Država velik del kulturnikov tlači v revščino, čeprav je v ustavi zapisala, da je socialna, in se s svojo kulturo hvali, opozarja pisateljica, pesnica, skladateljica in sociologinja Nina Dragičević.

Nina Dragičević raziskuje zvoke ulic, hrup, kako vpliva na ljudi in jih oblikuje. V oddaji NaGlas!, ki se začenja danes ob 12. 40 na prvem sporedu TV SLO, smo jo vprašali, kako jo je oblikovalo odraščanje v dveh jezikih. Dvojezičen je tudi naslov njene najnovejše poeme in performansa Ljubav reče greva.

Nina Dragičević se ne sprehaja samo med jeziki, ampak ves čas prehaja tudi med glasbeno in besedno umetnostjo. Do zdaj je izdala roman Kdo ima druge skrbi, esejistično monografijo Slavne neznane, v kateri iz sociološkega zornega kota tematizira prezrte zvočne umetnice, in esejistično monografijo Med njima je glasba: glasba v konstrukciji lezbične scene.

Ko rečete Ljubav reče greva, kateri jezik je to?
Moj. Jezik, ki ga uporabljam, je posebna, fluidna mešanica slovenščine in "srbohrvaščine", natančneje jugoslovanskih jezikov z izjemo makedonščine, s katero se nisem seznanila v konstitutivnem jezikovnem obdobju. Knjiga je tako tudi napisana. Večji del je res v slovenščini, ponekod pa je zaznamovana s posebnim jezikom in kulturnim, političnim … Prostorom.

Rodili ste se v Novem mestu, starešem, ki so se tja preselili s Hrvaškega. Kako vas je dvojezičnost oblikovala?
To je zanimiv spoj. Odraščala sem v dveh jezikih. V resnici gre tudi za spoj različnih narečij v tem smislu – na eni strani kajkavski, na drugi strani pa specifična narečja za takoimenovana srbska sela v Dalmaciji. Ko pridem v Zadar v očetovo hišo, ne rečem, da sem prišla v dvorište, ampak v avliju. To so zgodovinske linije, turcizmi in tako jemljem tudi svoj jezik. V nekem smislu je vplival tudi na moje pisanje, na vse moje ustvarjanje, v resnici tudi na pogled na svet. Ni zamejen na prostor, ki je v resnici fiktivno zamejen, ampak je širok, prehaja med sabo.

Če vas vprašajo, od kod ste, kaj odgovorite?
Odvisno, kdo me vpraša, odvisno, zakaj me nekdo to sprašuje. Verjetno je to najbolj absurdno vprašanje, ki ga poznam. Absurdno z vidika, kako se danes uporablja, zakaj se danes sprašuje. Pravilo, ko to nekdo to vpraša, ne sprašuje zato, da bi določil neko pripadnost človeka ali povezanost, ampak je bolj marker razlike. S tem vprašanjem se izrecno poskuša specificirati tujost človeka. Tujost kot antološka tujost se mi zdi zelo dobra drža. Ampak to ne pomeni, da se je treba konsolidirati s fiktivnimi fantazijami o nacijah in etničnih pripadnostih. V tem smislu je to danes precej problematično vprašanje, najpogostejše.

Hkrati s pisanjem ustvarjate tudi glasbo. Kako to združujete?
V mojih mislih je to eno in isto. Jaz, denimo, pišem, razlika med besedilom in glasbenim delom je predvsem razlika v formi. Formo prilagajam temu, kar želim artikulirati. To pomeni, da nikoli ne rečem, jaz grem pa zdaj pisat tekst, ampak grem pisat in s kompozicijami zvočnimi je podobno.

Raziskujete zvoke ulic, hrup, to, kar nas obkroža. Kaj vam ti zvoki sporočajo o našem okolju, o naši družbi? Zakaj vam je zvok tako pomemben?
Lahko bi rekli, da mi je pomemben, ampak predvsem mi je zanimiv. Zvok je vedno prisoten, ampak je tudi v odhajanju, nemogoče ga je zagrabiti. Strašansko nestabilen je, kar nekako poteka, ima pa hude učinke na družbo, ne nazadnje komuniciramo skozi zvok in zato mi je zanimiv v svojih različnih oblikah kot orodje oblasti, kot izraz nekega sentimenta, kako se te razlike odražajo med različnimi jeziki ...

Ste samozaposleni v kulturi in ste izredno družbeno angažirani. Je to danes nuja?
Mislim, da ni nuja, ne nazadnje je grajeno vse, da ne bi bili angažirani, da ne bi imeli moči, da bi se spopadali s tem, ampak da bi se vsi ukvarjali z golim preživetjem, da bi čim manj tarnali, vse svoje stiske internalizirali, se sami s tem spopadali, po možnosti z antidepresivi. Verjetno mora vsak pri sebi razčistiti, kaj pomeni določen angažma. Skratka, mene ne zanima iskanje revolucionarnega posameznika, da bom jaz spremenila svet, ampak gre bolj za obstoj v družbi. Imaš neko misel, argumentirano po možnosti, in to je smiselno artikulirati ...

Pogosto dvigate svoj glas proti prekarnosti v kulturi, to ste storili tudi v performansu Ljubav reče greva. Zakaj je treba biti glasen, ko gre za prekarnost?
Zelo preprosto je. Temeljna naloga civilne družbe je ogovarjanje. Država v ustavi piše, da je socialna država, hvali se s svojo kulturo, v resnici pa en del državljanov nikakor ne varuje. Prekarnost ni problem samo kulturnikov, ampak velik del kulturnikov nujno tlači v revščino, delajo v nemogočih položajih. Treba je biti glasen. Ljudje težko govorijo o revščini in potem se hitro reče, da gre za neko moraliziranje, ampak to cendranje mislim, da predvsem pomeni, da ljudje, ki to rečejo, ne razumejo, kaj te besede pomenijo, ker ugotavljanje, da obstaja revščina, ni vrednostna sodba. Je dejstvo.