1. Megasenčnik v razvoju

Foto: NASA/JPL-Caltech
Če smo kaj zanimivega na področju vesolja ta teden izpustili, ste toplo vabljeni, da nas opomnite na naslednji e-poštni naslov: aljosa.masten(at)rtvslo.si. Hvala!

Ko astronomi iščejo planete daleč zunaj Osončja, jim je nekaj v izrazito napoto. Svetloba zvezd. Eksoplaneti imajo namreč svoja "sonca", ki so nepredstavljivo svetlejša od njih. Poenostavljeno, želel bi videti stotine kilometrov oddaljeno kresničko poleg atomske eksplozije. Težavo danes rešujejo s koronografi. To so fizične ovire pred sredino fotoaparata, ki onemogočijo svetlobo npr. Sončeve ploskve, da je okolica lažje vidna. Lahko se jih uporabi tudi za oddaljene zvezde, na ta način jim je recimo uspelo posneti nekaj izjemno redkih, neposrednih fotografij zunajosončnih planetov.

Težava koronografa je pojav uklona oziroma difrakcije (več o njem tukaj). Poenostavljeno, tudi če pred oknom zagrnemo zaveso, bo del nebodijetreba svetlobe prodrl v prostor ob robih. Učinek lahko opazite v tej GIF-animaciji.

Težavo bi lahko rešili z ogromnim zvezdnim senčnikom, postavljenim zelo daleč od teleskopa, naravnanim točno čez videno zvezdo. Tega še nihče ni storil, ker je tehnično zelo zahtevno in tudi drago. A prav tega izjemnega izziva se loteva Nasin institut JPL. Razvija prototip senčnika, ki bo ob morebitnem dovolj hitrem napredku pripomogel k naslednji veliki teleskopski misiji WFIRST. Kot piše v sporočilu za javnost, gre za 26-metrski raztegljivi pano, ki bi bil od teleskopa oddaljen od 20.000 do 24.000 kilometrov. Če bi senčnik skrčili na velikost podstavka za pivo, bi bil WFIRST majhna radirka 100 kilometrov stran, so ponazorili na Nasi.

WFIRST je naslednji veliki vesoljski teleskop (poleg Jamesa Webba). Deloval bo z enako ločljivostjo kot slavni Hubble, a bo hkrati lahko motril kar desetkrat večjo zaplato neba. WFIRST bo sicer opremljen z zmogljivim koronografom, a zvezdni senčnik bi bil za nekaj redov velikosti učinkovitejši.

Kot ugotavljajo na JPL-ju, bo ključna težava natančnost. Da bi teleskop in senčnik res delovala, bi morala vzdrževati do metra natančen medsebojni položaj. In to kljub razdalji nekaj deset tisoč kilometrov, neprestanemu letenju skozi vesolje in tudi sončnemu vetru, ki bi neprestano bičal in pritiskal navzven. Pa še prilagajanju na konkretno tarčo povrhu.

Sam WFIRST je sicer v težavah. Aktualni predlog proračuna mu namreč že drugič zapored jemlje razvojni denar.


2. Vrnitev na Luno naj bi stala 30 milijard dolarjev

Umetniška ponazoritev Lunarnega portala pri mesecu in logističnega modula, pritrjenega nanj. Nasa je prav zdaj odprla razpis za prihodnje dostave. Foto: NASA/JPL/University of Arizona

Nasa je vendarle podala oceno, koliko bo (predvidoma) stal projekt vrnitve človeka na Luno, program Artemida. Od 20 do 30 milijard dolarjev, je v intervjuju za CNN povedal Nasin administrator Jim Bridenstine. To je med 18 in 27 milijardami evrov.

Poudaril je, da gre za dodaten denar, ki ga bo treba vložiti od zdaj naprej in ne vključuje že vloženih sredstev v raketo SLS, vesoljsko ladjo Orion in vseh drugih preteklih stroškov.

Nasa je za letošnje leto prosila dodatnih 1,6 milijarde dolarjev na vrh 21-milijardnega proračuna, a to je zgolj za potreben zagon oz. pohitritev projekta. Bridenstine je poudaril, da bodo stroški v prihodnjih letih močno zrasli. Če teh od 20 do 30 milijard razporedimo na prihodnja leta, bo projekt ZDA stal dodatnih sedem milijard dolarjev letno. To je več kot celoten proračun Evropske vesoljske agencije.

Kljub temu je ocena nenavadno nizka. Projekt Mednarodne vesoljske postaje bo v svoji celotni življenjski dobi potrošil nekje 150 milijard evrov, podobno naj bi v današnji valuti stal program Apollo. Nasin odpovedani projekt Konstelacija je računal na dobrih 100 milijard dolarjev stroškov ...

V okviru Artemide naj bi astronavti petkrat pristali na Mesecu, postavili bi miniaturno vesoljsko postajo v orbiti Lune, poslali prgišče roverjev in vse skupaj izstrelili slabi 40 raket.

Vse je (še vedno) odvisno od ameriških zakonodajalcev. Bodo podpisali račun? Morda jih bo motivirala nostalgija, ki se širi ob 50. letnici Apolla 11 in prvega pristanka človeka na Mesecu.


3. Kdo bo raziskoval na kitajski vesoljski postaji

Foto: CMSE

Kitajci so izbrali eksperimente, ki bodo šli na njeno naslednjo vesoljsko postajo. Razpis je bil mednaroden, prijave so bile mogoče iz vseh držav članic Združenih narodov. Odprtost je imela svoje posebno sporočilo, saj Kitajska pri obstoječi Mednarodni vesoljski postaji ne more sodelovati zaradi nasprotovanja ZDA.

Izbrani eksperimenti prihajajo iz zelo raznolikega nabora držav, med njimi so Belgija, Nemčija, Indija, Kenija, Peru, Mehika, Savdska Arabija ... Celoten seznam je za radovedne tukaj.

Kitajska je doslej v vesolje izstrelila dve vesoljski postaji, Tiangong (Vesoljska palača) 1 in 2. Prva postaja je že zgorela v ozračju, druga se še drži. Obe sta enomodularni, torej gre za eno samo "sobo" v orbiti. Prihajajoča postaja pa bo večmodularna in s tem bolj podobna MVP-ju. Izstreljena naj bi bila leta 2022.


4. Spitzer bo deloval le še pol leta

Foto: NASA/JPL-Caltech

Vesoljski teleskop Spitzer je v 15. letu delovanja in 16. ne bo videl. Nasa je namreč določila, da bo s 30. januarjem 2020 konec. Deluje od leta 2003, načrtovana življenjska doba pa je štela pet let.

Foto: 15 let, 15 največjih odkritij vesoljskega teleskopa Spitzer

Ugonobila ga bo lokacija. Zemlji namreč sledi na krožnici okoli Sonca z 254 milijoni kilometrov zaostanka. Razdalja se ves čas veča, kar ga je privedlo do neugodnega položaja glede na Zemljo in Sonce. Ko danes obrne anteno proti Zemlji, da domov pošlje zbrane podatke, njegovi paneli sončnih celic niso obrnjeni proti zvezdi. Zanesti se mora na baterije. Razmerje postaja vedno slabše in na agenciji so se odločili, da je zapletov dovolj. Upokojili ga bodo lahko z mirno vestjo, saj kmalu pride veliki naslednik, ki bo deloval v istem delu svetlobnega spektra: teleskop James Webb.


5. Kdo je utišal našo črno luknjo

Magnetne silnice in prah okoli črne luknje v središču domačega osvetja. Foto: NASA/Hubble Space Telescope/SOFIA

Vsaka galaksija ima v središču supermasivno črno luknjo. Nekatere so aktivne, torej požirajo snov, ki se med padanjem segreva in zato močno sveti. Druge so neaktivne in ne svetijo. Takšna je tudi naša, Strelec A*. Pravzaprav je nenavadno tiha, sploh v primerjavi s podobnimi črnimi luknjami v podobnih galaksijah.

Zdaj so središče galaksije premerili z opazovalnico SOFIA, teleskopom za infrardečo svetlobo, nameščenim na letalo. Videli so strukturo oblakov prahu in iz njih sklepali, kakšni sta oblika in struktura tamkajšnjega magnetnega polja.

In prav močno magnetno polje je tisto, ki material vodi stran od "lačne" črne luknje, ki je zato tiha, sklepajo avtorji raziskave, ki bo objavljena v Astrophysical Journalu.

6. Na Jupitrovi Evropi ni neslanih šal

Območje z imenom Tara regio je polno kuhinjske soli, vidno je kot rumena zaplata na levi strani lune. Fotografijo je leta 1997 posnela sonda Galileo z razdalje 1,25 milijona kilometrov. Na levi strani je Evropa, kot naj bi jo videle človeške oči, na desni strani so barve poudarjene. Foto: NASA/JPL/University of Arizona

Jupitrova luna Evropa je zanimiva zato, ker je ena najverjetnejših lokacij v Osončju, kjer bi še lahko ždelo življenje. Na površini ima debel leden oklep, pod njim pa ogromen ocean. Do njega se še nihče ni dokopal, o obstoju sklepajo prek posrednih dokazov. Prav tako o njegovi sestavi. In zdaj znanstveniki celo sklepajo, da je Evropin ocean bolj podoben našim morjem, kot so mislili doslej. Kako?

S spektrometrom vesoljskega teleskopa Hubble so preverili kemično sestavo površja, še posebej velike rumene lise, ki se razteza čez lep del lune. Ugotovili so, da gre za ogromen nanos – kuhinjske soli oziroma natrijevega klorida (NaCl). Tja bi lahko prišla z vodo, ki ves čas prodira skozi ledeni oklep in odteka skozi dokazane gejzirje, piše v sporočilu za javnost. Podledni ocean bi torej lahko bil slan, tako kot naš.

Doslej je bila prevladujoča razlaga rumene lise v žveplovih spojinah, nastala je na podlagi opazovanj sonde Galileo leta 1997.

Raziskava je objavljena v Science Advancesu.

Kaj več bo predvidoma povedala dvodelna Nasina misija na Evropo z orbiterjem in pristajalnikom. Toda ta je zašla v težave in bo najbrž zamaknjena proti letu 2030.

7. Južni sij iz orbite

Foto: Nasa

Južni sij z Mednarodne vesoljske postaje (MVP). Fotografijo je posnela astronavtka Christina Koch.