Pomagajmo si le z nekaj številkami.

Največ zmag v letošnji sezoni

Opomba: Navedeni so le tisti, ki so med zmagami slavili vsaj eno na svetovni seriji (ali pa dosegli uvrstitev med prve tri).

Zdaj poglejmo kolesarje, ki so v tej kratki sezoni zbrali največ točk za UCI-lestvico (navedeni so tisti, ki so na aktualni letni lestvici med najboljšimi 20).

Opombe:
− Mesto (UCI): Mesto, ki ga zasedajo na aktualni lestvici.
− Dirke: Število dirk, ki so jih odpeljali v tej sezoni.
− Točke (2023): Točke za lestvico UCI, ki so jih osvojili na letošnjih dirkah.

Ni težko spregledati, da na obeh lestvicah prevladujeta Tadej Pogačar in Primož Roglič. Roglič je sicer na letni lestvici tretji, a za drugim mestom in moštvenim kolegom Woutom van Aertom zaostaja le točko. Hkrati pa ni težko spregledati tudi, da je Kisovčan tisti kolesar, ki je med najboljšimi v tej sezoni odpeljal tudi najmanj dirk.

Skratka, vrnitev v "normalo"? Vsaj tako je videti.

Za najboljša slovenska kolesarja pa je bolj od zgornjih številk pomembno spoznanje, da sta se v pripravah na svoj vrhunec sezone že pomerila z (vsaj na papirju) glavnima tekmecema in izšla kot zmagovalca.

Pogačarjev (vsaj etapni) cilj sezone je Dirka po Franciji, kjer bo skušal rumeno majico iztrgati Jonasu Vingegaardu. Oba sta blestela na prvih dirkah v sezoni (Andaluzija; Gran Camino), kjer sta dobila po tri etape in suvereno pometla s tekmeci, na istem terenu (Pariz−Nica) pa je bil Pogačar tisti, ki je imel prestavo več (od Danca je bil prepričljivejši tudi David Gaudu).

Sorodna novica Roglič še naprej piše kolesarsko zgodovino

Rogličev cilj je Dirka po Italiji, kjer naj bi bil njegov največji tekmec Remco Evenepoel. Tudi ta par je dobil etapno generalko (Tirreno−Adriatico; Dirka po ZAE), na skupnem testu v Kataloniji sta bila sicer zelo izenačena, a Roglič je bil tisti, ki je deloval precej bolj umirjeno, preudarno, taktično, predvsem nadzoroval tekmeca in mu zažrl črv dvoma.

Obe omenjeni zmagi v medsebojnem obračunu sta dober kazalnik trenutne forme. Seveda je pričakovati, da bosta oba tekmeca izrazito napredovala (sploh Vingegaard se v tej četverici zdi najboljši približek "klasičnemu" etapnemu kolesarju z le enim vrhuncem sezone), a to velja tudi za oba Slovenca, ki sta dobila dokaz, da sta na pravi poti. Oba odlikujeta tudi precejšnja sproščenost in dobra volja (ki je še večja kot v prejšnjih letih). Dobro, seveda se strinjamo, da je vsakdo v primeru zmagovanja (ali katerih koli dobrih novic) boljše volje, kot bi bil v primeru porazov, a nasmeh in dobra volja sta bila na njunih obrazih tudi, ko jima ni šlo po željah. Roglič (letos je tudi v javnosti občutno bolj sproščen in nasmejan kot prejšnja leta) je bil dobre volje tudi po etapi na La Molini, kjer je edinkrat izgubil stik z Evenepoelom. Pogačar takisto na klasiki E3, ko v zaključnem sprintu ni imel pravih kart v boju z van Aertom in Mathieuom van der Poelom.

Sorodna novica Samo pet držav z vsemi petimi spomeniki

Oba imata tudi dovolj rezerve, da lahko na tritedenskih spektaklih uresničita svoje cilje. Roglič je ne nazadnje še vedno v procesu popolne vrnitve in njegova forma vidno raste (priznajmo si − na dirki med morjema je imel tudi nekaj sreče, da mu tekmeci v izjemno vetrovni etapi niso preveč ušli in je s svojim značilnim "kickom" tik pred ciljem pošolal kapetane), Pogačar pa je zdaj z mislimi na klasikah, kjer si veliko obeta predvsem od obeh spomenikov (Flandrija in LBL). Šele potem ga čakajo višinske priprave, kar bo dodaten bonus.

Ni kaj, oba kolesarja sta nas zadnja leta res razvajala z epskimi dosežki, ki jih je težko presegati. Občutek pa imam, da bi to letvico letos lahko oba premaknila še višje.