Se še spomnite, kdaj ste zapustili svoj zadnji koncert v živo? Nekateri z bežnim spominom na naslednje jutro, drugi malce potolčeni, tretji z zlomljenim srcem ... Morda se to ni zgodilo pred enim letom, morda se je zgodilo že precej prej. Vzbudilo je skomine.

Seznam pogrešanih je dolg. Blato na Rock Otočcu; popoldanska nevihta nad razbeljenim belokranjskim nebom Schengenfesta; prah, ki ostane v nosnicah, ko zapustiš MetalDays ali Punk Rock Holiday in druge festivalske druščine na Sotočju; koruza na Trn(ov)festu; vonj toplega zraka, ki butne, ko prestopiš prag Katedrale Kina Šiška; skrivanje telefona pred hostesami v Cankarjevem domu in posnet nagovor Jureta Longyke pred tem; difuzna rdečkasta neonska luč v avli SiTi Teatra; postopanje na mestu ob gnetenju na majavih tleh zgornje dvorane Orta; lovljenje zraka na balkonu Cvetličarne; prekajena oblačila po prihodu iz dvoran Metelkove; bobnenje v mariborski Ledeni dvorani; parkirni labirinti arene Stožice; prizor Dragana Buliča, ki v plastični vrečki prinaša pol ducata vinilk proti vhodu za novinarje v Hali Tivoli; sedenje na klopcah ob obzidju Križank kot tolažilna nagrada, ko se je izjalovila še zadnja zveza, da bi prišli na razprodan koncert ...

Magnifico, ki je 16 let zapisan tradicionalnim božičnim koncertom in je vse od leta 2017 vsak 25. december razprodal Areno Stožice, a je lani moral koncertno zgodbo preseliti na splet. Brez stika z občinstvom na prizorišču. Prav njegov koncert leta 2019 je bil zadnji razprodani koncert v dvorani Stožice pred razglasitvijo epidemije. Foto: Marko Delbello Ocepek
Magnifico, ki je 16 let zapisan tradicionalnim božičnim koncertom in je vse od leta 2017 vsak 25. december razprodal Areno Stožice, a je lani moral koncertno zgodbo preseliti na splet. Brez stika z občinstvom na prizorišču. Prav njegov koncert leta 2019 je bil zadnji razprodani koncert v dvorani Stožice pred razglasitvijo epidemije. Foto: Marko Delbello Ocepek

“Skoraj eno leto nazaj, 5. marca, sem na jutranjem programu Vala 202 igral ta komad. Kao v sklopu promocije ture po manjših kafičih, barih in lokalih po Ljubljani in okolici. Napisal sem nekaj komadov, podnaslovljenih kot slovenskih 5. Takrat sem se ravno vrnil v glavno mesto, potem ko sem eno leto živel v hiši ob gozdu, osem kilometrov stran od prve trgovine oz. čik pumpe. Turneja bi se morala začeti 14. marca 2020, pa so se na ta dan prepovedali in odpovedali koncerti za celo leto in svet je postal še manjši. Ne vem, kaj naj s to informacijo & komadom. Nima pa nobene zveze s korono,” je zapisal pred dnevi avtor in kitarist Domen Don Holc, član skupine Koala Voice. Eden tistih, ki so odrasli ob zgodbah romantike turnej in jih vse do zaprtja države doživeli, umeščeni v socialni realizem slovenske glasbene scene. Tu, kjer je, so za mnoge postali realnost špili za sendvič, honorarji za popravilo kombija in izterjave zapadlih računov.

Pred sprejetjem PKP9 je s strani iniciative Mi delamo dogodke prišel poziv za postopno odpiranje javnih prireditev in okrevanje prireditvenega sektorja po epidemiji. Kot so poudarili, so v zadnjih tednih tovrstne poroštvene sheme že sprejele Avstrija, Nemčija in Nizozemska, ki s 1. 7. 2021 načrtujejo odpravo vseh omejitev, nedavno pa je plan postopnega odpiranja prizorišč sprejela tudi Velika Britanija, ki namerava odpraviti vse omejitve za množične prireditve od 21. 6. 2021 dalje. Novici z Otoka so sledile številne napovedi festivalov, ki gostijo tudi več kot 100.000 ljudi dnevno, da se bodo letos zagotovo odvili. V Sloveniji tako velikih prireditev ni. A kar je ključnega pomena ‒ pred samo epidemijo niso bile v takšni kondiciji kot v omenjenih državah.

Ravnatelj ljubljanske Drame Igor Samobor je v oddaji Panoptikum na temo gledališča na spletu izpostavil ključni razvoj v umetnosti. “Ena je ustvarjalna kondicija ustvarjalcev, igralcev in tako naprej, drugo je pa kondicija gledalcev. Gledalci tudi potrebujejo neki svoj tempo in svoj razvoj znotraj vseh teh težav, ki jih imamo.”

In tu ima privilegirana manifestacija spektakla v Sloveniji nadzvočno prednost pred množično kulturo, v katero včasih po krivici potiskamo popularno in alternativno glasbo. Če si izposodimo definicijo Dominica Strinatija, znanca vseh preučevalcev kulture, je množična kultura popularna kultura, ki je ustvarjena s pomočjo množične proizvodnje in njen edini cilj je dobiček na račun množičnega občinstva. Opisuje jo za komercialno kulturo, množično proizvedeno za množične trge; je kultura, ki ustvarja lastne čustvene odzive, da občinstvu ne bi bilo treba uporabljati lastnih možganov, in igra na naša čustva. Prav zato so jo elite videle kot nekaj slabega. Dodaten negativni prizvok ji je dala še amerikanizacija v 19. stoletju preteklega stoletja, ki velja, da uteleša vse, kar je slabega v množični kulturi.

Slovenski potrošnik se amerikanizaciji ni izognil, a ga je "zadela" pozneje kot druge. Močno je vplivala na kondicijo obiskovalcev koncertov in festivalov pri nas. Lahko bi rekli, da se je v zadnjem desetletju približala kondiciji pokojnega Diega Maradone po upokojitvi od nogometnih zelenic. Takrat mu ni nihče oporekal pivske kondicije, a so se mnogi bali odpovedi vitalnih organov.

S samostojnostjo države smo vstopili v novo ero na krilih svetovnih zvezd, ki so svoje postojanke našle pod streho Hale Tivoli. James Brown, Bob Dylan, Faith No More, Beastie Boys, Green Day, Iron Maiden, Rammstein, The Ramones, Cure, Slayer, The Prodigy, Nick Cave, Joe Cocker, Deep Purple, REM, Blondie, zadnji celoviti nastop kultne Nirvane ... A kot poudari dolgoletni koncertni promotor Igor Vidmar v dokumentarnem filmu o 50 let Hale Tivoli, je bilo slovensko občinstvo vedno posebno. Slaba prodaja vstopnic pred koncertom Davida Bowieja je Slovenijo skoraj stala njegovega obiska. "To je bil koncert, ki ga skoraj ne bi bilo. Zakaj? David Bowie je bil takrat, leta 1995, če se prav spominjam, res velika zvezda. Po, recimo, enomesečni predprodaji je bilo prodanih samo nekje, ne vem, 1.500 ali nekaj takega. In agent je bil že kar malo nejevoljen, je rekel: 'Kaj se dogaja?' Potem ko je bil pa koncert nekako en teden prej razprodan, je rekel agent: 'OK, super, hvala bogu. Ker me je David Bowie že spraševal: Pa kam me ti pelješ? Kam me spravljaš v neko Džubldžano?'" se je spominjal Vidmar.

Gunsi, Britney, Pussycats v SLO - skoraj

Slovensko občinstvo je le redko presenetilo z nakupi vstopnic v predprodaji. Madonna, Kings of Leon, Pussycat Dolls, Guns n' Roses, Jessie J ... Vsi so se približali nastopu v Sloveniji. Pravi koncertni zanesenjaki so za boljšo koncertno izkušnjo raje sedli na avtobus ali v avto in se odpeljali čez mejo. Reportaže, kot je bila tista iz leta 2014, so polnili podatki, kako je na stadionu Ernst Happel priromalo 18 avtobusov največjega koncertnega prevoznika pri nas s privrženci Rolling Stonesov. Med njimi je bil Slavko Franca, ustanovitelj muzeja Stonsov v Luciji, ki ga je obiskal malo manj znan Jagger, Mickov brat Chris. Slovenija je v očeh svetovne glasbene industrije postajala vedno bolj dežela srčnih glasbenih privržencev, ne številčnih koncertnih obiskovalcev. Potuho kupcem vstopnic so začeli dajati ponudniki telekomunikacijskih storitev, ki so nižali ceno na račun oglaševanja na samem dogodku. Nekje v ozadju so vedno bolj prihajali v ospredje koncerti s popusti, na katerih so glavno vlogo prevzeli izvajalci iz nekdanje skupne države.

Kaj je preostalo slovenskemu izvajalcu, ki ni našel svojega prostora pod šotori gasilskih veselic ali v velikih športnih dvoranah? Nemilost klubskega ekosistema, ki se je začel poganjati po načelu: vreden si toliko, kolikor piva lahko prodamo v času tvojega nastopa. V "menjavi" je izvajalec postal zmečkan bankovec. Hkrati so se trgala poglavja v njihovih spominskih knjigah. Poznate tisto o avtorju, pevcu in kitaristu skupine Siddharta, ki je včasih stregel v Hound dogu? Tam je doživel prvi res velik koncert in je danes on spomin na davno pokojni klub, ki je neslavno propadel kakor veliko podobnih nekomercialnih zbirališč. Klub je postal spomenik v spominu ljudi.

"Tujec lažje odšteje več za vstopnico in posledično lahko zaradi njih organiziramo festival z boljšim seznamom nastopajočih."

Organizatorja festivala Schengenfest 2015

Organizatorji festivalov so večinoma ubrali dve taktiki. Ob Sotočju so v zadnjem desetletju oblikovali festivalske izkušnje, v katere so vkomponirali neokrnjeno naravo in butično glasbeno ponudbo (metal, punk, reggae, bluz ...), s katero so ciljali na prihod tujih obiskovalcev. MetalDays in Punk Rock Holiday sta pri tej strategiji postala vzor, a sta hkrati bila svoj boj z lokalnimi veljaki. Slovenski izvajalci so svojo koncertno ponudbo v večini izoblikovali okoli rokenrola in v neki meri popularne zabavne glasbe. Ta festivalska scena je postala trg za prodajo izdelkov in glasbeniki zgolj (brezplačni) promotorji njih. "Samo še marketing in deficit srca," je prepeval Vlado Kreslin. V glasbeno sfero se je globoko zajedla plačilna nedisciplina, ki se je pometala pod preprogo. Na dan so prišle zgolj najbolj odmevne zgodbe. Franci Kek, kako je za plačilo izgub na Rock Otočcu prodal garsonjero, organizacijske more organizatorjev Schengenfesta in vdori tovornjaka piva konkurenčnega proizvajalca na festival ... Zdrsnilo je tudi organizatorju Piva in cvetja, ko je poskusil uvesti vstopnino za nekatere odre.

Začelo se je prelaganje odgovornosti na vreme, obisk in medije, ki se naj ne bi dovolj posvečali promociji. Izkrivljena pričakovanja o vlogah posameznih akterjev in romanticizem medijev sta zameglila delovanje podpornih mehanizmov. Mediji smo se zapletli v promocijske floskule in lovke ter pri tem zanemarjali infrastrukturo dogodkov. Obiskovalca smo v svojih zapisih spremenili v statista ter o njem govorili zgolj kot o številki. Tako kot so nanj gledali prodajalci. Najpomembnejši člen v verigi je postal 'outsider'.

Vsak klik na Partisu ali YouTubu pahne slovenskega glasbenika v (še večjo) krizo

Glasba je s pojavom svetovnega spleta postala še bolj samoumevna. Brezplačna. Klubska scena, kar je je ostalo, je dihala na škrge. Ujeta v zanko nelojalne konkurence, kjer je organizator v stroškovniku najprej oklestil strošek izvajalca. "Težave logistike, infrastrukture, rednega sofinanciranja s strani države, muhavostjo lokalnih oblastnikov in ne nazadnje z ustvarjanjem in vzdrževanjem programa in občinstva. Hkrati so tu kompleksne mreže samoniklih prizorišč, mladinskih centrov, javnih zavodov, društev in kulturnih domov ter privatnih iniciativ," je leta 2017 v Aritmiji opozarjal Luka Zagoričnik.

Izvajalcem so za priložnost začeli tudi zaračunavati. Tistim malo bolj uveljavljenim so ponudili račun zgolj za plačilo računa kolektivnim organizacijam zaradi izvajanja oz. uporabe avtorske glasbe. To je bilo okolje, kjer jo je najbolje odnesel tisti, ki je bil "one man band", saj si je veliko lažje privoščil, da si je nakazal denar za izvedbo lastnih skladb, kot tisti, kjer je bilo v ustvarjanje vpletenih več avtorjev. Promocija koncerta ter hkrati uspeh in posledično končno (minus) stanje na računu sta pristala že popolnoma na plečih izvajalca. Ekosistem se je porušil na plečih izčrpanih entuziastov, ki so ga zgradili na temelju sanj o rokenrolu. Šifra za plačilo za izvajalca je postala: Srečen, da lahko igra. Postal je podjetnik, da je lahko ostal umetnik.

Križanke septembra 2019: Nina Pušlar je v Plečnikovem ponosu zaključila poletno turnejo po slovenskih gradovih in dvorcih. A v ozadju je ostala zgodba, kako je zadnjih 14 let, ko je domača glasbena industrija vse prej kot prosperirala, predstavnica popularne zabavne glasbe gradila in si izgradila skupnost, ki je stala pred njo v razprodanih Križankah.

Vržen na trg je postal zgolj potrošna dobrina kot rezultat prezira kulturne sfere, ki ga je zatajila. Sredstva, s katerimi so se glasbeniki trudili, da ohranijo pri življenju, so postala vedno boljši argumenti kulturno-politične sfere, da se jim odpove. Zanemarjanje jezika, kulture, dediščine … Razvoj tehnologije je še dodatno pripomogel k razvrednotenju glasbe kot umetnosti in utrdil miselnost, da je glasbenik lahko vsak. Zameglila se je podoba o izvajalcu popularne zabavne glasbe. Le redki so preživeli to hojo po žerjavici. Večina jih je bila obsojena na televizijske pojavitve, radijske single in skoraj nemogoč prehod na večje koncertne odre. Preživeli so tisti, ki so zatajili svoj izraz in se prilagodili večini. Zgolj peščica je svoje sledilstvo vzgajala in sočasno z njimi (z)rasla.

Utrinek s koncerta v areni Stožice decembra 2019, kjer so organizatorji Ritma mladosti poskušali ustvariti medgeneracijsko sinergijo z imeni, kot so Big Foot Mama, Tabu, Neisha, Perpetuum Jazzile, Modrijani, Pero Lovšin, Klemen Klemen in Valentino Kanzyani. Sama arena je postala oglaševalski poligon, kjer so plakati in baloni na vsakem vogalu nagovarjali obiskovalca. Foto: Marko Delbello Ocepek
Utrinek s koncerta v areni Stožice decembra 2019, kjer so organizatorji Ritma mladosti poskušali ustvariti medgeneracijsko sinergijo z imeni, kot so Big Foot Mama, Tabu, Neisha, Perpetuum Jazzile, Modrijani, Pero Lovšin, Klemen Klemen in Valentino Kanzyani. Sama arena je postala oglaševalski poligon, kjer so plakati in baloni na vsakem vogalu nagovarjali obiskovalca. Foto: Marko Delbello Ocepek

Koncertne problematike se nihče ni lotil celovito. Nastal je kulturni evro kot odgovor "zastonjkarstvu", odprli so se razpisi za mlade izvajalce, vzpostavljati se je začela glasbena izmenjava, resničnostni šovi za nadobudne pevce, maskirane pevske oddaje ... Glasbenike smo postavili v nakupovalna središča za zvočne kulise, na študentske zabave, za zabavljače na poslovnih zabavah in porokah. A skoraj vsi poskusi reševanja so potekali brez zavedanja o kondiciji domačega obiskovalca koncertov. Ti maratonci so pri nas že zdavnaj spremenili disciplino ali odšli na drugo polje. In – ironično – v času, ko se je začel pri nas pojavljati klub brez stalnega prizorišča, je mnogim spodletelo, da bi si ustvarili skupnost pod svojo koncertno streho.

Zadnji veliki poraženci koronaere so nedvomno člani skupine Joker Out. Skupina, ki je razprodala prvi koncert ob promociji prvenca v ljubljanski Cvetličarni in dala v prodajo vstopnice za drugega, še vedno čaka, kdaj bo lahko namero tudi uresničila.

Izvajalci so tekli naprej. Eni so tekli na mestu, drugi so zamenjali ekipo, se naučili zakonitosti drugega jezika, da bi očarali že prepričane navijače, tretji so se preprosto usedli na rob proge. Ob vseh boleznih je glasbene maratonce prizadel še covid-19, ki je samo razgalil močno poškodovane vitalne organe. Zdaj se panoga že dobro leto bori za priložnost, da pride v vrsto za respirator. Pot do samega okrevanja se sploh še ni začela.

Obvestilo uredništva:

Mnenje avtorice oziroma avtorja ne odraža nujno stališč uredništev RTV Slovenija.