Foto: hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Foto: hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije

Slabi dve desetletji pred vojnim vrtincem, ki je vase posrkal ves svet, je Adolf Hitler v zaporu po neuspelem državnem prevratu spisal knjigo Moj boj. V besedilu, ki so ga privrženci njegove stranke dobro poznali, se med drugim čuti sovraštvo do Slovanov. "Vznemirjala ga je slavizacija avstrijskega dela monarhije, z grozo opisuje širjenje slovanskih mest in omeni tudi Ljubljano," je v intervjuju za MMC povzel zgodovinar Bojan Godeša z Inštituta za novejšo zgodovino. Še konkretnejše so njegove besede v načrtu napada na Jugoslavijo, ko omeni, da Slovenci in Srbi niso bili nikoli nemški prijatelji. So pa Slovenci živeli na skrajnem robu njegovega interesnega območja, kamor je želel širiti nemški življenjski prostor.

"V dvajsetih letih je bilo nepredstavljivo, da bo Hitler doživel tak vzpon"

"Napravite mi to deželo spet nemško," je citat, ki ga še danes preberemo, ko brskamo po dogodkih izpred 80 let. Da mu je to naročil prav Hitler, je v Mariboru povedal vodja Štajerske domovinske zveze Franz Steindl.

6. april 1941, ko Nemčija brez vojne napovedi napade Jugoslavijo in bombardira več krajev, pogosto zaznamujemo kot dan, ko v vojno stopi Slovenija. A koroški Slovenci so postali del tretjega rajha z anšlusom, zajela jih je mobilizacija. Primorski Slovenci, ki so po koncu prve svetovne vojne z novo delitvijo Evrope prišli pod Italijo, so bili v vojni že z vstopom Italije vanjo leta 1940. Pripadnike slovenskega naroda zunaj meja Kraljevine Jugoslavije sta še posebej ogrožala tako fašizem kot nacizem. Da to čaka tudi preostale, je spodbudilo ljudi, da so se začeli pripravljati na odpor.

90 let od usmrtitev v Bazovici. "Ne smemo pozabiti, zakaj so dali življenje."

"Aprila 1941 je bilo videti, kot da bosta Evropo za vedno obvladovala nacistična Nemčija in Hitler," opisuje profesor z Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani Božo Repe v pogovoru, ki so ga posneli v okviru raziskovalnega projekta Slovenska zgodovina. "Jugoslavija je bila v notranjepolitični krizi že leta pred tem, Hrvati so se pripravljali na svojo državo kot protektorat, za kar je bilo znano, da jim bo Hitler omogočil. Slovenska meščanska politika, zlasti SLS, je hotela iti po hrvaški poti, iskali so stik z nacisti, da bi jim Hitler dal protektorat po vzoru Slovaške," nadaljuje. Želeli so namreč ohraniti slovensko ozemlje pod pokroviteljstvom enega okupatorja. A njihova prizadevanja niso bila uspešna.

Slovencev na političnem zemljevidu nove Evrope ni več

Slovensko ozemlje so namreč po hitri predaji šibke jugoslovanske vojske razdelili med štiri okupatorje: Nemčijo, Italijo, Madžarsko in Neodvisno državo Hrvaško. Zgodovinar Tone Ferenc, ki je podrobno raziskoval okupacijske sisteme na Slovenskem med drugo svetovno vojno, zapiše, da je okupacijske meje določal Hitler sam, zato je dobila Nemčija največji in hkrati najbogatejši del, to je slovensko Štajersko, Gorenjsko, manjši del Dolenjske, Mežiško dolino, dravograjski okraj in majhen del Prekmurja (skupno je te kraje naseljevalo 800.000 prebivalcev). "Iz zunanjepolitične oportunitete je moral sicer upoštevati imperialistične interese Italije in Madžarske, vendar sta dobili precej manj," ugotavlja Ferenc in našteje, da je Italija od slovenskega ozemlja dobila polovico toliko kot Nemčija – Notranjsko, del Dolenjske in Ljubljano (skupno je pod njo prišlo okoli 340.000 prebivalcev), Madžarska pa komaj desetino toliko kot Nemčija, in sicer večino Prekmurja s približno 100.000 prebivalci. Nekaj posameznih vasi pa pride pod pristojnost NDH-ja.

80 let od napada na Jugoslavijo, ko so tudi slovensko ozemlje razkosali okupatorji

Vsi okupatorji že kmalu po zasedbi izvedejo aneksijo – zasedena ozemlja priključijo svojim državam. Slovenska medvojna izkušnja sicer ni edinstvena v tem, da je razkosana med različne okupatorje, saj je to doživela tudi Grčija, v prispevku Slovenci in okupacija, ki je izšel v posebni izdaji tednika Mladina o drugi svetovni vojni v Sloveniji, ugotavlja zgodovinar Bojan Godeša, je pa slovensko ozemlje edino doživelo ta naslednji korak, torej priključitev k okupatorskim državam. "V državni pogodbi, ki so jo leta 1942 sklenile Nemčija, Italija, Madžarska, NDH in Bolgarija ter si z njo razdelile premoženje Kraljevine Jugoslavije, nikjer ni mogoče zaslediti omembe Slovenije in Slovencev. Slovenija kot geopolitičen pojem na političnem zemljevidu nove Evrope, ki so jo ustvarjale sile osi, sploh ni obstajala," poudari Godeša.

Vsi okupatorji so po njegovih besedah nameravali dolgoročno uničiti slovenski narod kot etnično enoto in uskladiti narodne meje z novimi državnimi mejami, čeprav so si za to zastavili različne časovne okvire in metode.

Druga svetovna vojna je bila največja preizkušnja v zgodovini slovenskega naroda, evropskih narodov in človeštva sploh. Uničenju so bili namenjeni številni narodi, tudi slovenski. Bodisi etnocidu – nacionalnemu uničenju – bodisi genocidu ali kombinaciji enega in drugega. Ta kombinacija je bila pri slovenskem narodu prisotna najprej v nemški okupacijski coni.

Božo Repe

Takoj in najtrše so raznarodovalno politiko začeli Nemci. V nemški okupacijski coni so v enem letu od junija 1941 v Srbijo izgnali 7500 prebivalcev, v NDH 10.000 ljudi, v Nemčijo 37.000 ljudi, okoli 17.000 pa se jih je izselilo, večji del v Ljubljansko pokrajino, ki je bila pod Italijani. Med izgnanimi in izseljenimi so bili predvsem izobraženci in ljudje, ki jih zaradi rasnih ali političnih razlogov ne bi hoteli ponemčiti, pojasni Godeša. Prav tako so izselili prebivalce obmejnih krajev. Spreminjali so tudi podobo pokrajine – ponemčevali krajevna imena, celo na novo klesali nagrobnike, slovenski jezik so odstranili iz vsakršne javne rabe.

Ker je veliko ljudi pribežalo v Ljubljano na italijansko okupacijsko ozemlje, je postala Ljubljana edino politično središče nekdanjega slovenskega prostora. "To, da je bilo prej skupno ozemlje razdeljeno z vse bolj nadzorovanimi in nato celo utrjenimi mejami, je imelo velik psihološki učinek. Prebivalstvo torej nad položajem ni bilo navdušeno, medtem ko je večji del legalne politične elite deloval po načelu 'ohranimo vsaj to'," je vzdušje med slovenskim prebivalstvom v nedavnem intervjuju za MMC opisal zgodovinar Damijan Guštin z Inštituta za novejšo zgodovino.

Postalo je jasno, da odpor, razen prošenj pri italijanskem okupatorju, naj posreduje zaradi nasilnih deportacij nemškega okupatorja, ni v načrtu predvojnih političnih sil. Ker pa so dejanja okupatorjev neposredno vplivala na življenja ljudi, se je tukaj odprlo vplivno področje, ki je potrebovalo le še sprožilno iskro.

"Leta 1941 je šlo za to, da Slovenci izginemo. To je bilo popolnoma jasno v načrtu hitlerjancev. Zato smo se uprli in odpor je to preprečil," se je 40 let pozneje spominjal Josip Vidmar, predsednik OF-a Ljubljana in njen ustanovni član.

Že sredi 30. let se je oblikovala t. i. alternativna politika v ljudskofrontnem gibanju, ki je bilo značilno tudi za druge države. V tem gibanju so po pojasnilih Repeta komunisti dobili pomembno vlogo.

Če so v drugi polovici leta 1939 komunisti protifašistična gesla zamenjali z razrednimi in trdili, da si na pragu svetovne vojne nasproti stojita dva enakovredna imperialistična bloka, so se čez leto dni znova vrnili k nasprotovanju fašističnim silam. Začeli so navezovati stike z drugimi opozicijskimi skupinami v Jugoslaviji. Stopili so v stik s krščanskosocialističnim sindikatom JSZ in k sodelovanju povabili predstavnike Sokola, ki so nasprotovali centralistični ureditvi te organizacije. Sodelovanje je potekalo pod okriljem Društva prijateljev Sovjetske zveze. Tako se je izkristaliziralo jedro, ki je vzpostavilo novo odporniško organizacijo, v prispevku Osvobodilna fronta slovenskega naroda v posebni izdaji Mladine zapiše Bojan Godeša.

Sprva so mislili, da je bil prvi sestanek OF-a 27. aprila, zato je danes tudi državni praznik, a so nato ugotovili, da je bil dan prej, ko je v Maribor zakorakal Hitler. Ni pa o tem sestanku nobenih zapisov, pojasnjuje Repe. Foto: BoBo
Sprva so mislili, da je bil prvi sestanek OF-a 27. aprila, zato je danes tudi državni praznik, a so nato ugotovili, da je bil dan prej, ko je v Maribor zakorakal Hitler. Ni pa o tem sestanku nobenih zapisov, pojasnjuje Repe. Foto: BoBo

Osvobodilna ali protiimperialistična fronta slovenskega naroda?

26. aprila 1941 so se torej zbrali v vili Josipa Vidmarja v Rožni dolini na sestanku, ki so ga pozneje razglasili za ustanovni sestanek, Boris Kidrič, Aleš Bebler in Boris Ziherl kot predstavniki komunistov, Tone Fajfar kot predstavnik krščanskih socialistov, Josip Vidmar, Fran Šturm in Ferdo Kozak, ki so predstavljali zainteresirane kulturnike, ter Josip Rus iz sokolske organizacije. Na letaku, ki so ga natisnili nekaj dni po sestanku, so zapisali, da so ustanovili 'osvobodilno fronto slovenskega naroda'. Ime 'protiimperialistična fronta slovenskega naroda' je po raziskavah virov, ki jih je opravil zgodovinar Godeša, v tistem času omenjeno le enkrat v Slovenskem poročevalcu 22. junija 1941. Obakrat pa je bilo poimenovanje zapisano z malo začetnico. Pozneje je Kardelj zapisal, da je ta fronta v tistem času delovala proti Nemcem in Angležem. Repe pa dodaja, da je to poimenovanje v poročilu, ki ga je poslal v Moskvo, Boris Kidrič uporabil zato, ker je želel prikazati, da so slovenski komunisti sledili politiki Sovjetske zveze.

"Iz gesel osvobodilnega boja je bilo jasno, da organizacija glavno grožnjo vidi v fašizmu in nacizmu. Do zahodnega demokratičnega sveta pa ima zadržke, ker mu ni uspelo v predvojnem času razrešiti vseh nasprotij v družbi in nacionalnih vprašanj," pojasni Godeša.

Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo poleti 1941 je fronta pod svoje okrilje povabila številne skupine, da se združijo v oboroženem odporu proti okupatorju. Tedaj je organizacija po ugotovitvah Godeše začela uporabljati ime Osvobodilna fronta slovenskega naroda.

Glede imena, kdaj se je uporabljala Protiimperialistična in kdaj Osvobodilna fronta, je bilo kar nekaj časa precej nejasnosti. Po dokumentih sodeč, je jasno, da so na sestanku govorili o osvobodilni fronti. Pozneje pa je v enem dokumentu uporabljen izraz Protiimperialistična fronta slovenskega naroda, ki se je nato preoblikovala in tudi preimenovala po napadu na Sovjetsko zvezo v Osvobodilno fronto slovenskega naroda in to ime je ostalo do konca vojne.

Bojan Godeša

Koalicija, a z vodilno vlogo komunistov

Vse v OF-u zbrane skupine, bilo jih je več kot deset, so se strinjale, da je treba takoj vzpostaviti oborožen odpor proti okupatorju. Najpomembnejše skupine so bile: komunistična partija, edina stranka v OF-u, ki pa je od leta 1921 morala delovati v ilegali in je imela ob začetku vojne na Slovenskem le okoli 1200 članov, krščanska skupina in krilo Sokola, ki se je pred vojno uprlo unitaristični drži režimskega Sokola in se je zavzemalo za slovensko samobitnost ter demokratično preobrazbo družbe. Pomembno vlogo so imeli tudi kulturniki, ki pa niso delovali na tak način kot preostale tri skupine. Med drugimi pridruženimi skupinami so bile v številčnosti velike razlike – od najmanjše t. i. ministrske skupine s tremi člani pa do množičnih organizacij, kot je Zveza kmečkih fantov in deklet z nekaj tisoč člani.

Ne gre spregledati, da so imeli najpomembnejšo vlogo komunisti, poudari Godeša. Tudi predstavniki drugih skupin so to sprejemali kot samoumevno. Pa vendarle so bile vse pomembnejše odločitve sprejete soglasno.

Niso pa k sodelovanju povabili nobene dotedanje aktivne stranke, saj, kot Godeša navaja besede Borisa Kidriča, "so se vidni predstavniki, ki so ostali v domovini, spečali z okupatorjem takoj po njegovem prihodu že pred prvim poletom narodnoosvobodilnega gibanja in se s tem pred večino slovenskih narodnih množic temeljito diskreditirali".

OF je dobila v Sloveniji nepričakovano hiter razmah, vključilo se je veliko različnih predstavnikov političnih in družbenih skupin, pa tudi povsem nepolitičnih posameznikov, vsekakor pa je bila predstavnica predvsem političnih sil, ki so bile prej na obrobju političnega prostora.

Damijan Guštin

Slovenska posebnost v razvoju odporništva

Razpoloženje med prebivalstvom je pripomoglo k nagli razširitvi vpliva OF-a, kar je presenetilo komuniste, prav tako tudi to, da socialna sestava ni ustrezala njihovim predvojnim idejam, saj so se v OF vključevali ljudje iz vseh slojev, tudi iz tistih, ki so jih komunisti označevali za malomeščanske. In iz tega se je krepila tudi partizanska vojska. To je bila po navedbah zgodovinarja Godeše slovenska posebnost v razvoju odporništva, saj je v preostalih jugoslovanskih pokrajinah prevladoval vojaški vidik. "Na slovenskem prostoru pa je ob koncu leta 1941 OF že upoštevanja vreden politični nasprotnik," poudari zgodovinar.

Se je pa razvoj in delovanje OF-a ter partizanskih enot razlikovalo po posameznih slovenskih pokrajinah, sploh na tistih pod nemško in madžarsko okupacijo se ni moglo razviti v takšni obliki kot v Ljubljanski pokrajini, saj so jih okupatorji pogosto hitro odkrili, ker je bil nadzor nad prebivalstvom obširno in učinkovito vzpostavljen. Aretacije, mučenja v zaporih in pošiljanje v taborišča so jemale pogum in vnašale nezaupanje ter sumničavost, kdo vse je lahko izdajalec.

"Politična elita do tedaj legalnih strank in vrh Katoliške cerkve v Ljubljanski pokrajini sta odporu nasprotovala, saj se je z njim povečala represija okupatorja, prepričani so bili, da je Slovencem treba v tem svetovnem spopadu predvsem preživeti," o tem, kaj si je o oboroženem odporu mislili politični in cerkveni vrh, pove zgodovinar Guštin. Prav tako je Osvobodilna fronta pritegnila velik del političnega prostora, kar so občutili, saj je bila retorika OF-a zelo ostra in neposredna o tem, da so izdajalci slovenskega naroda. Odzvali so se s prav tako ostrimi besedami, da hoče OF izvajati revolucijo in prevzeti oblast, ter odporniško gibanje izenačili s komunizmom.

Iz časopisa Osvobodilna fronta, november 1941. Repe izpostavi, da je pravi program Osvobodilne fronte, kjer so enakopravno sodelovali tudi drugi, nastal poleti in jeseni 1941. Foto: dLib
Iz časopisa Osvobodilna fronta, november 1941. Repe izpostavi, da je pravi program Osvobodilne fronte, kjer so enakopravno sodelovali tudi drugi, nastal poleti in jeseni 1941. Foto: dLib

Boj za osvoboditev in novo, boljšo družbo

Repe pojasnjuje, da je bil narodnoosvobodilni boj v enem delu boj za osvoboditev, v drugem delu pa je bil to tudi socialni boj: "Večina tistih, ki so se šli borit v partizane, je hotela novo, boljšo družbo, ni želela več v staro Jugoslavijo. Stranke so popolnoma odpovedale in razočarale in v strankarskem sistemu niso videli prihodnosti."

Program OF-a so v končni obliki sestavili predvsem komunisti in krščanski socialisti skupaj, oziroma kot poudari Repe, sta ga spisala Boris Kidrič in Edvard Kocbek. Cilja sta bila dva: narodna osvoboditev in socialna revolucija. Hoteli so novo ureditev družbe, podržavljenje, agrarno reformo ter politično življenje brez strank. "OF naj bi bila nadomestek za stranke. Med njimi pri tem ni bilo velikih razlik," zatrdi Repe.

Program se je dopolnjeval sproti, njihovi cilji pa so se dotikali tudi slovenske državnosti. Po Repetovih besedah je bilo jasno, da bodo Slovenci imeli svojo državo, ki bo del federativne Jugoslavije, a bo imela meje začrtane tam, kjer so tudi nacionalne meje slovenskega naroda. Pripadniki OF-a niso priznavali prejšnjih meja: ne rapalske meje, ne plebiscita na Koroškem, sploh pa ne novih notranjih okupacijskih mej.

Razlika med komunisti in krščanskimi socialisti pa je bila v razumevanju revolucije, nadaljuje Repe. Komunisti so jo želeli po sovjetskem vzoru s socialnim inženiringom, krščanski socialisti pa so hoteli revolucijo na mehkejši način, z večjim poudarkom na človeku, in ne le na množicah in ne s tako brutalno silo, kot se je pozneje izkazala skozi represivne aparate.

4. točka OF-a je po Repetovih besedah izhajala iz premise, da če hočejo Slovenci postati enakopravni kot narod, morajo to zaslužiti z bojem. Ne smejo biti hlapci in morajo prispevati k svojih osvoboditvi in k osvoboditvi drugih. Na Kočevskem zboru so to poimenovali Iz naroda hlapcev v narod junakov. Foto: BoBo
4. točka OF-a je po Repetovih besedah izhajala iz premise, da če hočejo Slovenci postati enakopravni kot narod, morajo to zaslužiti z bojem. Ne smejo biti hlapci in morajo prispevati k svojih osvoboditvi in k osvoboditvi drugih. Na Kočevskem zboru so to poimenovali Iz naroda hlapcev v narod junakov. Foto: BoBo
Ob dnevu upora: Iz naroda hlapcev smo vstopili v krog suverenih narodov

Oborožen odpor

Organizacijska mreža OF-a se je širila po vsem slovenskem ozemlju. Kljub enotnosti, da se bo treba upreti tudi z orožjem, se je ta v realnosti organiziral, ko so komunisti od politbiroja Komunistične partije Jugoslavije dobili nalogo, da ga pripravijo, in 22. junija, na dan napada Nemčije na SZ, so ustanovili poveljstvo slovenskih partizanskih čet. Poveljnik je postal sekretar KPS-ja Franc Leskošek - Luka.

Oborožena vstaja se je začela na Gorenjskem, kjer so majhne skupine partizanov postavljale cestne ovire, prekinjale komunikacijske poti in napadle orožniške postojanke. Kmalu so nastali odporniški oddelki tudi na Štajerskem, v Zasavju, v okolici Ljubljane in na Dolenjskem. Organiziranost se je, kot v delu Od Pohlinove slovnice do samostojne države opiše zgodovinar Peter Vodopivec, zgledovala po organiziranosti brigad v španski državljanski vojni, ki se je je udeležilo tudi nekaj slovenskih borcev. Uvedli so funkcijo političnega nadzornika vojaških enot ter poimenovanje borcev kot partizanov. Vodilni položaj v partizanski vojski in varnostnoobveščevalni službi je imela Komunistična partija Slovenije.

Voditelje OF-a je k večji ofenzivnosti in stopnjevanju oboroženega odpora večkrat pozvalo tudi jugoslovansko partizansko vodstvo. Do jeseni 1941 je nastalo že 19 partizanskih enot, vneto so jih podpirali mladi ljudje in izobraženci v Ljubljanski pokrajini, medtem ko so se okupatorske oblasti na te akcije odzvale s silovitimi povračilnimi ukrepi. Število usmrčenih, mučenih, zaprtih in odpeljanih v koncentracijska taborišča je bilo vedno večje, policija pa je ob aktivistih in borcih OF-a preganjala tudi njihove sorodnike.

Streljanje talcev v celjskem Starem piskru leta 1942. Foto: Muzej novejše zgodovine Celje/Kamra
Streljanje talcev v celjskem Starem piskru leta 1942. Foto: Muzej novejše zgodovine Celje/Kamra

Ženske se aktivno pridružijo uporu

Da je Osvobodilna fronta segla v najširši krog družbe, dokazuje tudi to, da se ji je pridružilo veliko žensk, ki v predvojni Jugoslaviji niso bile v enakopravnem položaju z moškimi. Tokrat pa se aktivno in na vseh področjih vključijo v upor proti okupatorju.

Konec starih imperijev ni pomenil tudi konca patriarhalnega ustroja družbe

Ženske, ki so že imele družine, so gibanje podpirale od doma s pripravo oblačil, hrane, obveščanjem in podobno, tiste, ki so bile samske in brez otrok, pa so lahko odšle tudi v oborožene partizanske enote, pojasni mlada raziskovalka na Inštitutu za novejšo zgodovino Tjaša Konovšek, ki raziskuje položaj žensk v drugi svetovni vojni na Slovenskem. "Motivov, zakaj so se ženske želele vključiti v partizanske enote, je več. Dva izmed glavnih razlogov sta bila ideološka navezanost na KPS in oziroma ali beg ter odpor pred okupacijskimi režimi. Na drugi strani so aktivaciji botrovali tudi popolnoma osebni razlogi," pravi zgodovinarka. Ženske, ki so se vključile v partizansko gibanje, so to običajno storile tudi zato, ker so bili moški v družini odsotni – lahko so bili že vključeni v odpor ali so padli ali bili zajeti.

So pa ženske vključevali v enote postopoma. Tiste, ki so želele postati partizanke, so v enotah opravljale najprej tradicionalno ženska dela: skrbele so za bolne in ranjene, skrbele so za pripravo hrane. Šele sčasoma so bile v enotah sprejete kot enakopravne borke, opiše naša sogovornica. Vsaka partizanska enota je imela vsaj eno žensko članico. Na Slovenskem pa obstaja tudi dva primera samostojnih ženskih vojaških enot – ženska četa Loškega odreda in ženski vod Pohorskega bataljona.

Pravite, da naj bi opisala svoje življenje v hribih. Kot veste, so mi spomladi ustrelili očeta kot talca. [...] Dala sem slovo šoli in prišla tik pred poletno ofenzivo med partizane. Dodelili so me kot borca k bolniškemu taborišču. Med pravimi borci je bilo še malo deklet in nekateri tovariši so bili spočetka nezaupljivi do mene, zasmehovali so me in odrivali h kotlom. Komisar jih je sicer takoj opozoril na partizansko stališče do ženskega vprašanja, vendar je sočasno tudi meni namignil, da je v prvi vrsti na nas ženah, da si z dejanji ustvarimo spoštovanje tovarišev. Razumela sem to. Komandir me je dal v mitralješki vod in čez dva dni sem že doživela svoj ognjeni krst. [...] Po tej moji prvi borbi so me partizani sprejeli kot enakopravnega tovariša.

Pismo partizanke, objavljeno v Naši ženi 10. decembra 1942

Partija, ki je usmerjala delovanje narodnoosvobodilnega gibanja, je po besedah Tjaše Konovšek v ženskah videla ogromen, še neizkoriščen borbeni potencial in je zato sprejela jasna navodila: borci naj soborke sprejmejo kot sebi enake. Hkrati pa so dobile priznanje tudi za opravljanje tradicionalnih ženskih opravil, kot sta preskrba s hrano in obleko. "Podpora, ki so jo ženske nudile osvobodilnemu gibanju, je bila ključna za njegov uspeh, zaradi česar so ta opravila dobila enako veljavo kot sam fizični boj."

Običajno so bile to kmečke gospodinje, nadaljuje zgodovinarka, ki so v odsotnosti moških skrbele tako za svojo družino, za skupnost, kot za partizane. Nujno je bilo, da pridelajo dovolj hrane, hkrati pa so nudile zatočišče, informacije, oskrbovale so jih z oblačili. Pogosto se je po njenih besedah med njimi ustvarila vez mati – otroci, in kadar so govorili ali pisali o teh ženskah, si jih poimenovali ”tovarišica mama”.

Smrtnost med partizankami na začetku višja

Vključevanje žensk v odporniško gibanje je sicer pomenilo šok tako za njihovo domače okolje kot za vojake, proti katerim so se borile. "V zgodovini poznamo primere žensk, ki so se že prej vključevale v boje, recimo v prvi svetovni vojni in v času španske državljanske vojne – vendar ne v takšni meri, niti številčno niti po dejanjih," poudari Tjaša Konovšek.

Njihova smrtnost je bila sprva višja kot pri moških, saj niso imele nobenega vojaškega urjenja. Ko pa so posamezne enote začele uriti tudi ženske, se je po ugotovitvah zgodovinarke razlika v stopnji smrtnosti izgubila. Veliko jih je delovalo v varnostno-obveščevalni službi, izvajale so diverzantske in vohunske akcije, zbirale so orožje.

"Hkrati naj poudarim, da je v celotnem osvobodilnem gibanju vladala visoka stopnja discipline. V enotah so moški in ženske spali ločeno. Tudi poročeni pari so delovali v ločenih enotah, tako da ni nastal konflikt med osebnimi in skupnimi interesi," nadaljuje.

Trdoživost Slovencev: "Preživeti, organizirati odpor in dnevno prebijati blokade"

Ohranjanje discipline osvobodilnega gibanja je bilo namreč ključno tako za uspešno notranje delovanje kot za njegovo zunanjo podobo. V javnosti so se pojavljale govorice, opiše naša sogovornica, da gre za razuzdane bandite, ki želijo po sovjetskem zgledu uničiti družino. "Osvobodilni gibanje je moralo dokazati, da to ni tako, če je želelo imeti široko podporo prebivalstva, ki je bilo v svojem bistvu izredno konservativno," še doda.

Zaostrovanje do nasprotnikov

Še ena pomembna stvar je načenjala podobo osvobodilne fronte: to so bila občasna notranja trenja. Ker so bili prepričani o hitri zmagi Rdeče armade, se je po zapisu zgodovinarja Petra Vodopivca slovenski komunistični vrh proti koncu leta 1941 odločil za zaostrovanje odnosov z nasprotniki odpora. Ustanovljena je bila Varnostno-obveščevalna služba (VOS), ki je ob atentatih na pripadnike okupatorjev, reševanju aktivistov iz zaporov in drugih tveganih akcij pogosto tudi samovoljno obračunavala z ljudmi. Tudi posamezni partizanski poveljniki in komisarji so na območju svojega delovanja izvajali teror nad domačim prebivalstvom. Vodstvo KPS-ja in OF-a je proti tem pojavom ostro nastopilo, piše Godeša, saj so na osvobodilno gibanje metali slabo luč.

Partizanske bolnice

Pisana sestava OF-a, množica ilegalnih tiskarn

Ob VOS-u so z razvojem OF-a v njenem okviru začele delovati še druge množične organizacije z jasnim poslanstvom: AFŽ – antifašistična fronta žensk, Zveza slovenske mladine (ZSM), Delavska enotnost. Tako je bila organiziranost fronte strukturno zelo pisana, zajete so bile vse plasti prebivalstva.

Kot sredstvo obveščanja so ob kurirjih v odporniškem gibanju na Slovenskem uporabljali tudi tiskovine, tiskane v ilegalnih tiskarnah. Tiskali so letake, brošure, časopise, pesmarice in tudi učbenike za šole, ki so jih organizirali na osvobojenih predelih. Partizanski dnevnik je bil edini dnevni časopis v okupirani Evropi, ki ga je tiskalo odporniško gibanje.

Partizanska šola na Ljubnem, november 1944. Foto: Muzej novejše zgodovine Celje/Kamra
Partizanska šola na Ljubnem, november 1944. Foto: Muzej novejše zgodovine Celje/Kamra

Dolomitska izjava formalno potrdi primat KPS-ja

Ker je bila sama zasnova Osvobodilne fronte slovenskega naroda koalicijska, kar je bilo drugače kot v drugih jugoslovanskih pokrajinah, so se pojavila jasne zahteve, da se odpor po državi izenači in da ga vodi Komunistična partija. Prav tako se je leta 1943 že pričakovalo, da bi se zavezniške sile lahko izkrcale na Jadranu in zato so vodilni v partizanskem gibanju upali, da se bo vojna kmalu končala. In takrat so želeli, da nastopijo kot enotna odporniška organizacija. Tudi v OF-u so po Repetovih besedah slovenski komunisti imeli vodilno vlogo, saj so se pri začetnem organiziranju naslonili na njihovo infrastrukturo – tiskarne, kurirske mreže in vse drugo. "Komunisti so se najbolj izpostavili, in ko je bilo treba jurišati, je bila komanda 'skojevci, naprej'." To so nato z Dolomitsko izjavo, podpisano 1. marca 1943, tudi formalizirali.

S to izjavo so druge skupine v OF-u privolile, da je Osvobodilna fronta enotno gibanje, ki ga vodi slovenska komunistična partija. Katoliška in sokolska skupina sta se odrekli ustanavljanju lastnih organizacij. "Celotno odločanje se je ekskluzivno preneslo v roke Komunistične partije, ki pa je pomembnejšim članom ponudila, da vstopijo v partijo. Razen redkih izjem, kot je bil Kocbek, ki zaradi načelnih razlogov na to ni bil pripravljen, pa so drugi postali člani partije," dodaja Godeša.

Slovenci in največji organiziran upor v Avstriji. Ta ga je izrabljala za svoje koristi

Načrti o povojnem političnem sistemu

Vojna se sicer še ni končala, je pa kapitulacija Italije predstavljala prelomnico, ko se je tehnica nagnila v korist odporniškega gibanja. Tedaj je na slovenskem ozemlju delovalo pet partizanskih divizij z okoli 20.000 borci. Po konferenci velikih zavezniških sil v Teheranu decembra 1943 je bilo jugoslovansko partizansko odporniško gibanje priznano kot soborec zaveznikov.

Nemci so medtem slovensko ozemlje, ki je bilo pod Italijani, vključili v svojo cono ter kot svoje pomožne policijske enote oborožili in plačevali domobranske enote, ki so preganjale aktiviste OF-a. A velik del Ljubljanske pokrajine je nadzorovala partizanska vojska in vodstvu OF-a je uspelo sklicati zbor predstavnikov s celotnega slovenskega ozemlja, ki je predstavljal odporniški parlament. Izvolili so Slovenski narodnoosvobodilni odpor, ki je predstavljal najvišji organ ljudske oblasti. Komunistični voditelji so se namreč po Vodopivčevem zapisu začeli načrtno pripravljati na prevzem oblasti in povojni politični red, ki naj bi v skladu tudi z idejami ob ustanovitvi OF-a, preprečil vrnitev večstrankarstva.

Ob izdihljajih vojnega dogajanja, ki se je dogajalo prav na slovenskem ozemlju (nemški general Löhr v Topolšici podpiše vdajo nemških čet), so 5. maja v Ajdovščini razglasili slovensko partizansko vlado, ki ji je načeloval ustanovni član OF-a Boris Kidrič.

Huda jama je bila prehuda, po državi še vedno stotine neoznačenih grobišč

Povojno nasilje

Slovensko ozemlje se je znova znašlo pod strahovitim pritiskom. Če so drugje po svetu slavili konec druge svetovne vojne, pa je za Slovenijo značilno, da se je tedaj tukaj znašla večdesettisočglava glava raznorodna množica različnih vojska in civilistov iz NDH-ja, Črne gore, Srbije ter del nemških vojakov. Z njimi so se umikali tudi slovenski pripadniki domobrancev, nasprotniki komunizma in drugi sodelavci okupatorja, pa tudi civilisti, ki so se bali pričakovane povojne ureditve. Vsi so bežali proti angleškemu in ameriškemu okupacijskemu območju v Avstriji in Italiji, saj so pričakovali milejšo usodo kot pri jugoslovanskih oblasteh. A Britanci so jih vrnili. "Nove jugoslovanske oblasti do njih niso imele milosti," je pred časom v pogovoru za MMC opisal Mitja Ferenc, profesor za sodobno zgodovino na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Slovence so vračali v dveh smereh in so jih prepeljali do zbirnih taborišč v Teharje ali Šentvid nad Ljubljano. Razdelili v skupine A, B in C. Najštevilnejšo skupino so določili za likvidacijo, manjšo skupino za vojaško sodišče, predvsem mladoletne pa so ob amnestiji izpustili. Iz zbirnih taborišč so jih s tovornjaki odpeljali na različne kraje, kjer so jih likvidirali. "Danes vemo, da so jih pomorili v kraških jamah, protitankovskih jarkih, rudniških jaških in v izkopanih jamah."

Prvi pravi popis - v vojnem in povojnem nasilju je umrlo 6,5 % Slovencev

Med vojno umrlo več kot 97.000 Slovencev

Morija druge svetovne vojne je na Slovenskem terjala veliko življenj. Številke, ki jih je zbral Inštitut za novejšo zgodovino Slovenije (INZ), so pokazale, da je umrlo več kot 97.000 ljudi. Okoli 83.000 ljudi je izgubilo življenje med vojno, več kot 14.000 pa po vojni. Med zadnjimi so večinoma umrli v povojnih pobojih, nekateri pa so umrli tudi zaradi posledic taborišč. 23.000 je bilo med vojno civilnih žrtev, 28.000 umrlih partizanov, 5.000 aktivistov OF-a in partizanskih sodelavcev, 12.000 žrtev je mobilizirancev v nemško in italijansko vojsko.

"Ni bilo prostora za sredino, za nekaj vmes, preprosto se je bilo treba odločiti za eno ali drugi stran ter vzeti v zakup dobro in slabo," še doda Božo Repe.