1. Umrl prvi vesoljski sprehajalec

Pionirji raziskovanja vesolja počasi odhajajo.

Rus Aleksej Leonov, eden prvih kozmonavtov vesoljske dobe, je v bolnišnici izgubil boj z dolgotrajno boleznijo, so sporočili iz ruske vesoljske agencije Roskozmos. Star je bil 85 let.

Bil je prvi človek, ki je v vesolju prosto lebdel. 18. maja 1965 je izstopil iz kapsule Voshod 2 in opravil 12-minutni vesoljski sprehod. Dosežek je bil izjemen, saj vesoljski sprehodi še danes spadajo med najnevarnejše podvige sploh. Leonov in z njim Sovjetska zveza pa sta ga izvedla samo štiri leta po prvem človeku v vesolju.

In to je bilo v času, ko je bil vsak korak resnično storjen v neznano, na prvič razviti opremi. S koncepti, ki so bili dotlej znanstvena fantastika.

Samo nekaj let prej je bilo ljudem sveta nekaj povsem tujega napolniti debelo cev z razstrelivom, na vrh posaditi človeka in vse skupaj poslati v nebo. V višine, ki jih niti orli ne zmorejo.

Leonov pa ni samo premagal ptic in ugledal Zemlje kakor (skoraj) nobeno živo bitje prej. Ločil se je od zaščitne lupine, ki je krhko človeško telo varovala pred smrtonosnim vesoljem. Izstopil je iz vesoljske ladje, zaščiten le s tanko vesoljsko obleko, in se prepustil neskončni črnini.

Pri podvigu je skoraj umrl. Njegova obleka pod pritiskom se je v vakuumu še bolj napihnila. Tako je otrdela, da se je stežka premikal. Še več, postal je preširok za odprtino v vesoljski ladji in se ne glede na trud ni mogel vrniti. Ob naporu je bil v nevarnosti, da izgubi zavest, saj se je močno segrel, obleka pa ga ni dovolj hladila. Na lastno pobudo je improviziral in iz obleke izpustil pline, se kar se da hitro prerinil v brezzračno vmesno komoro ladje, jo napolnil z zrakom in strgal obleko s sebe, da je lahko spet zadihal.

Le uro pozneje se je začela nova nočna mora. Ob poskusu vrnitve v ozračje je odpovedal avtomatiziran sistem za stabilizacijo in kolega Leonova, Pavel Beljajev, je prevzel ročno pilotiranje. Med spustom se je nabralo še več odpovedi, med drugim se je plovilo prevračalo, kar je resnična nočna mora vsakega astronavta, in Leonovu so zaradi močnih sil začele pokati žile. Nenadzorovano prevračanje so k sreči ustavila padala. Letela sta skoraj 1.500 kilometrov dlje od prvotno načrtovanega mesta pristanka. Strmoglavila sta v sibirski gozd, kjer je Voshod ostal zagozden med dvema drevesoma. Drgetajoča so ju rešili naslednji dan. Podrobneje v tem izseku Leonove knjige.

To sta bila le dva izmed številnih nepredvidenih zapletov. Z njimi so se neizogibno spopadali takratni vesoljski pionirji na vsakem poletu. Vsak pilot je vedel, da morda zadnjič odpira loputo in maha bližnjim v slovo. Marsikateri se ni vrnil. Leonov je pogumno nosil plamenico človeštva vsem nevarnostim navkljub. Tako kot vsi veliki pionirji pred njim, odkar je človeštvo pred 70.000 leti izstopilo iz Afrike in poselilo svet.

Dosežek Leonova je bil le še eden v nizu velikih uspehov Sovjetske zveze, ki je med letoma 1957 in 1965 vodila vesoljsko tekmo. Nasin Chris Kraft, ki je upravljal ameriško stran naporov, je izjavil, da je bil vesoljski sprehod "neverjetno presenečenje, ki se je povrhu zgodilo samo pet dni pred prvim poletom Geminija in nas pustilo odprtih ust".

Če ne bi Sovjetska zveza imela težav z raketo N1, bi najbrž prav Leonov postal prvi kozmonavt na Luni.

Pozneje so sicer ZDA v tekmi povedle in jo "dobile" s pristankom na Luni. A s tem še ni bilo vsega konec. Potreben je bil še razplet v duhu raziskovanja vesolja, v duhu celotnega človeštva. ZDA in Sovjetska zveza so prilagodile svoji kronski vesoljski ladji, Sojuz in Apollo, in ju spojili v orbiti. Sovjetskemu delu je poveljeval prav Leonov. S tem se je simbolično zaokrožilo prvo obdobje človeškega raziskovanja vesolja.

Leonov je zdaj le še odmev daljnega časa neustrašnih pionirjev. Še en obraz na fotografiji, ki kliče iz zgodovine: kdo bo prevzel plamenico?

2. 55 let pozneje ... Mednarodna vesoljska postaja

Odmev Leonova je neposredno viden v pričujočem poglavju. Z njegovim stiskom roke na misiji Apollo-Sojuz pred 45 leti se je začelo obdobje sodelovanja v vesolju, ki je kulminiralo v Mednarodni vesoljski postaji.

In kar je počel pred 55 leti na misiji Voshod 2, so ta teden dvakrat izvedli astronavti omenjene postaje. Opravili so vesoljska sprehoda, dolga skoraj osem ur. Posnetka spodaj.

Pravzaprav je Leonov izdihnil prav med drugim od teh sprehodov 11. oktobra.

Na obeh sprehodih sta astronavta Christina Koch in Andrew Morgan menjevala baterije postaje. Stare so nikelj-vodikove, nove na litijeve ione. Mimogrede, za izum tovrstnih baterij je bila prav ta teden podeljena nič manj kot Nobelova nagrada za kemijo.

Starih baterijskih paketov je skupaj 48, novih bo 24. Proces menjavanja traja že od leta 2017. S tem se bodo ukvarjali tudi na prihodnjih treh vesoljskih sprehodih.

V novembru sledi še pet dodatnih. Popravljali bodo napravo, imenovano Alpha Magnetic Spectrometer, med drugim namenjeno iskanju temne snovi.

Nekaj več o totedenskih znanstvenih poskusih na tej povezavi.

3. Ameriške izstrelitve s posadko globoko v leto 2020

Odkar je leta 2011 upokojila raketoplane, Nasa ne more pošiljati ljudi v vesolje, temveč nabavlja vozovnice pri Roskozmosu.

Medtem poskuša razviti domače kapacitete v programu Commercial Crew. Podjetjema SpaceX in Boeing je navrgla že slabih sedem milijard dolarjev za razvoj vesoljskih kapsul, ki jih namerava potem še najemati.

Projekta že dolgo zamujata, kar ni nenavadno. Zamude so prej pravilo kot izjema v vesoljski industriji. A zdaj se jih je nabralo že toliko, da je Nasa zašla v dokaj neugoden položaj.

Vse skupaj se je zavleklo globoko v leto 2020, piše Reuters. Če bo šlo vse popolnoma po načrtih, bodo prvi astronavti z ameriških tal izstreljeni v prvem četrtletju, a glede na prakso v drugem ali celo pozneje.

Boeing, ki razvija CST-100 starliner, je med testi našel kup napak. Javno jih ni oznanil, so pa razvoj zavlekle. Tako bo prvi ognjeni test izvedel prihodnji mesec, ko bo na tleh prižgal motorje za pobeg, tiste motorje, ki ob morebitni katastrofi poženejo kapsulo z astronavti vred stran od nesreče. Decembra je predviden prvi polet brez posadke, prihodnje leto z živimi bitji.

SpaceX je ta test na Crew Dragonu že izvedel, a s katastrofičnim izidom, eksplozijo in požarom, ki bi hipotetične astronavte zagotovo ubila. Težave ima tudi s sistemom padal. Za zdaj je prva izstrelitev z ljudmi načrtovana v prvem četrtletju 2020.

Prav zato sta se Nasa in SpaceX prejšnji teden zapletla v nenavadno javno obtoževanje. SpaceX je predstavljal prvi pravi prototip svoje prihodnje vesoljske ladje Starship, prvi mož Nase Jim Bridenstine pa je istočasno tvitnil, da SpaceX že krepko zamuja s Crew Dragonom in naj se podviza. SpaceX-ov Elon Musk ni ostal dolžan in se v intervjuju vprašal, ali nemara Bridenstine ni imel v mislih rakete SLS, ki še precej bolj zamuja, goltajoč milijarde dolarjev.

Nasa je dejansko v nerodnem položaju, saj se bliža konec leta, vesoljskih "taksijev" pa še vedno ni. Kot vedno doslej bi lahko kupila vozovnice v ruskih Sojuzih. Le da vesoljska industrija ni pekarna, Nasa se ne more kar odločiti in z danes na jutri nabaviti želenega. Proizvodnja vesoljskih kapsul zahteva čas in seveda proste proizvodne kapacitete. Tako bi se lahko prihodnje leto zgodilo, da na Mednarodni vesoljski postaji ne bo niti enega ameriškega astronavta, le azijski in evropski. Nasa sicer lahko to prepreči s podaljševanjem misije obstoječi posadki.

4. Prvi oskrbnik satelitov?

V ponedeljek, 9. oktobra, je bila z Bajkonurja izstreljena raketa Proton M. Rutinska izstrelitev, 18. uspešna rakete tega tipa v zadnjih treh letih. Le tovor je bil vse prej kot vsakdanji.

Proton M je v nebo ponesel dva satelita. Prvi, Eutelsat 5 West B, je navaden komunikacijski. Drugi, MEV-1 podjetja Northrop Grumman, pa bo prvi oskrbnik satelitov sploh.

Umetni sateliti imajo omejeno življenjsko dobo. Na neki točki jim zmanjka ali potisnih kemikalij in preprosto obvisijo, nekateri tudi padejo in zgorijo v ozračju.

Northrop Grumman je pripravil projekt, kako satelitom življenjsko dobo podaljšati. Nanje se lahko prilepi drug, manjši satelit, ki ga z lastnim pogonskim sistemom obrača in premika.

Tako bo poskusni MEV-1 (Mission Extension Vehicle) za pet let podaljšal življenjsko dobo komunikacijskemu satelitu Intelsat 901, staremu že skoraj 20 let. Če bo šlo vse po načrtu, seveda. Česa takega z umetnimi sateliti ni počel še nihče.

Izjema so seveda veliki umetni sateliti, torej vesoljske postaje, ki potrebujejo redno popravljanje orbite. Mednarodno vesoljsko postajo vsakoletno dvigujejo ruske vesoljske ladje, za vsak primer ima tudi lasten pogon.

Intelsat 901 je trenutno na "pokopališču" satelitov, torej nekoliko nad standardno geosinhrono orbito. MEV-1 ga bo pripeljal nazaj v delovno orbito in ga tam vzdrževal pet let.

MVP bo po zagotovilih proizvajalca imel 15-letno življenjsko dobo in dovolj pogona za več kot 15 let vzdrževanja orbite na tipičnem dvotonskem geosinhronem satelitu. Priklopil in odklopil se bo lahko večkrat.

Vprašljivo je, koliko podjetij bo pripravljenih za tovrstne storitve plačevati. Se bolj izplača povsem nov satelit ali dopolnilni satelit, ki starega vzdržuje pri življenju?

Če bo zadeva delovala, bo MEV znanilec nove dobe vzdrževalnih "mehanikov" v orbiti. Precej podjetij že razvija tehnologije, omembe vredna rešitev je Archinaut. O tem pa več v prihodnjih člankih ...

Zadnja (načrtovana) komercialna izstrelitev Protona M
To je bila zadnja komercialna izstrelitev rakete Proton M, piše portal RussianSpaceWeb. Nekoč je proizvajalec, center Kruničev, z njo koval visoke dobičke, zdaj pa novih strank preprosto ni na vidiku. Sankcije zaradi dogajanja v Ukrajini, nastop cenejše konkurence iz ZDA in visoka zanesljivost raket ArianeSpace so močno zajedli v pogačo. Tudi pospeševanje prodaje skozi družbo ILS, International Launch Services, za zdaj ne pomaga. Prvi mož Roskozmosa Dimitrij Rogozin je zato lani nakazal, da se utegne ruska vesoljska industrija počasi preusmeriti od komercialnih raket v izdelovanje satelitov in vesoljskih sond, kjer se skupno gledano obrača več denarja.

5. ExoMars 2020: S polnimi napori naprej

Čeprav nad naslednjo evropsko-rusko misijo na Mars visijo črni oblaki, se razvijalci ne dajo in s polno paro delajo naprej.

Gre za misijo ExoMars, sestavljeno iz evropskega roverja Rosalind Franklin in ruskega pristajalnika Kazačok.

Ta bo opravil zaviranje skozi atmosfero s pomočjo toplotnega ščita, padal in protipotisnih raketic. Po pristanku bo razvil rampi, prek katerih se bo rover zapeljal na rdeča tla.

Proizvajalec Kazačoka, ruski center NPO Lavočkin, je pred dnevi opravil test omenjenih ramp. Kot je razbrati iz sporočila za javnost, je vse šlo natanko po načrtu. Sprožili so minieksplozije, s katerimi so rampe osvobodili, nakar so se lično spustile do simuliranih tal.

Težava misije tiči drugje. Padala ne delujejo, kot bi morala. Na zadnjih dveh testih so se potrgala in drugače poškodovala, enkrat je bil tovor ob "pristanku" povsem uničen. Zdaj hitijo z razvojem novih padal, a časa zmanjkuje. Da bi vse opravili v času, je Velika Britanija prav zaradi misije ExoMars omilila sankcije zoper Rusijo, poroča Mars Daily.

Izstrelitev je predvidena za julij 2020. Če to časovno okno zgrešijo, naslednje tiči šele v letu 2022.

Video: Eden izmed testov, kako se rover spusti po rampi

Tudi Nasa je globoko v testiranju svoje marsovske misije za prihodnje leto, začasno poimenovane Mars 2020. (Ime iščejo z javnim natečajem med šolarji, rok se je pravkar iztekel.) Laboratorijsko so preizkusili delovanje t. i. nebesnega žerjava, strukture, ki bo roverja pripeljala do tal in ga spustila. Celoten mehanizem je skoraj povsem enak tistemu, ki ga je leta 2011 uporabil Curiosity.

Mars 2020 bo izstreljen prihodnje leto, pristal pa bo februarja 2021 v kraterju Jezero.

Video: Če koga zanima, JPL ponuja prenos v živo iz delavnice:

6. FOTO: Ostanki marsovske reke in oaze

Še vizualna poslastica neposredno z Marsa. Esina sonda Mars Express je izdala fotografijo, kjer je jasno vidno pradavno porečje. Še en dokaz, da je bil Mars nekoč prekrit z oceani in rekami.

Fotografirano območje se imenuje Nirgal Vallis in je dolgo 700 kilometrov, kar je le za 200 kilometrov manj od reke Save. Dolina je v povprečju 200 metrov globoka in dva kilometra široka. Je južno od marsovskega ekvatorja. Na Esi ocenjujejo, da je nastala pred 3,5 milijarde leti.

Nasin rover Curiosity je po drugi strani fotografiral kamnino, ki nakazuje, da je bila nekaj več kot tri milijarde let del oaze. Nastala je, ko se je plast blata posušila, pravijo avtorji članka v Nature Geoscienceu.

Kam je šla vsa ta voda? In predvsem, se je takrat na našem planetarnem sosedu razvilo življenje? Je morda kakšen ostanek v marsovskem podzemlju? To so velika vprašanja našega časa.

7. Nobelova nagrada za fiziko kozmologiji

Nobelovo nagrado za fiziko so ta teden prejeli Američan kanadskega rodu James Peebles ter Švicarja Michel Mayor in Didier Queloz za prispevek k razumevanju razvoja vesolja in mesta Zemlje v njem.

Peebles bo za teoretična odkritja v fizikalni kozmologiji prejel polovico 830.000 evrov vredne nagrade. Njegov teoretični model, ki ga je razvijal od sredine 60. do sredine 80. let prejšnjega stoletja, predstavlja temelj sodobnega razumevanja zgodovine vesolja od velikega poka do danes. Njegova odkritja so prinesla vpogled v to, kaj nas obkroža v vesolju, pri čemer je znanih zgolj pet odstotkov materije in energije v njem. Drugih 95 odstotkov pa je neznanih. To za sodobno fiziko predstavlja velik izziv, so pojasnili na Švedski kraljevi akademiji.

Drugo polovico nagrade si bosta razdelila Mayor in Queloz za odkritje prvega eksoplaneta, ki kroži okoli Soncu podobne zvezde. Planet zunaj našega Osončja, imenovan 51 Pegasi, sta odkrila leta 1995. Njuno odkritje je vodilo v pravo revolucijo v kozmologiji. Nato so odkrili več kot 4.000 eksoplanetov, ki pa so zelo različni. Večina teh planetarnih sistemov pa ni podobnih našemu, ki ga sestavljajo Sonce in njegovi planeti.

8. FOTO: Kako neopazno prebiti zvočni zid

Nasa je pred 60 leti začela svoj posel z razvojem visokohitrostnih letal, med drugim X-15. Tudi danes so letala na njenem meniju. Med drugim poskuša razviti reaktivca, ki bi neslišno prebil zvočni zid. Zadnji poskus je X-59 QueSST (Quiet Supersonic Techology), ki ga za Naso razvija Lockheed Martin v znanem laboratoriju Skunk Works. Zgornja podoba je računalniško ustvarjeni koncept, prototip je v gradnji.