Ob razmahu odporniškega gibanja med drugo svetovno vojno na območju Jugoslavije so ob samih vojaških spopadih z okupatorskimi silami za ozemlje potekali tudi pogovori in začetki organiziranja prihodnje nove države.
26. in 27. novembra 1942 so se zbrali v Bihaću predstavniki jugoslovanskih narodov, saj je po uspehih narodnoosvobodilnega gibanja v tistem času Centralni komite Komunistične partije Jugoslavije sklenil, da je čas za organiziranje političnega vodstva. Izbrali so posamezne delegate in na zasedanju ustanovili jugoslovansko politično predstavniško telo AVNOJ (Antifašističko veće narodnog oslobođenja Jugoslavije). To novo telo je bilo razumljeno kot vsenacionalno in vsepartijsko politično predstavništvo narodnoosvobodilnega boja v Jugoslaviji. Zavezniškim silam so poslali pojasnila glede razmer v Jugoslaviji in jih prosili, da partizane priznajo kot enakopravne zaveznike.
A na tem zasedanju ni bilo slovenskih in makedonskih predstavnikov, ker zaradi bojev z okupatorji niso mogli priti v Bihać.
Kot zapiše zgodovinar Bojan Godeša v zbirki Slovenska novejša zgodovina, je Edvardu Kardelju poleti 1943 uspelo prepričati preostale člane jugoslovanskega partijskega vrha, da bihaško zasedanje Avnoja ni bilo niti dovolj temeljito pripravljeno niti ni rešilo tedanjih temeljnih vprašanj, tudi glede organiziranosti nove Jugoslavije. Zato so na podlagi Kardeljeve pobude za posamezne pokrajine (Hrvaška, Črna gora in Boka, Sandžak ter Bosna in Hercegovina) najprej ustanovili najvišje politične organe, ki so se imenovali Pokrajinski protifašistični sveti ljudske osvoboditve. V Sloveniji je sicer enako telo – Slovenski narodnoosvobodilni odbor – obstajalo že od septembra 1941.
Nato pa so sklicali drugo zasedanje Avnoja, tokrat v bosanskem mestu Jajce. Tam je bilo v tistem času osvobojeno ozemlje in tudi sedež vrhovnega poveljstva.
Pomembna okoliščina je bilo tudi to, da je septembra 1943 kapitulirala Kraljevina Italija.
Pomemben zbor odposlancev slovenskega naroda v Kočevju
Na Slovenskem je bil pomemben korak v okviru priprav na drugo zasedanje Avnoja kočevski zbor odposlancev slovenskega naroda. Na prvi oktobrski dan 1943 je v popolni tajnosti na zboru pod geslom Narod si bo pisal sodbo zasedalo več kot 600 odposlancev z vseh koncev Slovenije. Na njem je bil prvič v okviru osvobodilnega gibanja javno govor o federaciji kot obliki ureditve nove Jugoslavije. Razglasili so, da je slovenski narod postal suveren in jugoslovanski vladi v begunstvu odrekli pravico, da predstavlja slovenski narod. S tem so vzpostavili podlago za slovensko državnost v okviru nove Jugoslavije.
Edvard Kardelj v svojem referatu na zboru povedal: "Slovenski narod stopa v bodočo Jugoslavijo po lastni volji, oprt na svojo pravico do samoodločbe. O federativni ureditvi bodoče Jugoslavije ne more biti nobenega dvoma več in da bo ves slovenski narod v bodoči Jugoslaviji predstavljal posebno federalno enoto, kjer bo sam svoj gospodar, o tem tudi ni nobenega dvoma več."
S to mislijo in sklepi so se izbrani slovenski odposlanci 10. novembra odpravili na pot proti kraju drugega zasedanja Avnoja. Sprva je bilo v delegacijo imenovanih 42 članov, a jih je zaradi nemške ofenzive na pot odšlo 18. Dva sta ranjena obstala v Beli krajini, drugi so se kmalu srečali s hrvaško delegacijo in vsi skupaj so se prebili do Jajca.
Zagovarjanje federacije tudi v drugih delih
Tudi v Bosni in Hercegovini je tik pred avnojskim zasedanjem potekalo zasedanje antifašističnega sveta narodne osvoboditve BiH-a (ZAVNOBIH), na katerem je bila sprejeta resolucija, da Bosna in Hercegovina ni niti srbska, niti hrvaška, niti muslimanska, ampak od vseh enakopravnih narodov. In mora kot taka biti del federacije.
Podobna zgodba je bila s Črno goro, kjer je bila Komunistična partija glasnik teženj proti hegemonističnim načrtom Srbije že pred vojno, v razpravah o novi ureditvi pa so skupine osvobodilnega odpora v Črni gori ponavljale, da mora biti tudi Črna gora samostojna entiteta v federativni ureditvi povojne države.
Na avnojskem zasedanju so kot enakovredno v federativni ureditvi prihodnje države prvič omenili tudi Makedonijo.
Pogovor zgodovinarjev s prostora nekdanje Jugoslavije
Pogovor v srbohrvaškem jeziku (s slovenskimi podnapisi) lahko poslušate lahko poslušate TUKAJ.
Noč, ki je začrtala obris nove Jugoslavije
Na zasedanje je 29. novembra 1943 prišlo skupno 142 delegatov. Začelo se je zvečer in končalo ob 5. uri zjutraj. Vse skupaj je torej trajalo samo eno noč.
Večina delegatov je prvič v živo videla Josipa Broza - Tita, ki so ga imenovali za maršala Jugoslavije, hkrati je bil izbran za predsednika novoustanovljenega nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije, ki je imel pooblastila narodne vlade. Za podpredsednika je bil izvoljen Edvard Kardelj, med poverjeniki so bili tudi trije Slovenci – Edvard Kocbek za prosveto, Anton Kržišnik za socialno politiko in Dušan Sernec za finance.
V deklaraciji so zapisali določilo, da se odvzamejo vse pravice jugoslovanski vladi v begunstvu, tudi to, da bi še zastopala jugoslovanske narode. Odločeno je bilo, da se bo o tem, ali bo Jugoslavija še monarhija ali ne, odločilo ljudstvo samo po koncu vojne.
Najpomembnejši sklepi so se nanašali na ureditev nove Jugoslavije po federativnem načelu kot skupnost enakopravnih narodov in šestih enakopravnih republik, ki bodo Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Makedonija, Slovenija in Srbija. S tem se je za marsikateri narod položil temelj njihove lastne državnosti.
Niso pa sprejeli nobenih odlokov glede vprašanja statusa Vojvodine, Kosova, Metohije ali Sandžaka. Čeprav je po zgledu drugih tudi v Sandžaku pred avnojskim zasedanjem potekal protifašistični svet narodne osvoboditve Sandžaka, na katerem so podprli, da bi Sandžak postal enakopravna republika, to ni bilo upoštevano in se je v povojni ureditvi Sandžak razdelil med Črno goro in Srbijo.
Glede Srbije je bilo prav tako veliko vprašanj. "Tito je vedel dve stvari – da protifašistični upor ni mogoč brez sodelovanja Srbije in da se bo v sklopu sočasne revolucije morala prihodnost Jugoslavije zarisati kot federacija. To je bilo v Srbiji težko sprejeti, saj niso bili naklonjeni federalni obliki, zato je moral Tito v Srbiji pridobiti somišljenike," je v pogovoru za Središče za javno zgodovino poudaril srbski zgodovinar Milivoj Bešlin z Instituta za filozofiju i društvenu teoriju Univerzite v Beogradu. Danes se zato v Srbiji sklepi Avnoja po Bešlinovih besedah razumejo kot protisrbski.
Slovenska delegacija dobila podporo za svoja prizadevanja
So pa na zasedanju sprejeli tudi sklepe na predlog slovenske in hrvaške delegacije, da se bodo Sloveniji in Hrvaški priključila ozemlja, ki so bila po prvi svetovni vojni predana Kraljevini Italiji.
Takoj po koncu zasedanja Avnoja se je slovenska delegacija še posebej sama srečala s Titom, ki je izrecno podprl zavezo, da bo slovenska Primorska znova združena s preostalim delom države, enako je menil tudi za Koroško. To je poudaril z besedami, da za osvoboditvijo Primorske in Koroške ne stoji le slovenska vojska, temveč vsa jugoslovanska armada. Prav tako je Slovencem zagotovil, "da slovensko ljudstvo ne sme in ne more imeti nobene bojazni za enakopravnost in samostojnost slovenskega naroda", kar so bili sklepi kočevskega zbora.
Sočasno so se prvič srečali tudi t. i. 'veliki trije'
Zasedanje Avnoja je sicer potekalo v istem času kot teheranska konferenca, na kateri so se prvič srečali veliki trije – Stalin, Churchill in Roosevelt. Sovjetska zveza, ZDA in Velika Britanija so se tedaj med drugim dogovorile, da začnejo partizane v Jugoslaviji podpirati kot edine, ki se bojujejo proti okupatorju.
Sklepi in odloki drugega zasedanja Avnoja
Na podlagi pravice vsakega naroda do samoodločbe s pravico do odcepitve ali do združitve z drugimi narodi vred in skladno z resnično voljo vseh jugoslovanskih narodov, izpričano med triletnim skupnim narodnoosvobodilnim bojem, ki je skoval nerazdružljivo bratstvo jugoslovanskih narodov, sprejema Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije tale sklep:
1. jugoslovanski narodi nikoli niso priznali in ne priznavajo razkosanja Jugoslavije po fašističnih imperialistih in so v skupnem oboroženem boju pokazali svojo trdno voljo, da ostanejo še nadalje združeni v Jugoslaviji.
2. Da bi se uresničilo načelo suverenosti jugoslovanskih narodov, da bi Jugoslavija bila resnična domovina svojih narodov in da ne bi nikoli več postala domena katere koli hegemonistične klike, se Jugoslavija gradi in se bo gradila na federativnem načelu, ki bo zagotovilo popolno enakopravnost Srbov, Hrvatov, Slovencev, Makedoncev in Črnogorcev oziroma ljudstva Srbije, Hrvatske, Slovenije, Makedonije, Črne gore ter Bosne in Hercegovine.
3. Skladno s tako federativno ureditvijo Jugoslavije, ki temelji na najpopolnejših demokratičnih pravicah, to je dejstvo, da so že zdaj, med narodnoosvobodilno vojno, temeljni organi ljudske oblasti pri posameznih jugoslovanskih narodnih narodnoosvobodilni odbori in deželni protifašistični sveti narodne osvoboditve in da je Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije vrhovno zakonodajno in izvršilno predstavniško telo narodov in države Jugoslavije od celote.
4. Narodnostnim manjšinam v Jugoslaviji se bodo zagotovile vse narodnostne pravice.
Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije, da izrazi voljo in težnje vseh narodov Jugoslavije, izdaja naslednji odlok:
1. Tako imenovani jugoslovanski vladi v zamejstvu se odvzamejo vse pravice zakonite vlade Jugoslavije, zlasti pravice, da pred tujimi državami zastopa narode Jugoslavije. To velja tudi za vsako drugo vlado, ki bi jo sestavili v prihodnje doma ali za mejo in proti volji narodov.
2. Kralju Petru II. Karađorđeviću se prepoveduje vrnitev v domovino, ker bo o vprašanju kralja in monarhije odločil narod sam svojo lastno voljo po osvoboditvi celotnega ozemlja.
3. Predsedništvu Protifašističnega sveta narodne osvoboditve Jugoslavije se naroča, da pregleda mednarodne pogodbe in obveznosti, ki jih je v zamejstvu sklenila v imenu Jugoslavije ubežna »jugoslovanska vlada«, glede potrebe, da se razveljavijo, ponovno sklenejo ali odobrijo.
4. Mednarodne pogodbe in obveznosti, ki bi jih v prihodnje sklenila imenu Jugoslavije ali njenih narodov ubežna tako imenovana jugoslovanska vlada v zamejstvu, ne bodo priznane.
Protifašistični svet narodne osvoboditve Jugoslavije potrjuje:
1. odlok slovenskega Narodnoosvobodilnega odbora o priključitvi Slovenskega primorja in vseh anektiranih delov Slovenije k svobodni Sloveniji v federativni Jugoslaviji.
2. Odlok Pokrajinskega protifašističnega sveta narodne osvoboditve Hrvaške o priključitvi Istre Reke, Zadra in anektiranih delov Hrvaške in hrvaških jadranskih otokov svobodni Hrvaški v federativni Jugoslaviji.
Avnoj je plod zelo edinstvenega razvoja
Mitja Žagar z Inštituta za narodnostna vprašanja je v pogovoru med zgodovinarji poudaril, da je bila sama ustanovitev Avnoja "plod zelo edinstvenega razvoja, brez primerjave v drugih takratnih okupiranih državah v Evropi. Zanimiv je zato, ker gre za poskus celovitega oblikovanja nove oblasti, ki želi nadaljevati pravno kontinuiteto prejšnje države, a hkrati tudi spremembo samega načina vladanja."
Po besedah zgodovinarke Kornelije Ajlec z ljubljanske filozofske fakultete je posebnost predvsem v tem, ker so se druga odporniška gibanja navezovala na begunske vlade, ki so bile po večini v Londonu. "Bila je teza, da se bodo vlade po razpadu nacistične Nemčije in fašistične Italije vrnile na svoje ozemlje, kjer se bo nadaljevala normalna parlamentarna demokracija. V Jugoslaviji pa imamo primer, kjer je sočasno z vojno, bojem proti okupatorju potekal tudi boj za oblast med rojalistično vlado, ki je bila podobno kot begunske vlade v Londonu (in je tudi usmerjala svoje odporniško gibanje, to je bilo četniško gibanje), in pa komunisti, ki so znotraj Jugoslavije razvili svoje odporniško gibanje in mu začeli postavljati tudi državne temelje," je poudarila v dokumentarni oddaji, posvečeni pomenu Zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju.
A predvojna Jugoslavija je temeljila na unitarizmu ter centralizmu, in takšen koncept je vzdrževala tudi vlada v izgnanstvu, medtem ko so na drugem zasedanju Avnoja podprli koncept priznavanja posameznih narodov, njihovo enakopravnost in ureditev države v federativno zvezo.
Kompromis, ki se je začel krhati
Avnojske odloke, na katerih je temeljila povojna jugoslovanska država, lahko po mnenju zgodovinarja Bojana Godeše ocenimo za kompromis med različnimi koncepti povojne notranje ureditve države, ki so se tedaj pojavljali v jugoslovanskem vodstvu osvobodilnega gibanja. "Po vojni sta se nasprotna pogleda na notranjo ureditev Jugoslavije le še izkristalizirala in se nato spopadala s spremenljivo srečo ves povojni čas," je zapisal v svojem delu Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno.
Nato se je spor le še stopnjeval in po Titovi smrti, ko ni bilo več najpomembnejšega blažilca teh razlik, dosegel vrhunec v začetku devetdesetih let dvajsetega stoletja, ko je jugoslovanska država razpadla.
Spomin še živi
Spomin na prelomno zasedanje Avnoja je v zavesti ljudi še vedno živ. V času povojne Jugoslavije se je 29. november slavil kot osrednji državni praznik, dan republike, predtem pa so potekali shodi mladih, ki so obujali poti delegatov z različnih delov države do Jajca, mesta, ki je na zemljevidu simbolno nekako v središču države.
Velika množica ljudi iz vseh delov nekdanje Jugoslavije se je tudi letos udeležila osrednje proslave ob obletnici, okoli 400 pa jih je že dan prej polagalo vence in cvetje, je iz Bosne in Hercegovine poročala Jelena Aščić.
Oglejte si njeno reportažo za Tednik iz Jajca ob spominjanju 80. obletnice drugega zasedanja Avnoja:
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje