Plovilo je ubogljivo obrnilo kamere nazaj proti že oddaljenim planetom. Medtem ko je s platformo za skeniranje drselo od enega kosa neba proti drugemu, je posnelo 60 fotografij in jih v digitalni obliki shranilo na kasetni snemalnik. Marca, aprila in maja je nato podatke v obliki radijskih valov počasi pošiljalo nazaj na Zemljo. Vsaka slika je bila sestavljena iz 640.000 posamičnih slikovnih elementov (pikslov), kakršni so npr. pike na sliki v časopisu ali na pointilistični sliki. Vesoljsko plovilo je bilo skoraj 6 milijard kilometrov oddaljeno od Zemlje, tako zelo daleč, da je vsak piksel, potujoč s svetlobno hitrostjo, potreboval 5 ur in pol, da je prispel do nas. Morda so slike prispele že prej, a veliki radijski teleskopi v Kaliforniji, Španiji in Avstraliji, ki sprejemajo tovrstna šepetanja z obronkov Osončja, so bili prezaposleni z obveznostmi do drugih ladij, ki brazdajo vesoljska morja: Magellana, ki je bil na poti proti Veneri, in Galilea, ki se je po polžje pomikal proti Jupitru.

Voyager 1 se je tako visoko nad ekliptično ravnino znašel, ker je leta 1981 potoval zelo blizu orjaške Saturnove lune Titana. Sestrsko plovilo Voyager 2 so poslali po drugačni poti, znotraj ekliptične ravnine, tako da je lahko opravilo svoje znamenite raziskave Urana in Neptuna. Voyagerjeva robota sta preučila štiri planete in skoraj šestdeset lun. Oba veljata za vrhunska dosežka človeškega inženiringa in odmeven dosežek ameriškega vesoljskega programa.

Ko bo večji del naše zdajšnjosti utonil v pozabo, bosta ta dva robota še vedno krasila zgodovinske knjige. Zajamčeno je bilo, da bosta Voyagerja delovala samo do srečanja s Saturnom, in pomislil sem, da bi bilo zanimivo, če bi se potem obrnila in se še zadnjič ozrla proti domu. Vedel sem, da bo s Saturnove perspektive Zemlja videti premajhna, da bi jo Voyager sploh lahko razločil. Naš planet bi bil zgolj svetla točka, osamljen piksel, komajda razločljiv od številnih drugih svetlobnih točk – bližnjih planetov in oddaljenih zvezd, ki jih je lahko videl Voyager. A morda bi bila vrednost tovrstne slike ravno v tem, da bi razkrila vso obskurnost našega sveta.

Pomorščaki so mukotrpno kartirali obale celin. Geografi so te podatke prevedli v tabele in globuse. Prve fotografije drobcenih zaplat Zemlje so naredili s pomočjo balonov in letal, nato raket med kratkimi balističnimi poleti in nazadnje s pomočjo vesoljskih plovil v orbiti, kar je ponudilo perspektivo, podobno tisti, ki jo dobimo, če oko postavimo par centimetrov nad velik globus. Čeprav iz šolskih klopi vemo, da je Zemlja obla, na katero nas nekako zalepi težnost, nam realne okoliščine našega obstoja niso zares prodrle do kosti vse do nastanka slovite uokvirjene fotografije, ki jo je na zadnjem človeškem potovanju na Luno posnela posadka Apolla 17. Fotografija je postala neke vrste sodobna ikona. Na tistem delu, ki ga Američani in Evropejci tako radi dojemajo kot "dno", je Antarktika, nad njo pa se razteza celotna Afrika. Vidimo lahko Etiopijo, Tanzanijo in Kenijo, kjer so živeli prvi ljudje. Zgoraj desno sta Savdska Arabija in tisto, čemur Evropejci pravijo Bližnji vzhod. Čisto zgoraj pa je komaj opazen pomežik Sredozemskega morja, okoli katerega je vzniknil velik del današnje globalne civilizacije. Prepoznamo lahko tudi modrino oceanov, rumeno-rdečo Saharo, Arabsko puščavo in celo rjavo-zelene gozdove in stepe.

Na tej sliki pa ne najdemo nikakršnega znaka človeštva, ničesar, kar bi namigovalo na to, kako smo preoblikovali površje Zemlje, ne naših strojev, ne nas. Premajhni smo in naše državotvorništvo je preslabotno, da bi ga opazilo vesoljsko plovilo, ki bi zašlo med Zemljo in Luno. Ta perspektiva ne nudi nikakršnih dokazov o naši obsedenosti z nacionalizmom. Apollove fotografije celotne Zemlje so množicam posredovale nekaj, kar je astronomom že dobro znano: na ravni svetovja – da ne govorimo o zvezdah in galaksijah – človek ne pušča za seboj nikakršnih posledic, je zgolj tančica življenja na obskurni in samotni grudi iz kamna in kovine.

Zdelo se mi je, da bi lahko nova slika Zemlje, tokrat posneta s tisočkrat večje razdalje, pripomogla k procesu odstiranja realnosti okoliščin in stanja našega obstoja. Klasični antični znanstveniki in filozofi so dobro razumeli, da je bila Zemlja zgolj točka sredi ogromnega Kozmosa, ki jo obdaja, četudi je še nihče ni dejansko videl kot take. Sedaj pa je napočila prva (in v bližnji prihodnosti morda tudi zadnja) priložnost, da bi jo.

Veliko tistih, ki so sodelovali pri Nasinem projektu Voyager, je idejo podprlo. A z gledišča zunanjega Osončja leži Zemlja zelo blizu Soncu, kot molj, ki ga uroči plamen. Ali smo si res želeli usmeriti kamero naravnost proti Soncu in s tem tvegati, da jo sežge sistem za zajemanje slik na plovilu? Če bi plovilo sploh zdržalo tako dolgo - mar ne bi bilo bolje počakati, da bi dobili še znanstvene posnetke z Urana in Neptuna?

In tako smo čakali – še dobro – od leta 1981, ko smo bili pri Saturnu, in leta 1985 v bližini Urana, pa vse tja do leta 1989, ko sta obe plovili prečkali orbiti Neptuna in Plutona. Končno je napočil čas. Vendar je bilo treba najprej urediti nastavitve določenih instrumentov, tako da smo čakali še nekoliko dlje. Ne glede na to, da sta bili plovili v ustreznih položajih, da so vsa orodja izvrstno delovala in da ni bilo treba posneti več nobene druge slike, je bilo nekaj sodelavcev projekta proti. Rekli so, da to ni znanost. Pozneje smo ugotovili, da so bili tehniki, ki sestavljajo in pošiljajo radijske ukaze na Voyager, žrtve Nase, ko se je ta znašla v finančnem krču; bili so tik pred tem, da jih odpustijo ali preusmerijo na druga delovna mesta. Če smo želeli posneti sliko, smo torej morali to storiti takoj. Pravzaprav zadnji hip, sredi srečanja Voyagerja 2 z Neptunom, je v razpravo posegel tedanji vodja Nase, kontraadmiral Richard Truly, in omogočil nastanek teh fotografij. Znanstvenici Candy Hansen iz Nasinega Laboratorija za reaktivni pogon (JPL) in Carolyn Porco z Univerze v Arizoni sta oblikovali ukazno sekvenco ter izračunali potrebne nastavitve zaslonke.

Zdaj so tukaj – mozaik kvadratov, ki uokvirjajo planete z množico oddaljenih zvezd v ozadju. Uspelo nam je posneti ne le Zemljo, ampak tudi pet drugih planetov od skupno devetih, ki krožijo okoli Sonca. Merkur, Soncu najbližji planet, se je izgubil v Sončevem odblesku, Mars in Pluton pa sta bila premajhna, preslabo osvetljena in/ali preveč oddaljena. Uran in Neptun sta tako temačna, da smo ju lahko zajeli zgolj s pomočjo zelo dolgo odprte zaslonke; njuni podobi sta zato zaradi gibanja plovila popačeni. Tako bi planete zagledala tuja vesoljska ladja, ki bi se po dolgem medzvezdnem potovanju bližala Osončju.

S te razdalje se zdi, da so planeti zgolj svetlobne točke, popačene ali ne – tudi če jih gledamo skozi Voyagerjev teleskop z visoko resolucijo. So kot planeti, kadar jih s prostim očesom opazujemo z Zemlje: osvetljene pike, svetlejše od večine zvezd. Tako kot drugi planeti se je Zemlja nekaj mesecev navidez pomikala med zvezdami. Če zgolj pogledamo na eno od teh pik, ne moremo izvedeti nič o tem, kakšna je, kaj lahko najdemo na njej, kakšna je njena preteklost in ali prav zdaj, v tem obdobju, kdo živi na njej.

Zaradi sončne svetlobe, ki se odbija od plovila, se zdi, kot da se Zemlja kopa v žarku svetlobe, kot da bi ta mali svet imel kakšen poseben pomen. V resnici gre zgolj za naključje, za geometrično in optično igro. Sonce enakomerno oddaja svetlobo v vse smeri. Če bi sliko posneli nekoliko prej ali nekoliko kasneje, ne bi noben sončni žarek osvetlil Zemlje.

Od kod pravzaprav ta nebeško modra barva? Modrina delno prihaja od morja, delno pa z neba. Čeprav je voda v kozarcu prozorna, vsrkava več rdeče kot modre svetlobe. Če imamo opravka z desetinami kubičnih metrov vode, se rdeča vsrka, tisto, kar se odbije nazaj v prostor, pa je večinoma modro. Podobno je z zrakom: kratka črta pogleda se bo v zraku zdela popolnoma prozorna.

Ne glede na to se predmeti zdijo čedalje bolj modri, bolj kot so oddaljeni – kar je v svojem slikarstvu izvrstno uporabljal Leonardo da Vinci. Zakaj? Ker zrak modro svetlobo razprši veliko bolje kot rdečo. Modrikasta oprava te pike torej izvira iz njene goste, a prozorne atmosfere in tekoče vode v oceanskih globočinah. In bela? Približno polovico Zemlje na povprečen dan prekrivajo beli oblaki iz vode.

Bledo modrikavost tega majhnega sveta si lahko razložimo, ker ga dobro poznamo. Manj verjetno je, da bi z enako veliko gotovostjo o obstoju oceanov in oblakov ter goste atmosfere lahko sodil vesoljski znanstvenik, ki bi prvič potoval po obronkih našega Osončja. Tudi Neptun je moder, a večinoma iz drugačnih razlogov. S tako oddaljenega gledišča torej Zemlja najbrž res ni videti posebej zanimiva.

Za nas je seveda drugače. Še enkrat se zazrite v to piko. To je tukaj. To je dom. To smo mi. Na njej so vsi, ki jih imate radi, vsi, ki jih poznate, vsakdo, za kogar ste kdaj koli slišali, vsak človek, ki je kdaj koli obstajal, vsi so tu preživeli svoje življenje. Vsa naša sreča in trpljenje, na tisoče samozavestnih verstev, ideologij in ekonomskih doktrin, vsak lovec in nabiralec, vsak junak in strahopetec, vsak ustvarjalec in uničevalec civilizacije, vsak kralj in kmet, vsak zaljubljen mlad par, vsaka mati in oče, vsak otrok z upanjem v očeh, vsak izumitelj in raziskovalec, vsak pridigar morale, vsak skorumpiran politik, vsak zvezdnik, vsak "vrhunski voditelj", vsak svetnik in grešnik v zgodovini naše vrste je živel tam – na delčku prahu, ki je obvisel v sončnem žarku.

V veličastni vesoljni areni je Zemlja zelo majhen oder. Pomislite na potoke krvi, ki so jih prelili številni generali in cesarji, da bi lahko za hip postali zmagoslavni gospodarji delčka te pike. Pomislite na neskončna potovanja prebivalcev z enega konca tega piksla h komajda prepoznavnim prebivalcem drugega konca, na to, kako pogosto se sprejo med seboj, kako so pripravljeni ubijati drug drugega, kako srčno eni sovražijo druge.

Ta točka bledikave svetlobe preizprašuje naša stališča, našo namišljeno pomembnost, zablodo, da nam pripada neko privilegirano mesto v vesolju. Naš planet je zgolj samotno zrno prahu v velikanski vesoljni temi, ki ga obdaja. Ne obstaja noben namig, da bo sredi te velike prostranosti v našo obskurnost od koder koli prišlo kar koli, kar bi nam pomagalo, da se rešimo sami pred seboj.

Zemlja je edini svet, kjer po nam dostopnih podatkih obstaja življenje. Vsaj v bližnji prihodnosti se naša vrsta ne bo mogla preseliti nikamor drugam. Potovati, da. Ne pa tudi preseliti se. Če nam je všeč ali ne, smo trenutno zasidrani na Zemlji.

Astronomija je po besedah mnogih izkušnja, ki ubija napuh in utrjuje duha. Verjetno ni boljšega prikaza norosti v človekovi prevzetnosti, kot je ta prikaz našega drobnega sveta z ogromne razdalje. Zame poudarja našo dolžnost, da drug z drugim ravnamo bolj prijazno, da ohranjamo in negujemo bledikavo modro piko, edini dom, ki smo ga kdaj koli poznali.
Carl Sagan: Bledikava modra pika: Vizija človekove prihodnosti v vesolju (str. 10-13, 1997)