Vsi trije sogovorniki so se strinjali, da ima Mura kakovostne izdelke iz kakovostnih materialov, nima pa jasne vizije, kako jih pripeljati do kupcev. Foto: MMC RTV SLO
Vsi trije sogovorniki so se strinjali, da ima Mura kakovostne izdelke iz kakovostnih materialov, nima pa jasne vizije, kako jih pripeljati do kupcev. Foto: MMC RTV SLO

Mura v številkah: - Leta 2004 je Mura od države dobila 10 milijonov evrov pomoči - Murina šivilja na minuto stane 19 centov (v Bosni 7, v Romuniji 5, v Indiji en cent)

Razmerje med "lon" posli in proizvodnjo za lastno blagovno znamko je 80 : 20, a lastna blagovna znamka prinese 43 odstotkov prihodkov.

Murina šivilja
MMC-jevi sogovorniki so za propad Mure okrivili menedžerje in ob tem opozorili, da za krizo nikoli niso krivi delavci in delavke, ki so v Muri izjemno pridni in sposobni. Foto: MMC RTV SLO
Mura
Mura nima jasno začrtane strategije, kako nastopati v prihodnosti, je opozorila Jožica Brodarič. Foto: MMC RTV SLO
Mura
Mura bi po mnenju Brodaričeve potrebovala člana uprave, ki bi bil nekakšen strokovni "art" direktor. Foto: MMC RTV SLO
Reševanje Mure se nadaljuje

Mura bi morala imeti jasno začrtano strategijo in filozofijo blagovne znamke, finančni in strateški načrt za 20 let vnaprej, je za MMC povedala modna strokovnjakinja Jožica Brodarič. Urša Draž je za MMC dejala, da imajo v Muri kakovostne izdelke in materiale, v krojih in videzu pa so morda nekoliko zaostali. Glede na velikost podjetja bi se morali osredotočiti na več področij, dobre zglede pa iskati v uspešnih tekstilnih podjetjih, kot sta Zara in H & M. Morali bi zbrati ekipo slovenskih oblikovalcev, ki bi vsak prispevali svoj delež, povezati bi se morali tudi s šolo za oblikovanje in organizirati določene projekte, saj imajo študenti dobre ideje, ki pa jih včasih težko uresničijo. Te izdelke bi morali potem prodajati v trgovinah, je dejala Draževa.


Mura ima visokokvalificirane delavke, ki jih ne zna izkoristiti
Poleg tega bi morali oblikovati veliko več linij za otroke, mladostnike, ženske in moške, ki bi jih pogosteje menjavali, saj bi tako vsake tri mesece videli, katera linija je pritegnila kupce, kaj zanima ljudi, in jih s tem še bolj pritegniti. Narobe se ji zdi tudi, da imajo v Muri posebnega oblikovalca za hlače, za srajce itd. - tako je namreč bilo pred leti, ko je sama obiskala družbo, še meni Draževa.

Zoran Garevski pa je za MMC povedal, da bi morali Muro preoblikovati v več manjših podjetij, ki bodo prilagodljiva, ki bodo imela vsak svoj proračun, svojo linijo in svojo odgovornost. Po vsem svetu se namreč velika podjetja preoblikujejo v več manjših, vsako izmed njih je odgovorno za svoj del. Mura je namreč po njegovem mnenju prevelika in preveč neprožna.

Mura ima po njegovem mnenju izjemno velik potencial, a je težava velikost podjetja. Morali bi se osredotočiti na oblikovanje novih blagovnih znamk. Pri tem morajo ostati v istem finančnem razredu, ne morejo biti cenejši ali slabše kakovosti in vlagati v več novih linij.

Po prepričanju Erica Maja Potočnika in Matjaža Plošinjaka, združenima v MEM Couture, pa Mura brez preoblikovanja celotne filozofije tržne niše sploh nima, saj lahko le sprememba celotnega koncepta prinese kaj pozitivnega. Mura ima po njunem mnenju dve možnosti, da se osredotoči na ekskluzivno modo za ljudi z globljimi denarnicami ali pa da se osredotoči na produkcijo cenovno dostopnejših oblačil široke porabe. V primeru prvega predloga so nujne primerna marketinška strategija in privlačne ter vrhunske predstavitve v modnih prestolnicah.

Razmerje med posli za druga podjetja in proizvodnjo za lastno blagovno znamko nesmiselno
Pri Muri je zadnjih 30 let zamujeno vse, saj se je usmerjala na dodelavne posle za druga podjetja, vlagala v stroje, kar je norost, in prodajala poceni delovno silo, opozarja Brodaričeva. Razmerje med lastno blagovno znamko in dodelavnimi posli je bilo 3 proti 97, kar ni imelo nobene perspektive, zdaj pa je 20 proti 80, a bi moralo biti vsaj obratno, idealno pa stoodstotna proizvodnja lastne blagovne znamke. Če ponazorimo na primeru: Če proda Escada suknjič za 200 evrov, ima zaslužek 30 evrov, za suknjič lastne blagovne znamke pa je dobiček 100 evrov.

V Muri primanjkuje vsega in vse je narobe postavljeno. Imajo visoko kvalificirano delovno silo, ki lahko zašije svilen suknjič iz najkakovostnejših materialov za npr. Boss, česar ne zmore vsak. Pri tem pa ni strokovnjakov za marketing in odnose z javnostmi, ni trdno izdelanih konceptov blagovnih znamk, katalogi so videti takšni kot na primer za Guccija, ko pa prideš v trgovino, je ta videti kot iz socializma, je dejala. Mura nima enotne zgodbe, ko kupiš Armanijev parfum, kupiš celotno zgodbo, ki stoji za tem, občutek Armanija. Poleg tega ima podjetje strategijo, v katera mesta bo umestilo svoje trgovine, na katere lokacije, opozarja Brodaričeva. Če pogledamo Ljubljano, ima Mura že vrsto let svojo trgovino v WTC-ju, v podhodu Ajdovščina, ne pa na primer v večjih nakupovalnih središčih, v ulicah, kjer so butične trgovine, v strogem središču mesta. Tudi sicer ima Mura nedodelan koncept blagovne znamke, v preteklosti so uvajali različne blagovne znamke, ki pa so si bile med seboj povsem podobne. "Sicer lahko imaš podjetje s 7.000 zaposlenimi, ki je eno največjih v Evropi, a mora biti v tem primeru tvoj trg ves svet, trgovine moraš imeti v 100 državah sveta, vse pa morajo biti enake, prodajati isto zgodbo."

"Mura potrebuje prepih, kadrovski orkan," sta za MMC povedala Potočnik in Plošinjak. Ustvarjalca sta dejala, da spremljata delo Mure, a ju to zadnja leta pušča hladna, saj ni več senca tistega, kar je mura včasih predstavljala. "Za podjetje, kot je Mura nekdaj bila, bi bilo zelo pomembno, da bi samo zmoglo ustvarjati trende z lastno identiteto in ne zgolj neuspešno posnemati obstoječe ali pretekle," menita Potočnik in Plošinjak.

Kdo je kriv za krizo Mure?
Za neuspeh Mure so po mnenju Draževe krivi predvsem ekonomisti, ki gledajo samo na to, kaj dajo in kaj za to dobijo. Projekti pa kratkoročno zahtevajo, da več daš, je dejala Draževa iz lastnih izkušenj.

Tudi Brodaričeva meni, da so za neuspeh Mure krivi menedžerji, ki so jo vodili, nadzorni svet, ki je upravo imenoval, in lastniki, ki imajo svoje predstavnike v nadzornem svetu. Nikoli za neuspeh niso bili krivi delavci, ki so pridni, med najbolj specializiranimi v Evropi, zdaj pa bodo ostali brez dela, kar je po njenem mnenju katastrofa. V Muro so namreč prihajali tretjerazredni medenžerji, pa še to iz drugih panog, zato so potrebovali vsaj eno leto, da so se prilagodili, pravi Brodaričeva.

Poleg tega bi Mura potrebovala strokovnega direktorja ali vsaj člana uprave, ki bi skrbel za modni in oblikovalski vidik. Potrebo po njem bi morali spredvideti lastniki in ga, poleg upravnega menedžerja, direktorja za proizvodnjo in kadre, imenovati v upravo. Vsa znana modna podjetja po svetu imajo namreč tovrstne direktorje, je pojasnila Brodaričeva.

Predvsem pa trenutno ni menedžerja v Sloveniji, ki bi Muro lahko prevzel. Tudi če bi država Muri dala potreben denar, bi morala najti mednarodnega menedžerja, ki bi se spoznal na tekstilna podjetja in na panogo ter bi vedel, kaj početi. A denar ne bi bil dovolj, ta bi bil namenjen le poplačilu aktualnih stroškov dolžnikom, takšni ekipi, ki bi jo izbral dober tuj menedžer, bi morali nameniti še kapital za razvoj prestrukturiranja, meni Brodaričeva.
Pri tem dodaja, da ni res, da so Kitajci sesuli evropski trg, saj nekatera podjetja uspešno prosperirajo, druga pa so res propadla.

"Tekstilna podjetja v Sloveniji brez prihodnosti"
Brodaričeva je komentirala tudi splošno stanje v slovenski tekstilni industriji in dejala, da sama ne vidi podjetja, ki ima prihodnost. Tako tekstilna kot čevljarska podjetja so brez prave razvojne strategije, brez enotne zgodbe, brez močnih blagovnih znamk. V prihodnjih letih se jim tako utegne zgoditi podobo kot Muri, poleg tega pa nimajo člana uprave, ki bi funkcioniral kot umetniški direktor. Po drugi strani pa blagovne znamke, ki imajo vizijo, na primer Oktober, ne dobijo denarja za nadaljnji razvoj. Za zagon blagovne znamke je namreč tudi v Sloveniji treba za trženje nameniti milijon ali dva milijona evrov.

Razlog za težave, v katerih se je znašla Mura, pa tudi druga slovenska tekstilna podjetja, je dejstvo, da so se močno oklepala jugoslovanskega trga, niti eno pa ni skušalo osvojiti evropskega trga, kljub temu, da vzhodne države, ki so v zadnjem času prevzele tekstilno industrijo, ne morejo zagotoviti takšne kakovosti in dizajna. Glede stanja v slovenski tekstilni industriji je dejala, da so propadla podjetja in ne blagovne znamke, predvsem zaradi velikosti in neprilagodljivosti. Pod znamko Labod se še vedno izdeluje, le da proizvodnja ne poteka v Sloveniji. Sama meni, da gre tu za ekonomsko težavo, saj so bila slovenska tekstilna podjetja vedno zelo dobra v svoji panogi in za njihovo ciljno skupino.

Draževa po drugi strani meni, da je škoda, saj je tako malo manjkalo, da bi uspeli. Studio Draž je zelo majhen studio, tako da sta z bratom Tomažem zraven pri vsakem izdelku. Dejala je, da ni nekih poslovnih uspehov, velikih dobičkov, ampak poskrbiš za svoje zaposlene. Tudi sicer meni, da je treba v takšnem poslu imeti ogromno ljubezni do oblikovalskega dela, ki pa ga v Muri primanjkuje.

Potočnik in Plošinjak menita, da brez dobrega "dizajna" prodajnih produktov, atraktivnih predstavitev in strategije tekstilna industrija kljub dobro znanemu imenu in tradiciji nima možnosti za obstoj. Kultura oblačenja se namreč izboljšuje in ljudje v vseh cenovnih razredih poleg cene, skladne s kakovostjo materialov in izdelavo, zahtevajo tudi privlačnost oblačil ali drugih izdelkov. "V zdajšnjem času se dobro prodajajo dobre ideje, kreativnost, dober, premišljen dizajn. Navsezadnje pa tudi način, kako produkte predstaviti javnosti in jih prodajati."

Mura v številkah: - Leta 2004 je Mura od države dobila 10 milijonov evrov pomoči - Murina šivilja na minuto stane 19 centov (v Bosni 7, v Romuniji 5, v Indiji en cent)

Razmerje med "lon" posli in proizvodnjo za lastno blagovno znamko je 80 : 20, a lastna blagovna znamka prinese 43 odstotkov prihodkov.

Reševanje Mure se nadaljuje