Gašper in Jaša #zasedata: Čebele in med

Yannick ima v strešnem čebelnjaku tri panje, iz katerih letno pridobi okoli 20 litrov medu, vendar temu ne pripisuje prevelikega pomena, saj je čebelarjenje zanj sprostitev. "Ne iščem količine. Moje zadovoljstvo je v tem, da odprem panj in sem v stiku s čebelami."

Do čebelnjaka se pripelje kar s kolesom, na katerega namesti kovčke z vso čebelarsko opremo. Živi namreč le pet minut stran. Čebelarjenje v mestu pa je zanj tudi edina možnost, saj zaradi dela čebel sicer ne bi utegnil obiskovati.

Čebelar je preveril stanje čebelje družine. Foto: Gašper Andrinek

Možnosti za urbano čebelarjenje so v Bruslju dobre, saj ima večina hiš na dvoriščih vrtove, na katerih rastejo medovite rastline. Yannick je član društva "Bruxelles m'Abeilles" (Bruselj, čebele moje, op. a.) – parafraza pesmi Bruxelles ma Belle (Bruselj, lepota moja) – ki združuje večino urbanih čebelarjev v Bruslju.

426 čebelarjev iz društva Bruxelles m'Abeilles ima skupno le 522 panjev na 211 različnih lokacijah. Yannick se je za postavitev svojih panjev dogovoril s podjetjem v trinadstropni zgradbi. "Dobro je zame, ker imam lahko čebele blizu doma, in dobro je zanje, ker lahko v razpisih napišejo, da so zeleno podjetje.".

Panji morajo biti od sosednjih zgradb oddaljeni najmanj 20 metrov, da čebele ne ogrožajo ljudi. Urbani čebelar ima lahko v mestu med poletno sezono največ tri panje, med zimsko pa še tri dodatne manjše, da nadomesti morebitne izgube čebeljih družin. Yannick ima na svoje strehi dva desetsatna in en sedemsatni panj, ki jih je pozimi obdal z debelo plastjo izolacije.

Yannick Garbusinski. Foto: Gašper Andrinek

Bruselj zdaj razmišlja o uvedbi strožje kvote dveh panjev na čebelarja. Število panjev želijo zmanjšati zaradi tekmovanja za prostor med udomačenimi in divjimi čebelami. "Pred leti smo čebele obravnavali kot nekaj zelo pozitivnega, ambasadorke okolja, a se to počasi spreminja. Danes se pojavlja razmišljanje, da za udomačenimi čebelami stojijo ljudje in zato niso zares naravne."

Yannickov čebelnjak je zagotovo eden najbližjih Evropskemu parlamentu, kjer se krojijo tudi politike glede čebelarjenja in medu v Evropski uniji, za Kitajsko drugi največji pridelovalki medu na svetu.

Serija člankov Gašper in Jaša #zasedata nastaja v okviru projekta Tu EU - I Know EU.

Direktiva iz leta 2001 (2001/110/EC) določa, da mora biti izvor medu na prodajnih policah v EU-ju jasno označen, če gre za med iz ene države, če pa gre za mešanico medu, je to treba označiti zgolj kot "mešanica medu iz EU-ja", "mešanica medu, ki ni iz EU-ja" ali "mešanica medu iz EU-ja in medu, ki ni iz EU-ja". Mešanica je lahko sestavljena iz do osmih različnih medov.

Okoli 600 tisoč čebelarjev v EU-ja ima okoli 16 milijonov panjev in proizvede 250 tisoč ton medu na leto, največje proizvajalke medu v EU-ju pa so Romunija, Španija in Madžarska. Vseeno so potrebe potrošnikov večje ‒ EU uvozi še dodatnih 200 tisoč ton, večinoma iz Kitajske, Ukrajine, Argentine in Mehike.

Afera Honeygate

Tudi midva sva se za obisk morala polno opremiti. Foto: Gašper Andrinek

Zaradi pojavljanja ponaredkov na trgu je Evropska komisija leta 2015 naročila raziskavo, ki je na 2.264 vzorcih ugotovila, da petina medu iz držav zunaj EU-ja ni upoštevala bruseljskih standardov.

Med primeri ponaredkov so, denimo, napačno poimenovanje vrste medu in prodaja po višji ceni, pobiranje nezrelega medu, dodajanje sladkorjev itd. Kitajski med je bil, denimo, pogosto pobran še nezrel, z visoko vsebnostjo vode in nato umetno posušen, ostanki smole pa odstranjeni s filtriranjem, zato je bil uvoz kitajskega medu v preteklosti že prepovedan.

Označevanje izvora ostaja isto

Evropska unija je po aferi "Honeygate" sprejela več ukrepov za preverjanje in ugotavljanje medenih goljufij, vendar evropske ustanove vseeno ostajajo gluhe za pozive čebelarjev po bolj jasnem označevanju porekla. Skupina enajstih poslancev je nato leta 2016 na Evropsko komisijo naslovila vprašanje, ali nameravajo spremeniti direktivo iz leta 2001 tako, da bi bil na medu naveden tudi delež medu iz različnih držav.

"Označevanje mešanic medu z odstotkom medu glede na državo bi bilo obremenjujoče za trgovce, embalerje in pristojne organe članic. Komisija zato ne namerava ponovno proučiti direktive iz leta 2011," se je glasil jasen odgovor.

Spremljajte naju še naprej na Valu 202 ter na družbenih omrežjih Instagram @caspersek in @najrajsek ter Twitter @Caspersek in @JRajsek pod ključnikom #zasedata.