Nekdanji sodelavec ameriške Agencije za nacionalno varnost (NSA) Edward Snowden je pred leti s strežnika agencije pobral 1,5 milijona zaupnih dokumentov in z njimi s Havajev pobegnil v Hongkong, kjer jih je izročil novinarjem. Zdaj že več let živi v Moskvi. Foto: Pixabay

Evropski poslanci so tako sredi aprila s 591 glasovi za in 29 proti, 33 poslancev je bilo vzdržanih, potrdili nova evropska pravila, ki naj bi tistim, ki javno ali anonimno opozarjajo na nepravilnosti ali kršitve na področju davkov, korupcije, javnih naročil, varovanja okolja, javnega zdravja ali varnosti, omogočila ustrezno zaščito pred morebitnimi povračilnimi ukrepi kršilcev.

Nova evropska zakonodaja med drugim izrecno prepoveduje povračilne ukrepe, in kot so navedli v Evropskem parlamentu, uvaja varovala za preprečitev suspendiranja, premestitve na nižje delovno mesto in zastraševanja ali drugih oblik povračilnih ukrepov. Osebe, ki pomagajo žvižgačem, denimo posredniki, sodelavci, sorodniki, so prav tako zaščitene.

"Sprejetje direktive pomeni zgodovinski premik pri zaščiti žvižgačev in prinaša več kot večina tudi najbolj naprednih obstoječih zakonov, kot je, denimo, irski. Po novem ne bodo zaščiteni le zaposleni, temveč tudi nekdanji zaposleni, zunanji in pogodbeni sodelavci, sorodniki, predstavniki menedžmenta, pomočniki žvižgačev, novinarji, prostovoljci … Krog zaščitenih oseb se z novo direktivo bistveno širi," pravi Alma Sedlar, predsednica nevladne organizacije za boj proti korupciji Transparency International Slovenia.

Trije kanali za prijavo nepravilnosti

Druga pomembna stvar, ki jo določa nova direktiva, daje žvižgačem možnost prijave po treh različnih kanalih, med katerimi je pod določenimi pogoji tudi razkritje medijem. Informacije o domnevnih nepravilnostih bodo tako lahko razkrili pravnemu subjektu, ki ga stvar zadeva, ali pa neposredno pristojnim državnim institucijam, uradom in agencijam EU-ja itd.

Najbolj znan slovenski žvižgač, kirurg Erik Brecelj, še vedno opozarja na številne nepravilnosti v slovenskem zdravstvu. Foto: BoBo

Če po prvotni prijavi ni bilo primernega ukrepanja ali pa obstaja neposredna nevarnost ali možnost povračilnih ukrepov, pa bo žvižgač še vedno zaščiten, če se odloči javno razkriti informacije.

Podjetja z več kot 50 zaposlenimi bodo morala sama vzpostaviti ustrezne kanale znotraj podjetja ali pa bodo to prepustila zunanjemu izvajalcu.

"To je dobro z vidika nepristranskosti. Najbolj idealen pa je dvojni sistem, tako interni sistem kot zunanja linija, na katero se lahko žvižgači obrnejo in opravijo interno prijavo," pojasnjuje Sedlarjeva, ki pričakuje, da se bodo po uveljavitvi zakonodaje začeli pojavljati izvajalci teh storitev, denimo odvetniške pisarne, tako kot se je zgodilo v primeru direktive GDPR-ja.

Direktiva tudi omogoča, da se bodo podjetja z več kot 50 in manj kot 250 zaposlenimi lahko združila in vzpostavila skupno linijo za prijave žvižgačev. "Pri tem pa bodo morali paziti, da ne bo prišlo do razkrivanja identite, uhajanja podatkov … to je smiselno predvsem za gospodarske družbe, ki delujejo v isti panogi, denimo farmacevtska podjetja," dodaja.

Omejena trenutna slovenska zakonodaja

Sprejetje direktive pomeni, da bo Slovenija morala neizogibno sprejeti zakon o zaščiti žvižgačev in njihovo zaščito bistveno bolj razširiti, kot je veljalo doslej. Zaščita je bila doslej precej omejena tudi zaradi odsotnosti samostojne zakonodaje.

Najboljša in prva zaščita je po besedah Sedlarjeva vedno zaščita identitete, saj storilci proti žvižgačem ne morejo ukrepati. V nekaterih primerih prihaja do razkritja identitete, saj se tudi nekateri žvižgači sami razkrijejo, pa tudi delodajalci pogosto hitro ugotovijo, kdo je žvižgač.

"Tedaj so lahko deležni povračilnih ukrepov, mobinga, šikaniranja, izgube službe … Domišljija pri maščevanju proti žvižgačem nima meja, zato je dobro, da direktiva prinaša jasen okvir zaščite. Kadar prihaja do ukrepanja delodajalcev, ki se lahko poveže s prijavo suma nepravilnosti, se sproži postopek in je delodajalec kaznovan. Dokazno breme je na strani delodajalca. Žvižgaču pa se mora v sodnem postopku povrniti vsa škoda, ki mu je nastala v celotnem postopku, tako gmotna kot vsa druga povzročena škoda," pojasnjuje.

Kako trenutno slovenska zakonodaja ščiti žvižgače?

"Slovenija nima samostojne zakonodaje na tem področju. Trije členi so v zakonu o integriteti in preprečevanju korupcije, ki sami po sebi niso slabi. Problem je, da je zaščita v Sloveniji trenutno zelo parcialno urejena in nujno potrebujemo samostojen zakon. Zaščita žvižgačev je področje, ki zelo hitro napreduje, predvsem zaradi svojih razsežnosti in kompleksnosti. Na tem področju se veliko spreminja, saj se države sproti učijo, večinoma žal iz tragedij, ki se zgodijo, če opozorila žvižgačev niso upoštevana, in iz nedopustnega preganjanja, ki so ga pogosto deležni žvižgači. Glavna pomanjkljivost trenutne slovenske zakonodaje je, da protikorupcijska zakonodaja zelo omejeno ščiti žvižgače. Če hočeš imeti učinkovito zaščito žvižgačev, moraš imeti samostojen zakon," še pojasnjuje Sedlarjeva.

Najbolj znani žvižgači v tem desetletju

Med svetovno najbolj znanimi žvižgači, ki so se drznili izpostaviti v javnosti, sta nedavno aretirani ustanovitelj Wikileaksa Julian Assange, ki je leta 2010 objavil zaupne depeše ameriških diplomatov iz State Departmenta in Pentagona, ter Edward Snowden (trenutno ima zatočišče v Rusiji), ki je leta 2013 razkril dokumente o spornem nadzoru nad telefonskimi in spletnimi komunikacijami v ZDA in po svetu.

Odmeven je tudi primer vojakinje Chelsea Manning, ki je bila leta 2013 kot vojak Bradley Manning obsojena na 35 let zapora zaradi izročitve zaupnih dokumentov State Departmenta in Pentagona WikiLeaksu.

Manning je leta 2010 z vojaških obveščevalnih računalnikov v Iraku snel 700.000 zaupnih dokumentov in jih predal spletni strani WikiLeaks. Po aretaciji je spremenil ime v Chelsea in po pravdanju začel hormonsko terapijo. Zaporno kazen ji je na sedem let znižal prejšnji ameriški predsednik Barack Obama.

Žvižganje v zdravniških vrstah

Tudi v Sloveniji je bilo v zadnjem desetletju kar nekaj primerov žvižgačev, ki so vzbudili pozornost javnosti. Morda je najbolj izpostavljen primer kirurga z onkološkega inštituta Erika Breclja, ki je leta 2006 v javnem pismu opozoril na korupcijo v zdravstvu ter na nevzdržne delovne razmere za zdravnike in bivalne za bolnike na takratnem oddelku za onkološko kirurgijo v Ljubljani.

Brecelj je bil zaradi svojega aktivizma za izboljšanje razmer v zdravstvu deležen velike pozornosti javnosti, ki je odobravala njegova dejanja in je bil v nekaterih medijih razglašen za osebnost oz. ime leta. Manj posluha so v preteklosti imeli njegovi nadrejeni na onkološkem inštitutu, saj je Brecelj večkrat opozarjal, da je deležen pritiskov.

Pri razkrivanju nepravilnosti so se mu pridružili tudi nekateri drugi zdravstveni delavci. Med drugim tudi ortoped Danijel Bešič Loredan, ki je opozoril, da se v ortopedski bolnišnici Valdoltra kršijo pravila pri čakalnih vrstah. Protikorupcijska komisija je nato ugotovila, da naj bi zdravniki v bolnišnici Valdoltra sami odločali o čakalnih vrstah za operacije kolka in kolena. Prednost naj bi dajali tistim, ki so na pregled prej prišli k njim v zasebne zavode.

"Brecelj je kot eden redkih primerov žvižgačev imel srečo, da je imel široko podporo javnosti. Drugače bi ga lahko najmanj odpustili. Bilo so še nekateri posamezni primeri, npr. Marjana Mrak in Valerija Lesjak. Uslužbenki sta opozorili na nepravilnosti v delovnih organizacijah in bili deležni povračilnih ukrepov. Podobnih primerov je še veliko, a žvižgači žal pogosto niti v medijih niti v sodnih procesih, ki sledijo, niso prepoznani kot žvižgači. Za učinkovito izvedbo direktive bo ob dobri zakonodaji nedvomno potrebno tudi veliko izobraževanja vseh deležnikov kot tudi ozaveščanja javnosti," poudarja predsednica slovenske podružnice mednarodne organizacije Transparency International.

Primer Marjane Mrak, nekdanje predsednice sveta delavcev v javnem podjetju Infrastruktura Bled, ki je opozarjala na neizvajanje javnega naročanja in bila pozneje deležna izolacije med sodelavci, šikaniranja vodstva in tudi odpuščena, smo podrobno spremljali tudi na MMC-ju.

Valerija Lesjak, dolgoletna direktorica Lambrechtovega doma upokojencev v Slovenskih Konjicah, je javno opozarjala, da je gradbeno podjetje Kongrad, ki je obnavljajo upokojenski dom, storilo vrsto napak, zaradi katerih so imeli zaposleni in njihovi varovanci včasih že skoraj nemogoče delovne in bivalne razmere. Gradbeno podjetje je zaradi obtožb tožilo ustanovo in ministrstvo za delo. Lesjakova je morala prevzeti delo v finančno-računovodski službi, saj ji niso več podaljšali direktorskega mandata.