Ko je leta 1965 znameniti ameriški astronom Gerald S. Hawkins postavil tezo, da je znamenito svetišče Stonehenge v Angliji zapletena astronomska opazovalnica, so se mu posmehovali številni arheologi in astronomi. Znanstveniki namreč niso bili pripravljeni sprejeti trditve, da bi preprosti poljedelci predzgodovinske Anglije dosegli tako visoko raven astronomskega znanja. Prav objava knjige Geralda Hawkinsa »Stonehenge decoded« (Razvozlani Stonehenge) pa je vzbudila tako veliko pozornost med astronomi, arheologi in drugimi znanstveniki, da se je oblikovala posebna znanstvena disciplina – arheoastronomija.

Med najbolj splošne in obenem najtežje naloge arheoastronomije spada ugotavljanje odvisnosti kozmoloških in drugih koncepcij, povezanih z astronomskim znanjem od naravnega okolja in kulturnega konteksta. Hkrati gre za pojasnjevanje njihove vloge v splošnih procesih kulturne evolucije. Arheoastronomijo kot družbenozgodovinsko vedo zanimajo vsi kulturni pojavi, ki so povezani z opazovanjem neba.

Iz prizorov na raznih upodobitvah tako lahko sklepamo, katerim nebesnim telesom je namenjalo pozornost ljudstvo, ki ga proučuje stroka. Dejstvo je, da so mnoga ljudstva gradila templje v smeri proti solsticijskim točkam na horizontu. Slovenski arheolog Ivan Šprajc ugotavlja, da si ljudje težko predstavljajo, zakaj je imela prav astronomija, ki je danes samo ena v množici znanstvenih disciplin, tako velik pomen v zgodovini človeštva. Ker imamo točne ure, natančen koledar in zanesljive zemljevide, se večina sploh ne zaveda, da so vsi ti dosežki pogojeni med drugim tudi z astronomskim znanjem.

Stonehenge - kamniti koledar ali svetišče?
Znamenito megalitsko svetišče, nastalo naj bi okoli leta 1600 pr. n. št., je pravzaprav zapletena astronomska opazovalnica. Danes je ohranjenih še 30 pokončnih, več kot štiri metre visokih ter do dva in pol metra širokih kamnitih blokov.

Ivan Šprajc pojasnjuje: "V prvi vrsti je bil to kultni prostor. Velikokrat se v arheologiji in pri proučevanju preteklih družb napačno zlorablja termin 'observatorij', sicer moderna beseda, ki v modernem kontekstu pomeni opazovalnico oziroma instrument za opazovanje ... V starodavnih kulturah ni bilo observatorijev v tem smislu. Bili so objekti, ki so imeli druge primarne funkcije. Lahko so bili kultni prostori, templji, rezidence ali administrativne stavbe, ki pa so bile poleg tega tudi astronomsko orientirane. Bile so namenjene tudi za opazovanje, vendar ne kot observatoriji. Pravzaprav so odsevale astronomsko znanje, kajti za to, kar vidimo v orientacijah, ni treba graditi monumentalnih templjev. Mogoča so opazovanja z veliko bolj preprostimi pripomočki. Če imamo te orientacije v templjih - v teh monumentalnih stvaritvah, je to že odraz pogleda na svet, torej prenašanja vesoljskega reda v človekove stvaritve."

Na sredini ob cesti stoji kamen z imenom Heel Stone, ki leži zunaj kamnitega venca. Izza njega vzhaja Sonce vsako leto ob poletnem solsticiju in skozi režo v kamnitem vencu osvetli osrednji prostor Stonehengea.

"Stonehenge je solsticijsko usmerjen. Glavna smer, ki je vključena v okrogli kompleks krožnega tlorisa, je smer, ki kaže proti poletnemu solsticiju. Ta je pomemben tudi pri nas, saj imamo zanj slovensko ime– kres. Ob kresu še vedno ponekod prižigajo ogenj, nekoč so bile to bolj razširjene šege, ognji pa so zopet povezani s Soncem. To je namreč tisti čas v letu, ko je dan najdaljši, pomemben pa je tudi zimski solsticij, ko je dan najkrajši. Dan, ko se Sonce na neki način ponovno rodi. Človek se je vedno čutil dolžnega, da Soncu in drugim stvarem v naravi pomaga na svoj način. Povsod po svetu so se opravljali obredi, ki so bili namenjeni temu, da Sonce odvrnejo od nadaljnjega padanja v temo in da ga privedejo do tega, da se vrne. To so magični obredi, kakršni so bili ali so ponekod po svetu še vedno v rabi. Danes vsi, predvsem zaradi razvoja znanosti, vemo, da se to dogaja ves čas. Nekoč pa človek očitno ni bil tako prepričan, da se bo vse vendarle tako razvijalo, če ne bo tudi sam kaj naredil za to."

Marsikje so bile astronomske orientacije v tesni vezi z verovanji in drugimi ustaljenimi pojmovanji o svetu in kozmičnih zakonitostih. Običajno prikazujejo poskus graditeljev, da poustvarijo in ovekovečijo vesoljni red, ki so ga videli na nebu, v svojem zemeljskem okolju. To velja celo za krščanstvo, ki tudi v tem pogledu ni moglo takoj pretrgati starih poganskih tradicij. Leta 325 so na velikem cerkvenem zboru v Niceju določili, da morajo cerkve gledati proti vzhodu. Tako kot Sonce daje svetlobo in toploto, je bil namreč tudi Kristus pojmovan kot "luč sveta" in torej poistoveten s Soncem.

Majevska kultura
Doktor Ivan Šprajc je globoko v odmaknjeni džungli Jukatanskega polotoka v Mehiki vodil delo mednarodne ekipe, ki je odkrila še neznano majevsko mesto, staro okrog 1400 let. Na celotnem območju so ohranjene številne piramide, igrišča in oltarji.

»Majevsko ljudstvo je bilo zelo posebno in edinstveno v nekaterih pogledih, v marsičem pa so bili podobni vsem drugim starim kulturam. Za nami je že devet sezon opravljenih terenskih pregledov. Odkrili smo 80 prej neznanih arheoloških najdišč in arhitektonske ostanke, ki kažejo, da so bile vse pomembne stavbe pri Majih tudi astronomsko orientirane. Predvsem na Sončeva vzhajališča in na določene datume, za katere lahko danes z gotovostjo rečemo, da gre za datume, ki so imeli poljedelski pomen.«

Šprajc dodaja, da se nikoli ne da ločiti utilitarnega ali praktičnega vidika astronomskega znanja od tistega, ki se ga danes pojmuje kot verovanje: "Ko govorimo o nekem eksaktnem znanju, ki so ga imeli, in o konceptih, ki niso bili pravilni, govorimo o verovanju. Za njih ni bilo ena stvar znanje, drugo pa verovanje. Vse je bilo pomembno. Torej to, kar so oni verjeli, oziroma to, kar mi označujemo kot verovanje, zanje ni bilo nič manj pomembno kot tisto, čemur mi rečemo empirično znanje. Zanje je bil enako pomemben tudi obred, ki so ga morali opraviti zato, da bo to seme zraslo."

Marko Rozman, Radio Slovenija