Do imena Lee Cronin (Leroy pogosteje tudi v javnih nastopih uporablja krajšo različico imena) sem prišla povsem po naključju. Iskala sem namreč znanstvenike, ki bi se ukvarjali s temo intervencije nanotehnologij v človeško telo, torej s temo, s katero se v svojih projektih zadnja leta intenzivno ukvarja pionir bioarta, Avstralec Stelarc. Ta je idejo mikrobota, majhnega robota, ki bi lahko v naših ustih opravljal različne operacije, prejšnji teden predstavil v okviru festivala novomedijskih umetnosti Speculum Artium v Trbovljah. Tako sem torej naletela na članek o sintetični kiberbiologiji in o možnosti razvoja interneta stvari (Internet of Things) v smeri interneta živih stvari (Intrenet of living things). Pod njim je bil podpisan Lee Cronin. Le še nekaj klikov je bilo potrebnih, da sem ugotovila, da so raziskave, ki jih vodi Cronin, zelo blizu tistemu, kar poznamo iz znanstvenofantastičnih filmov, ki ob ljudi postavijo še neka druga bitja, ki niso ljudje, ampak povsem nečloveška pa spet niso …
Cronin je že pri 24 letih doktoriral iz kemije, že nekaj let pa povsem samostojno vodi raziskovalni inštitut Cronin Group na univerzi v Glasgowu. Predvsem se želi dokopati do spoznanja, kaj je povzročilo tisti ključni moment, ko je iz anorganske nastala organska kemija; ko je nastalo življenje; ali pa vsaj zametek le-tega. A Cronin ne gleda v preteklost; ravno nasprotno. Vzrok in vzvod nastanka življenja poskuša poustvariti v kontekstu visokotehnološke prihodnosti. Razmišlja o tem, ali bi lahko skrivnost življenja odkril v pravzaprav futurističnih projektih nadgrajevanja biološkega, 'naravnega' življenja z anorganskimi strukturami. Razmišlja o tem, da bi mu izvor življenja lahko razkrili hibridni biološki roboti prihodnosti … Do tega pa vodijo tudi ideja interneta živih bitij, torej ideja brezžičnega vodenja organizmov ali upravljanja nekaterih njihovih funkcij, in pa koncept kibernetične sintetične biologije, razmišljanja o izboljševanju ali popravljanju določenih naravnih funkcij z nanotehnološkimi dodatki.
Cronina, o katerem so letos posneli tudi dokumentarec Inorganica, smo po Skypu poklicali za nekaj pojasnil v zvezi z raziskavami možnosti nadgradnje človeka s tehnologijo.
Ali je internet živih bitij že realnost in kje vidite možnosti njegove uporabe?
Ne vemo še prav dobro, kakšne so možnosti na celični ravni. Ljudje smo kar dobro povezani z računalniškimi napravami prek uporabe pametnih telefonov. Prav v človeški biologiji je prišlo do prvega interneta živih bitij. Če bi lahko naredili dovolj majhne računalniške naprave, senzorje, ki bi jih vstavili v celice bakterij, bi morda dobili sistem hibridnih bakterij, ki bi jih lahko poslali v divjino, v njih pa računalniški čip. Uporabili bi jih kot biološke drone, ki bi preučevali okolje. To bi bilo zelo uporabno, saj bi lahko opazovali spremembe okolja, nastanek novih patogenov, virusov, morda bi celo lahko nadzirali širjenje ebole. Morda bi v okolje poslali majhne strojčke, ki bi počistili radioaktivne odpadke. Lahko si tudi že predstavljamo scenarij, ko bi nam integracija digitalne naprave omogočila 'prižiganje' in 'ugašanje' določene sicer biološke funkcije in bi tako lahko biološke funkcije nadzirali brezžično.

Zakaj vas kot znanstvenika zanima polje sintetične kiberbiologije in kje vidite njene možne koristi za človeštvo; natančneje, kako bi lahko pomagala človeškemu telesu?
Moje osnovno znanstveno zanimanje so začetki biologije - kako je prišlo do bioloških struktur, do življenja. Zanima pa me tudi prihodnji razvoj biologije. Že danes smo kot biološka bitja povsem odvisni od tehnologije. Če bi nas vrgli v kameno dobo, ne bi preživeli. Še pravih užitnih ali zdravilnih rastlin ne bi znali poiskati. Naše preživetje je odvisno od tehnologije. Seveda pa drži, da smo vedno bolj odvisni od tehnologije in da imamo vedno več 'dodatkov' k telesu.
Najbolj zanimivo je seveda razmišljati o dodatkih, ki bi pomenili nadgradnjo naših možganov. Veliko se ukvarjam z možnostjo silicijskega spomina. Googlova očala so dobro izhodišče za razmišljanje o tej temi. Na primer, nosim ta očala in srečam neke ljudi, a se ne spomnim njihovih imen. Preko Googlovih očal bi bilo to zagato mogoče rešiti. Služijo mi kot nekakšen dodaten silicijski spomin. Očala so seveda še vedno zunaj mene, podatke iz njih v svoje možgane posredujem preko čutil. To imenujem 'mehko omreženje' ljudi (Cronin pravi, da smo 'soft-wired, op. P. B.). Naslednji korak je 'trdo omreženje' (hard-wired), ko bi programsko opremo dejansko neposredno priklopili na naš osrednji živčni sistem.

Mislim, da bomo v prihodnosti vedno bolj odvisni od tehnologije, in sprašujem se, ali bomo prišli do točke, na kateri biologija brez tehnologije ne bo mogla več obstajati. Vendar bi to tudi lahko pomenilo, da se bomo bolje spopadali z omejitvami, ki nam jih postavlja naš planet. Morda gremo v smer, ki so jo nakazovali romani znanstvenofantastičnega avtorja Stanislava Lema, ki je seveda na Vzhodu bolj poznan kot na Zahodu. Lem si je v bistvu vse to že zamislil pred več desetletji.
Če se bodo vaše domneve glede prihodnjega razvoja uresničile, bi bil to verjetno lahko tudi izziv za zdaj sprejeto definicijo življenja?
Oh, seveda. Čez nekaj milijard let … No, v teh kategorijah je res pretežko razmišljati. Ampak pomislimo na to, kaj se lahko zgodi v naslednjem milijonu let. Morda bomo že čez tisoč let neprepoznavni. Bržčas nam nikoli ne bo uspelo posneti možganov, morda pa bomo lahko programirali silicij. Če bo naša zavest razdeljena na silicij in organsko snov - kaj bo to pomenilo? Kaj bo, če bo naše dojemanje stvarnosti deloma silicijsko in deloma organsko?
Takšen razvoj bi pomenil tudi to, da bomo morali redefinirati pojem umetne inteligence. Zelo verjetno nam s sedanjo računalniško tehnologijo nikoli ne bo uspelo razviti prave umetne inteligence. Niti sanja se nam ne, kako bi lahko izdelali možgane. Mogoče nam bo nekoč uspelo, ampak tega ne vemo. Morda pa bi lahko ubrali drugačno pot. Lahko bi vzeli dejanske možgane, ki imajo zavest, in pa neke silicijeve strukture, ki bi jo potem tem možganom pripojili. Čisto mogoče je tudi, da drugače v prihodnosti sploh ne bomo mogli preživeti; da bomo torej postali čisto druga, pravzaprav hibridna vrsta.
Kot kemiku so mi te stvari dokaj jasne, če pa poskušam razmišljati kot filozof, gre tu seveda za zadeve, ki se večini ljudi zdijo sporne. Ampak gre tudi za predsodke, Že zdaj je mnogo ljudi popolnoma odvisnih od pametnih telefonov, ampak ker jih držijo v roki in jih lahko vržejo proč, se jim to ne zdi nič spornega. Že sama misel na to, da bi operacijski sistem mobilnega telefona imeli kar v sebi, pa jih straši.
Sama ideja, da bi postali nekakšni hibridni biološki roboti, je verjetno za večino nesprejemljiva …
Pomembno je, da večina ljudi ne ve, kaj je pravzaprav definicija biologije oziroma del njene definicije. Značilnost bioloških sistemov je to, da se sami obnavljajo in vzdržujejo. In že stopnja vstopanja tehnologije v naša telesa, ki jo poznamo in sprejemamo danes, govori o tem, da nismo več popolnoma biološka bitja. Tudi ko govorimo o intervencijah v možgane, ki so osrednji del našega živčnega sistema, ljudem marsikaj ni jasno. Mislim, da bo ena od prihodnjih inovacij prinesla možnost, da bi prek mikrooddajnikov brezžično vzpostavili vezi na primer med živčevjem v nogi in centrom v možganih, ki je odgovoren za premikanje noge. Tako bi nekomu s pokvarjeno hrbtenjačo omogočili, da bi ponovno hodil. To bi pomenilo, da nam sploh ne bi bilo treba razvijati načinov za popravilo živcev.
Naj omenim še eno stvar, ki je povezana z mojo raziskovalno skupino. Morda nam bo v prihodnosti uspelo razviti možganske implantate, ki bi lahko pomagali zavreti ali celo odpraviti družbeno nesprejemljive tendence nekaterih značajev, tudi to, da so nekateri ljudje nevarni. Vse to ljudje sprejemajo, ker se jim zdi nekako povezano z medicino. Čim pa začnemo razmišljati o tem, da bi tehnološko nadgradnjo človeškega telesa uporabili za sprožitev na primer nove 'industrijske revolucije', pa skepsa narašča. Kaj je torej etično sprejemljivo? Bo družba čez čas sprejela različico prihodnosti, v kateri bodo bogataši v bistvu postali hibridni roboti, revni, ki si ne morejo privoščiti tehnologije, pa bodo omejeni na meso in kri?
Molekule so seveda osnova vsega življenja, in to so tudi strukture, s katerimi se vi kot znanstvenik ves čas ukvarjate. Do zdaj je veljalo, da življenje lahko nastane le iz organskih molekul, vi in vaša raziskovalna skupina pa raziskujete možnost življenja, ki bi nastalo iz anorganskih molekul.
Pred življenjem, torej pred biologijo, je bila na Zemlji le anorganska kemija in poskušam ugotoviti, kako je v naravi prišlo do tega ključnega preskoka iz anorganske v organsko kemijo. Eden od razlogov, zakaj sem se sploh začel ukvarjati z možnostjo 'hibridnega' življenja, je bilo razmišljanje o tem, kako bi lahko sedanjo formo življenja nadgradil in morda prek tega razumel vez med anorgansko in organsko naravo.
Imamo robote, ki so anorganske strukture in ki znajo opravljati dela, ki jih sicer opravljajo biološka bitja. Ampak te robote mora izdelati 'klasična inteligenca'. Poskušam torej najti to vez med organsko in anorgansko kemijo in obratno. Kdaj je prišlo v naravi do trenutka, ko se je iz anorganskega sveta razvila organska struktura, ki se je lahko potem replicirala. Ti vsi moji nenavadni projekti niso posledica kakšnih mojih bizarnih fantazij, gre le za razmišljanje in za raziskave, s katerimi želim odgovoriti na vprašanje, kako v osnovi pridemo do živega sistema.
Na koncu želim omeniti še eno področje vašega zanimanja, zaradi katerega vas tudi največ ljudi pozna, saj ste o tem tudi večkrat govorili kot govorec na dogodkih TEDx. Gre za idejo 3D-tiskalnika za zdravila.
Pri tem je šlo za idejo, da bi naredili robota, ki bi naredil kemični reaktor, ta bi bil potem nekakšen 3D-tiskalnik zdravil. Tako bi se zelo pocenila izdelava personaliziranih zdravil. Kajti vsak človek je gensko edinstven in za vsakega je idealna le ena mešanica sestavin v zdravilu ali koktajl zdravil. V prihodnosti bi tako lahko prišlo do tega, da bi vsak človek imel zapis svojega genoma. Tega bi vstavil v napravo, ki bi bila nekakšen 3D-tiskalnik zdravil in ki bi mu 'natisnila' zanj najboljšo kombinacijo zdravil.
To je seveda scenarij, ki se še dolgo ne bo uresničil, v bližnji prihodnosti pa bi nekakšno takšno napravo lahko uporabili za dostavo in proizvodnjo zdravil v revnih predelih sveta. Ljudje tam tako ne bi bili več odvisni od dragih farmacevtskih podjetij, po drugi strani pa bi bil to tudi način, ki bi preprečeval nelegalno proizvodnjo generikov in tihotapljenje zdravil. Danes več milijard ljudi nima dostopa do zdravil.
Seveda me vedno hitro kdo vpraša, kaj pa če bi takšne 3D-tiskalnike potem uporabljali za proizvodnjo mamil. Seveda, bi bilo to čisto mogoče. Ampak družba bi se preprosto morala odločiti, ali je bolj problematična zasvojenost bogatih ljudi ali pa to, da reveži nimajo dostopa do kakovostnih zdravil. Tu gre za tehtanje odvisnosti na eni in pa slabega zdravstvenega sistema na drugi strani. Kar zadeva mene, tu ni nobenega dvoma. Preprosto želim narediti dostopno kemijo, ki bi kar največjemu številu ljudi omogočala dostop do dobrih zdravil.