Evropska avtomobilska industrija, z njo pa tudi slovenska, hiti z učenjem vsega kitajskega. Tistega, kar nas v preteklosti, ko smo jim prodajali naše reči, ni kaj prida zanimalo. Hiti pa tudi z velikimi kapitalskimi vložki. Foto: Nio
Evropska avtomobilska industrija, z njo pa tudi slovenska, hiti z učenjem vsega kitajskega. Tistega, kar nas v preteklosti, ko smo jim prodajali naše reči, ni kaj prida zanimalo. Hiti pa tudi z velikimi kapitalskimi vložki. Foto: Nio

Ste se kdaj vprašali, zakaj se karaoke v Evropi niso tako dobro prijele kot v Aziji? Mimogrede, karaoke štejejo dobrih 50 let. Japonska, zibelka karaok, pa je to vrsto petja in zabave hitro prenesla na azijske sosede in od tam v širni svet. Sicer zametke pred karaokami najdemo v ZDA, tam so že nekaj let prej po domovih prepevali besedila, ki so se izpisovala na črno-belih zaslonih televizij. Japonci so kmalu zatem tehniko izpopolnili in dali novemu trendu tudi ime, kara namreč po japonsko pomeni prazen, oke pa je okrajšava za orkester.

Karaoke pa nas pripeljejo tudi do razlik med kitajskim in našim avtomobilskim okusom. Do pred kratkim so na Kitajskem plesali po naših bencinskih in dizelskih taktih, zdaj pa se moramo mi hitro naučiti kitajskih pesmi, sicer jim ne bomo prodali kaj dosti avtomobilov. Za kako drugačen trg in okus gre, pa dovolj jasno pove podatek, da so kitajski kupci evropske električne avtomobile ocenili kot nezanimive za to, ker ne ponujajo dobrih vmesnikov za karaoke.

To ni presenečenje in se da razložiti. Kako visoko na seznamu nujnih stvari, ki jih mora imeti vaš novi avto, je dober sistem za karaoke? Razlike niso od včeraj, le mi jih do zdaj nismo videli v pravi luči.

Evropa je bila odličen učitelj

Čin Lihong, soustanovitelj podjetja NIO, ki s svojimi električnimi modeli meri na najzahtevnejše in tehnološko izbirčne kupce, je nedavno v intervjuju povedal, da so bila nemška avtomobilska podjetja v zadnjih 20 ali 30 letih njihov odlični učitelj, in dodal, da se verjetno evropska podjetja v novem kitajskem okolju električnih vozil ne znajdejo tako dobro, saj še nimajo tradicije. V tem smislu lahko počnejo, kar hočejo, in prav to zdaj tudi počnejo.

Preobremenjene s tradicijo, nas je presenetila tudi kitajska elektrifikacija. Za nazaj je mogoče tudi to preprosto razložiti. Pred natanko 22 leti sem v Kaliforniji testiral popolnoma električno toyoto RAV EV. Izkušnja je bila izjemna. RAV je bil že takrat, ko si še nihče ni mislil, da bo taka vrsta vozil čez dvajset let prodajni hit tudi pri nas, res odličen mestni športni terenec, ki je v električni različici navdušil na popolnoma nov način. Še danes se spomnim, da mi je takrat postalo zares jasno, da bo svet postal večji.

Andrej Brglez o tem, kako kitajska avtomobilska industrija pridobiva na račun elektrifikacije, Evropa pa se po novem še vedno uči. Foto: MMC RTV SLO/Avtomobilnost
Andrej Brglez o tem, kako kitajska avtomobilska industrija pridobiva na račun elektrifikacije, Evropa pa se po novem še vedno uči. Foto: MMC RTV SLO/Avtomobilnost

Da je mogoče uživati in živeti tudi brez bencina. Istega leta sem preizkusil tudi general motors EV1, ki ni bil niti približno tako zanimiv. Pravzaprav je EV1 postal zares zanimiv šele takrat, ko jih je začel GM sistematično jemati iz prometa in uničevati, kar je peljalo do svetovno znanega dokumentarnega filma Kdo je ubil električni avto?.

Le kakšen dober mesec po testiranju električnega RAV-a sem sedel z ekipo vrhunskih nemških inženirjev, ki so predstavljali pomembno tehnološko novost na dizelskem motorju. Še vedno navdušen nad zmogljivostmi električne toyote sem jih vprašal, kaj si mislijo o električnih avtomobilih. V smehu so mi rekli, da je zanje električen avto v tehničnem smislu prav toliko zanimiv kot sušilec za lase. To zna narediti vsak, so rekli. Mi delamo in odkrivamo tehnološko zahtevne mehanske rešitve za stroje, ki poganjajo svet na kolesih. In so jih res. Na srečo jih še vedno.

Hitimo z učenjem

Mi smo drugačni, naša avtomobilska zgodovina je drugačna. O tem govori Čin Lihong. Evropska avtomobilska industrija, z njo pa tudi slovenska, zato zdaj hiti z učenjem vsega kitajskega. Tistega, kar nas v preteklosti, ko smo jim prodajali naše reči, ni kaj prida zanimalo. Hiti pa tudi z velikimi kapitalskimi vložki.

Seveda to prinaša tveganja. Kitajska je ekonomsko in geopolitično okolje, ki prinaša izzive na številnih področjih, od kršenja delavskih pravic do političnih napetosti v soseščini. Ampak na drugi strani lahko rečemo, da če se bomo v ekonomskem smislu dobro in tesno povezali, bo zaradi skupnega interesa po dobičku na enem in drugem koncu želje po stabilnosti in varnosti več kot sicer. Posel, če ni ravno vojaški, ima rad stabilno politični in ekonomsko okolje.

Zdaj je torej pravi čas za ponovno učenje karaok. Verjetno ste pozabili, a leta 1995 je z Dejo Mušič Karaoke že pela vsa Slovenija.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.