1. Parker skozi prva dva peklenska obleta

Instrument WISPR (optični teleskop) je 8. novembra 2018 posnel tok delcev Sončeve korone, ko je bila sonda od Sonca oddaljena 27 milijonov kilometrov. Svetla pika je planet Merkur, temne lise pa so ostanek popravkov ozadja. Foto: NASA/Naval Research Laboratory/Parker Solar Probe
Računalniška ponazoritev sonde pri Soncu. Toplotni ščit je na širšem koncu, ki ga računalnik sproti obrača proti izvoru vročine. Foto: NASA/Johns Hopkins APL/Steve Gribben

Pred točno letom dni (13. avgusta 2018) je bila izstreljena Sončeva sonda Parker, naprava številnih rekordov in skrajnosti. Vmes je opravila dve poti okoli Sonca, dva spusta v peklensko vročino in sevanje. Šla je bližje naši zvezdi kot kar koli človeškega prej in tudi hitreje kot kateri koli drugi izdelek človeških rok v zgodovini.

Na Nasi so z izkupičkom prvih dveh avantur zadovoljni, saj so zbrali kar dvakrat več podatkov o naši zvezdi od načrtovanega. Nadejali so se 22 gigabajtov znanstvenih meritev, dobili pa jih bodo še 25 gigabajtov več. Dodatno bero so si privoščili, ker se je komunikacijski sistem sonde bolje izkazal in lahko domov pretočijo večje količine.

Podatkovno bero bodo skupaj z analizo izdali še letos, sporoča Nasa.

Sončeva sonda Parker je tri metre visoka in dober meter debela naprava z maso 550 kilogramov, ki enkrat na pol leta obkroži Sonce. En konec tirnice jo ponese v bližino Zemlje, drugi konec pa k zvezdi, vsakič bližje.

Namen misije je odgovoriti na tri velika vprašanja o Soncu:
- Zakaj je korona, zunanja Sončeva atmosfera, več kot dvestokrat toplejša od vidnega površja?
- Kaj korono sploh segreje do tako visokih temperatur?
- Kaj poganja Sončev veter?

Ob skoraj vsakem obletu podre bližinski ter hitrostni rekord. Prvi oblet je bil novembra lani. Drugi perihelij, torej Soncu najbližja točka tirnice, se je zgodil 4. aprila letos, ko je bil Parker od Sonca stran za 24 milijonov kilometrov (Zemlja je 150 milijonov kilometrov stran).

Pri obeh obletih je drvel s hitrostjo 343.112 kilometra na uro.

Orbito okoli Sonca oža in hitrost obleta veča z občasno pomočjo Venere (ponazorjeno v videu spodaj).

Pred vročino Sončevega sevanja in okoliške plazme pri milijonu stopinj Celzija ga ščiti 11-centimetrska plast iz ogljikovih vlaken. Ta se segreje na okoli 1.400 stopinj Celzija, medtem ko je notranjost naprave ohranjena pri sobni temperaturi.

Video: Sončev veter v štirih zaporednih dneh (leta 2018)


2. Evropski rover je res v težavah

Padala so štiri: dve sprožilni, dve glavni. Po načrtu se najprej sproži majhno padalce, ki pomaga pri namestitvi prvega glavnega. Ko prvo glavno opravi nalogo, ga odvržejo. Nato se sproži drugo pomožno, ki na plano pomaga še drugemu glavnemu, največjemu, tu vidnemu na skrajni desni. Foto: Esa

Prejšnjetedenske objave v ruskih medijih so se izkazale za resnične. Evropski rover za Mars Rosalind Franklin je v težavah. Na testu je namreč glavno padalo, ki bi ga moralo varno pripeljati na tla Marsa, zatajilo, so sporočili z Evropske vesoljske agencije.

Lanski, uspeli test 35-metrskega padala. Foto: ESA/I.Barel

Za nameček je to drugi spodleteli preizkus zapovrstjo, na katerem so testirali popravke, narejene po prejšnjem neuspehu.

V prvem primeru so uporabili vsa štiri padala, ki so se sicer pravilno odprla, a so bila poškodovana. V drugem primeru so uporabili le največje, 35-metrsko padalo, skupaj s popravki. Spet je trpela tkanina, poškodbe pa so nastale še pred polnim odprtjem.

Ker brez padal ni misije na Marsu, je agencija napovedala popravke in nove preglede, predvidoma zgodaj prihodnje leto. To pa pomeni, da izstrelitev leta 2020 visi na ... padalskih vrveh ... in da bo mogoče vse skupaj zamaknjeno v leto 2022.

Enkrat je sicer test uspel. Lanskega aprila so s helikopterja na višini 1,2 kilometra odvrgli tovor, opremljen z največjim glavnim padalom, ki se je takrat obneslo.


3. Še eno poglavje v sagi Jamesa Webba

Pri testu so komponente privezali, da bi bolje simulirali breztežnost v vesolju. Foto: NASA/Chris Gunn

Naslednji veliki vesoljski observatorij (James Webb) je prestal še en pomemben test, so sporočili z Nase. V laboratoriju so preizkusili sistem, ki razpenja sekundarno zrcalo. In glej, postavilo se je na pravo mesto.

James Webb bo med izstrelitvijo v raketi Ariane 5 zložen, šele v vesolju se bo kot origami odprl in se sestavil. Inženirji morajo vnaprej pregledati mehanizme, saj bi bilo sila neugodno, če bi se kaj zataknilo in bi milijardo evrov draga naprava ostala neuporabna.

Sekundarno zrcalo usmerja svetlobo 18 primarnih zrcal v drobovje observatorija in mora potemtakem biti zelo natančno pozicionirano.

James Webb bo izstreljen predvidoma leta 2021.


4. Veliki ruski observatorij obetavno naprej

Observatorij je sestavljen iz dveh teleskopov, nemški je viden tukaj. Rusi pri deljenju svojih vesoljskih aktivnosti niso tako odprti.

Tako kot omenjeni James Webb je tudi ruski vesoljski observatorij Spektr-RG namenjen na sladko težnostno točko L2, ki se nahaja 1,5 milijona kilometrov stran od Zemlje.

Razlika: Spektr-RG je dejansko že na poti. In z ruske vesoljske agencije so sporočili, da gre vse po načrtu, vključno s svežim popravkom poti. Brez nepredvidenih zapletov bo observatorij cilj dosegel oktobra letos.

Ruski del observatorija, teleskop ART-XC, je svojo prvo svetlobo (oz. prvo fotografijo) posnel že prejšnji teden, medtem ko bo nemški del, teleskop eRosita, svoje zmožnosti prvič preizkusil naslednji mesec.

Spektr-RG bo opazoval v rentgenskih žarkih, torej pretežno vroče predele vesolja.


5. Prvi vesoljski ploščosuk

Foto: Esa/World Club Dome

Kulturne dejavnosti si že dolgo vtirajo svojo pot nad 100 kilometrov nadmorske višine. Med drugim so rockovske pesmi končale na luni Titan, rokenrol je šel v medzvezdni prostor, v orbito umetniški sateliti.

Zdaj imamo tudi prvega didžeja (ploščosuka) iz vesolja. Aktualni evropski astronavt na Mednarodni vesoljski postaji Luca Parminato je iz orbite neposredno na zabavo na Ibizi predvajal glasbeni set. Poslušalo ga je okoli 3.000 ljudi, so sporočili z Evropske vesoljske agencije.

Slišati je, da medmrežna povezava med postajo in tlemi ni ravno najboljša, saj je primorana potovati prek geostacionarnih satelitov. Trpi splošna kakovost zvoka in glasba na trenutke zveni neuglašeno. Prav tako Parmitano v vesolju nima mešalne mize in plošč, temveč je svoj pripravljeni set lahko le predvajal s tablice. A začetek je.

Novi priključek za vesoljske ladje IDA-3, ki ga bodo kmalu vgradili na MVP. Foto: NASA/Charles Babir

Na Mednarodni vesoljski postaji se medtem pripravljajo na sredin vesoljski sprehod, ki ga bosta opravila Christina Koch in Andrew Morgan. Na modul Harmony bosta vgradila nov priključek IDA-3, namenjen vesoljskim ladjam naslednje generacije, ki naj bi začele prihajati letos ali naslednje leto.

Na znanstvenem področju se bo Parmitano ukvarjal s poskusom na matičnih celicah sesalcev. Te rastejo v posebnem inkubatorju. Znanstvenike zanima, kako se matične celice obnašajo in razvijajo v mikrotežnosti.


6. Smrt kometa

Najbrž je nastal pred okoli 4,5 milijarde let. Dolgo je letel po temnih prostranstvih Osončja, dokler ni 15. avgusta letos naletel na premočnega nasprotnika.

15. avgusta je ta komet poletel naravnost v Sonce. Za njim ni več sledu. Edini dokaz o njegovem obstoju je kratek posnetek, ki ga je izgotovil vesoljski teleskop SOHO.


7. Plinasti sij odmrle zvezde

NGC 2022. Foto: ESA/Hubble & NASA, R. Wade

Tedenska paša za oči je tokrat planetarna meglica NGC 2022. Ime je zavajajoče, pojav ni povezan s planeti, ampak z zvezdo na koncu "življenjskega" cikla. Gre za zvezdo rdečo velikanko (svetlo piko na sredini), ki odmetava zunanje plasti. Te se oddaljujejo, a ostajajo osvetljene, kar je na daleč lepo videti. Fotografijo je posnel vesoljski teleskop Hubble.