Je res med smodnikom in sarinom tako velika razlika, da je vredna dveletnega čakanja, med katerim umre nad 100.000 ljudi? Foto: EPA
Je res med smodnikom in sarinom tako velika razlika, da je vredna dveletnega čakanja, med katerim umre nad 100.000 ljudi? Foto: EPA

Prevladujoče prepričanje pravi, da so smrtonosni plin, ki je pred dnevi zahteval življenja 1.429 ljudi - med njimi polovice otrok in žena - v eni od damaščanskih četrti uporabile sile, zveste Bašarju Al Asadu. Manj opazno je prepričanje, o katerem mi, medijski "plačanci" in "cenzorji", kot nas radi označujejo nekateri poljubni anonimneži pod vestmi, molčimo. Molčimo, da bi bili lahko za uporabo kemičnega orožja pravzaprav krivi uporniki. Molčimo, da v ozadju poteka diplomatska vojna za nadzor nad resursi. Da Savdska Arabija nadzira čečenske upornike, ki bi lahko na tlesk njenih prstov v kot stisnili Vladimirja Putina in del svoje "dejavosti" že čez nekaj mesecev preselili v olimpijski Soči.

Zgodbo je pred dnevi v okviru manj znanega medija MintPress objavila dolgoletna poročevalka BBC-ja in AP-ja Dale Gavlak. Spletno mesto omenjene agencije zaradi navala obiskovalcev sicer nekaj časa ni bilo dostopno, zgodba se je zato preselila sem in sem. So seveda zadržki. Na primer tisti, da se je Gavlakova ptičjemu družbenemu omrežju pridružila prav v času oddaje zgodbe, kot tudi, da ta ni bila objavljena pri eni od dvojice naštetih globalnih medijskih hiš. Preglejte in povejte svoje mnenje.

Ne le medijsko, tudi iskanje političnega konsenza v varnostnem svetu je podobno oblizovanju žlice medu in hkratnemu upanju, da bo okus kiselkast. Je diametralno nasprotje mislim Hermanna Buehla v kultnem alpinističnem branju "Nanga Parbat". "Tam gori je človek obenem najbolj uslužen podložnik in najbolj vzvišen gospodar." V New Yorku in njegovih oblastniških filialah po svetu očitno obstajajo le gospodarji, ki jim geostrateški interesi narekujejo, da so stotine sirskih življenj, ugrabljenih s sarinom, bolj tragične od smrti, ki jo že dve leti seje (le) smodnik (pa domnevni osiromašen uran, protipehotne mine, ki se jim ZDA ne želijo odpovedati, kasetne bombe, hladno orožje v obeh Sudanih ...). Narekujejo, da je rdeča črta spremenljiva bolj kot tekoče informacije med Ravbarkomado in Divačo. Najbolj verjetno pa drži, da nihče, ne vlade, ne mediji, ne anonimneži na spletu, ne spodaj podpisani ... niti v najbolj bledih obrisih ne znamo orisati vedenja večine od 22 milijonov Sirk in Sircev, ki izbire, ali bo domači masaker prerasel v mednarodnega, sploh nimajo.

V Damasku sva pristala v zgodnjih jutranjih urah leta 2007. Pred nama je bil mesec klatenja po Siriji. Z mislimi že napol v sanjah, vedoč, da morava prenočišče še poiskati, sva sedla v prvi taksi. "Uelkam to Sirja! Uer fram?" "Slovenija, ex Jugoslavija," dodava razširjeno referenco, saj iz izkušenj veva, da zgolj prisojne alpske dežele marsikje na čutijo najbolje. "Pa šta ne kažete! Ja vam dolazim iz Bosne. Dobro nam došli! Kako ste?" Tistih 20 kilometrov do središča najstarejšega mesta na svetu je minilo sila hitro, prenočišče sva s pomočjo "taksidžije" seveda dobila brez težav. In preživela nepozaben mesec.

V državi, kjer se čaj pije z zajetno pestjo mete, obilo sladkorja in nekaj vode. Kjer MORA biti kava "močna kot smrt, temna kot pekel, sladka kot ljubezen". Kjer dva bledolična sprehajalca prejemata neprestana vabila v domove, saj je za gosta dobro le najbolje (podoben eksperiment na ljubljanskem kolodvoru, v katerem bi na obed domorodec vabil naključne mimoidoče, celo popotnike z Bližnjega vzhoda, bi se verjetno zaključil z naznanitvijo eni od institucij, ki nadevajo psihiatrične diagnoze). Kjer se vroči ovčetina in kozletina, mmmmmm, prelivata z mrzlim jogurtom ter posipata s koriandrom in limonino lupino. Kjer se odmevi neprekinjenega barantanja v starodavnem suku mešajo z bližnjim, novonastajajočim poslovnim središčem Damaska. Kjer križarske trdnjave vztrajno kljubujejo vetru, soncu, puščavskemu pesku in času. Kjer ljudje niso pozabili francoske administrativne okupacije niti masakra v Hami leta 1982, v katerem je Bašarjev oče Hafez ukazal pobiti okoli 20.000 tamkajšnjih upornikov. Kjer druga poleg druge stojita mošeja in cerkev (ter prodajalna alkohola ob slednji), vsak k svojemu Bogu molijo musliman, katoličan, jud ali druz. Kjer se v pristaniškem Tartusu z roko v roki sprehajata mati v nikabu in hči v minikrilu. Kjer v Homsu strastno podpirajo svoj nogometni klub, ki je, vsaj pred leti, v azijski različici lige prvakov dosegal zavidljive rezultate. Kjer pravijo, da je bila egiptovska Kleopatra, v primerjavi s Ksenobijo, vladarico antične Palmire, navadna gospodinja. Kjer se v Dir er Zuru, ob iraški meji, generacije otrok v Evfratu učijo plavanja in veščin gojenja sladkovodnih biserov. Kjer med Damaskom in Alepom vlada ravno takšna, nedolžna tekmovalnost, kot jo poznamo med Ljubljano in Jesenicami ali Mariborom.

Kjer je v dobrih dveh letih spopadov umrlo več kot 100.000 ljudi. Kjer čakanje na smrt v lastnem domu sploh ni nikakršna izbira.