Iz filma Kakšen Sirec pa si? Foto: Festival migrantskega filma
Iz filma Kakšen Sirec pa si? Foto: Festival migrantskega filma

Festival migrantskega filma (FMF) je v letošnjem naboru projekcij v ospredje postavil predvsem aktualne zgodbe. Čeprav je v Sloveniji lani za mednarodno zaščito zaprosilo 3821 ljudi, je bilo odobrenih prošenj 88. "Kljub nizkemu številu beguncev, tudi v Sloveniji, pa v javnem prostoru prevladujeta predvsem varnostni diskurz in širjenje strahu o migracijah in beguncih, pogosto podprta s ksenofobnimi izjavami politikov," opozarjajo na FMF-ju.

Ena od projekcij je bila tudi komedija Kakšen Sirec pa si?/Why so Unsyrian? (2019), ki oriše popolna tujca, sirskega potnika in slovenskega taksista. Ko zadnji z letališča Jožeta Pučnika pospremi potencialnega terorista z dolgimi črnimi lasmi in kitaro v roki do hotela, se ujameta v absurdne situacije klišejskih stereotipov. Začenši s tem, da v Siriji ne zaupajo taksistom, v Sloveniji pa ne moškim arabskega videza.

Vabljeni k ogledu kratkega igranega filma Kakšen Sirec pa si/Why so Unsyrian? (režija: Ali R Taha, Matevž Baloh):

Cannes nagradil film Ljubo doma, begunsko zgodbo iz naših krajev

Ali R Taha je prišel v Slovenijo pred osmimi leti kot nadobudni 22-letni študent, ki je želel študirati multimedijo. Ker je bila dotična šola tudi v 'Ldžubldžani', Avstralija pa je bila preveč odročna, se je iz obmorskega sirskega mesta Tartus, tam še vedno živijo njegova mama in dve sestri, z enosmerno letalsko vozovnico odpravil na takratno Letališče Brnik.

'Ldžubldžana,' tako je namreč ob svojem prihodu Ali, danes glasbeni producent in umetnik, poimenoval Ljubljano. "Kako pa naj bi drugače izgovoril 'J', ki se v angleščini izgovori kot 'dž'?" "Točno tako," mu odgovorim. Zasnova dvojezičnega prvenca Kakšen Sirec pa si?, ki je bila posneta v sklopu Zavoda APIS, je narejena po avtorjevi resnični izkušnji, ko je kot študent glasbene produkcije pripotoval v Slovenijo. "Po letu 2015 (op. p.: takrat se je začelo množično priseljevanje prebežnikov v Evropo) so začeli ljudje z mano ravnati drugače," pove. Pa naj so bili to pogledi, drobna opazka, večja zadržanost. "Pred tem je vse zanimalo, kje je Sirija in kaj počnem."

"Zvezde bodo ugasnile, če povem jim svojo zgodbo"

Šele ko je neki večer nekje na poti do Maribora spoznal Matevža Baloha, s katerim sta bila oba kot nastopajoča namenjena na predstavo stand-upa, se je njuna kreativna zgodba začela. Matevž, ki v kratkometražniku, posnetem kar na iPhone, igra nezaupljivega taksista, in Ali, ki pravzaprav igra samega sebe, sta napisala scenarij in prevzela režijo (kot snemalec in direktor fotografije je pri izvedbi pomagal tudi napovedovalec na RTV Slovenija Igor Velše, Romana Zajec (Zavod APIS) pa je bila producentka).

Zakaj imamo Slovenci zebre?

Zgodba pravi, da se sopotnika med vožnjo zbližata do te mere, da je taksist Aliju pripravljen priskočiti na pomoč, ko ta ne more najti prenočišča v Ljubljani. A na videz preprosta gostoljubna gesta Alija nepričakovano popelje tako skozi prijetne kot manj prijetne plati našega kulturnega prostora, kot je dejstvo, da se v Sloveniji vozila pred prehodom za pešce, oziroma zebro, ustavijo.

"Resnično nisem vedel, čemu služijo zebre na cesti in zakaj se pri vas avtomobili ustavljajo pred njimi," razpreda. "Saj jih imamo tudi v Siriji, a vsi vozijo čez njih. Sicer imam iraško vozniško dovoljenje, ker je moj oče iz Iraka, a mi bo kmalu poteklo," pripoveduje v smehu in zamahne z roko. "In, kako vozijo v Iraku?" me zanima. "Še huje," pribije. "Potem morda predlagam osvežitev znanja vožnje v slovenski avtošoli?" se namuznem. "Seveda, to je Sirija," nadaljuje vzneseno in pokaže na ulico pred nama, kot da imava sredi Ljubljane pred očmi cesto v Tartusu, pa čeprav se je Ali po njih nazadnje vozil pred daljnimi šestimi leti, sama pa tam še nisem bila.

Avtorji filma Kakšen Sirec pa si: Igor Velše (levo), Ali R Taha (na sredini), Matevž Baloh (desno). Foto: Katja Štok
Avtorji filma Kakšen Sirec pa si: Igor Velše (levo), Ali R Taha (na sredini), Matevž Baloh (desno). Foto: Katja Štok

Kulturološki element čistosti

Da Sirci taksistom ne zaupajo, drži kot pribito. Ali se spominja, da je tako neki voznik nekoč ugrabil njegovo tedanje dekle. "A se je nato ustrašil in jo izpustil. Starši so jo našli, tako da je bilo vse v redu ... A zdaj je verjetno še huje. Sicer že dolgo nisem bil v Siriji, a sem slišal, da so taksisti vpleteni tudi v trgovino prodaje notranjih organov."

Življenje v Tartusu je težko, izusti nekoliko zamolklo sicer izjemno vibranten sogovornik, ki mu ne zmanjka besed. "Sicer smo imeli srečo, ker tam ni bilo incidentov, ni bilo vojne, poleg tega je tam tudi rusko vojaško oporišče."

Matevž in Ali sta v filmski miniaturi orisala nekatere stereotipe, tako o Slovencih kot o Sircih. Poleg tega, da Slovenci radi pogledajo v kozarec, imajo še rajši prepire s sosedi in s(m)o baje tako gostoljubni, da obiskovalcu odstopij(m)o tudi svojo zakonsko posteljo. Vendar pa je Aliju eno večjih kulturoloških odklonov predstavljal obisk toaletnih prostorov: "Saj tudi mi uporabljamo papir," me prepričuje, "a se potem vedno še umijemo!"

V Evropi se ne cedita med in mleko, v Afriki pa ni tako grozno, kot mislite

Arabski stereotipi o Evropejcih

Glede na to, da so evropski stereotipi o Arabcih znani, češ da so umazani, da smrdijo, da so posiljevalci in teroristi, Alija raje vprašam, kakšne stereotipe imajo Sirci o Evropejcih? "Predvsem tega, da smo čistejši, ker ne jemo svinjine in smo na sploh bolj čisti. Ko sem bil mlajši, pa sem pogosto slišal, da se je med Arabci nekako ustalilo mnenje, da ima večina Evropejcev aids, ker imate tako odprte spolne zveze."

Tu je še element družine in tesnih družinskih vezi. Čeprav so v arabskem svetu velikoštevilne, Ali ima v Siriji in Iraku kar 72 bratrancev in sestričen, pa so te po njegovem mnenju veliko tesnejše in močnejše kot v Evropi, kjer naj bi imeli bolj trhle sorodstvene stike (kar verjetno ni daleč od resnice). "Arabci pa smo leni, to je dejstvo," zatrdi Ali brezsramno, ko razpredamo, zakaj so 32-minutni kratki film snemali eno leto, in še to večinoma ob koncih tedna. "Arabci imamo radi kavo, in radi se pogovarjamo. Če imamo torej sestanek ob kavi, bomo pač pili kavo."

Spoznajmo se

Drugi kratki film, predstavljen na FMF, je bil avtorja Samerja Arkawija, čigar zgodba je slovenski javnosti morebiti nekoliko bolj znana, saj je bil po njej posnet kratki dokumentarni film Ljubo doma Jerneja Kasteleca, ki je na festivalu v Cannesu MIPCOM 2017 med drugim prejel nagrado za odličnost Diversify TV.
Njegovo delo je pričanje petih prosilcev za mednarodno zaščito iz Irana, Tunizije, Iraka, Gaze in Nigerije med njihovim bivanjem v Azilnem domu Vič v Ljubljani s pomenljivim naslovom Spoznajmo se/Let's meet (2019). Utrujeni od bega in z občutkom nekoristnosti, ki jih preveva med sedenjem in čakanjem v zaprtih sobah azilnih domovih, si želijo le eno – da bi nehali bežati in začeli znova opravljali delo, ki so ga opravljali v svoji domovini, pa naj je to delo v turizmu, igranje v tretji nogometni ligi ali v grafičnem oblikovanju. Ko ga vprašam, kako drugačen je njegov film, ker ga je posnel begunec, in ne evropski novinar, mi odgovori: "Ker sem vse to doživel. Ker jih razumem. Poznam vse te faze, ko si ujet v azilu in se moraš seliti iz države v državo."