Andrej Stopar. Foto: Osebni arhiv

Johnsonovemu odstavljanju vojnega ministra, Nixonovi aferi Watergate in Clintonovemu spolnemu škandalu se tako pridružuje Trumpova ukrajinska afera. A predsednik Trump se ne umika, ne molči in ne odstopa. Prav nasprotno. Medtem ko kongresni demokrati pritiskajo s preiskavo, je predsednik prešel v odločno protiofenzivo, pri tem pa ga podpirata njegov aparat in republikanska stranka.

Ameriški volilni cikel oblikuje sistem, v katerem predsednik svojo politiko lažje uveljavlja šele v drugem mandatu. Prvi dve leti odkriva in lovi ravnotežje, nato se dve leti bori za ponovno izvolitev, nato ima v primeru drugega mandata štiri leta časa, da dejansko naredi, kar se mu zdi pomembno, ne da bi se pretirano oziral na javno mnenje in podporo. Vrelišče političnega ozračja v Združenih državah leto in pol pred volitvami, na katerih se bo Donald Trump znova potegoval za izvolitev, zato ne more biti posebno presenečenje. Če kaj, je presenetljivo, kaj in kako vre.

Donald Trump je v slog vladanja in politično kulturo vnesel spremembe, ki jih Američani komajda dohajajo. Nekateri zaradi občutka sreče, da imajo končno predsednika, ki govori kot oni, drugi, ker kar ne morejo verjeti, kako hitro se lahko sesujejo ustaljena razmerja moči med političnimi institucijami, politična kultura, institucije same. Bili smo priče Trumpovega zorenja v Beli hiši, relativno kratkega procesa, ko so iz predsednikovega kroga odšli tako rekoč vsi, ki so se mu drznili svetovati in ugovarjati. Danes je Donald Trump samostojni oblikovalec svojih predvolilnih strategij in obratov, ki se ne ozira na nič in nikogar, administracija in republikanci pa mu lahko samo sledijo in oblikujejo ustrezno podporo. Kako dolgo, se sprašujejo nekateri opazovalci, prepričani, da demokrati republikancem orožje za odstranitev neobvladljivega predsednika, ki je do zdaj prekršil že vsa ustaljena pravila politične igre, kar moti marsikaterega predstavnika elite, naravnost polagajo v roke. A republikanski senatorji molčijo ali zagovarjajo predsednika. Z izjemo Mitta Romneyja, previdnejšega Bena Sasseja in morda koga manj izpostavljenega.

Demokratski del političnega spektra je že dalj časa pritiskal v smeri postopka odpoklica. Predsednica predstavniškega doma Nancy Pelosi, izkušena političarka z več desetletno kariero v visoki politiki, se je temu koraku izogibala, vedoč, da vodi na izjemno spolzki teren. Zaslišanja kongresnih odborov potekajo za zaprtimi vrati, kar daje nasprotni strani veliko manevrskega prostora za razglašanje svojih stališč, demokrati pa imajo zaradi zaprtih vrat zvezane roke s skopimi izjavami. Predvsem pa je za odpoklic predsednika potrebna dvotretjinska večina v senatu, kjer imajo večino republikanci. Z drugimi besedami, za odpoklic bi morali glasovati tudi številni republikanski senatorji. A "zgodila" se je ukrajinska afera, ki spodnaša do zdaj najverjetnejšega predsedniškega kandidata demokratov Josepha Bidena. In Pelosijeva je naredila usodni korak. Naznanila je uradni začetek preiskav pred odpoklicem, ki mu je nemudoma sledil odgovor iz Bele hiše.

Nov žvižgač, novi podatki

Strategija je jasna: Trump in republikanci prepričujejo javnost, da demokrati ne morejo preboleti volilnega poraza leta 2016 in zato z odpoklicem skušajo "ukrasti" volitve leta 2020. Poleg izločanja tekmecev Trump nagovarja tudi manj opredeljene volivce s poudarjanjem, da se proti demokratskemu močvirju, prevaram, lažem in korupciji bori za interese ameriškega ljudstva. V tej fazi se še slišijo namigi, da imajo Bidnovi posli v Ukrajini in na Kitajskem močna ozadja in da javnost niti približno ne pozna razsežnosti pokvarjenosti nekdanjega ameriškega podpredsednika in njegovega sina. A verjetno bo kmalu nastopila faza, ko pravzaprav ne bo več pomembno, kaj je kdo storil. Že zdaj mnogih sploh ne zanima, za kaj pravzaprav gre. Položaj presojajo skozi prizmo naklonjenosti ali sovraštva do predsednika. Naj zelo na kratko spomnimo: Joseph Biden naj bi pomagal sinu Hunterju, takrat še članu uprave ukrajinske plinske družbe Burisma Holding, ter ustavitev preiskave proti družbi in odstavitev generalnega tožilca Viktorja Šokina pogojeval z ameriško pomočjo Ukrajini. Šokina je vrhovna rada dejansko razrešila konec marca 2016. Konec julija letos pa je predsednik Trump v telefonskem pogovoru z ukrajinskim predsednikom Volodimirjem Zelenskim izrazil pričakovanje vrnitve usluge za izdatno ameriško pomoč z uvedbo preiskave proti Hunterju Bidnu in Zelenskega napotil na svojega odvetnika Rudolpha Giulianija, ki je večkrat obiskal Kijev, ter pravosodnega ministra Williama Barra.

Niti Bidnova domnevna poteza, niti krivda njegovega sina nista dokazani. Posebni odposlanec za Ukrajino Kurt Volker, ki je zaradi afere odstopil, naj bi menil, da Hunter Biden v tem primeru nima masla na glavi. V tem trenutku Volkerjevih besed ni mogoče prepričljivo obnoviti, ker je pričal za zaprtimi vrati. Očitno pa je bil pri tem zelo prepričljiv in izjemno profesionalen, saj so bili s skoraj deveturnim zaslišanjem zadovoljni oboji, demokrati in republikanci. Zato pa je jasno, kaj je rekel Donald Trump. Bela hiša je objavila prepis pogovora in s tem vzbudila nekaj zaskrbljenosti v nekaterih prestolnicah, ki ne želijo objave prepisov svojih pogovorov. Izkazalo se je tudi, da naj bi vsaj v pogovoru z avstralskim premierjem Scottom Morrisonom Trump pričakoval pomoč pri oviranju preiskave neodvisnega tožilca Roberta Muellerja o ruskem vmešavanju v volitve leta 2016. Nato je ameriški predsednik celo javno pozval Kitajsko, naj uvede preiskavo proti Bidnovima. Poteza, ki si jo lahko razlagamo na različne načine. Nekateri jo razlagajo kot izbruh podivjanega predsednika, razjarjenega, da je na njegov mandat padel madež odpoklica. Obenem je to poskus vzbuditi vtis, da so tovrstni pozivi nekaj popolnoma običajnega, kar na neki način spodkopava temelje kongresne preiskave. Je pa to tudi odmik od dejanske vsebine k glasnim, tudi iracionalnim obtožbam.

To, kar bo v prihodnjih tednih in mesecih ključno, bo javna podpora. S padanjem podpore Trumpu bi se verjetno republikanci začeli zbujati. Demokratom bi bilo veliko lažje, če bi imeli dejansko močnega protikandidata, tako pa se je fokus s prerivanja na čelu demokratov popolnoma prenesel na predsednika Trumpa. Kdo se bo pomeril z njim? Bo Biden omagal? Bernie Sanders je po infarktu v bolnišnici, v ospredje se prebija Elizabeth Warren. Nezanemarljiva je tudi nezanesljivost anket javnega mnenja, ki so leta 2016 pretežno udarile mimo. Predvsem pa Donaldu Trumpu v prid govorijo gospodarski kazalci. Dokler so ti dobri, bo marsikateri volivec odvrnil pogled od nečesa, kar razume predvsem kot politični cirkus, in volil to, kar ima.