 milijard evrov. Predstavniki konzorcija Orbital Reef so po poročanju ArsTechnice navedli, da bo ta stal vsaj red velikosti manj. Tudi če to drži, je še vedno veliko.

Nekoliko v prednosti pred vsemi naštetimi je ameriška družba Axiom Space, ki je že lani (poglavje 1) od Nase dobila 140 milijonov dolarjev (120 milijonov evrov) za razvoj do treh novih modulov Mednarodne vesoljske postaje, ki bodo pridobitni in se bodo po koncu MVP-ja lahko oddvojili v samostojno vesoljsko postajo. Leto prve izstrelitve: 2024.

Torej, za nasledstvo MVP-ja se potegujejo kitajski Tjangong, ruski ROSS, trije razgrnjeni ameriški zasebni projekti in glede na dokumente Nase še precej javnosti neznanih. Število bo skozi leta najbrž še raslo, odločitev Nase in ameriške politike je pričakovati najpozneje do leta 2025.

Video: Blue Originov predstavitvenik

2. Rusija otoplila vesoljske odnose

V preteklih dveh letih je vodstvo ruske vesoljske korporacije Roskozmos večkrat zagrozilo z odhodom z Mednarodne vesoljske postaje, če denimo zahodni svet ne odpravi določenih sankcij, in napovedovalo, da se utegne Rusija po letu 2025 povsem posvetiti nacionalnemu ROSS-u. Zavračalo je tudi letenje na ameriških vesoljskih ladjah Crew Dragon.

Zdaj je iz Rusije zavel nov, toplejši veter. Prvi mož Roskozmosa Dimitrij Rogozin je začel poudarjati, kako pomembno je mednarodno sodelovanje pri raziskovanju vesolja, poroča TASS. Sporočil je, da se je Rusija pripravljena vključiti v mednarodne projekte gradnje novih vesoljskih postaj. Dodal je: "Morda bo ROSS postal prototip za novo Mednarodno vesoljsko postajo s še širšo mednarodno udeležbo."

Rogozin je tudi ocenil, da so ameriške vesoljske ladje Crew Dragon (SpaceX) zdaj dovolj preizkušene, varne, da lahko na njih začnejo leteti Rusi. Državi sta že začeli pogovore o t. i. menjavi sedežev, torej Američan v Sojuza, Rus v Zmaja. To je dobro za varnost postaje, saj bo tudi v primeru resnih zapletov na MVP-ju vedno prisoten predstavnik obeh strani. Takšna praksa je veljala tudi v času Space Shuttlov.

Rogozin je doslej zavračal tudi sodelovanje pri Nasinem projektu Artemis, katerega del je tudi Lunarni portal (Lunar Gateway), načrtovana manjša vesoljska postaja pri Mesecu. Zdaj pa se je sešel s predstavnikom Nase in razpravljal o možnosti, da bi se nanjo lahko priklopile tudi (prihodnje) ruske vesoljske ladje Orel, poroča TASS.

In še to: Rusija bo svojo robotsko odpravo na Mesec, poimenovano Luna-27, spremenila v "povsem mednaroden projekt", še piše TASS.

Esa h kitajsko-ruskemu projektu?

V mednarodni skupnosti se sicer počasi oblikujeta dva tabora, okoli ZDA in okoli Kitajske. Rusija počasi gravitira proti Kitajski, in vprašanje je, kam bo povleklo druge akterje. Ključni projekt Kitajske in Rusije je Mednarodna lunarna znanstvena postaja na Mesecu (poglavje 1). Generalni direktor Ese Joseph Aschbacher je v nedavnem intervjuju za Radio Slovenija dejal, da je bila Esa povabljena k projektu. Zdaj TASS piše, da je Esa začela notranje razprave z državami članicami o morebitni pridružitvi.

3. Progres oskrbel MVP

Rusi so medtem rutinsko opravili še eno oskrbo Mednarodne vesoljske postaje. V četrtek ob dveh ponoči po našem času je z Bajkonurja poletela raketa Sojuz-2.1a in v nebo ponesla tovorno vesoljsko ladjo Progres MS-18, sporoča Roskozmos. Progres se je na MVP priklopil dva dni pozneje, v soboto ponoči. Dostavil je 1,5 tone različnih potrebščin za posadko, od oblek, hrane do instrumentov, pa 560 kilogramov goriva, 420 litrov pitne vode in še 43 kilogramov stisnjenega kisika.

Video: Posnetek izstrelitve

4. Ariane 5 prestala test, postavila rekord

Za evropsko družbo Arianespace je pomembna izstrelitev. V nebo je pognala raketo Ariane 5, polet pa je minil brez napak, kar se je moralo zgoditi, da bo lahko naslednji mesec poletel tudi veliki vesoljski teleskop James Webb. Postavila je tudi nov rekord.

Izstrelitev z evropskega središča Kourou v Francoski Gvajani se je zgodila v nedeljo ob 4.10 po našem času, piše v sporočilu za javnost. Polet je trajal 38 minut. Raketa je v geoprenosno orbito (ang. geostationary transfer orbit) ponesla dva velika telekomunikacijska satelita SES-17 in SYRACUSE 4A. Satelita sta sama nadaljevala pot v geostacionarno tirnico. Njuna skupna masa je 10.264 kilogramov. To je bil "svetovni rekord" pri izstrelitvah v geoprenosno orbito, navaja Arianespace. Napak niso zaznali, tudi novi tovorni ščit se je izkazal. (Lani so pri eni izstrelitvi zaznali čezmerno tresenje ob ločitvi ščita in zato polete Ariane 5 za leto dni ustavili.)

Ker je bil polet uspešen, se nadaljujejo priprave na izstrelitev zgoraj omenjenega teleskopa. James Webb je v Francosko Gvajano prispel 12. oktobra (poglavje 7), zdaj je v delavnici, čez slab mesec dni ga bodo začeli polniti s pogonskimi sredstvi in združevati z drugo stopnjo rakete. Izstrelitev je predvidena za 18. december.

Teleskop očitno ne bi mogel priti ob primernejšem času. Trenutno glavna vesoljska opazovalnica človeštva, Hubble, je namreč v vse večjih težavah. Poleti je zaradi odpovedujoče elektronike ustavil opazovanja (poglavje 6), zdaj so se težave ponovile, sporočajo iz Hubblove ekipe. Njegovo oko je znova zaprto.

Video: Posnetek dogodka

5. Kitajska opravila 40. izstrelitev letos

V sredo je bila s severa Kitajske izstreljena raketa Kuaizhou-1A. V tirnico je ponesla satelit Jilin-1 Gaofen 02F, piše kitajska državna agencija Šinhua. Portal SpaceNews pa poroča, da gre za satelit, namenjen opazovanju Zemlje, torej informacijsko pomoč kmetijstvu, prostorskemu načrtovanju, odzivanju na naravne nesreče ... Okoli Zemlje bo krožil na višini 535 kilometrov.

To je že 40. kitajska izstrelitev letos, s čimer je podrla lanski rekord, in ker še ni konec, se bo številka še odebelila. Kaže tudi, kako hitro napreduje kitajski vesoljski program. Leto 2015 ni tako zelo oddaljeno, pa so takrat poleteli "samo" 15-krat.

Letos so ameriške rakete poletele 39-krat, ruske 17-krat (čeprav lep delež pod okriljem evropskega ArianeSpace, ki ponuja tudi Sojuze-2), čisto evropske pa samo štirikrat.

6. Že dolgo nismo gledali H-IIA

Svojo prvo izstrelitev letos je dočakala japonska raketa HII-A. V petek je poletela z Vesoljskega središča Tanegašima. Težav ni bilo, v načrtovani tirnici sta končala satelita za opazovanje Zemlje GOSAT-2 in KhalifaSat, sporoča japonska vesoljska agencija Jaxa.

H-IIA je glavna japonska raketa. Visoka je 53 metrov, široka štiri metre, njena zmogljivost v nizkozemeljsko orbito je odvisna od števila stranskih potisnikov na trdo gorivo: med 10 in 15 tonami. Načrtovali so nadgradnje, a so se vmes raje odločili za razvoj naslednice, H-III, ki naj bi temeljito znižala stroške.

H-IIA je visoko zanesljiva raketa, od leta 2001 je poletela 44-krat z le enim neuspehom.

7. Uradno: SLS bo izstreljen februarja 2022

Nasa je pričakovano prestavila prvo izstrelitev rakete SLS. Dolgo je vztrajala pri prvi polovici decembra letos, zdaj pa je sporočila, da ne bo šlo in da se je izstrelitveno okno premaknilo med 12. in 27. februar.

Do tedaj mora opraviti kup preizkusov. Najprej bo testirala povezave med raketo in vesoljsko ladjo Orion, ki sta bili združeni prejšnji teden (poglavje 4). Sledijo preizkusi programja in komunikacijskih zvez med SLS-om in nadzornim središčem. Nato bodo v sami integracijski zgradbi simulirali odštevanje do izstrelitve, potem prepeljali raketo do ploščadi, jo napolnili z gorivom, kisikom in spet opravili simulacijo odštevanja, pa kompleks prepeljali nazaj v delavnico ter znova preverili sisteme. Šele tedaj bo pripravljena na svojo poslednjo pot.

Kdo bo klestil stroške?

Ker gre za prvo uporabo te kompleksne naprave, je povsem mogoče, da bodo našli napake. To bi izstrelitev najbrž potisnilo še dlje v prihodnost. A bolje to, kot da izstrelitev spodleti, politična podpora projektu pa se še dodatno zamaje. Visoki stroški programa, ki se merijo v desetinah milijard evrov, stara tehnologija in prihod precej cenejših, večkrat uporabnih raket so podporo že precej načeli. Morda je tudi zato Nasa ta teden odprla nenavaden razpis. V njem išče predloge, kako SLS prenesti v roke zasebniku, ki bi bil sposoben strošek posamezne izstrelitve prepoloviti in jo tudi tržiti, je poročala ArsTechnica. Nasa želi na tak način ohraniti program SLS vsaj do leta 2050.

Nasa ni nikoli razkrila računice posamezne izstrelitve, po strokovnih medijih pa kroži informacija o dveh milijardah dolarjev. Kritiki opominjajo, da bi lahko posamezne module vesoljskih ladij izstreljevali na raketah Falcon Heavy in jih združili v orbiti, pa še vedno prihranili več kot milijardo na misijo.

Je pa obenem res, da podobno orjakinjo razvija Kitajska (Dolgi pohod-9), poletela naj bi enkrat do konca desetletja. Če jo bodo imeli Kitajci, potem se Američani SLS-u ne bodo odpovedali. Vse skupaj pa potencialno lahko podre načrtovana raketa Starship podjetja SpaceX. Če bo namreč izpolnila obljube o večkratni uporabnosti, točenju goriva v orbiti in ceni do 10 milijonov dolarjev na polet, potem na smetišče zgodovine ne bo šel samo SLS, temveč celotna "stara" paradigma letenja v vesolje. Če.

8. Znaki morebitnega planeta v tuji galaksiji

Sila redka novica. Astronomi so našli znake obstoja planeta zunaj domače Galaksije, sporoča Nasa, in sicer v 28 milijonov svetlobnih let oddaljeni galaksiji Messier 51 oziroma Vrtinec. Med opazovanjem binarnega sistema zvezde in gostega telesa (M51-ULS-1) z vesoljskima teleskopoma Chandra in XMM-Newton so zaznali nenaden upad rentgenske svetlobe. Menijo, da je senco vrgel planet, ki je prišel vmes.

Soj rentgenske svetlobe je povsem izginil za tri ure, kar sovpada s planetom velikosti Saturna, ki okoli nevtronske zvezde/črne luknje kroži na dvakratni oddaljenosti Saturna od Sonca. To po mnenju raziskovalne skupine tudi ovrže alternativno razlago, oblak prahu. Žal bodo navedbo lahko preverili šele čez 70 let, ko naj bi se kandidat znvoa znašel med zvezdama in Zemljo.

Znanstveniki si obetajo, da bodo s to metodo našli še več kandidatov v oddaljenih osvetjih.

Številni mediji poročajo, da je to prvi kandidat za planet zunaj Galaksije. V resnici je prvi kandidat, ki so ga našli s tranzitno metodo, torej zatemnitvijo zvezde zaradi okoli letečega telesa. Nekaj drugih tukaj.

V domači Galaksiji Rimski cesti so pretežno s tranzitno metodo doslej potrdili obstoj 4864 eksoplanetov.

Video: Chandrin pojasnilnik

9. NA KRATKO:

10. FOTO: Močnejši Sončev blišč

V četrtek popoldne po našem času je Sonce ustvarilo močnejši blišč, ki ga je ujela Nasina sonda SDO. Sončni blišč je močnejši izbruh sevanja. Ta je bil uvrščen v kategorijo X1. Črka X pomeni najmočnejše sončne blišče, številka podrobneje uvrsti njegovo moč. X10 je desetkrat močnejši od X1. Najmočnejši izmerjen blišč je segel do X50, navaja Wikipedija.

Več fotografij in animacij je na voljo tukaj.

Sončni blišči nastanejo, ko se v Sončevi atmosferi nabere toliko magnetne energije (primerljivo s stotinami milijonov atomskih bomb), da se ta nenadoma sprosti. Pri tem segreva in pospešuje delce snovi, vključno z atomskimi jedri, elektroni in protoni, ti pa se pogosto v ogromnem loku snovi ločijo od Sonca in odpotujejo stran. Zemljo pred njimi navadno ščiti magnetno polje, in če so ti blišči zares močni, navadno povzročijo težave komunikacijskim satelitom – ti so od Zemlje bolj oddaljeni. Sončnih bliščev ne gre enačiti s sončnimi nevihtami, sta pa ta pojava pogosto tesno povezana.

Video:

11. SKOK V ZGODOVINO: 50 let poleta zadnje britanske rakete

28. oktobra 1971 je zadnjič poletela raketa Black Arrow, razvita in izdelana v Veliki Britaniji, izstreljena pa iz Avstralije. Visoka je bila 13 metrov, dva metra široka, v nižjo Zemljino tirnico je zmogla dobrih sto kilogramov tovora. Gnala jo je kombinacija vodikovega peroksida in kerozina. Letela je štirikrat, na zadnjem poletu je uspešno dostavila satelit Pospero. Britanci so jo želeli tako za izstreljevanje satelitov kot za jedrske bojne konice. A po uspešni poslednji misiji je vlada program ukinila. ZDA so namreč ponudile cenejše alternative (ki pa se dolgoročno niso izkazale kot take). Znanje in kadri so nato odtekli v ameriški vesoljski program in k pretežno francoskemu programu raket Ariane.

NA VIDIKU:

Sreda, 3. november - Falcon 9 - Crew Dragon (Crew-3)

IZPOSTAVLJEN PRISPEVEK BRALCA: